“Učimo se, da ne moremo okrevati sami ali v izolaciji.”
BRB str. 516
Skupaj okrevamo in delimo tveganje, ko delimo svoje zgodbe. Tvegamo zavrnitev. Tvegamo ponižanje. Tvegamo, da se bojimo, da naše besede ne bodo smiselne. Tvegamo jokati. Tvegamo, da bomo jezni. Tvegamo ozdravitev.
Ko smo priča bolečini in sramu drug drugega, ti občutki izgubijo moč nad nami.
Pretrgamo verige, zaradi katerih smo bili malodušni, zavrti, zapečkarski in izolirani. Naša skupina nosi kolektivno žalost, ki je ne moremo več prenašati sami.
Ko našo izgubo prinesemo na sestanke ali telefon, se ne zavijamo več v tišino. Začno nam rasti krila. V naših srcih ustvarjamo prostor za upanje in zaupanje. Najdemo svojo moč, svoje središče in svoj kompas. Ustvarjamo prostor za ljubezen, veselje, mir, spokojnost in naš resnični jaz. Najdemo svojo Višjo moč. Objamemo sopotnike. Stojimo z ramo ob rami, od srca do srca, od duha do duha in sklonimo glave v hvaležnost Višji sili, da nam je dala ta program. Cenimo svoj pogum, da sami sebi dajemo dar okrevanja.
Na današnji dan se odločim soustvarjati svetišče ozdravitve v svoji skupini, ki svojo moč zbira iz Moči, ki je večja od nas samih.