5. december – Interference

“Beseda ‘navzkrižno govorjenje’ (crosstalk) pomeni prekinjanje, komentiranje ali sklicevanje na pripombe nekoga drugega med sestankom…

… Vsaka oseba lahko deli svoje občutke in zaznave brez obsojanja drugih.”

BRB str. 341

Nekateri od nas imajo težave s pravilom brez navzkrižnega pogovora v ACA.

Morda verjamemo, da morajo drugi res slišati naša dragocena mnenja in vpogled! To lahko povzroči, da kršimo meje drugih. In to lahko ovira druge, da v svojem času odkrijejo svojo resnico.

Ugotovljeno je bilo, da ko živčni dirkalni konj ostane sam, postane preprosto bolj živčen. Ko pa je koza v hlevu, se dirkalni konj umiri. Koza seveda ne reče dirkalnemu konju: “Pomiri se, neumen si!” Prisotnost koze je tisto, kar naredi razliko za konja. Prisotnost lahko pove, česar besede ne morejo.

Ko nas zamika, da bi dali nepotrebne nasvete ali mnenje, nam je lahko v pomoč, če se spomnimo te analogije konja in koze. Zase in za druge lahko naredimo največ dobrega tako, da samo govorimo svojo resnico in govorimo o svojih občutkih. S tem lahko služimo kot živ dokaz, da je temu programu mogoče zaupati, da se lahko vsi ozdravimo ob svojem času. Naša naloga ni, da popravljamo ali vzgajamo drug drugega. Tega se naučimo narediti sami, ko nam je to dopuščeno.

Na ta dan se zavedam, da nimam vseh odgovorov.

Najboljša pot za vse vpletene je osredotočenje nase in prisotnost za druge, namesto da bi jih poskušali ‘popraviti’.

4. december – Pobeg

“Na program sem prišel, ker sem se počutil nesrečnega, zapuščenega in v bedi.”

BRB str. 413

Pred ACA so bili mnogi od nas prestrašeni.

Vedeli smo, da če se v našem življenju kaj ne spremeni, bomo verjetno spet čustveno ali fizično zlorabljeni, in vedeli smo, da ne zmoremo več. Da bi pobegnili in se vendarle počutili dobro, smo poskusili karkoli- ves dan se zakopali v knjige, ure igrali video igre ali kompulzivno nakupovali. Morda smo uporabljali pornografijo, da bi otopeli. Nismo imeli odnosov z varnimi ljudmi. Naša telesa so bila pretresena od napetosti, za katero se je zdelo, da nikoli ne izgine.

Udeležba na našem prvem srečanju ACA je za nas pomenila začetek postopnih sprememb.

Ko izidemo iz zanikanja, spoznamo, da smo sposobni biti zdravi in ​​razumni. Ugotavljamo, da včasih to vključuje težke odločitve, vendar jih je na koncu vredno sprejeti.

Pomembna odločitev, ki jo naredimo, je, da naredimo korake z mentorjem ali sopotnikom, ki je lahko priča naših pozitivnih sprememb. Ugotovimo, da ko naredimo drzne, pozitivne poteze, nam pride naproti vso vesolje, da nas ozdravi. Zmoremo živeti novo zgodbo. Počutimo se svobodni.

Na današnji dan verjamem, da grem v pravo smer in da imam vso podporo, ki jo potrebujem, ko sem le pripravljen prositi zanjo.

3. december – Dvanajsti korak

“Ko smo zaradi teh korakov doživeli duhovno prebujenje, smo poskušali to sporočilo prenesti drugim, ki še trpijo, in ta načela izvajati v vseh naših zadevah.”

BRB str. 279

Ko smo prvič vstopili v okrevanje, smo morda želeli vsem, ki smo jih poznali, povedati o tem neverjetnem programu. Toda kmalu smo ugotovili, da večine ljudi ne zanima, kaj imamo povedati. Verjetno smo zveneli, kot da bi pridigali o tem, kaj naj storijo.

Kmalu smo izvedeli, da pri prenašanju sporočila o okrevanju ne gre za preganjanje ljudi in jih prisili k poslušanju, ampak za mirovanje in spoštovanje prostora naše resničnosti. Sporočilo živimo s svojimi besedami in dejanji ter ustvarjamo okolje, katerega del si ljudje želijo biti. Brez da bi se zavedli zakaj, jim je vse prijetneje biti z nami.

