“Med časom, ko smo se odločili, da se odklopimo od svojih zasvojenskih prepričanj, a še nismo dosegli varnosti duhovnega prebujenja, je ‘temna noč duše’, kjer zaznavamo, da ni nobene vodilne sile. Naš prehod skozi to grozljivo in pogosto kaotično obdobje negotovosti in dvoma je, ko izkusimo moč našega programa in spoznamo pomen služenja, ko dajemo in prejemamo.”
BRB str. 359
Med znanimi disfunkcionalnimi stališči in razmišljanjem ter čustveno treznostjo je lahko mučno obdobje čakanja v duhovni puščavi. A tudi tukaj obstaja priložnost za rast v potrpežljivosti, strpnosti in sprejemanje sebe.
Medtem ko čakamo na zjasnitev, nas drugi v ACA spodbujajo, da se »se vračamo«. Pomikamo se naprej in odkrivamo Višjo Silo, ki podpira naše zdravljenje. Na srečo pa se sčasoma bolečina res zmanjša, olajšanje pa pride hitreje, kot smo si predstavljali.
Čeprav lahko deli našega okrevanja ostanejo neopravljeni, nam zadovoljstvo, da smo dosegli določeno stopnjo čustvene treznosti in da smo odžalovali dele sebe in preživeli proces, daje moč, da nadaljujemo z nedokončanim delom. Vemo, da se lahko soočimo z drugimi področji s trdnim zavedanjem, da nas čaka duhovno prebujenje, ki ga iščemo. Z upanjem in ljubeznijo v srcu spodbujamo druge pri njihovem prehodu. To je najvišja oblika služenja: govoriti iz izkušenj o moči in upanju, ki smo ju dosegli.
Na današnji dan bom delil svojo izkušnjo, kako sem bil v duhovni puščavi med disfunkcionalnim razmišljanjem in čustveno treznostjo ter kako sem na drugi strani lahko našel izhod in odprta vrata.