“Odrasle otroke opisujejo kot “žive ranjence”, ker so hodili okoli v čustvenem in duhovnem pomanjkanju in trdili, da so “v redu”.
BRB str. 71
Globoke rane smo prinesli že iz otroštva.
Ko so nas vprašali, kako smo, smo rekli “dobro”, ker se nam je zdelo, da tega niti ne želijo vedeti. Toda naša dejanja in odnos so govorili našo resnico.
Nihče od nas ne bi bil v ACA, če bi nam življenje bilo kot v rožicah.
V otroštvu se nismo naučili sposobnosti spoprijemanja s stisko. Morda ker so naši vzorniki svojo bolečino zakrili z nečim drugim. Pogosto je bil to alkohol ali droge, ali pa so svojo jezo znesli na najbolj šibkih ljudeh med njimi- na nas.
V okrevanju se naučimo, da lahko spremenimo svoje vedenje in svoje življenje.
Naše rane niso večne. Zavestno lahko spremenimo svoja stališča in s tem spremenimo ne samo sebe, ampak tudi svoj del v stikih, ki jih imamo z drugimi.
Če se oklepamo preteklih bolečin, kot da so odlikovanja poguma, se oropamo boljših obetov za današnji dan.
Uporabljamo orodja ACA, ki nas bodo iz globin vloge žrtve popeljale na toplo sonce.
Našo žrtev smo oblekli v nova pomladanska oblačila.
Na današnji dan se bom oklenil svojega programa okrevanja, kot da je od tega odvisno moje življenje.
Saj to tudi je.