Dnevne meditacije ACA

… za krepitev okrevanja so prevedene iz knjige:

Daily Affirmations Strengthening My Recovery Meditations for Adult Children of Alcoholics / Dysfunctional Families,

so dnevno objavljene tudi na ameriški ACA spletne strani in se je preko tega linka:

https://adultchildren.org/meditation/

možno pa se je naročiti na dnevno prejemanje izvirnika meditacije na svoj elektronski naslov


  • 5. januar – Sporočilo okrevanja

    “Če zaslišimo sporočilo o okrevanju in upanju od nekoga drugega, to razveseli medlo iskro živosti, ki jo še hranimo v sebi.”

    BRB str. 359

    Ko smo prišli do okrevanja, smo bili morda v kaosu.

    Morda se tega takrat tega sploh nismo zavedali, a mnogi od nas smo bili zlomljeni in v zadnjih zdihljajih. Morda smo se v nekem trenutku celo poskušali ubiti z mamili in alkoholom ali imeli nezaščiten spolni odnos z nekom, ki ga ne poznamo.

    Morda smo prekrili svojo luč, ker smo čutili, da si je ne zaslužimo.

    Danes delamo, da odstranimo zagrinjalo z vira svetlobe v sebi, ki je dar naše Višje Moči.

    Molimo in meditiramo in ugotovimo, da to daje življenju vrednost. Naučimo se sporočila dvanajstih korakov in vrednosti te neverjetne skupnosti, ki nam je na voljo samo za naša vprašanja. Hvaležni smo za orodja okrevanja. Če moramo na določen način abstinirati, to storimo s pomočjo Korakov in sponzorja. Nismo več sami.

    Na današnji dan se bom obrnil na tiste, ki jih bom potreboval, da se spomnim in prebrodim travmo moje preteklosti. Če me kaj ovira, bom naredil svoj del in nato prosil svojo Višjo Moč, da to odstrani z moje poti.

  • 4. januar – Duhovni obvod

    “Duhovni bypass pomeni, da se oseba skuša izogniti bolečini, ki jo lahko prinese delo skozi travmo in zanemarjanje iz otroštva. V nekaterih primerih poskuša oseba skočiti naprej v procesu okrevanja- ne da bi šla skozi celoten proces. Ta pot vedno ne uspe ali vodi do nezadovoljivih rezultatov.”

    BRB str. 287

    Med iskanjem odgovorov smo mnogi od nas prebrali nešteto knjig za samopomoč, si nadevali maske in kupovali različne izdelke za dvig samozavesti. Želeli smo hitro popraviti svoja prazna življenja, a smo v najboljšem primeru našli začasno olajšanje. Neizogibno smo se spuščali v znani obup in se spet spraševali: “Ali bom sploh kdaj jaz na vrsti, da bom srečen/-a?”

    Ko najdemo ACA, slišimo Rešitev in vidimo napredek in duhovno okrevanje pri drugih.

    To nam daje upanje. Izvemo, da so orodja za okrevanje namenjena delovanju skupaj, ne ločeno. Mnogi ljudje zapustijo ACA v prepričanju, da so delali s programom, vendar jim preprosto ni deloval. Pravzaprav so morda pričakovali, da bo ACA še ena hitra rešitev.

    Če uporabljamo vsa orodja tako, kot so namenjena, nas lahko ACA ozdravi in ​​nam spremeni življenje.

    Z obiskovanjem sestankov, opravljanjem Korakov, stiki z drugimi in iskanjem Višje Moči lahko ponovno ujamemo svoj resnični jaz – osebo, za kar smo bili rojeni.

    Na ta dan bom imel pogum uporabiti orodja programa ACA. Še posebej tistega, ki je za večino od nas najtežji – obrniti se po pomoč na druge.

  • 3. februar – Drugi Korak

    “Prišli sem do prepričanja, da nam lahko Moč, ki je večja od nas samih, povrne razum.”

    BRB str. 130

    Ko smo zaslišali glas po »vrnitvi k razumu«, so se nekateri od nas morali potruditi spomniti, kdaj smo se sploh nazadnje počutili pri zdravi pameti. Živeli smo obsedeni z nadzorom in bili odvisni od svojih izvornih družin. Drugi korak je bil razodetje, ko smo spoznali, kako sta na nas vplivala disfunkcija in norost našega otroštva.

    Naše inventure in delo po Korakih so nas vodili na poti vase, ki bi vodila do našega resničnega jaza. Videli smo, da moramo dopustiti, da dolgo potlačena čustva in glasovi pridejo na plano.

