Avtor: ACA Slovenija

“V prvih 18 letih našega življenja so imele naše družine 6.570 dni časa, da so nas sramotile, omalovaževale, ignorirale, kritizirale ali manipulirale z nami v letih formacije našega bitja.”

BRB str. 105

Kako bi lahko sploh izpadli drugače? Odraščali smo v disfunkcionalnosti in nismo krivi, da nas je to prizadelo. Bili smo samo otroci. Vse, kar smo vedeli o svetu, je bilo to, kar so nam pokazali naši starši – ljudje, ki smo jim morali zaupati in jih posnemati. Nismo krivi, ker nismo našli načina za zaustavitev zlorabe. Naučili smo se jezika zlorabe, tako kot smo se naučili govoriti svoj materni jezik – to nam je bilo samodejno.

Ne pritožujemo se, ne pretiravamo ali iz muhe delamo slona. Lastnosti našega seznama perila so legitimna reakcija na dolgotrajno travmo.

Dobra novica je, da se zgodi nekaj čarobnega, ko sprejmemo, da smo nemočni pred travmo iz otroštva in njenim vplivom na nas. To ne pomeni, da obupamo in pustimo, da ima oblast nad nami. Zgodi se nasprotno. Izgublja moč nad nami. Začnemo izbirati, kako se bomo odzvali, ko se disfunkcija pokaže v našem odraslem življenju. Kot bi priznali, da streha pušča, in zdaj lahko na tla postavimo vedro, preoblečemo mokra oblačila in popravimo streho. In to lahko storimo brez občutka krivde, ker je že puščalo, še preden smo prišli.

Na današnji dan sprejemam svobodo, ki izhaja iz sprejemanja dejstva, da ne morem storiti ničesar, da bi preprečil disfunkcijo, v kateri sem odraščal, in učinek, ki ga je imela name.

“Ponižno prosil Boga, naj odstrani naše pomanjkljivosti.”

BRB str. 217

Ko začenjamo najti mir v ACA, prisluhnemo, kdaj nam začne škripati v kolesju, in se naučimo poiskati ustrezno pomoč, saj vemo, da nam potrebno iti čez to samim. Svojo Višjo Moč vidimo povsod, kamor koli gremo, še posebej v ljudeh okoli nas na naših srečanjih.

Nič več nas ni strah. Naše pomanjkljivosti so odpravljene in nas ne definirajo več. Nismo skupek naših pomanjkljivosti. Zavedamo se, da je okrevanje proces – da to ni dirka do cilja.

Toda tudi ne gremo počasi. Streznili smo se mračne resničnosti učinkov disfunkcionalnosti v naših družinah in se odločili, da smo zunaj njihove igre. Pribitkov ni več. Tako dolgo smo bili na tisti drugi strani in preprosto nočemo več biti tam. Naš dosedanji odnos do sveta ne deluje več.

Vidimo rezultate naših prizadevanj v okrevanju in bolj se imamo radi, ko dovolimo procesu, da deluje v nas. Privabljati začnemo bolj zdrave ljudi, za seboj pa puščamo disfunkcionalne odnose, ki ne obetajo ničesar. Nič ni boljšega od tega novega občutka, ko se premikamo v prihodnost. Stopamo iz megle disfunkcionalnosti k temu, kar v resnici smo.

Ta dan bom nadaljeval to potovanje. Sodeloval bom s svojo Višjo Močjo, da bi odstranil svoje pomanjkljivosti. Odločam se, da bom zdrav.

“V tem trenutku se odrasel otrok običajno izolira ali vključi v naporno delo, namesto da bi prosil za pomoč.”

BRB str. 66

Leta smo skrbeli za vse druge in se učili biti čim bolj nevidni, tako fizično kot čustveno. Naša notranja vrednost ni temeljila na tem, kdo smo bili, temveč na tem, kaj lahko dosežemo ali naredimo za druge. Tako smo se navadili na boj, da smo si ga ustvarili, celo ko ga še ni bilo. Življenje sredi orkana je bilo za nas normalno. Začeli smo se izogibati tišini, ker smo takrat slišali boleče glasove, ki so jokali globoko v nas in govorili: “Nisi dovolj dober.”

