Dnevne meditacije

… za krepitev okrevanja so prevedene iz knjige:

Daily Affirmations Strengthening My Recovery Meditations for Adult Children of Alcoholics / Dysfunctional Families,

so dnevno objavljene tudi na ameriški ACA spletne strani in se je preko tega linka:

https://adultchildren.org/meditation/,

možno pa se je naročiti na dnevno prejemanje izvirnika meditacije na svoj elektronski naslov.

 

13. julij – Duhovno, ne religiozno

“Ne smemo pozabiti, da je ACA duhovni in ne religiozen program. Vera in versko prepričanje nista pogoja za članstvo v ACA. Izogibamo se dogmatizmu in teološkim razpravam, čeprav je Višja Sila ključni del načina življenja ACA.”

BRB str. 106

Pogosto se zdi neverjetno, da smo si lahko med sestanki postanemo tako blizu, se zanašamo drug na drugega za čustveno podporo, pa imamo še vedno različna mnenja o tem, kaj je Višja Sila. To je zato, ker smo se zbrali iz enega samega razloga: zavedamo se, da naše disfunkcionalno otroštvo preglasi vse ostalo. Drug drugega podpiramo zaradi tega, kar smo, ker imamo nekaj skupnega, kar nas združuje.

ACA ne zagovarja nobenega religioznega pogleda. Četudi imamo svoj verski pogled, kot posamezniki ne smemo uporabljati ACA kot platforme za poskus spreobrnjenja drugih. V kolikor verskega nazora nimamo, nismo upravičeni kritizirati tistega drugega člana. Vadimo strpnost do drugih.

Vsi sistemi verovanj imajo eno skupno stvar: so duhovne narave. Naša osebna duhovnost in prepoznavanje Višje Sile našega lastnega razumevanja sta tisto, kar nas vodi na naši poti zdravljenja.

Danes se bom spomnil, da so moja duhovna prepričanja pomemben del mojega okrevanja; a ni nujno, da se ujemajo s tistimi drugih ljudi v programu.

12. julij – Uravnotežen inventar

“V ACA gledamo na vedenje naših staršev, družinske vloge, pravila, sporočila, zlorabo, zanemarjanje in kako to vpliva na nas kot odrasle. Popis našega družinskega sistema usklajujemo s temeljitim popisom lastnega vedenja.”

BRB str. 109

V četrtem koraku je morda prvič, da mnogi od nas svojo celotno zgodbo povemo nekomu drugemu. To je izjemen dogodek, ki nas pusti z občutkom celovitosti, kakršnega še nismo doživeli. Predstava, ki smo jo morda nosili s seboj, da nismo vredni ljubezni, se zdaj počasi razblinja.

Ena od čudovitih stvari pri ACA je, da nam naš inventar četrtega koraka pomaga razumeti, od kod smo v resnici prišli in kdo postajamo. Sprejemamo vse, kar nam je bilo dano, da se lahko odločimo, kaj obdržati. Ko vzamemo naš inventar, ga uravnovesimo, pri čemer se zavedamo, da se zdaj sami odločamo; ne sprejemamo več slepo tistega, kar so drugi vsadili v naš um. Ni nam treba prenašati vseh zlorab in zanemarjanja, ki so se nam prenašala iz generacije v generacijo.

Ravnovesje, ki se ga naučimo, nam omogoča, da vidimo, kam moramo iti. Še naprej se osredotočamo nase in spreminjamo, kar moremo. Ne iščemo več začasnih rešitev življenjskih težav.

Ta dan bom zaupal svoji temeljni usmeritvi. Začel sem bolj jasno dojemati, da mi bo ta nova pot, po kateri hodim, dala svobodo, ki si jo zaslužim.

11. julij – Osma značilnost

“Postali smo odvisni od vznemirjenja.”

BRB str. 16

Pri večini ljudi lahko veliko stvari povzroči navdušenje: ogled novega filma, obisk najljubšega starega prijatelja, priprave na počitnice, nakupovanje, nakup novega ljubljenčka, praznovanje rojstnih dni in celo seks. Toda težava mnogih odraslih otrok je naša potreba po ustvarjanju vznemirjenja, da bi se počutili žive. Prepogosto je to storjeno na nepravi način, ki škoduje nam in našim odnosom.

