Dnevne meditacije ACA

… za krepitev okrevanja so prevedene iz knjige:

Daily Affirmations Strengthening My Recovery Meditations for Adult Children of Alcoholics / Dysfunctional Families,

so dnevno objavljene tudi na ameriški ACA spletne strani in se je preko tega linka:

https://adultchildren.org/meditation/

možno pa se je naročiti na dnevno prejemanje izvirnika meditacije na svoj elektronski naslov


  • 29. september – Deveta tradicija

    “ACA ustanavlja službene odbore in komiteje, ki so neposredno odgovorni tistim, ki jim služijo in so zasnovani samo na ljubezni. Odbori imajo pravila in postopke, vendar kot takšni niso organizirani v upravni organ.”

    BRB str. 536

    Na sestanek ACA pridemo, ker slišimo, da se tam lahko pogovarjamo o stvareh iz otroštva.

    Ko vstopimo, nekdo začne sestanek, nekdo drug vodi administracijo, nekdo zbere donacije, tretji pa na koncu pospravijo. Nihče na sestanku ni vodja. Skupina je zadolžena za vse njene zadeve.

    Na glavo obrnjena piramida predstavlja strukturo družbe, na vrhu je članstvo, spodaj pa odbori ali upravni odbori. Novinec ima pravico govoriti toliko kot najbolj izkušen član. Če se pojavi vprašanje in se skupina odloči ustanoviti odbor, ta še vedno odgovarja skupini. Če sestanek ali manjša skupina članov poizveduje pri mednarodni organizaciji, le-ta mora odgovoriti.

    Nihče od naših zaupanja vrednih služabnikov nima nobene moči nad posameznikom, razen če posameznik predstavlja nevarnost za druge člane. Za splošno varnost članov se poskrbi z pravo mero sočutja in odločnosti.

    Ljubezen drug do drugega in spoznanje razsežnosti bolečine, v kateri smo bili, podpirajo strukturo, ki ohranja naše druženje v delovanju.

    Na današnji dan bom odgovoren član bratovščine ACA in se bom na svoje kolege ACA odzval z enako nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem, kot sem jih dobil in se to naučil tudi pokazati.

  • 28. september – Duhovna izkušnja

    “Samo izobraževanje ni dovolj za to, da pridobimo največjo korist od naših duhovnih izkušenj. Prav tako se naučimo, da imajo duhovne izkušnje večji pomen, če jih združimo s predanostjo delu v programu ACA.”

    BRB str. 284

    Večina članov ACA rado bere.

    Naše knjižne police, nočne omarice ali e-bralniki so morda polne knjig in v številnih najdemo uporabne smernice.

    Toda vso znanje, ki ga tako pridobimo z branjem, bo le toliko dobro in koristno, kot je naše prizadevanje, da bi te podatke uporabili v procesu okrevanja.

    Zdi se, da je DELO na obnovi- tej 4-črkovni besedi, ki smo se mu mnogi dolgo izogibali, katalizator naše duhovne rasti.

    Naše duhovno delo je lahko sestavljeno iz branja, ki ga redno dopolnjujemo z obiskom in doslednim in pošteno delitvijo na sestankih, koraki s sopotniki, pisanjem dnevnika in služenjem. Zastrašujoč seznam nalog. Morda se celo zdi nemogoče. Težko se je navaditi skrbeti zase.

    Zavedamo se, da smo lahko nežni do sebe, da bodo nekatera dela čez nekaj časa postala navada in da bodo nekatera dela na različnih stopnjah okrevanja imela drugačen učinek. A pri sebi vadimo potrpežljivost in strpnost ter nežno dopuščamo, da duhovna izkušnja teče skozi nas preprosto in naravno.

    Na današnji dan bom z lahkoto in milostjo delal na številnih vidikih programa ACA. Spoznal bom, da duhovne izkušnje prihajajo z delom.

  • 27. september – Kriza identitete

    “”Odrasel otrok je kriza identitete, ki ima krizo identitete.”

    Kar pomeni, da smo se rodili v krizi in ne moremo zlahka prepoznati drugega načina življenja, razen krize. “

    BRB str. 70

    Mnogi od nas so prišli v ACA zlomljeni, polni modric in raztrgani.

