“Odrasel otrok je oseba, ki se na situacije odraslih odziva z dvomom vase, samoobtoževanjem ali občutkom, da je napačen ali manjvreden- vsega tega pa se je naučil v otroštvu.”
BRB str. vii, opomba
Morda smo odraščali s starši, ki so uporabljali jezo in pogojno ljubezen, da bi nas nadzorovali.
Morda so bili perfekcionisti in se nikoli nismo mogli meriti z njihovimi ideali. Od takrat nam je ostal občutek gotovosti, da so naši občutki, mnenja in zaznave neustrezni- da je narobe biti (samo) nepopoln človek.
Medtem odraslim nam je občutek napačnosti iz otroštva morda preprečil, da bi izrazili svoja resnična mnenja: bali smo se, da nas bodo drugi zapustili, če se ne bomo strinjali z njimi. To nas je morda pripeljalo do nezdravih odločitev glede partnerjev ali kariere, ker je bil naš dvom vase močnejši od naše sposobnosti, da si zaupamo.
Srečanja ACA nam končno nudijo priložnost, da prekršimo pravilo »Ne govori, ne zaupaj, ne čuti«.
Ko se soočamo s svojimi občutki sramu in zapuščenosti, se začnemo zavedati, da naša samopodoba sploh ne temelji na objektivni resničnosti. V situacijah začnemo videti bolj srednjo pot in k življenju pristopamo kot uravnotežena odrasla oseba. Ko se učimo izkusiti brezpogojno ljubezen naše Višje sile, vidimo, da so naša mnenja pomembna in da smo, četudi ne razmišljamo in ne čutimo kot drugi, še vedno vredni ljubezni.
Na današnji dan potrdim in spoštujem svoje občutke in poglede. S pomočjo ACA se vidim bolj uravnoteženo in vem, da sem sposoben obvladovati situacije kot zrela odrasla oseba.