V odrasli dobi se lahko ta zasvojenost z vznemirjenjem pokaže na več načinov, vključno z začetkom pogostih prepirov z zakoncem, aferami, ki povzročijo vznemirjenje in nato bolečino, ukvarjanjem z ekstremnimi športi, ker hrepenimo po navalu adrenalina, ali uporabo drog ali alkohola, da bi se počutili žive.” Če v življenju nimamo redno določene stopnje vznemirjenja, se nam zdi, da je življenje dolgočasno, da nekaj preprosto ni v redu, da nekaj zamujamo ali pa morda preprosto nismo ljubljeni.

V okrevanju lahko prepoznamo načine, na katere ustvarjamo vznemirjenje, ki škoduje nam in našim ljubljenim. Nato se naučimo ustaviti, preden gremo čez mejo. To nam lahko da občutek umirjenosti, ki se sprva morda zdi neprijeten, a se sčasoma navadimo. To je del učenja, kdo smo.

Danes bom molil za modrost, da prepoznam negativno vznemirjenje, ki ga lahko ustvarim. Ne želim več škodovati ne sebi in ne drugim s tem vedenjem.

10. julij – Soodvisnost

“Odrasli otroci iz različnih družin se za najbolj zanesljive rezultate osredotočamo nase. Postopoma se osvobajamo soodvisnih ali zasvojenih odnosov.”

BRB str. 60

Preden smo pričeli z okrevanjem, se je zdelo, da so naši odnosi soodvisni ali zasvojeni. Tega smo bili navajeni; s tem smo odraščali. Če je kdo želel nekaj od nas, nam je bilo neprijetno, ker nismo dobro razumeli, kaj je to “nekaj”. Kratek čas smo lahko vztrajali, vendar so se med nami sčasoma dvignile nevidne stene. Nismo imeli vzornikov za zdravo dajanje in jemanje.

Ko se pri ACA učimo osredotočati nase, se sprva zdi nerodno. Večina nas ni navajena čustveno skrbeti zase. Postopoma začnemo dojemati, da lahko odidemo od tistih, ki nas še vedno zlorabljajo, in čutimo občutek svobode, ki je nov, ker se ne počutimo krive.

Moč nabiramo pri tistih, ki so prišli pred nami v program. Slišimo, kako so se soočali s težkimi spremembami z vero in zaupanjem v svojo Višjo Silo in tiste, s katerimi delijo svojo pot. Vidimo, da se obljube tega programa izpolnjujejo pri drugih, in zdaj imamo pogum, da prosimo za smernice, ki so na voljo.

Danes sprostim svoje soodvisne in zasvojene odnose v korist tistih, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju. Naučil se bom novega »plesa«, ki me more polniti z življenjem.

9. julij – Bratje in sestre

“Nismo odgovorni za reševanje, varovanje ali zdravljenje naših staršev ali bratov in sester, ki ostajajo ujeti v družinski disfunkciji. Lahko se ločimo z ljubeznijo in začnemo postopen proces učenja o postavljanju meja.”

BRB str. 102

Naši odnosi z brati in sestrami so bili med odraščanjem običajno zapleteni. Če sta bila najina starša med seboj ‘v vojni’, je to pomenilo, da sva bila tudi midva pogosto ‘v vojni’. To smo se naučili; to smo živeli!

Medtem odrasli, še vedno ujeti v to vsesplošno družinsko disfunkcijo, smo se ukvarjali drug z drugim in vedeli, kaj je najbolje za druge, tudi če oni ne. Pogosto smo drug drugega ogovarjali, sklepali zavezništva in tekmovali med seboj.

Ko smo začeli iskati boljše življenje v ACA, so nekateri od nas kar takoj preskočili na dvanajsti korak in se odločili, da je sedaj naša naloga rešiti svoje brate in sestre, ker zdaj pa res poznamo odgovore.

