“Takim ljudem se je, kadar koli je to mogoče, neposredno popravil, razen če bi to poškodovalo njih ali druge.”
(BRB str. 235)
Poprave so lahko strašljive.
Težko je priznati, da smo se zmotili ali da smo naredili nekaj, da bi drugemu škodovali. Naučimo se, da se moramo najprej popraviti sami. Odločiti pa se moramo tudi o tem, kdaj bodo naši popravki škodovali nam ali drugim ali če se zaradi ponosa izogibamo osebni odgovornosti.
Ko okrevamo v ACA, se naučimo zaupati svojim instinktom.
Prav tako moramo biti prepričani, da se strah, ki ga prinašamo iz otroštva, ne bo naših naporov spremenil v nepredvidljiv kaos. Smo odrasli in večina popravljenih situacij, s katerimi se srečujemo, nas skoraj ne more ogroziti, da bi bili telesno poškodovani, kot smo bili v otroštvu. Zato nas skrbi čustveni del, ali lahko obvladamo tisto, kar se nam vrne. In čeprav se tega morda ne zavedamo takoj, se sčasoma začnemo odločati, ali bomo izvedli spremembe ali ne.
Ko se o tem pogovorimo z mentorjem in drugimi, ki jim zaupamo, bomo vedeli, ali so popravki ustrezni:
– če je tako, se bomo odločili, ali smo dovolj močni, da jih naredimo;
– če ne, bomo počakali, dokler to ne bomo.
Temeljni namen je, da le ploščice (na stenah naše pralnice perila, op. IZ) ostanejo čiste.
Na današnji dan bom najprej popravil samega sebe. Potem se bom pripravil na potrebne popravke drugim. Naredil jih bom, če in ko bom na to pripravljen.