“Če so se vas v otroštvu dotikali, vas ljubkovali, prisilili v spolne odnose, vas prosili zanje ali v vaši navzočnosti gledali spolne odnose, niste bili krivi, ne glede na okoliščine ali ne glede na to, kako je to argumentiral posiljevalec.”
BRB str. 174
Mnogi od nas so prišli iz domov nabitih s seksualnostjo.
Če so imeli spolne odnose pred nami, smo postali del spolnega življenja naših staršev. Morda smo bili prisiljeni poslušati, kako se za jedilno mizo pogovarjajo o seksu, kot da to ni nič hudega. Morda smo bili vključeni v zunajzakonske afere, ko so se pred nami pogovarjali o tem ali se o tem pogovarjali drug drugemu za hrbtom.
Morda smo se za vse to počutili odgovorne.
A ukradli so nam mladost in našo seksualnost, ker se nismo mogli zaščititi. Njihove besede so se vkoreninile v nas, še preden smo vedeli, da smo ranjeni. Morda smo se z drugimi otroki poskušali osmisliti, kaj smo slišali, čutili in čemur smo bili izpostavljeni. Potem so prišli še občutki sramu. Kljub temu se je bilo težko ustaviti, da nas pozornost včasih ne bi vzburila. Intuitivno smo vedeli, da je to način, kako dobiti ljubezen, čeprav smo se počutili slabo.
V ACA se naučimo, da ne glede na to, kaj se nam je zgodilo, danes vemo, da v tem nismo sami in da nismo krivi.
Na današnji dan bom priznal svoje intenzivne občutke, povezane z vsako spolno zlorabo, ki sem jo doživel. Prenehal bom prevzemati odgovornost za to, kar so mi storili drugi.