Ko se naučimo živeti v drugačni realnosti, začnemo prepoznavati svojo lastno vrednost. Vidimo, da je že sam naš obstoj dar naše Višje Moči. Naučimo se poiskati pomoč pri sopotnikih ter začutiti ljubezen in sprejetost. Drugim dovolimo, da poskrbijo zase, in za sopotnike izberemo tiste, ki to zmorejo.

Postanemo pripravljeni imeti v lasti vse svoje občutke, ne samo srečo ali veselje, ki jih čutimo, ampak tudi jezo in celo bes, ko se pojavijo. Prepoznamo jih kot darila, ki nas lahko dvignejo iz peskovnika žalosti in sramu. A previdni smo, da s temi »darili« ne škodimo drugim, temveč jih uporabimo kot vrata za zdravljenje naših ranjenosti.

Ta dan ne bom več opravljal dela drugih ljudi. Čutil bom svobodo odgovornosti zase in prepoznal, kdaj potrebujem vodstvo.

“ACA je preverjen program, ki nam lahko pomaga na vseh področjih našega življenja, če ga le uporabimo.”

BRB str. 415

Ko vstopimo v gledališča in na športne stadione, nam ponudijo program. Če se udeležimo konference, bomo verjetno preverili program, ki nam ga posredujejo, da vidimo, če so teme zanimive. Programi zavzemajo vidno mesto v naših življenjih; vemo, da nam lahko ponudijo dragocen vpogled v to, kaj lahko doživimo na dogodku, na primer, kakšna je igralska zasedba in ali bomo videli zvezdo ali le statiste.

Za ACA je na voljo program, ki ponuja sidro za naše duhovno in čustveno življenje. Daje nam »načrt«, ki nam manjka iz našega otroštva, ki je bilo izgubljeno v disfunkciji. Sami smo že poskušali krmariti skozi življenje. Vendar nismo dosegli načrtovanih destinacij in smo s prijatelji, sodelavci in družino doživeli nevihtno vreme.

V ACA smo našli recept za življenje do konca življenja, od dvanajstih korakov do dvanajstih tradicij, od iskanja sponzorja do sponzorstva in od branja BRB (Velike rdeče knjige) do opravljanja služiteljskega dela. Nobena travma, nobena nesreča ali skoraj nobena življenjska težava ni tako velika, da je ne bi bilo mogoče postaviti v njeno pošteno in resnično perspektivo z delom po programu ACA.

Na ta dan se ponovno posvečam svojemu programu in iskanju neprecenljivega daru spokojnosti.

“Na naši poti potrebujemo pomoč zaupanja vrednega prijatelja z znanjem o okrevanju.”

BRB str. 379

Velika rdeča knjiga ACA nam pove, da smo usposobljeni po menjavi 72 letnih časov (18 let) in naučeni veščin preživetja, kar pa se kot odraslim spremeni v disfunkcionalno vedenje. Ko se tega zavemo, se zdi nerazumno pričakovati popolno okrevanje po nekaj sestankih, nekaj urah z delovnim zvezkom ACA ali celo branju Velike rdeče knjige od ene platnice do druge platnice.

V primerih ločitve je rečeno, da je za vsakih pet let zakona potrebno eno leto žalovanja. Če to formulo prevedemo v naše okoliščine žalovanja našega ACA »razpoka duše«, postane še bolj razumljivo, da je okrevanje trajajoč proces. In da to se zares ne more zgoditi brez pomoči naše Višje Moči in sopotnikov, ki nas lahko odpeljejo stran od let zamrznjenih čustev.

Okrevanje ACA ima svoje vzpone in padce, ne glede na to, kako trdo delamo na tem. Zato je pomembno vedeti, da se nam lahko zgodijo recidivi, tako kot pri drugih programih Dvanajst korakov. Vendar pa nas lahko recidiv ACA popelje v obdobja žalosti in izolacije. To postaja manj pogosto, kakor si še naprej dovolimo biti ljudje in delati napake. Naučimo se odložiti ogledalo ostrega samoobtoževanja in vanj pustimo življenje in spokojnost.

Na ta dan se bom spomnil, da je okrevanje pot, na kateri mi ni treba iti sam. Zaupal bom drugim ACA, ki prav tako iščejo resnico, da mi pomagajo.

“Šesta tradicija ohranja ACA brez zunanjih vplivov in nas opominja, da imena ACA ne posojamo nobeni sorodni ustanovi ali podjetju. Z upoštevanjem te tradicije se izognemo tudi denarnim in prestižnim težavam, ki bi ovirali naš Primarni namen.”