    Glasovi so prihajali iz našega notranjega otroka; izvedeli smo, da nam je naša norost preprečila, da bi bili pozorni.

    Vendar smo morali slišati svojo celotno zgodbo, zato smo začeli poslušati. To nam je pomagalo stopiti iz naših sramotnih senc in stopiti v svetlobo. Začeli smo se zavedati, da je bila naša osebna Višja Moč ves čas z nami, da bi nas vodila. Končno smo se naučili sprejemati svoja čustva namesto da bi jih zakrivali ​​z zasvojenostmi.

    Ko smo še naprej okrevali, smo spoznali, da občutek zdravega razuma pomeni skrbeti zase ne le čustveno, ampak tudi fizično. Za nekatere od nas se je to zgodilo prvič.

    Na današnji dan bom verjel v Moč, ki je večja od mene. Dovolil si bom, da raziščem, kaj je Ona zame, ne glede na to, kako izgleda za druge.

  • 2. februar – Identiteta

    “V otroštvu našo identiteto oblikuje odsev, ki ga vidimo v očeh ljudi okoli nas.”

    BRB str. 84

    Kdo so bila naša ogledala?

    Ljudje so nam z besedami in dejanji povedali, kako nezaželeni, moteči ali neumni smo. Poskušali smo narediti, kar so želeli, a po navadi to ni bilo dovolj. Vsaka odobritev, ki smo jo dobili, je bila pogojna. In izhlapelo je, če smo popustili, ker nismo dobili popolnih ocen, dovolj dobro skrbeli za brate in sestre ali nismo dovolj dobro opravili gospodinjskih opravil.

    Nismo vedeli, kdo smo v resnici, ker je bila naša identiteta to, kar so nam rekli, da je. Kar večino od nas pripelje v ACA, je to, da se sčasoma naveličamo poskušanja, izolacije in polnjenja svojih občutkov.

    Tu se naučimo sprejeti, da naši starši in družine nikoli ne bodo takšni kot na televiziji ali na ulici.

    Namesto da bi še naprej poustvarjali zavrnitev in zapuščenost, ki smo ju bili deležni kot otroci, se naučimo ljubiti in potrjevati sebe. Naši mentorji in tovariši nam pravijo, da sprejmemo samo tisto, kar je dobro, in za kar se nam to ne zdi dobro, tega raje ne počnemo. Tem predlogom vedno znova sledimo, dokler ne opazimo, da nismo več to, kar so nam rekli nekoč, da moramo biti. Smo močni in neodvisni.

    Na današnji dan sam definiram, kdo sem. Sem dober in sprejemam samo tisto, kar je dobro in zdravo v mojem življenju.

  • 1. februar – Hvaležnost

    “Program ACA mi je prinesel čudež življenja. Zmožen sem izkusiti sočutje, odpuščanje, ljubezen in hvaležnost, čustva, zaradi katerih je moje življenje vredno življenja.”

    BRB str. 140

    Pred ACA so bili mnogi od nas tako zatopljeni v svoje disfunkcije, da smo, če nas je kdo vprašal, kako se počutimo, običajno samo rekli: “V redu.” Najbrž niti nismo znali opisati svojih občutkov, saj si jih marsikdo tako ali tako ni mogel opredeliti več kot le nekaj. A to je bil rezultat njihovega doslednega potlačevanja v našem otroštvu in odraslem življenju.

    V ACA se naučimo spreminjati svoje misli, da se postopoma osvobajamo stvari, ki nas težijo. Vidimo, da je nebo pogosto lepo modro; ni vedno oblačno. Začnemo videti veliko več možnosti zase o tem, kako resnično želimo živeti svoje življenje.

    Ugotavljamo, da je mogoče imeti sočutje do drugih na način, ki ne pomeni, da jih želimo ali moramo popraviti.

    Razumemo, da imamo vsi težave; nudimo pomoč, kjer lahko, brez zavez. Namesto da nosimo zamere, se naučimo odpuščanja. Začnemo sproščati sleherno grenkobo in jezo. Namesto da bi bili žrtev in se počutili, kot da nimamo dovolj, se naučimo biti hvaležni za to, kar imamo, in za svoj potencial. Odkrivamo čudeže.

    Na današnji dan se bom spomnil čustvenih daril, ki mi jih je dal ta program, in s hvaležnostjo obljubljam, da se bom še naprej odpiral življenjskim možnostim skozi ACA.