Toda program nam govori drugače. Če želimo resnično okrevati, moramo sami opraviti trdo delo in se ločiti od družine ter postaviti zdrave meje. Če ne, se bomo nenehno borili z načini, kako jih rešiti.

Ko se ustavimo in resnično prisluhnemo sebi, vidimo, da kar počnemo ni okrevanje. Vsi ti “hitri popravki” se ne razlikujejo od našega dosedanjega načina delovanja. Naučimo se opuščati, saj se zavedamo, da jih mi ne moremo ozdraviti. Izpustiti jih moramo, da najdejo svojo pot.

Danes se bom spomnil, da moje pravo okrevanje leži v moji sposobnosti, da se ločim, postavim meje in najprej pozdravim- sebe.

8. julij – Pripravljenost

“V ACA postanemo pripravljeni uporabiti tisto, kar se naučimo v programu, v vsakdanjem življenju in odnosih.”

BRB str. 401

Ko smo prvič prišli v ACA, smo nekateri komaj čakali, da se okrevanje konča.

Kako dolgo bo to trajalo, saj smo imeli boljše stvari kot se družiti z ranjenimi in poškodovanimi ljudmi. Pa saj navsezadnje naša zgodba ni bila tako slaba. Želeli smo samo popraviti malenkosti, ki so nas zadrževale, da bi lahko nadaljevali s svojim resničnim življenjem.

Zdaj sta delo in služenje po metodi Korakov dve naši najljubši stvari. Ustvarjanje varnega mesta zase in za druge – da priznamo rane, ki jih vsi nosimo – in nato začnemo rasti, je najbolj vznemirljiva pustolovščina, v kateri smo bili. 12 korakov je načrt za življenje, ki je boljši od vsega drugega, kar smo poskusili do te točke v življenju. Hvaležni smo tistim, ki so prišli pred nami in nam pridržali odprta vrata.

Doma in v službi izvajamo tisto, kar se naučimo na sestankih – na primer poslušanje. Dovolimo drugim, da povedo svojo resnico. Naučimo se ne nadzorovati drugih in tudi sebe ne pustimo nadzorovati ali manipulirati. Verjamemo, da bodo načela programa, ki so delovala pri mnogih drugih, še naprej delovala tudi pri nas v vseh naših zadevah. V prizadevanju za zdravo življenje postajamo neustrašni. Zdaj imamo veselje in to lahko vidijo tudi drugi.

Na ta dan bom resničen v vsem, kar počnem. S tem naredim prostor drugim, da imajo lahko svoje resnice.

7. julij – Ugajanje ljudem

“S preoblikovanjem našega pristopa, ugajati ljudem, ne nehamo skrbeti za druge. Vendar nehamo presegati meje, da zagotovimo, da nas nikoli ne bodo zapustili.”

BRB str. 112

Kot otroci smo za odobravanje iskali druge, na primer naše starše ali učitelje. To nas je pogosto varovalo. Sčasoma nas je ta praksa naučila opustiti lasten občutek vrednosti v korist zunanjega merila naše vrednosti nekoga drugega. Brez odobritve drugih smo se počutili poraženci.

Skozi ACA se naučimo prisluhniti svojemu notranjemu glasu ljubečih staršev, pri čemer se nam ni treba več zanašati na druge, da bi nam dajali občutek, da smo sami. Naučimo se biti zvesti sami sebi in ravnati na načine, ki so usklajeni s temeljnimi vrednotami, prepričanji in občutki, ki postajajo del nas. V tem ne iščemo več nikogaršnje odobritve, razen lastne.

Včasih ugotovimo, da lahko naša nova ravnanja povzročijo konflikt z drugimi. Toda z zaupanjem v naš novi notranji kompas in brez strahu pred zapuščanjem se trdno držimo svojih prepričanj, govorimo svoje resnice in krepimo občutek sebe. Ne potrebujemo več zunanjih potrditev, ki bi upravičevale naš obstoj.

Na ta dan bom poslušal svojega notranjega ljubečega starša in vedel, da je to vse, kar potrebujem za svoje misli in dejanja.