    Nora stvar je, da nismo opazili, da so se nas naša srca komaj še držala zaradi vseh zlorab. Morda nismo opazili, da so naši obrazi bledi in odsotni. Mesece ali morda leta nismo imeli uvida v resnično stanje, v katerem smo bili. Bili smo živi mrtveci, običajno obkroženi še z drugimi podobnimi zombiji.

    Potem smo se začeli izboljševati, dan za dnem.

    Ko smo prvič prosili, da naredimo korake z nekom drugim, izbrali domačo skupino, opravili delo na sestanku ali povedali svojo zgodbo pred skupino, pri tem pa sestavili koščke sebe in povrnjen nam je bil košček zdrave pameti. Bilo je super! Nismo vedeli, da se iz tako slabega stanja lahko počutimo tako dobro. Bilo je ravno nasprotno- intuitivno, toda zaradi bolečine tistih, ki so bili pred nami, smo se počutili bolje.

    Bolelo je, a je minilo.

    Na današnji dan bom iskal še en način za izboljšanje svojega življenja. Sprejemam ta proces okrevanja, ki me vsak dan nauči več o tem, kdo sem.

  • 26. september – Ponižnost

    “S ponižnostjo postajamo bolj premišljeni v svojih odločitvah in počasnejši v jezi. Začnemo postajati igralci namesto da bi se samo odzivali na življenjske situacije.”

    BRB str. 224

    Kot otroci smo bili morda ponižani in so nam povedali, da ne izpolnjujemo nekih meril.

    Kakor smo odraščali, smo se odločili, da moramo dokazovati svojo vrednost. Ko smo nekaj dosegli, smo pričakovali potrditev. Večina naših odločitev je bila namenjenih pridobivanju te zunanje potrditve. Če se kdo z nami ni strinjal, se je to zdelo kot napad. Udarili smo napadalca in ga poskušali kaznovati. Morda smo se odzvali z dodatnim povečanjem naših prizadevanj, da dokažemo svojo vrednost.

    V ACA se učimo o ponižnosti in da to nima nič opraviti s ponižanjem, ki je le jedro naše rane.

    ACA nas uči, da je ponižnost pot do notranjega miru in iskanja našega Resničnega Jaza. Če nekaj naredimo za druge, tega svetu ni treba vedeti. Ne potrebujemo priznanj. In ko je za nas bilo nekoč normalno, da smo se odzvali in udarili, sedaj najprej stopimo korak nazaj in trezno (op. IZ) preučimo realnost.

    Ta sprememba ni enostavna.

    Naše negotovosti in sprožilci so pogosto tik pod površjem in hitro pademo v stare vzorce. Ko pa uporabljamo nova orodja, imamo več samozavedanja. Naučimo se pogledati v ogledalo in se počutiti v miru s tem, kar vidimo.

    Na današnji dan se bom spomnil, da me ponižnost ohranja prizemljenega in enakopravnega s tistimi okoli mene. Ni se mi treba poviševati, da bi se počutil vrednega.

  • 25. september – Meje

    “Nismo imeli vzorca, da bi imeli, določali ali uveljavljali meje. Otrokom, družinskim članom in drugim bi dovolili, da me uporabljajo v svojo korist. Marsikaj bi naredil za druge in potem ničesar dobil v zameno.”

    BRB str. 413

    Ko smo na začetku okrevanja, so meje lahko skrivnost, saj nas večina izhaja iz družin, ki jih niso imele.

    Tudi če vemo, kaj so, morda še vedno ne vemo, kdaj imamo pogum, da jih postavimo.

    V postavljanju meja se zmedemo ali je prezahtevno za nas.

    Toda z delanjem korakov in obiski sestankov se učimo od drugih. S tovariši v ACA se pogovarjamo o tem, kako vedo, kdaj je prav postaviti mejo, in o jeziku, ki ga uporabljajo. Začnemo verjeti, da lahko storimo enako.

    Potem pa včasih, ne da bi sploh pomislili, postavljamo meje našim družinskim članom in potem drugim.

    Naša tesnoba se prične zmanjševati, ker vemo, da smo sposobni skrbeti zase s pomočjo drugih v programu in naše Višje Sile. Tudi vse manj zamerljivi smo.

    Dovoljenje drugim, da nas uporabljajo, da pridobimo njihovo odobravanje, je lahko občasno še vedno mikavno.

    Lahko se zdi lažje, kot da se postavimo zase. Ko pa doživimo samozavest, ki si jo z jasnim NE, vemo, da si tega v resnici želimo.