  • 31. januar – Drugotni seznam perila

    “Preden napišemo podrobneje o prvotnem seznamu perila, moramo opozoriti, da ima večina od 14 lastnosti svoja nasprotja. Naše izkušnje kažejo, da so nasprotja prav tako škodljiva kot naši nasprotniki.”

    BRB str. 8

    Premagovanje našega zanikanja družinske disfunkcije je bilo preprosto, če smo zgolj pošteno in uravnoteženo gledali na svoje življenjske izkušnje. Seznam perila je dal namige o nekaterih učinkih, vendar naših kompulzij in zasvojenosti ni bilo mogoče racionalno sprejeti. Nekje globoko v sebi smo vedeli, da je problemov, s katerimi se soočamo, več od tistih, s katerimi smo trenutno v stiku.

    Drugotni seznam perila je nekaterim od nas dal preostanek sestavljanke.

    Tu je bil opis, kako smo lahko izživljali izdajo. Videli smo lahko, kako smo zgradili neskončen tobogan za vijuganje med učinki našega otroštva in njegovim vplivom na nas in druge danes.

    Rešitev za oba seznama je enaka: koraki in ponovno starševstvo.

    Priznanje nemoči, verovanje in predajanje svoje volje in življenja v skrb Višje Moči je naš zametek na poti našega duhovnega prebujanja. Sprejetje našega kritičnega notranjega starša in priprava prostora za notranjega ljubečega starša, ki vodi našega notranjega otroka, nas osvobodi naših afektov in nam daje moč, da ponovno dosežemo vključenost in celovitost.

    Danes si bom ogledal tako seznam perila kot tudi njegovo protipomenko, da dobim občutek o učinkih in mojih izpadih. Pozoren bom na Rešitev, uporabil Korake in postal sam sebi starš, da bi dosegel lastno integriteto in celovitost.

  • 30. januar – Prva tradicija

    “Moremo osebno okrevati brez enotnosti ACA?” Naša prva tradicija odkrito pravi ‘Ne.’ Člani ACA, ki delajo na Dvanajstih korakih, se zavedajo, da je potrebno preživetje skupine postaviti pred svoje sebične potrebe ali na strahu temelječo željo po nadzoru drugih.”

    BRB str. 492

    Naše občutke dvoma vase pogosto razkrijejo podelitve, ki jih imamo na srečanjih. Po navadi se pojavljajo podtalnih oblikah nadzora in njegovega tesnega bratranca, manipulacije.

    Ko skupina razmišlja o ukrepanju, lahko izrazimo zaskrbljenost ali poudarimo, da to krši tradicijo.

    Če sprejmemo dejanje, s katerim se ne strinjamo, nam osebni program pomaga priznati, da smo nemočni, in sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Zavedamo se, da enotnost ne pomeni popolnega dogovora. Kljub temu si prizadevamo za bistveno soglasje pri odločanju skupine. Aktivno iščemo glasove nestrinjanja in jim dajemo priložnost, da se slišijo. To zagotavlja, da se slišijo vse strani razprave in je morda mogoče doseči kompromise.

    Aktivno poslušanje drug drugega je vaja vključevanja.

    Odločitve, ki sprožajo jezo, bo morda potrebno preložiti ali ponovno preučiti, ko čustva ne bodo tako močna. V kolikor je odločitev skupine trdno utemeljena na tradicijah ACA, se ji moremo podrediti tudi v primeru da se z njo ne strinjamo.

    Ta dan se bom zavedal, da je treba pri skupinskih vprašanjih slišati glasove vseh. Če lahko prispevam svoje izkušnje, moč in upanje, bom to storil brez pričakovanj. Biti odprt in strpen je ponižnost v akciji.

  • 29. januar – Krivda

    “Ne moremo doseči nivoja duhovne rasti, ki ga iščemo- z obtoževanjem bolnih ljudi.”

    BRB str. 158

    Neizprosna resnica o alkoholizmu in družinski disfunkciji je, da ne moremo nikogar kriviti.

    Morda se zdi, kot da so nam starši povzročili trpljenje, vendar pozabljamo, da je disfunkcija podedovana. Preprosto so delali s tem, kar jim je bilo dano. Morda nam niso hoteli škodovati; reagirali so na lastno bolezen in posledično prenašali bolezen disfunkcije.

    Kot otroci smo bili deležni nepoštenega ravnanja in smo si želeli, da bi naši starši dobili pomoč. Vendar nismo imeli nadzora nad njihovimi dejanji.

