Dnevne meditacije ACA

… za krepitev okrevanja so prevedene iz knjige:

Daily Affirmations Strengthening My Recovery Meditations for Adult Children of Alcoholics / Dysfunctional Families,

so dnevno objavljene tudi na ameriški ACA spletne strani in se je preko tega linka:

https://adultchildren.org/meditation/

Možno pa se je naročiti na dnevno prejemanje izvirnika meditacije na svoj elektronski naslov.

Ivan Z., prevajalec


  • 5. marec – Začnite sestanek

    “Začetek novega srečanja zahteva odločnost in delo, vendar je vredno nagrade, ko opazujemo, kako drugi najdejo način življenja ACA.”

    BRB str. 560

    Kot otroci, ki so odraščali v nemiru, zmedi in obupu, mnogi od nas nismo imeli sidra, občutka pripadnosti.

    Preživeli smo iz dneva v dan, včasih iz ure v uro. Upali smo, da bomo lahko prelisičili, se dobrikali ali skrili pred svojimi storilci. Sami smo se zanašali na našo iznajdljivost, svojo pamet in naš otrok jaz, da bi preživeli.

    Ko smo izvedeli za ACA in prebrali nekaj literature, smo bili presenečeni.

    Nekdo je vedel, kaj se nam je zgodilo. Iskali smo sestanke. A bili smo zelo razočarani, ko jih nismo našli v našem mestu. Spet se nam je zdelo, da se je življenje zarotilo proti nam.

    Toda potem smo na spletni strani našli telefonske in internetne sestanke in pridno delali svoj program.

    Odkrili smo okrevanje, vendar ščemenje po srečanju iz oči v oči kar ni izginilo. Ko je minilo dovolj časa, smo zbrali pogum in začeli srečanje v našem mestu. Kontaktirali smo WSO in vodili so nas na vsakem koraku. To je zahtevalo veliko dela, vendar je bilo to največje darilo, ki smo si ga kdaj dali. Končno smo imeli sidro; končno smo našli svoj dom.

    Na današnji dan se bom spomnil, kakšno je bilo življenje, preden sem našel ACA, da bom lahko videl, koliko boljše je zdaj. Če lahko pomagam pri začetku novega sestanka, to sprejmem kot način, da izboljšam svoje okrevanje in ponudim ACA še drugim.

  • 13. julij – Duhovno, ne religiozno

    “Ne smemo pozabiti, da je ACA duhovni in ne religiozen program. Vera in versko prepričanje nista pogoja za članstvo v ACA. Izogibamo se dogmatizmu in teološkim razpravam, čeprav je Višja Moč ključni del načina življenja ACA.”

    BRB str. 106

    Pogosto se zdi neverjetno, da smo si lahko med sestanki postanemo tako blizu, se zanašamo drug na drugega za čustveno podporo, pa imamo še vedno različna mnenja o tem, kaj je Višja Moč. To je zato, ker smo se zbrali iz enega samega razloga: zavedamo se, da naše disfunkcionalno otroštvo preglasi vse ostalo. Drug drugega podpiramo zaradi tega, kar smo, ker imamo nekaj skupnega, kar nas združuje.

    ACA ne zagovarja nobenega religioznega pogleda. Četudi imamo svoj verski pogled, kot posamezniki ne smemo uporabljati ACA kot platforme za poskus spreobrnjenja drugih. V kolikor verskega nazora nimamo, nismo upravičeni kritizirati tistega drugega člana. Vadimo strpnost do drugih.

    Vsi sistemi verovanj imajo eno skupno stvar: so duhovne narave. Naša osebna duhovnost in prepoznavanje Višje Moči našega lastnega razumevanja sta tisto, kar nas vodi na naši poti zdravljenja.

    Danes se bom spomnil, da so moja duhovna prepričanja pomemben del mojega okrevanja; a ni nujno, da se ujemajo s tistimi drugih ljudi v programu.

  • 12. julij – Uravnotežen inventar

    “V ACA gledamo na vedenje naših staršev, družinske vloge, pravila, sporočila, zlorabo, zanemarjanje in kako to vpliva na nas kot odrasle. Popis našega družinskega sistema usklajujemo s temeljitim popisom lastnega vedenja.”

    BRB str. 109

    V četrtem koraku je morda prvič, da mnogi od nas svojo celotno zgodbo povemo nekomu drugemu. To je izjemen dogodek, ki nas pusti z občutkom celovitosti, kakršnega še nismo doživeli. Predstava, ki smo jo morda nosili s seboj, da nismo vredni ljubezni, se zdaj počasi razblinja.

