“Nekateri starši so rutinsko našli napake v naših mislih ali dosežkih brez da bi v njih bilo kaj narobe. Če bi jih vprašali, bi ti starši ali skrbniki povedali, “da so mislili le dobro.””
BRB str. 36
Počutili smo se, kot da ne moremo storiti ničesar prav, da ne zmoremo.
Ne glede na to, kaj so nameravali naši oskrbniki, so njihova čustveni izstrelki leteli neumorno- in močno boleli. Tudi še dolgo po odhodu od doma smo nosili ta kritični glas s seboj, ki ga šele sedaj ponotranjamo.
Rekli smo si, da smo bili otroci, da pretiravamo, da nam nihče ne želi škodovati: vse naše skrbi naj bi bile le v naših glavah.
Morali bi se samo okrepiti in prenehati jemati vse tako resno.
Dolgo ponotranjanje teh sporočil nam je onemogočalo, da bi zahtevali svojo prvobitno pravico do spokojnosti, ki bi nam omogočila, da se soočimo z življenjskimi izzivi na odrasel način.
V ACA se sčasoma obrnemo in se soočimo s samim seboj in s svojo preteklostjo.
Ko končamo peti korak, nam odleže. Vidimo lahko, od kod smo prišli, kdo smo v resnici in kdo smo lahko. Hvaležni smo, da smo začeli dvomiti o glasovih v sebi, ko z njimi komuniciramo in jih izzivamo. Teh glasov ne odrivamo več. Povabimo jih v naš notranji dom in sedemo z njimi. Ko pišemo in govorimo, vidimo, da se naša zgodba odvija pred nami. Vidimo pogumno osebo, ki je bila soočena z otroštvom, polnim dvoma in sramu- in začutimo sočutje do sebe. Najdemo lastno spokojnost.
Na današnji dan častim in cenim otroka v sebi, ki je bil neoporečen tako nekoč, kot sedaj.