    Toda danes imamo nadzor nad tem, ali se oklepamo krivde za ljudi, ki si takrat niso mogli pomagati.

    Ko opustimo obtoževanje bolnih ljudi, se lahko osredotočimo nase in na to, kaj lahko storimo tukaj in zdaj, da si pomagamo ozdraviti. Zrahljamo vezi, ki nas vežejo na okoliščine, ki se ne bi mogle razpletati drugače, in s tem ustvarimo možnost neomejene rasti v nas.

    Na današnji dan bom naredil vse, kar je v moji moči, da preprečim generacijsko disfunkcijo v moji družini. S tem bom opustil vso krivdo, ki mi preprečuje, da bi doživel večjo stopnjo okrevanja.

  • 28. januar – Zakopani občutki

    “Kot otroci smo se naučili zadrževati svoja čustva in jih kot odrasli zakopali.”

    BRB str. 589

    Kako moremo  spoštovati svoja čustva, ko so mnoge od nas vzgajali starši, ki so nam namigovali ali neposredno povedali, da ne smemo govoriti, razmišljati o svojih občutkih ali jih celo imeti?

    Rekli so nam, da si “izmišljamo stvari”, ali pa: “Nehaj delati iz muhe slona.” Rekli so, da nas bo izkazovanje občutkov in čustev spremenilo v slabiče. Pomembneje je bilo videti dobro in se ne obremenjevati z občutki, zlasti tistimi, povezanimi s strahom, jezo in žalostjo. Kako bi se lahko postavili na lastne noge, če bi se borili z nepotrebnimi čustvi? Sporočilo smo prejeli glasno in jasno in še desetletja zadrževali svoja čustva.

    Toda kako dolgo lahko še naprej polnimo stvari, preden to vpliva na nas čustveno, duševno in fizično; preden se nas ljudje izogibajo, ker se ti zanikani občutki začnejo manifestirati kot neprimerno vedenje?

    V ACA začnemo prepoznavati in spoštovati svoja čustva v tem trenutku. Ko se pojavijo strah, jeza, zavist, pohlep in ljubosumje, jih čim bolj pošteno prepoznamo in filtriramo. Včasih je dovolj že preprosto priznanje in zbiranje perspektive. Vendar pa bi morali biti tudi pripravljeni govoriti o svojih občutkih, da bi pridobili pravo razumevanje in sprejetje. Ko to počnemo, začneta odpornost in spokojnost prežemati naš um in našo dušo.

    Na današnji dan bom spoštoval svoja čustva tako, da jih odklenem in jih sprejmem kot bistveni del svojega celotnega bitja, ki si zasluži ljubezen in spoštovanje.

  • 27. januar – Pretirana odgovornost

    “Preden smo prišli do okrevanja, smo potlačili svoja čustva in bili pretirano odgovorni. Poskušali smo predvideti potrebe drugih in zadovoljiti te potrebe, da ne bi bili zapuščeni.”

    BRB str. 94

    Mnogi od nas so vsa svoja prizadevanja osredotočili na zakonce, nam pomembne druge ljudi ali naše otroke in poskušali narediti vse, da bi jim bilo udobno in bi bili srečni. Z otroki in njihovimi prijatelji smo morda preživeli toliko časa, da smo bili že neprijetno vsiljivi. Ker smo se bali zapuščenosti, pa smo se morda žrtvovali, da bi svojim zakoncem preprečili, da bi se naveličali.

    Ta dejanja so nam preprečila, da bi si priznali: “Utrujen sem. Ne zanima me. Nimam časa.” Sčasoma smo jim začeli zameriti. Zaslužili smo si delati stvari, ki smo si jih želeli, naši družinski člani pa so potrebovali prostor, da bi zadihali, sprejemali lastne odločitve, delali napake in se iz njih učili.

    Z okrevanjem v ACA končno dobimo sporočilo, da je v redu, če pustimo ljubljenim, da kaj naredijo po svoje.

    Prav je, da jim omogočimo, da najdejo srečo s svojimi dejanji. Če nismo nenehno vpleteni v njihova življenja, ne pomeni, da nas bodo zapustili. Pravzaprav to lahko okrepi naše odnose, ko vsi občutimo olajšanje, da smo odgovorni zase.

    Na današnji dan se bom spomnil, da mi ni treba mikroupravljati življenj bližnjih. Ne bodo me zapustili samo zato, ker sem jim pustil, da živijo svoja življenja.

  • 26. januar – Sponzorstvo

    “Sponzorstvo je naše vozilo, s katerim se odpravimo po manj prepotovano cesti do prave povezave z drugimi in Boga, kot ga razumemo.”