Na srečanjih si pomagamo prenašati sporočilo drug drugemu, ko pripovedujemo svoje zgodbe ali ko privolimo, da bomo mentorji ali sopotniki in prevzemamo druge služiteljske vloge.

Naš resnični jaz verjame, da se bomo vedno lahko naučili vse več, ko bomo ta načela izvajali v vseh svojih situacijah.

Na današnji dan bom s tistimi, ki so pripravljeni poslušati, delil, kdo sem postal. Opomnil se bom, da moja dejanja govorijo več kot moje besede.

2. december – Spontani občutki

“Nisem več hotel ali bil zmožen potlačiti svojih občutkov. Kar pojavljali so se. Burno in nepredvidljivo.”

BRB str. 409

Ko smo pričeli hoditi na prva srečanja, smo se morda počutili otopeli. Kakor pa smo se vračali, smo se znašli kot na čustvenem toboganu, z občutki, ki so se brez opozorila kar pojavljali z prvim vogalom.

Ko napredujemo v okrevanju, se naučimo priznati vse svoje občutke in se ne bojimo.

Ne postavljamo omejitev glede tega, koliko si dovolimo občutiti. Karkoli se nam trenutno pojavi, je v redu. Ne pretvarjamo se, da smo v redu, ko to nismo. Trditev o lastni resničnosti postane za nas osnovna potreba. Ne dovolimo več, da bi nas drugi poskušali utišati, ko jim je neprijetno.

Ohranjamo zavesten stik z Višjo silo s pomočjo našega osebnega duhovnega prebujanja, ne glede na to, kakšno je. Gojimo potrjujoč in pomirjujoč samogovor v obliki našega notranjega ljubečega starša– tistega, ki smo si ga vedno zaslužili.

Okrevanje se nam počasi dogaja, ko vidimo nove smeri, ki jih moramo ubrati, nato pa ga zagrabimo in tečemo. Zaupamo vase in svoji intuiciji. Naši občutki niso prevladujoči– a so to, kar so.

Na ta dan bom dovolil, da me čustva varno preplavijo. To mi bo dalo moč, da bom pristen do sebe in drugih.

1. december – Perfekcionizem

“V drugih domovih so otroci kot predmeti popolnosti, ki jih je treba razstaviti ob večerjah, osredotočenih le na mize s finimi pogrinjki, popolno držo ter urejenimi žlicami in vilicami. Prazniki in praznovanja pa potem privedejo goste, ki pohvalijo starše za pološčena tla in popolne otroke.”

BRB str. 37

Bolj subtilen in močnejši pritisk v naših alkoholnih ali drugače nefunkcionalnih družinah je bil stalno prisoten nadzor, čeprav se njegova vrsta morda ni vedno zdela jasna. Ne glede na to, ali so naše hiše spominjale na muzeje ali pa so bile natrpane, so bili izrazi ljubezni morda načičkani in površni in so imeli niti posestništva. Bistvo teh disfunkcionalnih izrazov ni bilo pristno in to smo vedeli.

Dejanski predmet vse čistoče ali površnosti, psevdo izraz ljubezni, pa je ostal nepristen.

Globoko v sebi pa je naš Resnični Jaz videl, da je pravi motiv te površinskosti zatiranje dejstva, da bi priznali, da so stvari ušle izpod nadzora.

Zato smo sprejeli in “odigrali” ta podzavestni konflikt, da bi se izognili uničenju in preprečili, da bi se pojavili občutki, da smo brez nadzora.

Postopoma, ko se je v odraslosti občutek kaosa prikradel v našo zavest in smo dosegli čustveno, duhovno in fizično dno, smo našli ACA.

V tem ponižnem stanju smo prejeli dar okrevanja, ko se spominjamo spominov na svojo vzgojo, priznavamo takratno grozo in žalujemo za svoje izgube.

Na današnji dan bom preučil vzorec nadzora v svoji družini in učinek, ki ga je imel v mojem odraslem življenju. Vadil bom program ACA za pomoč pri obdelavi podzavestnega travmatičnega strahu in zakopanih spominov, da se bom osvobodil njunega nadzora.

30. november – Iskanje potrditve

“Večina odraslih otrok nenehno išče potrditev, vendar ne verjame resničnim pohvalam in priznanjem, ko in čeprav pridejo.”

