“Zavedamo se, da je življenje danes res drugačno kot takrat, ko smo bili otroci brez glasu.”
BRB str. 73
Osebe, s katerimi smo odraščali, so bile strašne.
Jezili so se že, ko jih je samo kdo kaj spraševal ali izzival. Zdelo se je, da v tem ni bilo nobene logike, zato smo storili vse, kar smo lahko, da se jeza ne bi uperila v nas.
Kot odrasli smo pogosto čutili, da je vedenje naših šefov podobno obnašanju naših staršev.
Zaradi morebitne avtoritete, ki so jo imeli, smo se spet počutili kot tisti mali otrok. Izogibali smo se prošnjam za pomoč, ker smo pričakovali, da nas bodo potem omalovaževali. Po naših izkušnjah in tistih naših prijateljev je bil to čisto realen strah, saj so tako kot naši starši mnogi šefi dobri v napadu na šibke. Namesto da bi tvegali soočenje in ker smo kot otroci že sami postali spretni v ugotavljanju položaja, smo se odločili, da je to edini način za preživetje v službi. Bilo je naporno.
Že na začetku okrevanja smo spoznali, da želimo in moramo najti svoj glas.
Toda vložek se je zdel previsok, da bi lahko eksperimentirali kar med delom. Tako smo s sopotniki preigravali situacije. Vadili smo, kar smo lahko rekli ali kar bi lahko rekli. Postopoma smo začeli pridobivati samozavest. In ko je bil pravi čas, smo spregovorili. Vznemirjenje, ki smo ga občutili, ko je delovalo, je bilo nepopisno. Postajali smo tisti, za katere smo vedeli, da lahko postanemo. Naredili smo razliko – zase!
Ta dan bom vadil, da bom našel svoj glas z nekom v programu, ki mu zaupam. Tako bom, ko bo prišel čas, pripravljen spregovoriti sam.