“Če napihujemo svoje napake in se samokaznujemo, zlahka privzamemo znake mučeništva, ali pa zavzamemo držo žrtve. “
BRB str. 197
Brez uravnovešanja v petem koraku, bi mnogi od nas bodisi podcenjevali svoje napake ali pa jih napihnili. S slednjim, si prigovarjamo, da si celo zaslužimo zlorabo za napake, ki smo jih naredili. A takšno razmišljanje je lahko samo opravičevanje zlorab iz otroštva.
Del nas je dobesedno živel med navdušenjem in strahom pred čustveno zlorabo.
Domač nam je občutek nemoči, ko smo se spet in spet kot otroci počutili ljubljene šele, ko smo bili deležni negativne pozornosti.
Nekateri od nas smo je bili deležni šele, ko so nas spolno zlorabili ali pretepli. Mogli smo verjeti, da smo si takšno ravnanje celo zaslužili, da smo to sploh preživeli. Nismo imeli druge izbire, kot da smo lagali o tem, kaj se v resnici dogaja v naših družinah.
Danes se učimo sprejemati svojo realnost, tako preteklost kot sedanjost.
Kar se nam je kot otrokom zgodilo, ni bilo naša odgovornost. Nismo več primorani sprejemati zlorab v zameno za naše napake. S pomočjo neudeleženih tretjih oseb, v obliki naših sopotnikov ACA sprejemamo nova življenjska načela. V kolikor se drugi razjezijo, jim pustimo, da poskrbijo zase. Odločamo se za ljubezen do sebe in da jo sprejemamo od tistih, ki so je zmožni.
Od danes naprej se ne počutim več žrtev. Sebe postavljam na prvo mesto in sprejemam bolj zdrave odločitve, ki me vračajo v Resničnost.