Odrasli otroci alkoholikov & disfunkcionalnih družin (Adult Children of Alcoholics (ACA)), je program dvanajstih korakov & dvanajstih izročil moških in žensk, ki so odraščali v disfunkcionalnih domovih.

Srečujemo se, da bi si delili svoje izkušnje z odraščanjem v okolju, kjer so nas okužili zloraba, zanemarjanje in travme. To ima še danes vpliv na nas in vpliva na naš odnos do vseh vidikov našega življenja.

ACA nudi varno in neobsojajoče okolje, ki nam omogoča, da žalujemo za svojim otroštvom in naredimo iskreno inventuro sebe in svoje družine – le tako bomo lahko (1) prepoznali in zdravili temeljne travme, (2) doživeli osvoboditev od sramu in zapuščenosti in (3) postali sami sebi ljubeč starš.


Spodaj je naštetih 14 lastnosti odraslega otroka, poznanih tudi kot “seznam perila”. Če se identificirate s katero od teh lastnosti, boste v našem programu morda našli dom. Dobrodošli.

  1. Izolirali smo se in strah nas je ljudi in oseb z avtoriteto.
  2. Iščemo odobravanje in v tem iskanju izgubljamo svojo identiteto.
  3. Bojimo se jeznih ljudi in vsakršne osebne kritike.
  4. Bodisi smo postali alkoholiki ali se poročili z njimi ali oboje, ali pa smo našli eno drugo kompulzivno osebnost, kot je deloholik, da bi izpolnili svoje bolne potrebe po zapuščanju.
  5. Življenje živimo z pozicije žrtve in ta šibkost nas privlači v naših ljubezenskih in prijateljskih odnosih.
  6. Imamo čezmerno razvit občutek odgovornosti in lažje nam je ukvarjati se z drugimi kot s sabo; to nam omogoča, da nam ni potrebno od blizu pogledati na lastne napake, itd.
  7. Imamo občutek krivde, kadar se postavimo zase, namesto da bi popustili drugim.
  8. Postali smo zasvojeni z vznemirjenjem.
  9. Zamenjali smo ljubezen z usmiljenjem in ponavadi “ljubimo” ljudi, ki se jih lahko “usmilimo” in jih “rešujemo”.
  10. Potlačili smo svoja čustva iz travmatičnega otroštva ter izgubili sposobnost občutiti ali izraziti svoja čustva, ker to tako zelo boli (zanikanje).
  11. Sebe ostro sodimo in imamo zelo nizek občutek lastne vrednosti.
  12. Smo odvisne osebnosti, ki jih je groza zapuščanja in bodo storile vse, da bi ohranile odnos, da ne bi izkusile bolečih občutkov zapuščanja, ki smo jih doživeli, ko smo živeli z bolnimi ljudmi, ki za nas niso bili nikoli čustveno prisotni.
  13. Alkoholizem* je družinska bolezen; in postali smo para-alkoholiki ** in prevzeli značilnosti te bolezni, čeprav nismo spili požirka pijače.
  14. Para-alkoholiki ** se na dogodke odzivajo in niso akterji.

* Medtem ko je bil “seznam perila” prvotno ustvarjen za tiste, ki so bili vzgajani v družinah z zlorabo alkohola, je sčasoma naše združenje postalo program za tiste, ki smo bili vzgajani z različnimi vrstami družinske disfunkcionalnosti.

** Para-alkoholik je bil izraz, ki se je na začetku uporabljal za opisovanje tistih, ki so bili prizadeti zaradi alkoholikovega obnašanja. Izraz se je kasneje razvil v besedo soodvisnik. Soodvisni ljudje v otroštvu pridobijo določene lastnosti, zaradi katerih se osredotočajo na želje in potrebe drugih, ne na svoje lastne. Ker so te lastnosti postale problematične v našem odraslem življenju, ACA meni, da je moramo preučiti, od kod prihajajo in ozdraveti od travm iz otroštva, da bi postali taka oseba, kot smo bili namenjeni


Dnevna meditacija ACA

  • Služenje in okrevanje

    “Okrevanje, ki ga prejmemo skozi služenje v ACA, odstranjuje naše globoke občutke manjvrednosti pri dajanju in prejemanju ljubezni. Ko občutimo vrednost našega služenja, začno izginjati naši občutki manjvrednosti.” (BRB str. 363)

    Večino so nas na nešteto načinov prepričevali, da nismo kaj dosti vredni.

    Naše dojemanje so izpodbijali. Naše občutke zanikali. Naše misli so preglasovale disfunkcije v družinah.

    Ko “prispemo” v ACA, se zavedamo, da se naše zaznave, občutki in misli spoštujejo, ker so naša resničnost. Z rednim obiskovanjem sestankov počasi razvijamo spoznanje, da nismo manjvredni, in začnemo korake deliti in delati s sopotniki.

    Čez čas opazimo, da se nam pridružijo še drugi, da bi s pomočjo njihovega služenja omogočili čudeže teh naših srečanj. Takrat se zgodi del čudeža okrevanja: v nekem trenutku smo izgubljeni, v naslednjem pa postanemo sposobni pomoči s tem, da sami opravimo služiteljsko funkcijo za skupino.

    Ko opazujemo, kako se novi člani udeležujejo prvih sestankov, nato pa jih spremljamo, ko se začno “približevati”, nas to veseli. To pa ovrednoti kakršno koli raven služenja, ki jo lahko podarimo kot ljubezensko dejanje, ki odraža našo ljubezen do našega Resničnega Jaza.

    Danes se bom spomnil svojih prvih dni v ACA in tolažbe, ki sem jo našel. Ko bom pripravljen in zmožen, bom nadaljeval tradicijo svobodnega opravljanja služenja za skupnost, s čimer bom zagotovil, da bo tisto, kar sem prejel, na voljo tudi drugim.