“Poskušamo nadzorovati druge in situacije, da bi se izognili lastnemu življenju, ki ga ne moremo obvladati.”
(BRB str. 104)
Potreba po poskusu nadzora ljudi in stvari okoli nas je lahko zelo močna.
Morda imamo idejo o tem, kako bi morale biti stvari urejene. Če bi le življenje potekalo na določen način, bi se potem počutili dobro. Zato se počutimo prisiljeni uresničiti svojo vizijo “kako naj bi vse bil(o)”.
Izvajamo pritiske, spodbujamo in manipuliramo, da bi druge prisilili narediti, kar želimo, pri čemer popolnoma pozabimo na dejstvo, da moramo najprej očistiti svojo hišo. Močneje ko tiščimo, bolj se počutimo noro, ker se drugi nikoli popolnoma ne ujemajo z našimi ideali.
Prvi korak nam pove, da je nadzor nad drugimi mit.
Čeprav se lahko zaradi našega truda nekatere stvari spremenijo, za sabo puščamo trupla in puščave odnosov. Vse dokler se ne zavedamo svoje nemoči, vse dokler se ne zavemo, da smo edini, ki se lahko resnično spremenimo, bomo nadaljevali s to navzdol obrnjeno spiralo in tako pogosto iz našega življenja pregnali tiste, za katere nam je mar, pa naj se to zgodi čustveno, fizično ali oboje. Paradoks tega programa je, da lahko šele s priznanjem svoje nemoči pridobivamo možnost nadzora v svojem življenju.
Na današnji dan se opomnim, da se osredotočim le nase in na spremembe, ki jih lahko naredim v svojem življenju. Pustil bom drugim, da lahko najdejo svojo pot, čeprav ni tista, ki bi jo zanje izbral jaz.