    BRB str. 368

    Prihajamo iz družine z disfunkcijo, razvili smo strah pred avtoriteto.

    Zgodaj smo izvedeli, da so naša mnenja, občutki in stališča nepomembni. Moč je pripadala divjemu alkoholiku, zakoncu in vsem starejšim otrokom v družini, ki so dobili oblast nad nami, ker so bili odgovorni za večino naših skrbi. V domovih alkoholikov so bili starši preveč vpleteni v pretepanje ali manipulacijo drug z drugim zaradi alkoholizma in nasilnega vedenja, da bi skrbeli za nas.

    Ko smo iz tega pobegnili, smo se zaobljubili, da ne bomo nikoli dovolili drugi osebi, da nas nadzoruje; vendar smo se v večini odnosov, ki smo jih razvili, vključno z delovnimi odnosi, odnosi v cerkvi in prijateljstvi, ugotovili, da so bodisi nasilni bodisi odvisni.

    Ko smo končno našli ACA, je za nekatere od nas izbira mentorja, ki nam bo pomagal pri delu s Koraki pogosto pripeljalo do podobnega odnosa, kot smo ga edinega poznali. Nato smo odkrili koncept sponzorstva “tovarištva”. Ugotovili smo, da nam je ta koncept dveh enakovrednih sopotnikov pomagal spremeniti naše življenjske navade, ugajati drugim ali vodenja drugega. To nas je postavilo v enakopravne položaje in nam omogočilo, da skupaj prepotujemo pot okrevanja.

    Na današnji dan bom hodil z roko v roki s svojim sopotnikom, da si bova lahko pomagala okrevati na manj prehojeni poti.

  • 25. januar – PTSD in preživetje

    “Spomin vsebuje elemente PTSD strahu, grožnje za preživetje in občutke osamljenosti, morda pomanjkanja.”

    BRB str. 180

    Mnogi od nas so doživeli travmo, ko so bili ure in ure ostali sami, se morali sami hraniti in narediti vse, kar je bilo potrebno za sploh preživetje. Morda smo jedli, kar smo našli, pa čeprav je bilo napol gnilo; nosili kar je bilo na voljo, čeprav ni bilo čisto, imelo luknje in nam ni bilo prav. Obupno nas je bilo strah, zapostavljeni smo bili in nismo vedeli, ali bomo preživeli.

    Trpimo za PTSD (post- travmatskim sindromom), podobno, kot če bi bili vzgojeni v vojni. Zaradi tega smo pogosto razvili odvisnosti, neposredno povezane s tem, kar smo izkusili. Če nismo imeli dovolj hrane, smo morda razvili motnjo hranjenja; če nismo imeli dovolj oblek, smo morda postali kompulzivni nakupovalci ali tatovi; če bi nas bilo strah biti sami, smo se morda naučili manipulirati z drugimi, da bi jih obdržali.

    V ACA odkrivamo lastnosti seznama perila. To so vzorci obnašanja za golo preživetje, ki smo jih razvili kot način spopadanja s travmo iz otroštva. Ko se še naprej učimo, s tem znanjem začnemo skrbeti zase na zdrav način. Zavezujemo se, da tudi če se počutimo preobremenjeni, ne bomo zapustili sebe in svojega programa. Vemo, da je okrevanje možno v ACA, ker ga vidimo pri drugih.

    Če na današnji dan posežem zunaj sebe po nezdravo rešitev, se bom spomnil, da bom posegel v notranjost po izkušnjo, moč in upanje, ki mi jih daje program.

  • 24. januar – Igralec proti odzivalcu

    “Ta knjiga vas bo … resnično premaknila z mesta odzivalca v igralca naših življenj. A kot je bilo rečeno v mnogih 12- koračnih programih, ‘Deluje, če delaš.’”

    BRB str. xix

    Kot otrok se nas je večina naučila biti reaktivna kot mehanizem za preživetje. Če nismo privolili brez spraševanja, smo bili običajno kaznovani. Naučeno smo se biti vedno v obrambi, pogosto smo morali razlagati tudi najmanjša svoja dejanja. Odzvali smo se iz strahu in naredili, kar je bilo potrebno, da se izognemo težavam.