BRB str. 187

Nekateri od nas smo se počutili zgrožene na lastnih rojstnodnevnih zabavah, ker nam je bilo neprijetno zaradi pozornosti, ki smo jo prvotno iskali.

Ko smo se partnerjem zdeli privlačni, smo se počutili nervozni in raztreseni. Ko pa so nas pohvalili drugi, smo se počutili vredne pohvale le ko smo jo vrnili.

Dosegli smo vse zastavljene cilje in ugotovili, da nismo zadovoljni.

A celo najbolj sanjsko življenje s sanjsko službo in sanjskim razmerjem tega ni popravilo. Bolj kot smo bili uspešni, bolj smo bili nemirni.

Ko zdravimo v ACA, se naučimo sprejemati komplimente, ne da bi jih morali vračati.

Besedam lahko pustimo, da obvisijo v zraku kot sladek parfum. Lahko uživamo, ko nekaj naredimo dobro, ne zato, ker nekdo gleda, ne zato, ker pričakujemo potrditev od nekoga drugega, ampak zato, ker vemo, da smo opravili dobro delo.

Še pomembneje pa je, da si lahko celo dovolimo neuspeh in še vedno ljubimo tiste ranjene dele v nas – tudi če drugi ne.

Vsaj potrudili smo se. Morda bodo naše napake sčasoma pripeljale do uspeha, a tudi če ne, bo z nami vse v redu. Naši odnosi z našo Višjo močjo in notranjim otrokom nam postanejo dovolj. Dovolj smo si, takšni kot smo danes, jutri in vsak dan.

Na današnji dan se bom spomnil, da četudi naredim nekaj nepopolno, tudi veliko stvari naredim prav. Imam dovolj razlogov, da sem ponosen nase.

29. november – Enajsta tradicija

“Naš je program temelji na privlačnosti, ne promociji.”

BRB str. 613

Kako razburljivo je, ko dobimo prvi odmerek okrevanja.

Težave, ki nas pestijo večino našega življenja, lahko zdaj predstavimo na sestanku ACA ali se o njih pogovorimo s sopotnikom, ki ve, kako se počutimo in nas ne obsoja.

Okrevanje je tako močno, da želimo kar pohiteti in prepričati kar največ prijateljev in sorodnikov, da se pridružijo tej čudoviti novi avanturi, verjetno zato, ker verjamemo, da bi nekaterim od njih program lahko koristil več kot jim moremo mi. Zato nekateri od nas kupijo več knjig ACA, da bi jih razdelili tem ljudem. Temu se reče dvokoračni postopek: skakanje iz prvega koraka na dvanajsti korak ob poskusih oddati tisto, česar še nimamo.

Toda okrevanje zahteva potrpljenje.

Ugotavljamo, da bodo drugi opazili pozitivno spremembo v nas, ko delamo korake, izvajamo načela in živimo po programu. Ta sprememba jih bo pritegnila.

Če bomo tako prebudili njihovo radovednost, nas bodo morda vprašali o ACA. Nato se morajo sami odločiti, ali želijo obiskovati na sestanke in izvedeti več.

Ta dan se bom posvetil lastnemu okrevanju in spoštovanju poti drugih ljudi. Čudovito bo, če se bodo naše poti v neki točki združile.

28. november – Incest

“Nekatere žrtve incesta so imele težave z odpuščanjem staršu ali skrbniku, ki so jih zlorabili.”

BRB str. 114

Tisti, ki smo bili spolno zlorabljeni, smo se leta borili, da bi sprejeli, kar se nam je zgodilo.

Večinoma so nam ljudje govorili, naj o tem utihnemo, ali če so bili malo bolj vljudni, so nam dali vedeti, da bi to morali nekako le “preboleti”, odstraniti iz misli, nehati zavračati družino ali kakšno podobno mnenje. S tem bremenom smo živeli leta.

Ko delamo 8. in 9. korak, je to najpomembnejše dejanje, ki ga naredimo zase.

Prenehamo z tešitvijo teh ranjenih delov sebe dol s hrano, anksioznostjo, zadevanjem in pornografijo– dejavnostmi, zaradi katerih se počutimo, kot da je bila zloraba na nek način zaslužena ali sprejemljiva. Naučimo se postavljati meje do svojih storilcev in tistih, ki so jih zaščitili, vključno z našimi sestrami in brati, ki so nam povedali, da o tem ne smejo govoriti. Prvič v življenju smo sebe se postavili na prvo mesto.

