“Ti odrasli otroci le redko pomislijo, da samozadostnost prikriva strah pred zavrnitvijo, za katerega menijo, da bi se lahko pojavil, če bi prosili za pomoč.”
BRB str. 102
Večina od nas ni imela nikogar, na kogar bi se lahko dosledno zanesli kot otroci.
Zdelo se je, da so vsi ujeti v disfunkcijo, mi pa smo bili prepuščeni, da stvari urejamo sami. Postali smo zelo samozadostni in bili včasih celo pohvaljeni za to.
Ko smo odrasli, je naša samozadostnost postala način nadzora nad stvarmi okoli nas.
Če smo nekaj naredili sami, se nam ni bilo treba zanašati na koga drugega, še posebej, ker so nam izkušnje govorile, da večina ljudi tako ali tako ni vredna zaupanja.
Tudi v okrevanju smo se nekateri oklepali svoje samozadostnosti in nismo prosili za pomoč, ker smo težko verjeli, da jo bomo dobili. In preprosto si ne bi dovolili, da bi se spet počutili zavrnjene.
Toda ko smo še naprej hodili na sestanke, smo postopoma slišali resnice, ki smo jih potrebovali, in postajali močnejši. Naučili smo se dovoliti, da se počutimo ranljive in zaupamo, da je pomoč na voljo, če jo le zaprosimo – v okrevanju, v službenem življenju in pomoč v osebnem življenju.
Na današnji dan si bom dovolil prositi za pomoč, pa naj bo to v mojem okrevanju ali kjer koli drugje v življenju.