Odrasli otroci alkoholikov & disfunkcionalnih družin (Adult Children of Alcoholics (ACA)), je program dvanajstih korakov & dvanajstih izročil moških in žensk, ki so odraščali v disfunkcionalnih domovih.
Srečujemo se, da bi si delili svoje izkušnje z odraščanjem v okolju, kjer so nas okužili zloraba, zanemarjanje in travme. To ima še danes vpliv na nas in vpliva na naš odnos do vseh vidikov našega življenja.
ACA nudi varno in neobsojajoče okolje, ki nam omogoča, da žalujemo za svojim otroštvom in naredimo iskreno inventuro sebe in svoje družine – le tako bomo lahko (1) prepoznali in zdravili temeljne travme, (2) doživeli osvoboditev od sramu in zapuščenosti in (3) postali sami sebi ljubeč starš.
Spodaj je naštetih 14 lastnosti odraslega otroka, poznanih tudi kot “seznam perila”. Če se identificirate s katero od teh lastnosti, boste v našem programu morda našli dom. Dobrodošli.
- Izolirali smo se in strah nas je ljudi in oseb z avtoriteto.
- Iščemo odobravanje in v tem iskanju izgubljamo svojo identiteto.
- Bojimo se jeznih ljudi in vsakršne osebne kritike.
- Bodisi smo postali alkoholiki ali se poročili z njimi ali oboje, ali pa smo našli eno drugo kompulzivno osebnost, kot je deloholik, da bi izpolnili svoje bolne potrebe po zapuščanju.
- Življenje živimo z pozicije žrtve in ta šibkost nas privlači v naših ljubezenskih in prijateljskih odnosih.
- Imamo čezmerno razvit občutek odgovornosti in lažje nam je ukvarjati se z drugimi kot s sabo; to nam omogoča, da nam ni potrebno od blizu pogledati na lastne napake, itd.
- Imamo občutek krivde, kadar se postavimo zase, namesto da bi popustili drugim.
- Postali smo zasvojeni z vznemirjenjem.
- Zamenjali smo ljubezen z usmiljenjem in ponavadi “ljubimo” ljudi, ki se jih lahko “usmilimo” in jih “rešujemo”.
- Potlačili smo svoja čustva iz travmatičnega otroštva ter izgubili sposobnost občutiti ali izraziti svoja čustva, ker to tako zelo boli (zanikanje).
- Sebe ostro sodimo in imamo zelo nizek občutek lastne vrednosti.
- Smo odvisne osebnosti, ki jih je groza zapuščanja in bodo storile vse, da bi ohranile odnos, da ne bi izkusile bolečih občutkov zapuščanja, ki smo jih doživeli, ko smo živeli z bolnimi ljudmi, ki za nas niso bili nikoli čustveno prisotni.
- Alkoholizem* je družinska bolezen; in postali smo para-alkoholiki ** in prevzeli značilnosti te bolezni, čeprav nismo spili požirka pijače.
- Para-alkoholiki ** se na dogodke odzivajo in niso akterji.
Tony A., 1978
* Medtem ko je bil “seznam perila” prvotno ustvarjen za tiste, ki so bili vzgajani v družinah z zlorabo alkohola, je sčasoma naše združenje postalo program za tiste, ki smo bili vzgajani z različnimi vrstami družinske disfunkcionalnosti.
** Para-alkoholik je bil izraz, ki se je na začetku uporabljal za opisovanje tistih, ki so bili prizadeti zaradi alkoholikovega obnašanja. Izraz se je kasneje razvil v besedo soodvisnik. Soodvisni ljudje v otroštvu pridobijo določene lastnosti, zaradi katerih se osredotočajo na želje in potrebe drugih, ne na svoje lastne. Ker so te lastnosti postale problematične v našem odraslem življenju, ACA meni, da je moramo preučiti, od kod prihajajo in ozdraveti od travm iz otroštva, da bi postali taka oseba, kot smo bili namenjeni
Dnevna meditacija ACA
- 21. marec – Samoobramba
“Kot otroci smo se naučili blokirati ali zanikati svoja čustva, da bi se zaščitili pred našo bolano družino.”
BRB str. 343
Mnogi od nas smo bili vzgojeni v domovih, kjer ni bilo dovolj ljubezni.
Niso nas vzpodbujali, da bi sami in spoznali svoj resnični potencial. Nismo smeli imeti normalnih občutkov, zato smo otrpnili. Morda nas je bilo sram, ko smo bili žalostni ali jezni, zasmehovani, ko smo izkazovali strah. Ali pa smo se izogibali, ko smo od staršev iskali ljubezen in razumevanje. Kar je ostalo, je da je z nami nekaj narobe.
V tem je bilo nekaj resnice, vendar ne tako, kot smo mislili.
Znali smo občutiti sram, krivdo, žalost in strah. A glavna težava je bila, da smo jih občutili takrat, ko nam ni bilo treba.
Zdaj imamo s pomočjo ACA, naših srečanj in našega sponzorja ali sopotnika možnost, da se preobrazimo.
Naučimo se čutiti, ne da bi dovolili, da nas čustva nadzorujejo. Rastemo v samozavesti.
Ko pojavljajo ti občutki, se začnemo odločati, kako jih obravnavati.
Ali naj povemo svojo resnico tistim okoli nas in poskušamo stvari rešiti? Ali pa bomo molčali, ker ozračje ni varno ali pa nočemo nekomu z pritožbami prekrižati načrtov? Ni ene in prave poti. Dovolimo si, da izberemo tisto, kar je za nas v tem trenutku najboljša. Če nam je pri izbiri neprijetno, prosimo za pomoč.
Na današnji dan prosim za pogum in poštenost, da prepoznam svoja resnična čustva in se z njimi pošteno in varno spopadem.