“Večina nas trpi zaradi napak zato, ker napake ponotranjimo.”
BRB str. 38
Ko smo bili otroci, je napaki pogosto sledila verbalna ali fizična zloraba.
Naše napake so sprožile pretirane odzive odraslih okoli nas, ker preprosto niso imeli spoznanja, da bi razumeli, da delamo le to, kar počnejo otroci in ljudje na splošno- delamo napake!
Toda namesto tega smo slišali sramotne komentarje, kot je: “Pa kaj je s tabo? Si neumen? Si idiot?” ali “To bi že moral vedeti. Poglej, kaj si naredil!”
Mnogi smo prejeli udarce, klofute ali bili pretepeni. Ko se je to zgodilo, se je zdelo, da je konec sveta. Napake nikoli ni bilo mogoče odpraviti.
In večkrat ko se je to dogajalo, bolj nas je bilo sram.
Naposled nam ni bilo treba več slišati tega od nekoga drugega- ker so se ta sporočila ponotranjila. To samosramotilno obnašanje smo prenesli v svoja odrasla življenja in mnogi od nas smo postali najbolj neusmiljeni ravno v ravnanju s sabo.
V ACA se naučimo postopoma reprogramirati ta notranja kritična starševska sporočila in razumeti, da so napake del človekovega življenja. Vsi jih delajo. Ko naredimo napako, se o njej pogovorimo, preučimo naravo tega, kar smo storili, si odpustimo, popravimo škodo, kadar je to primerno, in gremo naprej. Začnemo razmišljati in se obnašati kot pravi odrasli ljudje!
Na današnji dan se bom potrudil razumeti, da mi ni potrebno nadaljevati zlorabe v otroštvu in se samokaznovati, ko naredim napako. Raje bom poklical koga in predelal, kar se mi je zgodilo. Nato pa šel naprej.