    Kot odrasli ima lahko to pogojevanje pozitivno stran – morda smo mi tisti, ki se hitro odzovemo na krizo in rešimo dan. Lahko pa smo tudi tisti, ki se hitro odzovemo, da nekomu odgovorimo na vsiljivo vprašanje, kasneje pa ugotovimo, da to ni njihova stvar. Potem se grajamo, da smo tako »neumni«. Ali pa smo morda mi tisti, ki zinemo nekaj neprimernega, ker nas je nekaj sprožilo.

    Velika rdeča knjiga ACA (BRB, op.prev.) je bila napisana, da bi nam pomagala odkriti in razumeti korenine naših disfunkcij. Izvemo, da nosimo s seboj kritičnega notranjega starša, zaradi katerega se odzovemo na načine, ki nam niso več všeč. Ko delamo program za utišanje tega kritičnega glasu, se počutimo mirnejše. Naučimo se ustaviti, spraševati in odločati, kakšna je in bi morala biti naša vloga, namesto da prehitro sklepamo. Postopoma postanemo akterji, ki razmišljajo sami … in kritični glas zbledi.

    Na današnji dan si bom vzel čas za branje iz Velike rdeče knjige, ki mi bo pomagala še bolj utišati kritični glas, zaradi katerega sem lahko še vedno odzivalec (namesto igralec svojega življenja op.prev.).

  • 23. januar – Naša resnična narava

    “Ko pogledamo dejansko naravo naših napak, vidimo, da smo si škodili na podlagi našega občutka, da smo nesprejemljivi, manjvredni ali izgubljeni.”

    BRB str. 198

    Dolga leta smo krivili sebe za vse – kar smo naredili mi in kaj so storili drugi. Da bi ohranili mir, smo se, tako verbalno kot neverbalno, oddolžili za nevarne, pogosto nasilne ljudi v našem življenju. Bili smo predpražniki, za katere smo bili vzgojeni. Svoja čustva smo skrivali in se nikomur nismo zaupali.

    Nekateri od nas so se tudi po tem, ko smo začeli okrevati v ACA, še naprej zapirali in se spraševali, zakaj se ne spreminjamo. Nekako smo si razlagali, da “odnesti k Bogu” pomeni samo molitev neprijetnih stvari v drugi plati naših življenj.

    Mislili smo, da izražanje naših čustev, zlasti jeze, drugim ni sprejemljivo.

    Zdaj na jezo gledamo kot na normalno, zdravo čustvo, ki nam lahko daje vedeti, kdaj moramo postaviti mejo, izstopiti iz določene situacije ali opustiti nezdravo razmerje. Ne zanikamo več, kako se počutimo. Lahko si izdelamo seznam sprožilcev, ki nam pomagajo priti v stik s svojimi občutki. Morda vodimo opise čustev, da natančneje prepoznamo svoja. Zavedamo se, da so tudi na videz negativni del talenta pomeni biti popolnoma človek.

    Današnji dan bom živel s svojimi občutki, namesto da jih odrivam. Potem bom poklical, da jih delim s sopotnikom.

  • 22. januar – Četrti korak

    “Ne da bi poznal pomen zapuščenosti, zakodirane v preteklosti, je odrasel otrok obsojen, da jo bo ponavljal. Neraziskana preteklost postane prihodnost naslednje generacije.”

    BRB str. 154

    Mnogi od nas so prihajali iz drugih programov Dvanajst korakov in naše izkušnje s četrtim korakom morda niso bile pozitivne.

    Tako kot zdravilo je bilo nekaj, kar smo jemali, ker bi morali. Ni se nam zdelo kot dejanje ljubezni, ampak kot naštevanje, kako smo bili pomanjkljivi ljudje. To nas je zmedlo, vendar smo naredili, kot so nam rekli.

    Ko smo prispeli v ACA, smo morda nosili to prtljago iz četrtega koraka in se zgrozili ob misli, da bi naredili še enega. Kaj na svetu bi nam lahko očitali o našem otroštvu? Kako smo lahko krivi?

    Ampak smo vseeno začeli z delom.

    Morda smo bili zmedeni, ko smo začeli, a kmalu smo videli, da bo to povsem drugačna izkušnja. Na vprašanja smo odgovarjali v vajah za Četrti korak, ki so nam dale zaokrožen pogled na to, kaj se nam je v resnici zgodilo. Začeli smo uvidevati razloge, zakaj ravnamo tako kot danes, in zakaj ne bi mogli drugače.

    To je bilo neverjetno odkritje.

    Zdaj z velikim upanjem verjamemo, da si lahko opomoremo od posledic našega nefunkcionalnega otroštva, da bomo lahko prihodnjim generacijam pustili novo dediščino.