    Na ta dan bom imel pogum postaviti meje, ki so zame pomembne.

  • 24. september – Ostati prisoten

    “Naučimo se biti prisotni v tem trenutku v svojem telesu. Naučimo se, da se naše misli lahko končajo.”

    BRB str. 266

    Ko smo prišli v ACA, morda nikoli nismo občutili, kako je biti v svojih telesih in izkusiti svoje občutke. Morda smo bili zelo čustveni, vendar nismo vedeli, kako začutiti svoja čustva. Občutek panike, ki nas je pogosto preplavljal, se je zdel tako znan, da ga morda sploh nismo začutili, kakšen je bil.

    Ko smo postali polnopravni udeleženci naših srečanj in se naučili razgaliti svoje duše, je v nas začelo razpadati. Včasih je bilo to boleče, a vedeli smo, da nam skozi bolečine ni treba iti sami. Telefonirali smo in opravili delo. Prosili smo sopotnico, da z nami naredi Korake. Verjeli smo drugim ACA, ko so rekli, da nismo sami.

    Zbrali smo pogum, da smo preživeli bolečino umika iz tega, kar nas je držalo priklenjene v sebi.

    Morda smo prvič občutili sram in zapuščenost iz otroštva – bili so kot tiktakajoče tempirane bombe v nas. Ko so se naša telesa sprostila, smo se naučili, da nam ni potrebno zganjati preplaha. Pridobili smo zaupanje vase in svojo Višjo Silo. Premaknili smo se iz naše bolečine ter duševne in fizične otopelosti, ki nas je morda zadrževala. Sprejeli smo, da nismo popolni in življenje je postalo boljše. Postali smo pristni v besedah ​​in dejanjih.

    Ta dan na to pot ne bom šel sam. Ko potrebujem pomoč, vem, da imam svoje sopotnike ACA in svojo Višjo Silo.

  • 23. september – Zamere

    “Pred okrevanjem smo nekateri preživeli nešteto ur v zamerah …”

    BRB str. 380

    Mnogi od nas pridejo v ACA polni zamer.

    Že od daleč nas prepoznajo po tej večstokilogramski jetniški krogli okoli vratu. Prepričani, da so nam jo nadeli drugi, se nanjo obešamo, kot da bi nam škodilo, če bi jo že odložili. In ta velika krogla zamere je zadovoljna, da ostaja, kjer je (in mi ostajamo na mesti, op. IZ). A napor in bolečina ob njenem dnevnem prenašanju sta preprosto prevelika!

    ACA nas uči, da odpuščanje drugim nima nič skupnega z drugo osebo.

    To naredimo zase, da potem lahko sprostimo to našo ogromno (hromečo, op. IZ) notranjo bolečino. Slišimo druge, ki pravijo, da nas bo vsakodnevna molitev z namenom da odpustimo osebi, ki smo ji zamerili, sčasoma rešila te zamere. Naučimo se, da s tem ne odpuščamo dejanj in dogodkov, ampak osebi.

    Mnogim od nas, ki te stvari slišimo prvič, se to sliši neumno.

    Toda kaj vse smo še storili, da bi odstranili strup, ki ga je zamera vnesla v naša življenja? Zato to poskušajmo večkrat, vsak dan.

    Čez nekaj časa opazimo, da se dogaja nekaj izjemnega.

    Malenkosti, ki so se nam zdele tako pomembne in so poganjale nenehen tok naše zamere, kot da izginjajo. Breme, ki ga tako težko prenašamo, postopno izgublja na svoji teži.

    Na današnji dan bom naredil tisto, kar je pomagalo številnim pri okrevanju: molil bom, da mi bo odvzeta zamera, s katero sem bil tako dolgo smrtonosno (op. IZ) zvezan.

  • 22. september – Prvi korak

    “Poskušamo nadzorovati druge in situacije, da bi se izognili lastnemu življenju, ki ga ne moremo obvladati.”

    (BRB str. 104)

    Potreba po poskusu nadzora ljudi in stvari okoli nas je lahko zelo močna.

    Morda imamo idejo o tem, kako bi morale biti stvari urejene. Če bi le življenje potekalo na določen način, bi se potem počutili dobro. Zato se počutimo prisiljeni uresničiti svojo vizijo “kako naj bi vse bil(o)”.