6. julij – Sprememba na delovnem mestu

“Z uporabo našega programa in podporne skupine se naučimo, da lahko pozitivno vplivamo na spremembe v svojem poklicnem življenju.”

BRB str. 425

Na delu smo mnogi opazili, da nam je zelo neprijetno. Ko smo govorili o naših težavah pri delu, nas je član ACA vprašal, ali smo že kdaj prebrali 14. poglavje, “Kako zagnati naš program.”

Ko smo to prebrali, nismo mogli verjeti, kako resnično je. Spet nam je literatura ACA povedala stvari o nas samih, ki jih prej nismo poznali. Nase in na svoja delovna mesta smo začeli gledati s novimi očmi. Naučili smo se, da se z ljudmi v službi povezujemo, kot smo se v naši izvorni družini. Videli smo jih skozi filter Značilnosti seznama perila in z vsako osebo ustrezno ravnali glede na njeno razpoloženje in/ali na koga iz naše družine nas spominja.

Z zanašanjem na Višjo Silo, podporo na naših srečanjih in naših sopotnikov ter našim nemudnim delom na Korakih tu in tam opazimo majhne spremembe. Lahko smo se ustavili in vprašali: “Ali je ta velika reakcija, ki jo čutim, temelji na tukaj in zdaj? Na kaj me spominja?” V takih trenutkih uporabljamo naša orodja za okrevanje in pokličemo ali pošljemo e-pošto našim podpornikom za prenovo, da obdelajo naše izkušnje. Preden se zavemo, je naše okrevanje navzoče v vseh delih našega življenja, še posebej v službi.

Na ta dan se bom spomnil, da sem varen in pomemben, ne glede na to, ali sem doma, v službi ali nekje vmes.

5. julij – Notranji ljubeči starš

“Naučite se potrditi sebe tako, da postanete sam svoj ljubeč starš.”

BRB str. xxiv

V ACA smo pozorni na svoj notranji monolog.

Čuječnost nam pomaga ustaviti tiste misli, ki pravijo: “Pa kaj je vendar narobe z mano?” in jih nadomesti z: “Veliko stvari mi gre. Čudovit sem!” Ko delamo po svojem programu in napredujemo, postanemo sami sebi ljubeči starši in se naučimo skrbeti zase s tem, da se potrdimo v svoji rasti.

Zdi se, da je naša drugačna narava, da smo kritični do sebe – tudi glede svojega okrevanja.

Lahko si rečemo, da ne delamo prav ali da nam vzame predolgo. A ko vidimo, kako se otroci učijo brati, mar je v redu, da jih ob tem kritiziramo? Ali pa potrebujejo spodbudo in podporo ter da nekdo reče pozitivne stvari, kot je: “Izjemno! Odlično ti gre. Kar tako naprej.” Večina od nas teh besed ni slišala v naših disfunkcionalnih družinah, vendar se jih zdaj lahko naučimo izgovarjati sami sebi.

Naš notranji ljubeč starš nam lahko pove nekaj najlepših besed, ki jih lahko starš reče otroku, besed, ki si jih otrok zapomni vse življenje, besed, ki otroku pomagajo vedeti, da je v redu, takšen kot je. “Ljubim te in ponosen sem nate.” Na to smo vsi čakali.

Na ta dan bom ujel vse pozitivne trenutke, bil ponosen nase zaradi dela, ki ga opravljam, in si rekel, da sem ljubljen zaradi tega, kar sem.

4. julij – Akutna travma

“V prvih 18 letih našega življenja so imele naše družine 6.570 dni časa, da so nas sramotile, omalovaževale, ignorirale, kritizirale ali manipulirale z nami v letih formacije našega bitja.”

BRB str. 105

Kako bi lahko sploh izpadli drugače? Odraščali smo v disfunkcionalnosti in nismo krivi, da nas je to prizadelo. Bili smo samo otroci. Vse, kar smo vedeli o svetu, je bilo to, kar so nam pokazali naši starši – ljudje, ki smo jim morali zaupati in jih posnemati. Nismo krivi, ker nismo našli načina za zaustavitev zlorabe. Naučili smo se jezika zlorabe, tako kot smo se naučili govoriti svoj materni jezik – to nam je bilo samodejno.