    Na današnji dan potrjujem svojo zavezanost preučevanju svoje preteklosti, da lahko pomagam spremeniti pot svoje prihodnosti in prihodnosti svojih bližnjih.

  • 21. januar – Odnosi

    “Spomnimo se, da lahko govorimo, zaupamo in čutimo namesto nadzora, izolacije in hladnosti. Odnosi so lahko čisto drugačni v okrevanju.”

    BRB str. 291

    Kot otroci smo se zanašali na naše sposobnosti preživetja, da bi nas zaščitile pred škodo.

    Postopoma so postajale močnejše in bolj zakoreninjene, saj smo naleteli na večjo stopnjo družinske disfunkcije in posledično strah. Svoje lastnosti smo prenesli v odraslost. Sprva se nismo zavedali njihovih učinkov, vendar so trpeli naši odnosi.

    Preko ACA se zavedamo, da nam naše zmožnosti preživetja ne služijo več.

    Ko razmišljamo o čustveni intimnosti, se lahko počutimo prestrašene in smo v nevarnosti, da bomo ranjeni. Če pa tvegamo, da delimo sebe z drugim, postanemo sposobni imeti pravi odnos.

    Zaupanje drugi osebi s svojim najbolj ranljivim jazom je nova in morda grozljiva izkušnja.

    Drugi osebi lahko dopustimo, da si postopno pridobi naše zaupanje, kakor se odnos razvija. Lahko zaprosimo, kar potrebujemo, namesto da bi manipulirali, da bi dobili, kar želimo. Svoje občutke lahko prepoznamo in delimo, ne da bi se zaprli ali neskončno razmišljali. Ni nam več treba imeti svojega resničnega jaza zaklenjenega v sebi. Ko tvegamo iskrenost in odprtost z drugim, odkrijemo svet novih možnosti, vključno z ljubeznijo.

    Na ta dan zmorem pogum, da prekinem stare vzorce, ki me odvračajo od globljih povezav z ljudmi v mojem življenju.

  • 20. januar – Delo žalovanja

    “Našo izgubo lahko natančno določimo in opredelimo tako, da primerjamo ravnanje, ki smo ga bili deležni kot otroci v disfunkcionalnih družinah, s skrbjo, ki bi jo lahko prejeli, če bi nas vzgajali ljubeči in dosledni starši.”

    BRB str. 204

    Vaje žalosti v petem koraku nas prosijo, da pišemo o dogodkih iz otroštva, da bi lažje razumeli čustva o dogodkih.

    Če se ne pojavijo, poskušamo videti, kako bi se v naši situaciji počutil današnji otrok. Ogledamo si lahko tudi slike iz otroštva, da se povežemo z našo nedolžnostjo in izgubo.

    Nato nas prosijo, da ponovno preberemo naše delovne liste za četrti korak “Sramota in zapuščanje” in preoblikujemo vsak incident.

    Opisujemo, kaj bi bilo drugače, če bi bil v vsakem scenariju ljubeč starš.

    Doživljanje izgube na ta način nam lahko pomaga, da jo sprostimo.

    Toda če smo blokirani, se lahko zgodi, da preklopimo iz žalosti v jezo, ko preveč boli. Kot da bi pritisnili gumb, ki nas preklopil v obtoževanje ali bes. Toda šele globoka otožnost naše žalosti nam lahko pomaga tudi videti resnično stopnjo uničenja naših čustev, uma in telesa.

    Ko izbiramo proces okrevanja namesto disfunkcije, se zavedamo, da nam žalovanje pomaga najti svojega močnega, sposobnega notranjega otroka. Učimo se, kaj bi naredil ljubeč starš in kako se lahko spremenimo. Program ACA ni lahko delo, nagrada pa je svoboda!

    Na ta dan se bom držal procesa ACA, ko bodo žalost in čustva kričala. Ne bom se ustavil pred ničemer, da bi povrnil svoj prvotni jaz.

  • 19. januar – Ponovna stvaritev

    “Vendar so bili naši otroci in odnosi še vedno del naše disfunkcije. Poustvarili smo zapuščenost in izgubo lastnega otroštva.”

    BRB str. 21

    Mnogi od nas so poskušali drugače vzgajati svoje družine.

    Toda brez ACA ali neke druge oblike intervencije smo bili kot naši starši – dali smo lahko le tisto, kar smo imeli. To je pomenilo, da smo naredili veliko napačnih odločitev. Morda smo se celo odtujili od svojih otrok in ugotovili, da so se nam zamerili, tako kot smo se zamerili staršem.

