“Občutek krivde dobimo, ko se postavimo zase, namesto da bi popustili drugim.”
BRB str. 15
Kot otroci smo mnogi od nas čutili, da se vedno motimo.
Naši starši/skrbniki so nas hitro opozorili na naše napake in le redko, če sploh kdaj, opozorili, kaj smo naredili prav.
Kot odrasli se lotevamo številnih problemov, vendar še kar naprej s predhodno predpostavko, da se motimo.
S tem pride do domneve, da morajo imeti drugi prav. Ko nas vprašajo za mnenje, pogosto nihamo in poskušamo prebrati obraz osebe, s katero se pogovarjamo, da se lahko odločimo, kateri odgovor ustreza njenemu mnenju.
Zveni naporno in to tudi je!
V ACA se učimo o mejah, da jih je treba sporočati in podpirati.
Tako začnemo postavljati meje. Potem pa pride težji del: njihovo uveljavljanje. Ko to poskušamo storiti, se lahko takoj začutimo krive, podvomimo vase in se bojimo, kaj si bo druga oseba zdaj manj mislila na nas. Ta krivda lahko upočasni naše okrevanje.
Toda s pomočjo naše Višje Moči in naših sopotnikov se naučimo premagati te občutke in se postaviti zase. To je proces z nekaj poskusov in napak, a ko doživimo uspeh, se začnemo počutiti opolnomočene, da smo oseba, kakršna bi vedno morali biti.
Na današnji dan vem, da bo vsaka krivda, ki jo čutim, ker se nisem vdal drugim, minila. Moje okrevanje pa okrepila moja sposobnost, da se vse bolj cenim.