Ne pritožujemo se, ne pretiravamo ali iz muhe delamo slona. Lastnosti našega seznama perila so legitimna reakcija na dolgotrajno travmo.

Dobra novica je, da se zgodi nekaj čarobnega, ko sprejmemo, da smo nemočni pred travmo iz otroštva in njenim vplivom na nas. To ne pomeni, da obupamo in pustimo, da ima oblast nad nami. Zgodi se nasprotno. Izgublja moč nad nami. Začnemo izbirati, kako se bomo odzvali, ko se disfunkcija pokaže v našem odraslem življenju. Kot bi priznali, da streha pušča, in zdaj lahko na tla postavimo vedro, preoblečemo mokra oblačila in popravimo streho. In to lahko storimo brez občutka krivde, ker je že puščalo, preden smo prišli.

Na današnji dan sprejemam svobodo, ki izhaja iz sprejemanja dejstva, da ne morem storiti ničesar, da bi preprečil disfunkcijo, v kateri sem odraščal, in učinek, ki ga je imela name.

3. julij – Sedmi korak

“Ponižno prosil Boga, naj odstrani naše pomanjkljivosti.”

BRB str. 217

Ko začenjamo najti mir v ACA, prisluhnemo, kdaj nam začne škripati v kolesju, in se naučimo poiskati ustrezno pomoč, saj vemo, da nam potrebno iti čez to samim. Svojo višjo moč vidimo povsod, kamor koli gremo, še posebej v ljudeh okoli nas na naših srečanjih.

Nič več nas ni strah. Naše pomanjkljivosti so odpravljene in nas ne definirajo več. Nismo skupek naših pomanjkljivosti. Zavedamo se, da je okrevanje proces – da to ni dirka do cilja.

Toda tudi ne gremo počasi. Streznili smo se mračne resničnosti učinkov disfunkcionalnosti v naših družinah in se odločili, da smo zunaj njihove igre. Pribitkov ni več. Tako dolgo smo bili na tisti drugi strani in preprosto nočemo več biti tam. Naš dosedanji odnos do sveta ne deluje več.

Vidimo rezultate naših prizadevanj v okrevanju in bolj se imamo radi, ko dovolimo procesu, da deluje v nas. Privabljati začnemo bolj zdrave ljudi, za seboj pa puščamo disfunkcionalne odnose, ki ne obetajo. Nič ni boljšega od tega novega občutka, ko se premikamo v prihodnost. Stopamo iz megle disfunkcionalnosti k temu, kar v resnici smo.

Ta dan bom nadaljeval to potovanje. Sodeloval bom s svojo Višjo Silo, da bi odstranil svoje pomanjkljivosti. Odločam se, da bom zdrav.

2. julij – Prošnja za pomoč

“V tem trenutku se odrasel otrok običajno izolira ali vključi v naporno delo, ne da bi prosil za pomoč.”

BRB str. 66

Leta smo skrbeli za vse druge in se učili biti čim bolj nevidni, tako fizično kot čustveno. Naša notranja vrednost ni temeljila na tem, kdo smo bili, temveč na tem, kaj lahko dosežemo ali naredimo za druge. Tako smo se navadili na boj, da smo ga ustvarili, celo ko ga še ni bilo. Življenje sredi orkana je bilo za nas normalno. Začeli smo se izogibati tišini, ker smo takrat slišali boleče glasove, ki so jokali globoko v nas in govorili: “Nisi dovolj dober.”

Ko se naučimo živeti v drugačni realnosti, začnemo prepoznavati svojo lastno vrednost. Vidimo, da je že sam naš obstoj dar naše Višje Sile. Naučimo se poiskati pomoč pri sopotnikih ter začutiti ljubezen in sprejetost. Drugim dovolimo, da poskrbijo zase, in za sopotnike izberemo tiste, ki to zmorejo.

