“Nismo imeli vzorca, da bi imeli, določali ali uveljavljali meje. Otrokom, družinskim članom in drugim bi dovolili, da me uporabljajo v svojo korist. Marsikaj bi naredil za druge in potem ničesar dobil v zameno.”
BRB str. 413
Ko smo na začetku okrevanja, so meje lahko skrivnost, saj nas večina izhaja iz družin, ki jih niso imele.
Tudi če vemo, kaj so, morda še vedno ne vemo, kdaj imamo pogum, da jih postavimo.
V postavljanju meja se zmedemo ali je prezahtevno za nas.
Toda z delanjem korakov in obiski sestankov se učimo od drugih. S tovariši v ACA se pogovarjamo o tem, kako vedo, kdaj je prav postaviti mejo, in o jeziku, ki ga uporabljajo. Začnemo verjeti, da lahko storimo enako.
Potem pa včasih, ne da bi sploh pomislili, postavljamo meje našim družinskim članom in potem drugim.
Naša tesnoba se prične zmanjševati, ker vemo, da smo sposobni skrbeti zase s pomočjo drugih v programu in naše Višje Sile. Tudi vse manj zamerljivi smo.
Dovoljenje drugim, da nas uporabljajo, da pridobimo njihovo odobravanje, je lahko občasno še vedno mikavno.
Lahko se zdi lažje, kot da se postavimo zase. Ko pa doživimo samozavest, ki si jo z jasnim NE, vemo, da si tega v resnici želimo.
Na ta dan bom imel pogum postaviti meje, ki so zame pomembne.