“Najgloblje globeli ACA so lahko kronični občutki osamljenosti, v katerih odrasli otrok nikoli ne doživi veselja in se nikoli ne more povezati z drugimi na smiseln način.”
BRB str. 124
Osamljenost dobro poznajo odrasli otroci.
Ne glede na to, ali smo bili pravzaprav sami ali v skupini ljudi, smo bili osamljeni. Mnogi od nas so bili ali še so v odnosih, kjer smo osamljeni. To je naša izkušnja, ker smo pogrešali ključni del socializacije odraščanja v nefunkcionalni družini: kako sploh imeti zdrav odnos z drugim človekom.
Tako smo postali nadzorujoči, neodločni, zaprti, prevzetni, boleče sramežljivi ali nerodni, prestrašeni pred drugimi. Večne žrtve, ljudje, ki ugajajo– seznam lahko samo nadaljujemo. Kar poimenujte disfunkcijo in zelo verjetno je, da jo lahko povežemo.
Ne zaupamo ljudem in pričakujemo, da nas bodo prizadeli.
Toda naša dejanja sama povzročajo bolečino, ki se ji poskušamo izogniti. Smo preobčutljivi in vsako razliko v mnenjih dojemamo kot osebni napad. Smo neprizanesljivi in hranimo zamere še dolgo v prihodnost.
Zato pridemo v naše prostore okrevanja.
Z demoni v naši glavi se je potrebno spopasti. Tega ne zmoremo sami. Prihajamo, da bi nabrali znanje in moč iz programa, od naših sopotnikov in naše višje sile. Soočamo se s svojo preteklostjo in opuščamo preživetvene mehanizme iz otroštva, ki ne delujejo več.
Na današnji dan se spomnim, da mi bo življenje po programu ACA prineslo mir v sebi, po katerem sem hrepenel/-a.
Ta mir se bo prelil v moje odnose.