    Izvajamo pritiske, spodbujamo in manipuliramo, da bi druge prisilili narediti, kar želimo, pri čemer popolnoma pozabimo na dejstvo, da moramo najprej očistiti svojo hišo. Močneje ko tiščimo, bolj se počutimo noro, ker se drugi nikoli popolnoma ne ujemajo z našimi ideali.

    Prvi korak nam pove, da je nadzor nad drugimi mit.

    Čeprav se lahko zaradi našega truda nekatere stvari spremenijo, za sabo puščamo trupla in puščave odnosov. Vse dokler se ne zavedamo svoje nemoči, vse dokler se ne zavemo, da smo edini, ki se lahko resnično spremenimo, bomo nadaljevali s to navzdol obrnjeno spiralo in tako pogosto iz našega življenja pregnali tiste, za katere nam je mar, pa naj se to zgodi čustveno, fizično ali oboje. Paradoks tega programa je, da lahko šele s priznanjem svoje nemoči pridobivamo možnost nadzora v svojem življenju.

    Na današnji dan se opomnim, da se osredotočim le nase in na spremembe, ki jih lahko naredim v svojem življenju. Pustil bom drugim, da lahko najdejo svojo pot, čeprav ni tista, ki bi jo zanje izbral jaz.

  • 21. september – Neizrekljiva žalost

    “V vsakem odraslem otroku biva neizrekljiva žalost, ki se običajno kaže v obliki depresij, otopelosti ali različnih oblikah ločitve.”

    BRB str. 199

    Dolga leta smo si dopovedovali, da smo sami odgovorni za svojo depresijo.

    Zadevali smo se in se borili proti občutkom, ki so se pojavili. Družili smo se z ljudmi, ki so otopeli in se valjali v pomilovanju sebe in nedelovanju. Ko se je kdaj pojavila tema seksualne zlorabe ali zlorabe otrok, smo miselno odtavali in včasih kar pozabili, o čem ti drugi ljudje sploh govorijo. Ko smo v filmu ali na televiziji videli nasilje, smo se morda počutili nelagodno in ga ignorirali.

    Ker smo med srečneži, ki so našli ACA, zdaj vidimo, da obstaja boljši način življenja.

    Ko gremo na sestanke, najdemo ljudi, ki odkrito govorijo o svoji resnici. Poslušamo, ko tisti, ki so prišli pred nami in za nami, stresejo pred nas zrna svojih resničnih misli. Govorijo o tem, kaj počnejo, da bi odkrili žalost, ki je podlaga za njihovo depresijo, in druge simptome, ki so posledice njihovega otroštva.

    Na njihovih zgledih se sami učimo govoriti jezik srca in se zdravimo.

    Na današnji dan bom šel na sestanek, da bi slišal o ozdravitvi, ki mi bo dokaz in vzpodbuda. Če sestanek ni na voljo osebno ali po telefonu, bom vzpostavil stik s sopotnikom, da bom slišal besede, ki zdravijo.

  • 20. september – Molitev

    “Ustvarite molitev. Naj bo preprosta, a specifična za vas in vaš odnos z božansko, Višjo Silo ali Bogom..”

    BRB str. 278

    Zaradi travme v otroštvu smo imeli veliko vprašanj brez odgovorov.

    “Komu lahko sploh zaupam? Kako naj sploh živim svoje življenje? Mi bo kdo ali karkoli pomagalo?” Za mnoge od nas je bilo skoraj nemogoče, da bi se zanašali na nekaj zunaj sebe, da bi nam pomagali najti svojo resnico.

    Vse dokler nismo prišli v ACA.

    Delo po korakih nam pomaga, da se znova povežemo z Višjo Silo po lastni izbiri.

    Molitve ali vzkliki nam lahko pomagajo pri osredotočanju. V ACA je veliko namenskih molitev; npr. Molitev spokojnosti, ki začne in konča večino naših srečanj in molitev ob koncu številnih korakov v BRB.

    Ustvarjanje osebne molitve je lahko tudi potrditev, da smo del Sile, ki nas vodi in nam daje moč, ki jo potrebujemo.

    Ko spregovorimo o svoji resnici, se naši glasovi končno slišijo. Naša osebna molitev je lahko tako preprosta, kot je: “Višja Sila, prosim, vodi me danes. Če se ustrašim, mi pomagaj vedeti, da nisem sam.”

