Odrasli otroci alkoholikov & disfunkcionalnih družin (Adult Children of Alcoholics (ACA)), je program dvanajstih korakov & dvanajstih izročil moških in žensk, ki so odraščali v disfunkcionalnih domovih.

Srečujemo se, da bi si delili svoje izkušnje z odraščanjem v okolju, kjer so nas okužili zloraba, zanemarjanje in travme. To ima še danes vpliv na nas in vpliva na naš odnos do vseh vidikov našega življenja.

ACA nudi varno in neobsojajoče okolje, ki nam omogoča, da žalujemo za svojim otroštvom in naredimo iskreno inventuro sebe in svoje družine – le tako bomo lahko (1) prepoznali in zdravili temeljne travme, (2) doživeli osvoboditev od sramu in zapuščenosti in (3) postali sami sebi ljubeč starš.


Spodaj je naštetih 14 lastnosti odraslega otroka, poznanih tudi kot “seznam perila”. Če se identificirate s katero od teh lastnosti, boste v našem programu morda našli dom. Dobrodošli.

  1. Izolirali smo se in strah nas je ljudi in oseb z avtoriteto.
  2. Iščemo odobravanje in v tem iskanju izgubljamo svojo identiteto.
  3. Bojimo se jeznih ljudi in vsakršne osebne kritike.
  4. Bodisi smo postali alkoholiki ali se poročili z njimi ali oboje, ali pa smo našli eno drugo kompulzivno osebnost, kot je deloholik, da bi izpolnili svoje bolne potrebe po zapuščanju.
  5. Življenje živimo z pozicije žrtve in ta šibkost nas privlači v naših ljubezenskih in prijateljskih odnosih.
  6. Imamo čezmerno razvit občutek odgovornosti in lažje nam je ukvarjati se z drugimi kot s sabo; to nam omogoča, da nam ni potrebno od blizu pogledati na lastne napake, itd.
  7. Imamo občutek krivde, kadar se postavimo zase, namesto da bi popustili drugim.
  8. Postali smo zasvojeni z vznemirjenjem.
  9. Zamenjali smo ljubezen z usmiljenjem in ponavadi “ljubimo” ljudi, ki se jih lahko “usmilimo” in jih “rešujemo”.
  10. Potlačili smo svoja čustva iz travmatičnega otroštva ter izgubili sposobnost občutiti ali izraziti svoja čustva, ker to tako zelo boli (zanikanje).
  11. Sebe ostro sodimo in imamo zelo nizek občutek lastne vrednosti.
  12. Smo odvisne osebnosti, ki jih je groza zapuščanja in bodo storile vse, da bi ohranile odnos, da ne bi izkusile bolečih občutkov zapuščanja, ki smo jih doživeli, ko smo živeli z bolnimi ljudmi, ki za nas niso bili nikoli čustveno prisotni.
  13. Alkoholizem* je družinska bolezen; in postali smo para-alkoholiki ** in prevzeli značilnosti te bolezni, čeprav nismo spili požirka pijače.
  14. Para-alkoholiki ** se na dogodke odzivajo in niso akterji.

Tony A., 1978

* Medtem ko je bil “seznam perila” prvotno ustvarjen za tiste, ki so bili vzgajani v družinah z zlorabo alkohola, je sčasoma naše združenje postalo program za tiste, ki smo bili vzgajani z različnimi vrstami družinske disfunkcionalnosti.

** Para-alkoholik je bil izraz, ki se je na začetku uporabljal za opisovanje tistih, ki so bili prizadeti zaradi alkoholikovega obnašanja. Izraz se je kasneje razvil v besedo soodvisnik. Soodvisni ljudje v otroštvu pridobijo določene lastnosti, zaradi katerih se osredotočajo na želje in potrebe drugih, ne na svoje lastne. Ker so te lastnosti postale problematične v našem odraslem življenju, ACA meni, da je moramo preučiti, od kod prihajajo in ozdraveti od travm iz otroštva, da bi postali taka oseba, kot smo bili namenjeni


Dnevna meditacija ACA

  • 5. december – Interference

    “Beseda ‘navzkrižno govorjenje’ (crosstalk) pomeni prekinjanje, komentiranje ali sklicevanje na pripombe nekoga drugega med sestankom…

    … Vsaka oseba lahko deli svoje občutke in zaznave brez obsojanja drugih.”

    BRB str. 341

    Nekateri od nas imajo težave s pravilom brez navzkrižnega pogovora v ACA.

    Morda verjamemo, da morajo drugi res slišati naša dragocena mnenja in vpogled! To lahko povzroči, da kršimo meje drugih. In to lahko ovira druge, da v svojem času odkrijejo svojo resnico.

    Ugotovljeno je bilo, da ko živčni dirkalni konj ostane sam, postane preprosto bolj živčen. Ko pa je koza v hlevu, se dirkalni konj umiri. Koza seveda ne reče dirkalnemu konju: “Pomiri se, neumen si!” Prisotnost koze je tisto, kar naredi razliko za konja. Prisotnost lahko pove, česar besede ne morejo.

    Ko nas zamika, da bi dali nepotrebne nasvete ali mnenje, nam je lahko v pomoč, če se spomnimo te analogije konja in koze. Zase in za druge lahko naredimo največ dobrega tako, da samo govorimo svojo resnico in govorimo o svojih občutkih. S tem lahko služimo kot živ dokaz, da je temu programu mogoče zaupati, da se lahko vsi ozdravimo ob svojem času. Naša naloga ni, da popravljamo ali vzgajamo drug drugega. Tega se naučimo narediti sami, ko nam je to dopuščeno.

    Na ta dan se zavedam, da nimam vseh odgovorov.

    Najboljša pot za vse vpletene je osredotočenje nase in prisotnost za druge, namesto da bi jih poskušali ‘popraviti’.