“Moremo osebno okrevati brez enotnosti ACA?” Naša prva tradicija odkrito pravi ‘Ne.’ Člani ACA, ki delajo na Dvanajstih korakih, se zavedajo, da je potrebno preživetje skupine postaviti pred svoje sebične potrebe ali na strahu temelječo željo po nadzoru drugih.”
BRB str. 492
Naše občutke dvoma vase pogosto razkrijejo podelitve, ki jih imamo na srečanjih. Po navadi se pojavljajo podtalnih oblikah nadzora in njegovega tesnega bratranca, manipulacije.
Ko skupina razmišlja o ukrepanju, lahko izrazimo zaskrbljenost ali poudarimo, da to krši tradicijo.
Če sprejmemo dejanje, s katerim se ne strinjamo, nam osebni program pomaga priznati, da smo nemočni, in sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Zavedamo se, da enotnost ne pomeni popolnega dogovora. Kljub temu si prizadevamo za bistveno soglasje pri odločanju skupine. Aktivno iščemo glasove nestrinjanja in jim dajemo priložnost, da se slišijo. To zagotavlja, da se slišijo vse strani razprave in je morda mogoče doseči kompromise.
Aktivno poslušanje drug drugega je vaja vključevanja.
Odločitve, ki sprožajo jezo, bo morda potrebno preložiti ali ponovno preučiti, ko čustva ne bodo tako močna. V kolikor je odločitev skupine trdno utemeljena na tradicijah ACA, se ji moremo podrediti tudi v primeru da se z njo ne strinjamo.
Ta dan se bom zavedal, da je treba pri skupinskih vprašanjih slišati glasove vseh. Če lahko prispevam svoje izkušnje, moč in upanje, bom to storil brez pričakovanj. Biti odprt in strpen je ponižnost v akciji.