“Naše izkušnje kažejo, da v izolaciji ni moč okrevati.”
BRB str. 127
Mnogi naši spomini na otroštvo se osredotočajo na osamljenost, ki smo jo med odraščanjem občutili v svojih domovih. Morda smo imeli malo ali nič prijateljev iz otroštva. Imeti prijatelje bi nas lahko postavilo v položaj, ko bi želeli priti v našo hišo – in tega nismo mogli tvegati.
Pomanjkanje tesnih prijateljstev je poglobilo žalost in osamljenost, s katero smo se že redno srečevali. Ta osamljenost je vplivala na nas tudi kot odrasle, kjer smo mnogi čutili pomanjkanje socialnih veščin, ki je spodbujalo zasvojenost in izolacijo.
Izkusili smo občutek, da smo sami, tudi v množici; in počutili smo se osamljeni, tudi ko smo bili v zvezi. Strah pred neuspehom, pomanjkanje zaupanja in strah pred zapuščenostjo so poslabšali stvari, saj so mnogi izmed nas pripeljali do tega, da smo izbrali druge, ki prav tako nimajo veščin za zdrav odnos.
Udeležba na srečanjih ACA je prvi korak pri prekinitvi vzorca osamljenosti in izolacije. Ko se vedno znova vračamo, smo presenečeni, ko slišimo lastne zgodbe, ki prihajajo iz ust drugih v sobi. Zavedamo se, da nam v našem obupu ni treba biti sam; našli smo ljudi, ki nas bodo ljubili in sprejeli, še preden bomo lahko vzljubili in sprejeli sami sebe. V ACA smo doma, morda prvič v življenju.
Na ta dan bom svojim sopotnikom dovolil, da se dotaknejo mojega življenja. Zavedel se bom, da me bodo podpirali na mojem potovanju.