BRB str. 521

Našega programa ni mogoče kupiti ali prodati. Ukvarjamo se z duhovnimi zadevami, ki so zastonj dane in zastonj sprejete. Vsakemu od nas je zaupano, da program ne sme imeti kakršnih koli finančnih motivov.

Obstajajo skušnjave, da bi ACA povezali z množico programov, ki se ukvarjajo z družinskimi vprašanji. Nekateri od njih se lahko celo izkažejo za finančno donosne. Ugotavljamo, da se takšni sporazumi lahko izkažejo za moteče do te mere, da izgubimo Fokus našega programa.

Težave z denarjem, lastnino in prestižem je lahko zelo težko rešiti, program ACA pa prakticira obliko revne ustanove, ki nas osvobaja finančnih vezi, ki bi nas oddaljile od našega primarnega namena. Ne moremo služiti dvema gospodarjema, medtem ko ona opravljata delo, ki ga lahko opravi samo ACA.

Ta tradicija nam daje tudi napotke za organizacijo lastnega življenja, tako da se lahko osredotočimo na Tisto, kar je pomembno, hkrati pa se izognemo distrakcijam glede denarja, lastnine in ugleda.

Na ta dan bom spoštoval šesto tradicijo in pomagal svoji skupini, da se osredotoči na naš primarni namen in se odvrnil od kakršnih koli motenj odzunaj.

“… ni nam treba sodelovati v njihovi disfunkciji. Svobodni smo, da živimo svoja življenja.”

BRB str. 123

Kot otroci smo morda morali biti dobesedno »čuvar brata svoga«, ker smo v disfunkciji dobili odgovornosti, ki so bile daleč onkraj naših let. In pri tem se nismo naučili skrbeti zase, ker smo bili tako osredotočeni na druge.

Kot odrasli smo mnogi od nas nadaljevali s tem vzorcem: ignorirali smo svoje potrebe, pritegovali pa so nas ljudje, za katere bi lahko poskrbeli. Rekli smo si, da smo v redu, ker smo skrbni in sočutni ljudje. In v zameno smo bili pogosto deležni pohval in hvaljenja. Ljudje so govorili stvari, kot so: “Ali ni čudovit?” ali “Kaj bi brez nje?” To je za nekaj časa nahranilo praznino v naši duši.

Potem pa so pohvale prenehale prihajati, razen če smo zanje prosili. Zadovoljstvo, za katerega smo mislili, da ga doživljamo, se je zmanjšalo. Morda smo celo začeli kriviti druge, da so nehvaležni.

Ko smo se pridružili ACA, smo začeli s programom dosledne poštenosti in se naučili prepoznati, kaj počnemo. Da, ljudje so nas izkoriščali, ampak mi smo jih naučili, da tako pač ravnajo z nami. In zdaj, s pomočjo ACA, naše Višje Moči in naše nove družine, smo to začeli razpravljati. Drugim pustimo, da sami prevzamejo odgovornost.

Na ta dan bom še naprej skrbel in cenil sebe, ker sem vreden tega! Drugim pa bom dal dar skrbi zase.

“Naučili so nas, da dvomimo vase, zato nam je postalo normalno verjeti, da je z nami nekaj narobe, smo pomanjkljivi ali nesposobni.”

BRB str. 302

Mnogi od nas smo se zgodaj naučili dvomiti v to, kar smo vedeli ali videli, ker so nas starši sramotili, da smo slednjič verjeli, da smo popolnoma nesposobni. Sprva smo poznali razliko, a sčasoma smo verjeli, da so naša intuicija in drugi občutki zgolj naša domišljija.

Ko pridemo na srečanje, smo pripravljeni opustiti ta način razmišljanja. Pričnemo videti, da nam ni več treba živeti v načinu zgolj preživetja našega otroštva. Pripravljeni smo začeti na belem listu papirja in napisati novo prihodnost.

V ACA srečamo ljudi, ki nas bodo podprli, ko bomo ponovno pogledali svojo preteklost. Z delom po korakih in uporabo orodij programa postopoma odkrivamo naše zgodbe, vloge, prepričanja in negativno, izkrivljeno razmišljanje, ki je zaznamovalo toliko našega življenja. Začnemo sprejemati realnost našega otroštva in da težav nismo povzročali sami.