Postanemo pripravljeni imeti v lasti vse svoje občutke, ne samo srečo ali veselje, ki jih čutimo, ampak tudi jezo in celo bes, ko se pojavijo. Prepoznamo jih kot darila, ki nas lahko dvignejo iz peskovnika žalosti in sramu. A previdni smo, da s temi »darili« ne škodimo drugim, temveč jih uporabimo kot vrata za zdravljenje naših ranjenosti.

Ta dan ne bom več opravljal dela drugih ljudi. Čutil bom svobodo odgovornosti zase in prepoznal, kdaj potrebujem vodstvo.

1. julij – Uporaba programa

“ACA je preverjen program, ki nam lahko pomaga na vseh področjih našega življenja, če ga le uporabimo.”

BRB str. 415

Ko vstopimo v gledališča in na športne stadione, nam ponudijo program. Če se udeležimo konference, bomo verjetno preverili program, ki nam ga posredujejo, da vidimo, če so teme zanimive. Programi zavzemajo vidno mesto v naših življenjih; vemo, da nam lahko ponudijo dragocen vpogled v to, kaj lahko doživimo na dogodku, na primer, kakšna je igralska zasedba in ali bomo videli zvezdo ali le statiste.

Za ACA je na voljo program, ki ponuja sidro za naše duhovno in čustveno življenje. Daje nam »načrt«, ki nam manjka iz našega otroštva, ki je bilo izgubljeno v disfunkciji. Sami smo že poskušali krmariti skozi življenje. Vendar nismo dosegli načrtovanih destinacij in smo s prijatelji, sodelavci in družino doživeli nevihtno vreme.

V ACA smo našli recept za življenje do konca življenja, od dvanajstih korakov do dvanajstih tradicij, od iskanja sponzorja do sponzorstva in od branja BRB (Velike rdeče knjige) do opravljanja služiteljskega dela. Nobena travma, nobena nesreča ali skoraj nobena življenjska težava ni tako velika, da je ne bi bilo mogoče postaviti v njeno pošteno in resnično perspektivo z delom po programu ACA.

Na ta dan se ponovno posvečam svojemu programu in iskanju neprecenljivega daru spokojnosti.

30. junij – Nikoli sami

“Na naši poti potrebujemo pomoč zaupanja vrednega prijatelja z znanjem o okrevanju.”

BRB str. 379

Velika rdeča knjiga ACA nam pove, da smo usposobljeni po menjavi 72 letnih časov (18 let) in naučeni veščin preživetja, ki se kot odraslim spremenijo v disfunkcionalno vedenje. Ko se tega zavemo, se zdi nerazumno pričakovati popolno okrevanje po nekaj sestankih, nekaj urah z delovnim zvezkom ACA ali celo branju Velike rdeče knjige od platnice do platnice.

V primerih ločitve je rečeno, da je za vsakih pet let zakona potrebno eno leto žalovanja. Če to formulo prevedemo v naše okoliščine žalovanja našega ACA »razpoka duše«, postane še bolj razumljivo, da je okrevanje trajajoč proces. In da to se zares ne more zgoditi brez pomoči naše Višje sile in sopotnikov, ki nas lahko odpeljejo stran od let zamrznjenih čustev.

Okrevanje ACA ima svoje vzpone in padce, ne glede na to, kako trdo delamo na tem. Zato je pomembno vedeti, da se nam lahko zgodijo recidivi, tako kot pri drugih programih Dvanajst korakov. Vendar pa nas lahko recidiv ACA popelje v obdobja žalosti in izolacije. To postaja manj pogosto, ko si še naprej dovolimo biti ljudje in delati napake. Naučimo se odložiti ogledalo ostrega samoobtoževanja in vanj pustimo življenje in spokojnost.

Na ta dan se bom spomnil, da je okrevanje pot, na kateri mi ni treba iti sam. Zaupal bom drugim ACA, ki prav tako iščejo resnico, da mi pomagajo.