    Ena od čudovitih stvari v ACA je, da nam naš inventar četrtega koraka pomaga razumeti, od kod smo v resnici prišli in kdo postajamo. Sprejemamo vse, kar nam je bilo dano, da se lahko odločimo, kaj obdržati. Ko vzamemo naš inventar, ga uravnovesimo, pri čemer se zavedamo, da se zdaj sami odločamo; ne sprejemamo več slepo tistega, kar so drugi vsadili v naš um. Ni nam treba prenašati vseh zlorab in zanemarjanja, ki so se nam prenašala iz generacije v generacijo.

    Ravnovesje, ki se ga naučimo, nam omogoča, da vidimo, kam moramo iti. Še naprej se osredotočamo nase in spreminjamo, kar moremo. Ne iščemo več začasnih rešitev življenjskih težav.

    Ta dan bom zaupal svoji temeljni usmeritvi. Začel sem bolj jasno dojemati, da mi bo ta nova pot, po kateri hodim, dala svobodo, ki si jo zaslužim.

  • 11. julij – Osma značilnost

    “Postali smo odvisni od vznemirjenja.”

    BRB str. 16

    Pri večini ljudi lahko veliko stvari povzroči navdušenje: ogled novega filma, obisk najljubšega starega prijatelja, priprave na počitnice, nakupovanje, nakup novega ljubljenčka, praznovanje rojstnih dni in celo seks. Toda težava mnogih odraslih otrok je naša potreba po ustvarjanju vznemirjenja, da bi se počutili žive. Prepogosto je to storjeno na nepravi način, ki škoduje nam in našim odnosom.

    V odrasli dobi se lahko ta zasvojenost z vznemirjenjem pokaže na več načinov, vključno z začetkom pogostih prepirov z zakoncem, aferami, ki povzročijo vznemirjenje in nato bolečino, ukvarjanjem z ekstremnimi športi, ker hrepenimo po navalu adrenalina, ali uporabo drog ali alkohola, da bi se počutili žive.” Če v življenju nimamo redno določene stopnje vznemirjenja, se nam zdi, da je življenje dolgočasno, da nekaj preprosto ni v redu, da nekaj zamujamo ali pa morda preprosto nismo ljubljeni.

    V okrevanju lahko prepoznamo načine, na katere ustvarjamo vznemirjenje, ki škoduje nam in našim ljubljenim. Nato se naučimo ustaviti, preden gremo čez mejo. To nam lahko da občutek umirjenosti, ki se sprva morda zdi neprijeten, a se sčasoma navadimo. To je del učenja, kdo smo.

    Danes bom molil za modrost, da prepoznam negativno vznemirjenje, ki ga lahko ustvarim. Ne želim več škodovati ne sebi in ne drugim s tem vedenjem.

  • 10. julij – Soodvisnost

    “Odrasli otroci iz različnih družin se za najbolj zanesljive rezultate osredotočamo nase. Postopoma se osvobajamo soodvisnih ali zasvojenih odnosov.”

    BRB str. 60

    Preden smo pričeli z okrevanjem, se je zdelo, da so naši odnosi soodvisni ali zasvojeni. Tega smo bili navajeni; s tem smo odraščali. Če je kdo želel nekaj od nas, nam je bilo neprijetno, ker nismo dobro razumeli, kaj je to “nekaj”. Kratek čas smo lahko vztrajali, vendar so se med nami sčasoma dvignile nevidne stene. Nismo imeli vzornikov za zdravo dajanje in jemanje.

    Ko se pri ACA učimo osredotočati nase, se sprva zdi nerodno. Večina nas ni navajena čustveno skrbeti zase. Postopoma začnemo dojemati, da lahko odidemo od tistih, ki nas še vedno zlorabljajo, in čutimo občutek svobode, ki je nov, ker se ne počutimo krive.

    Moč nabiramo pri tistih, ki so prišli pred nami v program. Slišimo, kako so se soočali s težkimi spremembami z vero in zaupanjem v svojo Višjo Moč in tiste, s katerimi delijo svojo pot. Vidimo, da se obljube tega programa izpolnjujejo pri drugih, in zdaj imamo pogum, da prosimo za smernice, ki so na voljo.

    Danes sprostim svoje soodvisne in zasvojene odnose v korist tistih, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju. Naučil se bom novega »plesa«, ki me more polniti z življenjem.