    Lahko prosimo za moč, da delamo 12 korakov, za razumevanje, kaj pomeni biti svoj ljubeči starš, in za pomoč pri učenju, kako zdraviti našega notranjega otroka. Opomne nas, da nismo sami, ko se stegujemo k nekomu ali nečemu zunaj sebe.

    Na ta dan vem, da nisem sam, da je moja Višja Sila pripravljena pomagati, ko sem jo pripravljen prositi.

  • 19. september – Spolna zloraba

    “Če so se vas v otroštvu dotikali, vas ljubkovali, prisilili v spolne odnose, vas prosili zanje ali v vaši navzočnosti gledali spolne odnose, niste bili krivi, ne glede na okoliščine ali ne glede na to, kako je to argumentiral posiljevalec.”

    BRB str. 174

    Mnogi od nas so prišli iz domov nabitih s seksualnostjo.

    Če so imeli spolne odnose pred nami, smo postali del spolnega življenja naših staršev. Morda smo bili prisiljeni poslušati, kako se za jedilno mizo pogovarjajo o seksu, kot da to ni nič hudega. Morda smo bili vključeni v zunajzakonske afere, ko so se pred nami pogovarjali o tem ali se o tem pogovarjali drug drugemu za hrbtom.

    Morda smo se za vse to počutili odgovorne.

    A ukradli so nam mladost in našo seksualnost, ker se nismo mogli zaščititi. Njihove besede so se vkoreninile v nas, še preden smo vedeli, da smo ranjeni. Morda smo se z drugimi otroki poskušali osmisliti, kaj smo slišali, čutili in čemur smo bili izpostavljeni. Potem so prišli še občutki sramu. Kljub temu se je bilo težko ustaviti, da nas pozornost včasih ne bi vzburila. Intuitivno smo vedeli, da je to način, kako dobiti ljubezen, čeprav smo se počutili slabo.

    V ACA se naučimo, da ne glede na to, kaj se nam je zgodilo, danes vemo, da v tem nismo sami in da nismo krivi.

    Na današnji dan bom priznal svoje intenzivne občutke, povezane z vsako spolno zlorabo, ki sem jo doživel. Prenehal bom prevzemati odgovornost za to, kar so mi storili drugi.

  • 18. september – Zdravljenje

    “Bil sem navzoč na 12-koračnem sestanku ACA, kjer sem brez besed sedel z drugimi, ki so me resnično poznali.”

    BRB str. xviii

    Vedeli smo le, da naše življenje ne deluje.

    Sredi disfunkcije smo našli moč, da se obrnemo po pomoč. Povedali so nam, da smo še vedno pod vplivom našega otroštva in ACA se nam je zdela dobra ideja. Tako smo prelom z starimi prepričanji in se udeležili našega prvega srečanja ACA.

    Skoraj takoj smo začutili občutek udobja, ne da bi zares vedeli, za kaj gre v tej skupini.

    Začeli smo poslušati, kaj govorijo drugi; kot da bi nas poznali, ne da bi nas dejansko poznali. Spoznali smo, da imamo vsi podobne značilnosti zaradi vzgoje v disfunkcionalni norosti. Vedeli smo, da smo prišli do možne rešitve, ko se tako pogosto počutimo sami in drugačni.

    Ugotovili smo, da nam je ta proces zdravljenja pokazal, kako rasti od znotraj navzven, in vedeli smo, da smo na pravi poti. Veliko tolažbo smo našli v spoznanju, da nas 12 korakov vodi do duhovnega okrevanja in rasti. ACA nam je pomagala najti pot iz izolacije, strahu in samotarstva.

    Na današnji dan se bom spomnil občutka varnosti, ki ga občutim na srečanjih. Zavem se, da nisem več sam.

  • 17. september – Lokacijsko zdravilo

    “Čeprav smo bili čustveno trpinčeni, smo gojili upanje, da bo novo razmerje, nova služba ali selitev zdravilo. A se to nikoli ni zgodilo.”

    BRB str. 334

    Vse smo dali drugim ljudem. Za to smo bili usposobljeni. Kdo smo bili kot ljudje, naši upi in sanje, niso bili pomembni.

    Vedno znova smo se znašli v starih situacijah z drugačnimi obrazi. Preselili smo se v novo mesto, da bi se rešili kolobocij, zamenjali smo službo in prekinili odnose. Toda naši starši so se še naprej pojavljali v drugačnih oblikah ali pa ponavljali destruktivni odnosi, ki smo jih imeli s stricem ali sestro, le da so bili obrazi drugačni.

