“Vidimo, kako smo prevzeli preveč odgovornosti za misli in dejanja drugih.”
BRB str. 115
Nekateri smo bili že v svojih družinah preveč odgovorni.
Naučili smo se, da je naša naloga nadzorovati druge, bodisi aktivno ali pasivno-agresivno. Naš cilj je bil preprečiti očetovo jezo ali mamino depresijo: potem bo morda mir. Kljub temu, da nam je vedno znova spodletelo, so majhni uspehi, kakor se nam je zdelo, »dokazali«, da je to mogoče, in nas držali priklenjene. Prepričevali smo se, da lahko obvladujemo disfunkcijo.
Ko smo kot odrasli prevzeli preveč odgovornosti za druge, smo bili pogosto naleteli na zamero in jezo.
Kdo pa smo, da bi drugim govorili, kaj naj delajo in mislijo? Posledično smo morda izgubili pomembne odnose in celo najbližje.
V ACA se naučimo, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo, da najprej prevzamemo odgovornost zase.
To je lahko težko, ker zaradi preokupacije z drugimi morda nimamo občutka, kdo v resnici smo. Toda s časom in s pomočjo našega programa ter sopotnikov vidimo, da je to pot do miru, ki smo si ga vedno želeli.
Na današnji dan se bom spomnil, da nisem odgovoren za misli in vedenje drugih. Odgovoren sem samo zase.