  • 9. julij – Bratje in sestre

    “Nismo odgovorni za reševanje, varovanje ali zdravljenje naših staršev ali bratov in sester, ki ostajajo ujeti v družinski disfunkciji. Lahko se ločimo z ljubeznijo in začnemo postopen proces učenja o postavljanju meja.”

    BRB str. 102

    Naši odnosi z brati in sestrami so bili med odraščanjem običajno zapleteni. Če sta bila najina starša med seboj ‘v vojni’, je to pomenilo, da sva bila tudi midva pogosto ‘v vojni’. To smo se naučili; to smo živeli!

    Medtem odrasli, še vedno ujeti v to vsesplošno družinsko disfunkcijo, smo se ukvarjali drug z drugim in vedeli, kaj je najbolje za druge, tudi če oni ne. Pogosto smo drug drugega ogovarjali, sklepali zavezništva in tekmovali med seboj.

    Ko smo začeli iskati boljše življenje v ACA, so nekateri od nas kar takoj preskočili na dvanajsti korak in se odločili, da je sedaj naša naloga rešiti svoje brate in sestre, ker zdaj pa res poznamo odgovore.

    Toda program nam govori drugače. Če želimo resnično okrevati, moramo sami opraviti trdo delo in se ločiti od družine ter postaviti zdrave meje. Če ne, se bomo nenehno borili z načini, kako jih rešiti.

    Ko se ustavimo in resnično prisluhnemo sebi, vidimo, da kar počnemo ni okrevanje. Vsi ti “hitri popravki” se ne razlikujejo od našega dosedanjega načina delovanja. Naučimo se opuščati, saj se zavedamo, da jih mi ne moremo ozdraviti. Izpustiti jih moramo, da najdejo svojo pot.

    Danes se bom spomnil, da moje pravo okrevanje leži v moji sposobnosti, da se ločim, postavim meje in najprej pozdravim- sebe.

  • 8. julij – Pripravljenost

    “V ACA postanemo pripravljeni uporabiti tisto, kar se naučimo v programu, v vsakdanjem življenju in odnosih.”

    BRB str. 401

    Ko smo prvič prišli v ACA, smo nekateri komaj čakali, da se okrevanje konča.

    Spraševali smo, kako dolgo bo to trajalo, saj smo imeli boljše stvari kot se družiti z ranjenimi in poškodovanimi ljudmi. Pa saj navsezadnje naša zgodba niti ni bila tako slaba. Želeli smo samo popraviti malenkosti, ki so nas zadrževale, da bi lahko nadaljevali s svojim resničnim življenjem.

    Zdaj sta delo in služenje po metodi Korakov dve naši najljubši stvari. Ustvarjanje varnega mesta zase in za druge – da priznamo rane, ki jih vsi nosimo – in nato začnemo rasti, je najbolj vznemirljiva pustolovščina, v kateri smo bili. 12 korakov je načrt za življenje, ki je boljši od vsega drugega, kar smo poskusili do te točke v življenju. Hvaležni smo tistim, ki so prišli pred nami in nam pridržali odprta vrata.

    Doma in v službi izvajamo tisto, kar se naučimo na sestankih – na primer poslušanje. Dovolimo drugim, da povedo svojo resnico. Naučimo se ne nadzorovati drugih in tudi sebe ne pustimo nadzorovati ali manipulirati. Verjamemo, da bodo načela programa, ki so delovala pri mnogih drugih, še naprej delovala tudi pri nas v vseh naših zadevah. V prizadevanju za zdravo življenje postajamo neustrašni. Zdaj imamo veselje in to lahko vidijo tudi drugi.

    Na ta dan bom resničen v vsem, kar počnem. S tem naredim prostor drugim, da imajo lahko svoje resnice.

  • 7. julij – Ugajanje ljudem

    “S preoblikovanjem našega pristopa, ugajati ljudem, ne nehamo skrbeti za druge. Vendar nehamo presegati meje, da zagotovimo, da nas nikoli ne bodo zapustili.”

    BRB str. 112

    Kot otroci smo za odobravanje iskali druge, na primer naše starše ali učitelje. To nas je pogosto varovalo. Sčasoma nas je ta praksa naučila opustiti lasten občutek vrednosti v korist zunanjega merila naše vrednosti nekoga drugega. Brez odobritve drugih smo se počutili poraženci.