    Nekatera srečanja ACA uporabljajo to različico Molitve spokojnosti.

    Višja moč, daj mi vedrino, da sprejmem ljudi, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim tistega, ki ga lahko, in modrost, da vem, da sem to jaz.

    Sicer boli, ko začnemo prihajati iz zanikanja, vendar ne boli večno. Držimo se našega programa in svoje Višje Sile. Naučimo se negovati tiste naše dele, ki potrebujejo pozornost, da lahko rastejo. Prinesemo svetlobo tja, kjer je ni, tako da z ljubeznijo v vesolju obsijemo tiste ranjene dele, ki se še skrivajo v nas. Želijo si priti že ven, povedati svoje zgodbe in ozdraveti.

    Na ta dan se bom s pomočjo svoje Višje Sile osredotočil nase, da bi našel rešitev, ki mi bo preprečila ponavljanje preteklih vzorcev.

  • 16. september – Iskanje zaklada v preteklosti

    “Ob okrevanju se zavedamo, da imajo naše otroške izkušnje veliko duhovno vrednost. Zavedamo se, da lahko pomagajo nam in drugim.”

    BRB str. 334

    V ACA naše potovanje nazaj skozi travme našega otroštva ne poteka brez bolečin.

    Za nekatere od nas je lahko intenzivnost občutkov zdaj večja kot takrat, ker kot otroci nismo smeli čutiti ali pokazati svojih občutkov. Kot odrasli se do začetka te poti večina od nas ni pustila občutiti nemoči in ranljivosti, ki sta potrebni za zdravljenje naše ranjenosti.

    Če bi nekdo na začetku okrevanja rekel, da bomo nekega dne na svoje otroške izkušnje gledali kot na zaklad, bi mnogi podvomili v to. Nekateri smo se temu potovanju izognili, ker smo se bali, da če bomo kdaj začeli jokati, se sploh ne bomo mogli ustaviti. Toda z vero v našo Višjo Silo in močjo naših sopotnikov smo bili pripravljeni.

    Vodenje korakov in podpora drugih v ACA so nam pomagali odpraviti bolečino iz preteklosti.

    Izmenjava naših izkušenj nam je pomagala videti duhovno vrednost v tem, kar smo odkrili, ne samo zase, ampak tudi zaradi upanja, ki smo ga ponudili drugim odraslim otrokom.

    Na današnji dan vem, da pripravljenost deliti svojo pot pomaga predvsem meni. Pomaga pa tudi drugim, da razumejo, da gre za duhovno potovanje. Zdaj se lahko pomirim s svojo preteklostjo in živim v miru.

  • 15. september – Deveta obljuba

    “Lažje bomo postavili zdrave meje.”

    BRB str. 591

    V otroštvu je bila naša integriteta močno poškodovana.

    Naše fizične, psihološke, socialne in duhovne meje so v naših domovih spoštovali redko, če sploh. Zaradi te pogojenosti se nismo naučili spoštovati svojih meja ali meja drugih. Če smo odraščali v hiši, kjer so nam nenehno stopali po prstih in nihče ni prevzel odgovornosti, smo pričeli stopicati po prstih in verjeli, da je to normalno.

    “Prihajamo” na sestanke ACA.

    O spoštovanju meja se naučimo na prvem srečanju, ko upoštevamo pravilo brez navzkrižnega pogovora. Ta zdrava meja omogoča vsakemu od nas, da izrazi svojo resničnost brez komentarjev, sodb ali pomirjujočega vedenja. Ko se še naprej udeležujemo sestankov in izmenjujemo svoje izkušnje, bomo morda odkrili druge dogodke, ko nam stopajo po prstih, na katere se še vedno odzivamo.

    Skozi Korake odkrijemo, kako so bile kršene naše otroške meje.

    Od takrat naprej priznavamo, kako ti vdori vplivajo na nas še danes. S tem, ko postanemo sami svoji starši, ponovno vzpostavimo zdrave notranje in zunanje meje. Svojo integriteto začnemo obnavljati tako, da se drugi- tudi tisti, ki so nam nadrejeni- zavedajo zdravih meja, ki jih postavljamo v svojem življenju.

    Na ta dan bom na svojih sestankih ACA spoštoval zdrave meje. Uporabil jih bom kot odskočno desko za potrditev svojih zakopanih spominov in občutkov iz otroštva. Učim se postavljati meje z integriteto.

