“V ACA lahko vsaka oseba deli svoje občutke in zaznave brez obsojanja drugih … Kot del ustvarjanja te varnosti prosimo, da se člani skupine izogibajo navzkrižnemu govorjenju.”
BRB str. 342
Ko se začnemo udeleževati sestankov, smo morda zmedeni glede razlogov za pravilo »Brez navzkrižnega pogovora«.
To se nam lahko zdi pravilo, ki ga je težko upoštevati, še posebej, ko nekdo zajoče. Ali mu/ji ni potrebno pomagati in potolažiti? Vendar nam povedo, da je to “popravljanje”, kar je veščina, ki smo jo mnogi od nas obvladali kot otroci.
V ACA se naučimo, da je pravilo brez navzkrižnega pogovora temelj dobrega delovanja programa.
Če drug drugega spoštujemo s svojo polno pozornostjo, ob podelitvi, vsi dobimo nekaj, do česar nismo imeli dostopa ob odraščanju v disfunkcionalnih družinah: pozornost. To je najboljši poklon, saj nam je dovoljeno, da se izrazimo brez zadržkov. Ko nas nihče ne prekinja ali poskuša tolažiti, se lahko počutimo upoštevane – nihče nas ne obsoja. In ko drugi govorijo, poslušamo in se učimo iz njihovih lekcij. Če nam je neprijetno in jih želimo »popraviti«, se ustavimo in razmislimo, zakaj se tako počutimo.
S tem, ko se pojavljamo na sestankih, delimo svoje iskrene izkušnje in tiho poslušamo druge, sodelujemo v središču tega, kar naredi program uspešen. Ta praksa nas skupaj naredi močnejše.
Na današnji dan bom na sestanku tiho poslušal, ko bo kdo drug delil svoje izkušnje, moč in upanje. Počutim se dobro, ker vem, da bom deležen enakega spoštovanja drugih.