    ACA nam predstavlja izbiro: ostati in se izboljšati na način, ki bi lahko nekega dne popravil naše odnose, ali pa se počutiti brezupne in se še naprej polniti s samoobtoževanjem in sramom.

    Če izberemo ACA, moramo opustiti razmišljanje, da pomoči nismo našli prej, ko bi lahko preprečila tolikšno bolečino. Moramo sprejeti, da sprememba zahteva čas, zato se vzravnamo in se osredotočimo na skrb zase. Ko smo pripravljeni, se naučimo biti prisotni na zdrav način za naše otroke. Če smo od njih ločeni, upamo, da se vrnejo k nam, če pa se ne, jih še naprej ljubimo in molimo, da najdejo pot.

    Na današnji dan bom najprej poskrbel zase. Šele takrat bom na voljo svoji družini, če bodo prosili za čustveno podporo.

  • 18. januar- Nov način življenja

    “Odraslega otroka, ki razmišlja o ACA, naprošamo, naj na program gleda kot na način življenja, ki se bo sčasoma razvil in prinesel bogate nagrade čustvenega olajšanja in sprejemanja samega sebe.”

    BRB str. 95

    Prevzeli smo vso zlorabo, kar smo je lahko, in še vedno smo mislili, da je krivda naša.

    A kaj smo sploh delali narobe? Kaj je bilo tisto, zaradi česar smo se počutili tako drugačne in pomanjkljive? Zakaj ne bi mogli biti kot ostali ljudje v naši družini in prenašati neskončne količine zlorab, ne da bi nam bilo vseeno? Kako smo bili lahko tako neumni? In kam so nas pripeljali negativni občutki, kot je jeza?

    Pred ACA smo morda bili v drugih programih, ki so nam pomagali, vendar so bili nekateri občutki morda okrnjeni. Zaradi tega smo se počutili, kot da smo se vrnili na mesto, kjer smo morali zapreti dele sebe. Morda bi nam rekli, da je edina pomembna stvar “predati Bogu”. To morda marsikomu deluje, vendar smo ugotovili, da za nas ni dovolj.

    Zdaj lahko s pomočjo ACA in ljudi, ki smo se jim naučili zaupati, sprejmemo vrednost vseh naših občutkov.

    Še posebej sprejemamo svojo jezo in ne bežimo več pred njo, saj vemo, da nas lahko nauči, kje bi morale biti naše meje. Z drugimi, ki so morda bolj v stiku s svojimi občutki, se pogovarjamo na zdrav način in nas res slišijo, ko izražamo svoja čustva. Vemo, da smo na pravem mestu, kjer poteka zdravljenje.

    Na današnji dan bom spoznal, da so moja čustva del darila moje Višje moči, darila, imenovanega “JAZ”.

  • 17. januar – Služenje

    »Na srečo nas naša druga tradicija opominja, da je naša resnična avtoriteta na sestankih ACA in službenem delu ‘Ljubeči Bog, kot je izražen v naši skupinski zavesti.’«

    BRB str. 499

    Na naših sestankih ACA je pogosto malo ali celo nič izkušenih članov. Kdo potem sprejema odločitve skupine? Kdo predseduje? Kdo kupuje literaturo? Kdo sponzorira prišleka, ko pa smo vsi novinci?

    Drugi med nami, ki smo začeli sestanke ACA, smo se spopadli s to situacijo tako, da smo samo odprli sestanke in vprašali, ali bi kdo želel predsedovati. Verjeli smo, da bo nekdo našel pogum za korak naprej. Ko smo prosili, naj nekdo kupi literaturo ali naredi kopije, nam je Višja Moč na sestanek pripeljala nekoga, ki je bil pripravljen narediti to malo uslugo. Ko smo iskali nekoga, ki bi z nami delal korake, se je zdelo, da se je pojavila primerna oseba.

    To je pač za namen naše skupine. Ko se soočimo s situacijo, ki se zdi večja od nas, se lahko počutimo pomirjeni, da se lahko odločimo, če jo predamo Višji Moči skupine v obliki skupinske zavesti. Prepričani smo, da lahko podrobneje uredimo, ko imamo v mislih samo vse dobro za srečanje. Če nas ovira ego, se z nekom pogovorimo in se spravimo v red. Pomagamo si, da vsakodnevne zadeve na sestanku potekajo nemoteno.

    Na današnji dan bom zaupal, da se bo Višja Moč izrazila skozi zavest naše skupine in nam dala priložnost za enotnost in duhovno rast.