Če ne gre drugače, grobo presekamo vezi, samo da se odklopimo.

Odpuščanje našim storilcem, ki jih lahko končno vidimo takšne, kot so, lahko traja nekaj časa.

Toda sčasoma bomo našli pot naprej. Potem bo odpuščanje lažje, saj se nam ni več treba pretvarjati, da se zloraba ni zgodila.

Na današnji dan bom zase poskrbel/a tako tako, da se bom morda prvič postavil na prvo mesto. Zavedam se, da se bom naučil odpustiti tistim, ki so me zlorabili. Tako se bom lahko osredotočil nase namesto nanje.

27. november – Pristanek na dnu

“Najgloblje globeli ACA so lahko kronični občutki osamljenosti, v katerih odrasli otrok nikoli ne doživi veselja in se nikoli ne more povezati z drugimi na smiseln način.”

BRB str. 124

Osamljenost dobro poznajo odrasli otroci.

Ne glede na to, ali smo bili pravzaprav sami ali v skupini ljudi, smo bili osamljeni. Mnogi od nas so bili ali še so v odnosih, kjer smo osamljeni. To je naša izkušnja, ker smo pogrešali ključni del socializacije odraščanja v nefunkcionalni družini: kako sploh imeti zdrav odnos z drugim človekom.

Tako smo postali nadzorujoči, neodločni, zaprti, prevzetni, boleče sramežljivi ali nerodni, prestrašeni pred drugimi. Večne žrtve, ljudje, ki ugajajo– seznam lahko samo nadaljujemo. Kar poimenujte disfunkcijo in zelo verjetno je, da jo lahko povežemo.

Ne zaupamo ljudem in pričakujemo, da nas bodo prizadeli.

Toda naša dejanja sama povzročajo bolečino, ki se ji poskušamo izogniti. Smo preobčutljivi in ​​vsako razliko v mnenjih dojemamo kot osebni napad. Smo neprizanesljivi in hranimo zamere še dolgo v prihodnost.

Zato pridemo v naše prostore okrevanja.

Z demoni v naši glavi se je potrebno spopasti. Tega ne zmoremo sami. Prihajamo, da bi nabrali znanje in moč iz programa, od naših sopotnikov in naše višje sile. Soočamo se s svojo preteklostjo in opuščamo preživetvene mehanizme iz otroštva, ki ne delujejo več.

Na današnji dan se spomnim, da mi bo življenje po programu ACA prineslo mir v sebi, po katerem sem hrepenel/-a.

Ta mir se bo prelil v moje odnose.

26. november – Varnost

“V ACA obstaja način za razpravo in zdravljenje dogodkov iz preteklosti, brez da bi te dogodke marginaliziralo ali bi zgolj obtičali v teh spominih.”

BRB str. 26

Prihod do mostu med zanikanjem in sprejetjem je bil boleč.

Kaj naj storimo zdaj, ko se je razkrila brutalnost preteklosti? Kaj naj počnemo z notranjo zmešnjavo, ki nam je ostala od otroštva? Kaj naj počnemo z raztrganimi ostanki srca, ulitega v kamen, obilico čustev pod ključem, nezmožnostjo, da bi to presegli?

Ko najdemo ACA, se zavemo, da bomo prečkali ta most.

Zavedamo se, da poti nazaj ne bo. To je nepovraten proces napredka od bolečine, žalosti in trpljenja do zdravja, veselja in miru. Vse kar moramo storiti je, da se zavedamo pomoči drugih in začnemo svojo pot začenši s prvim korakom. Ni lahko, vendar je veliko manj boleče, kot da ostanemo v lastni absolutni negotovosti. Ko smo na drugi strani, vidimo, kako globoko smo postali samozaščitni. Ni se več treba skrivati ​​pred drugimi s pogledom uprtim v tla. Pogledamo v oči tistih, ki razumejo, kako se počutimo, in najdemo varnost v njihovi brezpogojni skrbi za lastno dobro počutje.

Danes bom dvignil glavo in vedel, da sem s pomočjo drugih v ACA varen pred spomini na preteklost.