“Večina članov ACA ima neko obliko PTSD (post-travmatskega sindroma), kar se pogosto izraža v naši previdnosti do okolice ali našem akutnem spremljanju komentarjev ali dejanj drugih. To vedenje je večino časa posledica odraščanja v stalni opreznosti.”
BRB str. 160
V okrevanju se mnogi od nas soočimo z močnimi čustvenimi in fizičnimi sprožilci zaradi določenih stvari in ne vemo, zakaj nam dogajajo.
Skozi naš proces odkrivanja sebe najdemo osnovno travmo, ki povzroča to stanje superopreznosti. Močna, globoka čustva, ki se pojavljajo, nas lahko preplavijo kot divje morje.
Da se pomirimo, se naučimo ležati pod toplimi odejami, piti topel čaj in se dolgo kopati. Aktiviramo svojega notranjega ljubečega starša in naredimo vse, kar je potrebno, da poskrbimo za svojega prizadetega notranjega otroka. Naš moto je postal: “Najprej bom poskrbel zase!”
Pogovarjamo se z ranjenimi deli sebe, ki potrebujejo ljubezen. Sprva se lahko zdi, da naš Notranji Otrok kriči od besa: “Kje si bil vsa ta leta? Kako naj vem, da me ne boš zapustil kot vsi drugi?” Imamo pa pogum prisluhniti temu ranjenemu delu, ne glede na ceno. Opustimo nasilne odnose in preuredimo svoje življenje, da si damo več prostora za zdravljenje. Vemo, da smo vredni.
Na današnji dan se bom postavil na prvo mesto. Ko se bom znašel v tunelu lastnega PTSD, ga ne bom zanikal, da bi bil videti dobro za druge, medtem ko bi znotraj trpel.