“Prav tako imamo velike težave pri sprejemanju napak kot odrasli.”
BRB str. 38
Mnogi odrasli otroci postanejo povzpetniki in perfekcionisti. Mnogi od nas živimo v brezhibno belem okolju- »kaj pa če«?, ki ga ustvarja naša lastna potreba po nadzorovanju vsega in vseh okoli nas. Vedno nas skrbi, da stvari ne bodo narejene pravočasno ali popolno.
Kot otroci smo se v večini od nas počutili premalo ljubljeni, ker nismo bili dovolj dobri. Naši starši ali skrbniki so to okrepili tako, da so nam sporočili, da nismo zadostni. Tako smo pač poskušali biti popolni, kar nam seveda ni uspelo.
Ko smo vstopili v odraslost, smo popolnost še naprej enačili z ljubeznijo ali pomanjkanjem le-te, če stvari niso šle. Nihče nas ni moral grajati zaradi nepopolnosti; to smo bili zelo sposobni narediti sami sebi.
Perfekcionizem, nadzor, negativna projekcija, zamera: kako smo kdaj imeli čas za dihanje, kaj šele, da bi imeli v življenju kakšno mero spokojnosti?
Ko delamo po programu ACA in se začnemo počutiti bolje v sebi, se sprijaznimo z nepopolnostjo. Sprejmemo svoje človeške omejitve, si odpustimo napake in se osvobodimo potrebe po nadzorovanju vsega v našem okolju.
Lahko si vzamemo čas, da zadihamo … zares dihamo … kot pri vdihu, izdihu in sprostitvi.
Na današnji dan si bom dal svobodo narediti napako in vedel, da to ne vpliva na mojo vrednost kot človeka.