    Skozi ACA se naučimo prisluhniti svojemu notranjemu glasu ljubečih staršev, pri čemer se nam ni treba več zanašati na druge, da bi nam dajali občutek, da smo sami. Naučimo se biti zvesti sami sebi in ravnati na načine, ki so usklajeni s temeljnimi vrednotami, prepričanji in občutki, ki postajajo del nas. V tem ne iščemo več nikogaršnje odobritve, razen lastne.

    Včasih ugotovimo, da lahko naša nova ravnanja povzročijo konflikt z drugimi. Toda z zaupanjem v naš novi notranji kompas in brez strahu pred zapuščanjem se trdno držimo svojih prepričanj, govorimo svoje resnice in krepimo občutek sebe. Ne potrebujemo več zunanjih potrditev, ki bi upravičevale naš obstoj.

    Na ta dan bom poslušal svojega notranjega ljubečega starša in vedel, da je to vse, kar potrebujem za svoje misli in dejanja.

  • 6. julij – Sprememba na delovnem mestu

    “Z uporabo našega programa in podporne skupine se naučimo, da lahko pozitivno vplivamo na spremembe v svojem poklicnem življenju.”

    BRB str. 425

    Na delu smo mnogi opazili, da nam je zelo neprijetno. Ko smo govorili o naših težavah pri delu, nas je član ACA vprašal, ali smo že kdaj prebrali 14. poglavje, “Kako zagnati naš program.”

    Ko smo to prebrali, nismo mogli verjeti, kako resnično je. Spet nam je literatura ACA povedala stvari o nas samih, ki jih prej nismo poznali. Nase in na svoja delovna mesta smo začeli gledati s novimi očmi. Naučili smo se, da se z ljudmi v službi povezujemo, kot smo se v naši izvorni družini. Videli smo jih skozi filter Značilnosti seznama perila in z vsako osebo ustrezno ravnali glede na njeno razpoloženje in/ali na koga iz naše družine nas spominja.

    Z zanašanjem na Višjo Močjo, podporo na naših srečanjih in naših sopotnikov ter našim takojšnjim  delom na Korakih tu in tam opazimo majhne spremembe. Lahko smo se ustavili in vprašali: “Ali je ta velika reakcija, ki jo čutim, temelji na tukaj in zdaj? Na kaj me spominja?” V takih trenutkih uporabljamo naša orodja za okrevanje in pokličemo ali pošljemo e-pošto našim podpornikom za prenovo, da obdelajo naše izkušnje. Preden se zavemo, je naše okrevanje navzoče v vseh delih našega življenja, še posebej v službi.

    Na ta dan se bom spomnil, da sem varen in pomemben, ne glede na to, ali sem doma, v službi ali nekje vmes.

  • 5. julij – Notranji ljubeči starš

    “Naučite se potrditi sebe tako, da postanete sam svoj ljubeč starš.”

    BRB str. xxiv

    V ACA smo pozorni na svoj notranji monolog.

    Čuječnost nam pomaga ustaviti tiste misli, ki pravijo: “Pa kaj je vendar narobe z mano?” in jih nadomesti z: “Veliko stvari mi gre. Čudovit sem!” Ko delamo po svojem programu in napredujemo, postanemo sami sebi ljubeči starši in se naučimo skrbeti zase s tem, da se potrdimo v svoji rasti.

    Zdi se, da je naša drugačna narava, da smo kritični do sebe – tudi glede svojega okrevanja.

    Lahko si rečemo, da ne delamo prav ali da nam vzame preveč časa. A ko vidimo, kako se otroci učijo brati, je mar je v redu, da jih ob tem kritiziramo? Ali pa potrebujejo spodbudo in podporo ter da nekdo reče pozitivne stvari, kot je: “Izjemno! Odlično ti gre. Kar tako naprej.” Večina nas teh besed ni slišala v naših disfunkcionalnih družinah, se jih pa zdaj lahko naučimo izgovarjati sami sebi.

    Naš notranji ljubeč starš nam lahko pove nekaj najlepših besed, ki jih lahko starš reče otroku, besed, ki si jih otrok zapomni vse življenje, besed, ki otroku pomagajo vedeti, da je v redu, takšen kot je. “Ljubim te in ponosen sem nate.” Na to smo vsi čakali.

    Na ta dan bom ujel vse pozitivne trenutke, bil ponosen nase zaradi dela, ki ga opravljam, in si rekel, da sem ljubljen zaradi tega, kar sem.

