“Pri odraslih otrocih se PTS (post-travmatski sindrom) ponavadi kaže v pretirani budnosti, kompulzivnem vedenju in težko zaznavnih telesnih občutkih. Občutki, kot da bi se naše telo “ponovno povezalo”, da bi nas zaščitilo pred hudo ali resno škodo, ki se je skoraj zgodila.”
BRB str. 178
Vojaki se takoj naučijo, kaj pomeni opreznost: »Pozor! Sovražnik je blizu!«
V naši izvorni družini smo redno morali biti previdni.
Če ne bi bili pozorni, bi lahko poškodovali sebe ali koga bližnjega.
Sredi teh izkušenj smo se zaobljubili, da tega nikoli ne bomo storili svojim družinam.
Ampak- o kakšna groza!
Lekcije smo se vse preveč dobro naučili.
Že samo zdi se nam, da nekaj poči in kot da nas prenese v trans. Kričimo, omalovažujemo ali ravno svoje ljubljene ozmerjamo. Vpijemo, grozimo, loputamo z vrati in že pobegnemo v oblaku prahu. Odrivamo tiste, ki jih imamo najraje. Vzorce smo kopirali in nezavedno posredovali naslednji generaciji, to pa povzroča previdnost pri naših ljubljenih.
Ko spoznamo, da smo nehote postali storilci, iščemo pomoč v skupini ACA.
Skozi Korake prepoznavamo izvore naše pretirane impulzivnosti. Poskušamo ugotoviti, kako in kje so nastali. Sprožilci naše previdnosti, so tisti, zaradi katerih se nerazložljivo odzovemo, zmrznemo, zadržimo dih ali se tresemo kot šiba na vodi.
Kakor poglabljamo svoje znanje, običajno v sami srčiki najdemo strah in krivdo, občutka, ki sta pogosto zamrznjena. Oživimo ju, da v njiju tokrat najdemo našo ozdravitev.
Na današnji dan se bom upočasnil in globoko zadihal, če se bodo sprožile moje pretirano oprezne reakcije. S tem najbolje poskrbim zase.