Zdaj lahko sami pišemo svojo prihodnost. Ni nam več treba biti opredeljenim z našimi prvotnimi družinskimi vlogami ali strupenimi mislimi, besedami in dejanji tistih okoli nas. Izberemo lahko, kaj želimo od življenja, kako se vidimo, in se odločimo, katere filtre bomo uporabili za zaznavanje sveta.

Na današnji dan premorem pogum, da se soočim s svojo preteklostjo in vero, da napišem svojo novo prihodnost. Ne dvomim več o tem, za kar vem, da je resnično.

“Vedeli smo, da bodo naši starši pozabili ali bodo banalizirali rojstne dneve ali praznike.”

BRB str. 296

Konfliktni čustveni premik ki se zgodi ob praznovanjih lahko sproži cunami zadržanih občutkov, ki jih ne morejo zajeziti noben sentimentalen praznični film, pesem ali praznična dekoracija.

Razreševanje naših nasprotujočih si občutkov in zaznav ni enostavno. Če bi to bilo, se ne bi udeleževali sestankov, hodili na terapije in opravljali dela na Korakih. Vemo pa, da nam ta orodja pomagajo razvozlati prepletene niti naših otroških izkušenj, da lahko razumemo, kako vplivajo na našo sedanjost.

Skozi okrevanje lahko počitnice ponudijo priložnost, da ponovno ocenimo svoje otroške izkušnje in njihov vpliv na nas danes. Ugotavljamo, da nas je razočaranje, ki smo ga občutili zaradi takratnih odnosov naših staršev, morda pripeljalo do tega, da smo sedanje praznike banalizirali, da bi se izognili lastni bolečini in izgubi.

Z opravljanjem dela ACA lahko preučimo ne le svoje disfunkcionalne odnose in vedenje, ampak tudi naše družine. Iz čustveno treznega mesta lahko odkrijemo korenine mehanizmov obvladovanja, ki smo jih ustvarili, da bi razumeli tisto, kar se nam je zdelo brez smisla. Zdaj jih lahko postavimo v njihovo pravo perspektivo kot spominke iz preteklosti, ki jih v stekleni vitrini gledamo kot oddaljene drobce tega, kako so bile stvari nekoč, ne pa, kako morajo biti danes.

Na ta dan bom preučil nasprotujoče si občutke, ki sem jih pridobil v svojih najbolj ranljivih letih, spoznal, kako je bilo. Zavedel se bom, da obstaja pot v drugačen način življenja.

“ACA recidiv lahko prinese vrnitev samouničevalnega ravnanja. To lahko vključuje čustveno prehranjevanje, uživanje drog, kompulzivne spolne odnose ali druga škodljiva vedenja.”

BRB str. 391

Kot otroci nismo smeli čutiti svojih občutkov.

Za nas ni bilo varno reči, da smo bili žalostni, prestrašeni ali jezni. Ignoriranje naših občutkov nas je v resnici prizadelo. Da bi si olajšali bolečino, so se mnogi od nas zatekali k zasvojenskemu vedenju. Nekateri so to našli v hrani. Toda to čustveno prehranjevanje je povzročilo, da smo se le zredili in sramovali svojih balonastih teles. Družinski člani in drugi so se nato norčevali iz nas. To je bil nepošten cikel: hrana nas je tolažila, a to udobje je povzročalo še več težav, kot smo jih sprva imeli. Poskusili smo vse, kar smo lahko pomislili, a nič ni delovalo trajno, da bi ustavili ta cikel. Pohabljeni smo bili s sovraštvom do sebe.

Lepota programa ACA je v skoraj zagotovljeni ozdravitvi poškodb iz otroštva.

Tolažbo najdemo v praksi 12 korakov, delu, ki obnavlja naše ukradene identitete. Ko okrevamo, se poraja desetletij napolnjenih občutkov in zakopanih spominov. Naša Višja Moč nam pomaga obvladati ta čustva in sprejeti sebe. Naš ljubeč starš vodi našega notranjega otroka skozi vsako čustvo z nežnostjo, po kateri hrepenimo, in z dostojanstvom, ki si ga zaslužimo.

Na ta dan, ko se bodo pojavila močna čustva, se bom spomnil, da imam pripravljena prava orodja, ki čakajo, da jih uporabim. Lahko so to koraki, sestanki in telefon, da mi pomagajo najti resnično ugodje.