  • 4. julij – Akutna travma

    “V prvih 18 letih našega življenja so imele naše družine 6.570 dni časa, da so nas sramotile, omalovaževale, ignorirale, kritizirale ali manipulirale z nami v letih formacije našega bitja.”

    BRB str. 105

    Kako bi lahko sploh izpadli drugače? Odraščali smo v disfunkcionalnosti in nismo krivi, da nas je to prizadelo. Bili smo samo otroci. Vse, kar smo vedeli o svetu, je bilo to, kar so nam pokazali naši starši – ljudje, ki smo jim morali zaupati in jih posnemati. Nismo krivi, ker nismo našli načina za zaustavitev zlorabe. Naučili smo se jezika zlorabe, tako kot smo se naučili govoriti svoj materni jezik – to nam je bilo samodejno.

    Ne pritožujemo se, ne pretiravamo ali iz muhe delamo slona. Lastnosti našega seznama perila so legitimna reakcija na dolgotrajno travmo.

    Dobra novica je, da se zgodi nekaj čarobnega, ko sprejmemo, da smo nemočni pred travmo iz otroštva in njenim vplivom na nas. To ne pomeni, da obupamo in pustimo, da ima oblast nad nami. Zgodi se nasprotno. Izgublja moč nad nami. Začnemo izbirati, kako se bomo odzvali, ko se disfunkcija pokaže v našem odraslem življenju. Kot bi priznali, da streha pušča, in zdaj lahko na tla postavimo vedro, preoblečemo mokra oblačila in popravimo streho. In to lahko storimo brez občutka krivde, ker je že puščalo, še preden smo prišli.

    Na današnji dan sprejemam svobodo, ki izhaja iz sprejemanja dejstva, da ne morem storiti ničesar, da bi preprečil disfunkcijo, v kateri sem odraščal, in učinek, ki ga je imela name.

  • 3. julij – Sedmi korak

    “Ponižno prosil Boga, naj odstrani naše pomanjkljivosti.”

    BRB str. 217

    Ko začenjamo najti mir v ACA, prisluhnemo, kdaj nam začne škripati v kolesju, in se naučimo poiskati ustrezno pomoč, saj vemo, da nam potrebno iti čez to samim. Svojo Višjo Moč vidimo povsod, kamor koli gremo, še posebej v ljudeh okoli nas na naših srečanjih.

    Nič več nas ni strah. Naše pomanjkljivosti so odpravljene in nas ne definirajo več. Nismo skupek naših pomanjkljivosti. Zavedamo se, da je okrevanje proces – da to ni dirka do cilja.

    Toda tudi ne gremo počasi. Streznili smo se mračne resničnosti učinkov disfunkcionalnosti v naših družinah in se odločili, da smo zunaj njihove igre. Pribitkov ni več. Tako dolgo smo bili na tisti drugi strani in preprosto nočemo več biti tam. Naš dosedanji odnos do sveta ne deluje več.

    Vidimo rezultate naših prizadevanj v okrevanju in bolj se imamo radi, ko dovolimo procesu, da deluje v nas. Privabljati začnemo bolj zdrave ljudi, za seboj pa puščamo disfunkcionalne odnose, ki ne obetajo ničesar. Nič ni boljšega od tega novega občutka, ko se premikamo v prihodnost. Stopamo iz megle disfunkcionalnosti k temu, kar v resnici smo.

    Ta dan bom nadaljeval to potovanje. Sodeloval bom s svojo Višjo Močjo, da bi odstranil svoje pomanjkljivosti. Odločam se, da bom zdrav.

  • 2. julij – Prošnja za pomoč

    “V tem trenutku se odrasel otrok običajno izolira ali vključi v naporno delo, namesto da bi prosil za pomoč.”

    BRB str. 66

    Leta smo skrbeli za vse druge in se učili biti čim bolj nevidni, tako fizično kot čustveno. Naša notranja vrednost ni temeljila na tem, kdo smo bili, temveč na tem, kaj lahko dosežemo ali naredimo za druge. Tako smo se navadili na boj, da smo si ga ustvarili, celo ko ga še ni bilo. Življenje sredi orkana je bilo za nas normalno. Začeli smo se izogibati tišini, ker smo takrat slišali boleče glasove, ki so jokali globoko v nas in govorili: “Nisi dovolj dober.”

    Ko se naučimo živeti v drugačni realnosti, začnemo prepoznavati svojo lastno vrednost. Vidimo, da je že sam naš obstoj dar naše Višje Moči. Naučimo se poiskati pomoč pri sopotnikih ter začutiti ljubezen in sprejetost. Drugim dovolimo, da poskrbijo zase, in za sopotnike izberemo tiste, ki to zmorejo.