  • 14. september – Napake

    “Vsakič, ko smo se brez usmiljenja obsojali za pogoste napake, smo izgubili del sebe.”

    BRB str. 199

    Mnogi od nas, vzgojeni v disfunkcionalnih družinah, smo dobili sporočilo, da tu ni prostora za napake.

    Morda so nas vzgajali nadzorniški starši, ki so pričakovali popolnost in nas zaradi napak grajali ali celo zlorabljali. Nismo smeli biti otroci in se učiti iz svojih napak in nismo vedeli, da je delati napake del biti- človek.

    To obsodbo smo ponotranili.

    Tudi ko smo zapustili domove iz otroštva, smo bili do sebe ob napakah neusmiljeni. Ponavljajoče se misli so morda v nas ohranile temeljno tesnobo, na primer “Bojim se, da bom v težavah. Bojim se, da me bodo ujeli.” Nekateri smo se tako sramovali napak, da smo lagali ali goljufali, da smo jih prikrili. Morda smo se celo poskušali omrtvičiti tesnobo z predajanjem zasvojenosti ali kompulzivnemu vedenju.

    Ko sprejmemo okrevanje po ACA, odkrijemo, da lahko svoje pomanjkljivosti razkrijemo v druženju in podpiranju. Odkrito lahko delimo zgodbe o tem, kar smo včasih skrivali, in smo deležni ljubečega sprejemanja. Vemo, da nismo sami, ko slišimo nekoga drugega deliti svojo izkušnjo. Ko delamo po korakih, se počutimo navdušeni in svobodni.

    Danes bom odkril napako, ki sem jo naredil, in za katero sem se ostro obsodil. To bom povedal vsaj eni osebi, ki ji zaupam in od katere čutim brezpogojno sprejemanje.

  • 13. september – Služenje

    “Delo služenja je ključni vidik programa okrevanja ACA. Služenje je naš način, da ACA vrnemo tisto, kar nam je ta šola dala brezplačno.”

    BRB str. 348

    Kot otroci smo bili prisiljeni v služenje.

    To lahko zmotno čutimo tudi ob služenju v ACA. Ključna razlika je v tem, da nam naše družine niso dovolile, da bi se odločili služiti. V ACA pa nas vljudno povabijo, ali želimo biti v službi okrevanja.

    Izbira je naša.

    Brez krivic in manipulacij. Če ne želimo pomagati, nas bodo člani še vedno sprejeli in ljubili. Morda to nekaj časa še nismo pripravljeni storiti, ker še vedno delamo le na sebi. “Najprej najvažnejše” rečemo. Drugi pa to odločitev podpirajo.

    ACA nam daje prostor in čas, da odrastemo v čudovito človeško bitje, kakršno bi morali postati.

    Nekje na poti pa bomo morda začeli razumeti, da je služenje oblika zahvale- vračila.

    Lahko vračamo z opravljanjem storitev na ravni skupine, na ravni med skupinami in na svetovni ravni. Vsi opravljamo služenje na individualni ravni vsakič, ko se udeležimo sestanka in delimo svojo izkušnjo.

    Če se počutim, da sem v sebi dovolj zrasel, da imam iskreno ljubezen do svojih kolegov ACA, jim bom danes služil iz tega lastnega središča ljubezni.

  • 12. november – “Družina” na delovnem mestu

    “Med razpravo o osebnem konfliktu se mi je zdelo, da sem se odzval na fizično vedenje sodelavca, ki me je podzavestno spominjalo na mojega brutalnega alkoholičnega očima.”

    BRB str. 425

    Včasih niti ne slišimo besed.

    Odsev ali drža telesa, ki spominja na naše otroštvo, je dovolj, da nas prevzameta strah in sram. Takšnega odziva so nas naučili skrbniki, za katere smo menili, da jih moramo pomiriti, da bi zadovoljili svoje osnovne potrebe. Nekateri smo bili medtem spolno zlorabljeni ali fizično pretepeni. V tem svetu nismo imeli alternative. Obtičali smo.

    Zdaj pa smo odrasli, ki lahko poskrbimo zase.