    Postanemo pripravljeni imeti v lasti vse svoje občutke, ne samo srečo ali veselje, ki jih čutimo, ampak tudi jezo in celo bes, ko se pojavijo. Prepoznamo jih kot darila, ki nas lahko dvignejo iz peskovnika žalosti in sramu. A previdni smo, da s temi »darili« ne škodimo drugim, temveč jih uporabimo kot vrata za zdravljenje naših ranjenosti.

    Ta dan ne bom več opravljal dela drugih ljudi. Čutil bom svobodo odgovornosti zase in prepoznal, kdaj potrebujem vodstvo.

  • 1. julij – Uporaba programa

    “ACA je preverjen program, ki nam lahko pomaga na vseh področjih našega življenja, če ga le uporabimo.”

    BRB str. 415

    Ko vstopimo v gledališča in na športne stadione, nam ponudijo program. Če se udeležimo konference, bomo verjetno preverili program, ki nam ga posredujejo, da vidimo, če so teme zanimive. Programi zavzemajo vidno mesto v naših življenjih; vemo, da nam lahko ponudijo dragocen vpogled v to, kaj lahko doživimo na dogodku, na primer, kakšna je igralska zasedba in ali bomo videli zvezdo ali le statiste.

    Za ACA je na voljo program, ki ponuja sidro za naše duhovno in čustveno življenje. Daje nam »načrt«, ki nam manjka iz našega otroštva, ki je bilo izgubljeno v disfunkciji. Sami smo že poskušali krmariti skozi življenje. Vendar nismo dosegli načrtovanih destinacij in smo s prijatelji, sodelavci in družino doživeli nevihtno vreme.

    V ACA smo našli recept za življenje do konca življenja, od dvanajstih korakov do dvanajstih tradicij, od iskanja sponzorja do sponzorstva in od branja BRB (Velike rdeče knjige) do opravljanja služiteljskega dela. Nobena travma, nobena nesreča ali skoraj nobena življenjska težava ni tako velika, da je ne bi bilo mogoče postaviti v njeno pošteno in resnično perspektivo z delom po programu ACA.

    Na ta dan se ponovno posvečam svojemu programu in iskanju neprecenljivega daru spokojnosti.

  • 30. junij – Nikoli sami

    “Na naši poti potrebujemo pomoč zaupanja vrednega prijatelja z znanjem o okrevanju.”

    BRB str. 379

    Velika rdeča knjiga ACA nam pove, da smo usposobljeni po menjavi 72 letnih časov (18 let) in naučeni veščin preživetja, kar pa se kot odraslim spremeni v disfunkcionalno vedenje. Ko se tega zavemo, se zdi nerazumno pričakovati popolno okrevanje po nekaj sestankih, nekaj urah z delovnim zvezkom ACA ali celo branju Velike rdeče knjige od ene platnice do druge platnice.

    V primerih ločitve je rečeno, da je za vsakih pet let zakona potrebno eno leto žalovanja. Če to formulo prevedemo v naše okoliščine žalovanja našega ACA »razpoka duše«, postane še bolj razumljivo, da je okrevanje trajajoč proces. In da to se zares ne more zgoditi brez pomoči naše Višje Moči in sopotnikov, ki nas lahko odpeljejo stran od let zamrznjenih čustev.

    Okrevanje ACA ima svoje vzpone in padce, ne glede na to, kako trdo delamo na tem. Zato je pomembno vedeti, da se nam lahko zgodijo recidivi, tako kot pri drugih programih Dvanajst korakov. Vendar pa nas lahko recidiv ACA popelje v obdobja žalosti in izolacije. To postaja manj pogosto, kakor si še naprej dovolimo biti ljudje in delati napake. Naučimo se odložiti ogledalo ostrega samoobtoževanja in vanj pustimo življenje in spokojnost.

    Na ta dan se bom spomnil, da je okrevanje pot, na kateri mi ni treba iti sam. Zaupal bom drugim ACA, ki prav tako iščejo resnico, da mi pomagajo.

  • 29. junij – Šesta tradicija

    “Šesta tradicija ohranja ACA brez zunanjih vplivov in nas opominja, da imena ACA ne posojamo nobeni sorodni ustanovi ali podjetju. Z upoštevanjem te tradicije se izognemo tudi denarnim in prestižnim težavam, ki bi ovirali naš Primarni namen.”