    Ko doživimo napad strahu in sramu zaradi dejanj nekoga drugega, bodisi na delovnem mestu ali kje drugje, ne igramo več te igre. Začnemo dopuščati drugim, da so odgovorni za to, kar govorijo in počnejo ter kako se počutijo; opustimo neverbalne namige. Ko je varno, postavljamo vprašanja. “Zdi se, da ste razburjeni. Bi radi o nečem govorili?” Ne pretvarjamo se in poskušamo manipulirati z ljudmi in stvarmi.

    Če je situacija nevarna, se odstranimo in gremo tja, kjer nas imajo radi in skrbijo za nas. Drugi nad nami nimajo več moči. Lastno moč uveljavljamo kot dejanje ljubezni do samih sebe.

    Danes bom imel svojo moč.

    Če se mi zdijo drugi razdražljivi ali nedostopni, jim dopustim, da so takšni. Da to ne postane moj problem ali bi jih poskušal popraviti.

  • 11. september – Duhovna izkušnja

    “Kdo bi mislil, da bi pogovor, zaupanje in čustvovanje lahko bil enak duhovni izkušnji- vendar to velja za odrasle otroke. To novo duhovnost smo začutili v svojem dihanju in v namenu, da se soočimo z življenjem pod njegovimi pogoji.”

    BRB str. 285

    Zdi se precej preprosto: pridite na sestanek, poslušajte, delite in pojdite domov.

    Ta osnovna dejanja skrbi zase prinašajo v naše življenje pomembne spremembe. Ko si v čez teden vzamemo čas za sestanek, prakticiramo ljubezen do sebe. Ko drug drugemu naklanjamo pozornost, si pokažemo, da nam je mar. Kadar, pozorno, spoštljivo in tiho poslušamo, postanemo priče rasti druge osebe in sebe. Ko se počutimo dovolj varni, da delimo svojo zgodbo o okrevanju, skupini izkažemo zaupanje. Ko se potrudimo sprejeti prostor, ki nam je naklonjen, pokažemo svojo ranljivost in gremo naprej.

    Ta preprosta dejanja skrbi zase prinašajo duhovno izkušnjo, ki močno presega naša prizadevanja. Naši sopotniki v ACA nas poslušajo z empatijo, ne da bi prekinili naš proces, in so priča naši duhovni izkušnji.

    Ko se naučimo zaupati in se predati procesu, se pod našim razpadajočim lažnim jazom pojavijo spomini ali občutki. A ko zdravimo in resnično živimo svoje življenje postajamo svobodni, da dihamo, da delamo pozitivne in preproste korake,

    Na današnji dan bom naredil preproste korake da poskrbim zase, da bom lahko doživel duhovno naravo svojega okrevanja.

  • 10. september – Družinsko drevo

    “Ne moremo dovolj oceniti potrebe po oblikovanju obsežnega družinskega drevesa, ki z vse večjo jasnostjo razkriva učinke družinske disfunkcije v naših današnjih življenjih.”

    BRB str. 127

    Mnogim so njihove družine dale jasno vedeti, da so zgube, in ujeli smo se na ta trnek in vrvico ter potonili v lastni greznici. Morda smo mislili, da smo edini, ki smo bili zmedeni- dokler nismo sestavili družinskega drevesa.

    V našem družinskem drevesu ACA so navedeni naši predniki, tako kot v vsakem družinskem drevesu. Vsaki osebi pa dodamo vsaj eno oznako s strani 128 BRB. Oznake določimo tako, da od sorodnikov ugotovimo, kakšno družinsko zgodovino imamo. Verjetno vemo, da je bila mama mučenka, oče pa samotar. Morda pa nismo vedeli, da je dedek bil ženskar in je babica bila pretirano zaskrbljena ali da je bil pradedek deloholik in je prababica preveč pila, čeprav so temu rekli drugače.

    Naše družinsko drevo nam pomaga videti, da lahko naš način govora, oblačenja, hoje in nasmeha pripada tudi ljudem iz naše preteklosti. To nam pomaga, da se odločimo, kaj želimo obdržati in katere mehanizme spoprijemanja smo morda posnemali in ne delujejo več.

    Ko spoznamo, da smo morda posnemali to, kar smo opazili, se družinske skrivnosti ustavijo in se začne naše življenje. Oboroženi s tem znanjem se lahko svobodno odločimo, ko se naučimo obnavljati sebe.

    Na ta dan se bom spominjal preteklosti, da ne bom ponavljal vzorcev motenj svoje družine. Nobene skrivnosti več!