    BRB str. 521

    Našega programa ni mogoče kupiti ali prodati. Ukvarjamo se z duhovnimi zadevami, ki so zastonj dane in zastonj sprejete. Vsakemu od nas je zaupano, da program ne sme imeti kakršnih koli finančnih motivov.

    Obstajajo skušnjave, da bi ACA povezali z množico programov, ki se ukvarjajo z družinskimi vprašanji. Nekateri od njih se lahko celo izkažejo za finančno donosne. Ugotavljamo, da se takšni sporazumi lahko izkažejo za moteče do te mere, da izgubimo Fokus našega programa.

    Težave z denarjem, lastnino in prestižem je lahko zelo težko rešiti, program ACA pa prakticira obliko revne ustanove, ki nas osvobaja finančnih vezi, ki bi nas oddaljile od našega primarnega namena. Ne moremo služiti dvema gospodarjema, medtem ko ona opravljata delo, ki ga lahko opravi samo ACA.

    Ta tradicija nam daje tudi napotke za organizacijo lastnega življenja, tako da se lahko osredotočimo na Tisto, kar je pomembno, hkrati pa se izognemo distrakcijam glede denarja, lastnine in ugleda.

    Na ta dan bom spoštoval šesto tradicijo in pomagal svoji skupini, da se osredotoči na naš primarni namen in se odvrnil od kakršnih koli motenj odzunaj.

  • 28. junij – Skrb

    “… ni nam treba sodelovati v njihovi disfunkciji. Svobodni smo, da živimo svoja življenja.”

    BRB str. 123

    Kot otroci smo morda morali biti dobesedno »čuvar brata svoga«, ker smo v disfunkciji dobili odgovornosti, ki so bile daleč onkraj naših let. In pri tem se nismo naučili skrbeti zase, ker smo bili tako osredotočeni na druge.

    Kot odrasli smo mnogi od nas nadaljevali s tem vzorcem: ignorirali smo svoje potrebe, pritegovali pa so nas ljudje, za katere bi lahko poskrbeli. Rekli smo si, da smo v redu, ker smo skrbni in sočutni ljudje. In v zameno smo bili pogosto deležni pohval in hvaljenja. Ljudje so govorili stvari, kot so: “Ali ni čudovit?” ali “Kaj bi brez nje?” To je za nekaj časa nahranilo praznino v naši duši.

    Potem pa so pohvale prenehale prihajati, razen če smo zanje prosili. Zadovoljstvo, za katerega smo mislili, da ga doživljamo, se je zmanjšalo. Morda smo celo začeli kriviti druge, da so nehvaležni.

    Ko smo se pridružili ACA, smo začeli s programom dosledne poštenosti in se naučili prepoznati, kaj počnemo. Da, ljudje so nas izkoriščali, ampak mi smo jih naučili, da tako pač ravnajo z nami. In zdaj, s pomočjo ACA, naše Višje Moči in naše nove družine, smo to začeli razpravljati. Drugim pustimo, da sami prevzamejo odgovornost.

    Na ta dan bom še naprej skrbel in cenil sebe, ker sem vreden tega! Drugim pa bom dal dar skrbi zase.

  • 27. junij – Dvomi vase

    “Naučili so nas, da dvomimo vase, zato nam je postalo normalno verjeti, da je z nami nekaj narobe, smo pomanjkljivi ali nesposobni.”

    BRB str. 302

    Mnogi od nas smo se zgodaj naučili dvomiti v to, kar smo vedeli ali videli, ker so nas starši sramotili, da smo slednjič verjeli, da smo popolnoma nesposobni. Sprva smo poznali razliko, a sčasoma smo verjeli, da so naša intuicija in drugi občutki zgolj naša domišljija.

    Ko pridemo na srečanje, smo pripravljeni opustiti ta način razmišljanja. Pričnemo videti, da nam ni več treba živeti v načinu zgolj preživetja našega otroštva. Pripravljeni smo začeti na belem listu papirja in napisati novo prihodnost.

    V ACA srečamo ljudi, ki nas bodo podprli, ko bomo ponovno pogledali svojo preteklost. Z delom po korakih in uporabo orodij programa postopoma odkrivamo naše zgodbe, vloge, prepričanja in negativno, izkrivljeno razmišljanje, ki je zaznamovalo toliko našega življenja. Začnemo sprejemati realnost našega otroštva in da težav nismo povzročali sami.

    Zdaj lahko sami pišemo svojo prihodnost. Ni nam več treba biti opredeljenim z našimi prvotnimi družinskimi vlogami ali strupenimi mislimi, besedami in dejanji tistih okoli nas. Izberemo lahko, kaj želimo od življenja, kako se vidimo, in se odločimo, katere filtre bomo uporabili za zaznavanje sveta.

    Na današnji dan premorem pogum, da se soočim s svojo preteklostjo in vero, da napišem svojo novo prihodnost. Ne dvomim več o tem, za kar vem, da je resnično.

  • 26. junij – Konfliktni občutki – praznovanja

    “Vedeli smo, da bodo naši starši pozabili ali bodo banalizirali rojstne dneve ali praznike.”

    BRB str. 296

    Konfliktni čustveni premik ki se zgodi ob praznovanjih lahko sproži cunami zadržanih občutkov, ki jih ne morejo zajeziti noben sentimentalen praznični film, pesem ali praznična dekoracija.

    Razreševanje naših nasprotujočih si občutkov in zaznav ni enostavno. Če bi to bilo, se ne bi udeleževali sestankov, hodili na terapije in opravljali dela na Korakih. Vemo pa, da nam ta orodja pomagajo razvozlati prepletene niti naših otroških izkušenj, da lahko razumemo, kako vplivajo na našo sedanjost.

    Skozi okrevanje lahko počitnice ponudijo priložnost, da ponovno ocenimo svoje otroške izkušnje in njihov vpliv na nas danes. Ugotavljamo, da nas je razočaranje, ki smo ga občutili zaradi takratnih odnosov naših staršev, morda pripeljalo do tega, da smo sedanje praznike banalizirali, da bi se izognili lastni bolečini in izgubi.

    Z opravljanjem dela ACA lahko preučimo ne le svoje disfunkcionalne odnose in vedenje, ampak tudi naše družine. Iz čustveno treznega mesta lahko odkrijemo korenine mehanizmov obvladovanja, ki smo jih ustvarili, da bi razumeli tisto, kar se nam je zdelo brez smisla. Zdaj jih lahko postavimo v njihovo pravo perspektivo kot spominke iz preteklosti, ki jih v stekleni vitrini gledamo kot oddaljene drobce tega, kako so bile stvari nekoč, ne pa, kako morajo biti danes.

    Na ta dan bom preučil nasprotujoče si občutke, ki sem jih pridobil v svojih najbolj ranljivih letih, spoznal, kako je bilo. Zavedel se bom, da obstaja pot v drugačen način življenja.

  • 25. junij – Hrana za čustva

    “ACA recidiv lahko prinese vrnitev samouničevalnega ravnanja. To lahko vključuje čustveno prehranjevanje, uživanje drog, kompulzivne spolne odnose ali druga škodljiva vedenja.”

    BRB str. 391

    Kot otroci nismo smeli čutiti svojih občutkov.

    Za nas ni bilo varno reči, da smo bili žalostni, prestrašeni ali jezni. Ignoriranje naših občutkov nas je v resnici prizadelo. Da bi si olajšali bolečino, so se mnogi od nas zatekali k zasvojenskemu vedenju. Nekateri so to našli v hrani. Toda to čustveno prehranjevanje je povzročilo, da smo se le zredili in sramovali svojih balonastih teles. Družinski člani in drugi so se nato norčevali iz nas. To je bil nepošten cikel: hrana nas je tolažila, a to udobje je povzročalo še več težav, kot smo jih sprva imeli. Poskusili smo vse, kar smo lahko pomislili, a nič ni delovalo trajno, da bi ustavili ta cikel. Pohabljeni smo bili s sovraštvom do sebe.

    Lepota programa ACA je v skoraj zagotovljeni ozdravitvi poškodb iz otroštva.

    Tolažbo najdemo v praksi 12 korakov, delu, ki obnavlja naše ukradene identitete. Ko okrevamo, se poraja desetletij napolnjenih občutkov in zakopanih spominov. Naša Višja Moč nam pomaga obvladati ta čustva in sprejeti sebe. Naš ljubeč starš vodi našega notranjega otroka skozi vsako čustvo z nežnostjo, po kateri hrepenimo, in z dostojanstvom, ki si ga zaslužimo.

    Na ta dan, ko se bodo pojavila močna čustva, se bom spomnil, da imam pripravljena prava orodja, ki čakajo, da jih uporabim. Lahko so to koraki, sestanki in telefon, da mi pomagajo najti resnično ugodje.