29. junij – Šesta tradicija

“Šesta tradicija ohranja ACA brez zunanjih vplivov in nas opominja, da imena ACA ne posojamo nobeni sorodni ustanovi ali podjetju. Z upoštevanjem te tradicije se izognemo tudi denarnim in prestižnim težavam, ki bi ovirali naš Primarni namen.”

BRB str. 521

Našega programa ni mogoče kupiti ali prodati. Ukvarjamo se z duhovnimi zadevami, ki so zastonj dane in zastonj sprejete. Vsakemu od nas je zaupano, da program ne sme imeti kakršnih koli finančnih motivov.

Obstajajo skušnjave, da bi ACA povezali z množico programov, ki se ukvarjajo z družinskimi vprašanji. Nekateri od njih se lahko celo izkažejo za finančno donosne. Ugotavljamo, da se takšni sporazumi lahko izkažejo za moteče do te mere, da izgubimo Fokus našega programa.

Težave z denarjem, lastnino in prestižem je lahko zelo težko rešiti, program ACA pa prakticira obliko revne ustanove, ki nas osvobaja finančnih vezi, ki bi nas oddaljile od našega primarnega namena. Ne moremo služiti dvema gospodarjema, medtem ko ona opravljata delo, ki ga lahko opravi samo ACA.

Ta tradicija nam daje tudi napotke za organizacijo lastnega življenja, tako da se lahko osredotočimo na Tisto, kar je pomembno, hkrati pa se izognemo distrakcijam glede denarja, lastnine in ugleda.

Na ta dan bom spoštoval šesto tradicijo in pomagal svoji skupini, da se osredotoči na naš primarni namen in se odvrnil od kakršnih koli motenj odzunaj.

28. junij – Skrb

“… ni nam treba sodelovati pri njihovi disfunkciji. Svobodni smo, da živimo svoja življenja.”

BRB str. 123

Kot otroci smo morda morali biti dobesedno »čuvar brata svoga«, ker smo v disfunkciji dobili odgovornosti, ki so bile daleč onkraj naših let. In pri tem se nismo naučili skrbeti zase, ker smo bili tako osredotočeni na druge.

Kot odrasli smo mnogi od nas nadaljevali s tem vzorcem: ignorirali svoje potrebe, pritegovali pa so nas ljudje, za katere bi lahko poskrbeli. Rekli smo si, da smo v redu, ker smo skrbni in sočutni ljudje. In v zameno smo bili pogosto deležni pohval in pohval. Ljudje so govorili stvari, kot so: “Ali ni čudovit?” ali “Kaj bi brez nje?” To je za nekaj časa nahranilo praznino v naši duši.

Potem pa so pohvale prenehale prihajati, razen če smo zanje prosili. Zadovoljstvo, za katerega smo mislili, da ga doživljamo, se je zmanjšalo. Morda smo celo začeli kriviti druge, da so nehvaležni.

Ko smo se pridružili ACA, smo začeli s programom dosledne poštenosti in se naučili prepoznati, kaj počnemo. Da, ljudje so nas izkoriščali, ampak mi smo jih naučili, da tako pač ravnajo z nami. In zdaj, s pomočjo ACA, naše Višje sile in naše nove družine, smo to začeli razpravljati. Drugim pustimo, da sami prevzamejo odgovornost.

Na ta dan bom še naprej skrbel in cenil sebe, ker sem vreden tega! Drugim pa bom dal dar skrbi zase.

27. junij – Dvomi vase

“Naučili so nas, da dvomimo vase, zato nam je postalo normalno verjeti, da je z nami nekaj narobe, smo pomanjkljivi ali nesposobni.”

BRB str. 302

Mnogi od nas smo se zgodaj naučili dvomiti v to, kar smo vedeli ali videli, ker so nas starši sramotili, da smo slednjič verjeli, da smo nesposobni. Sprva smo poznali razliko, a sčasoma smo verjeli, da so naša intuicija in drugi občutki zgolj naša domišljija.

Ko pridemo na srečanje, smo pripravljeni opustiti ta način razmišljanja. Pričnemo videti, da nam ni več treba živeti v načinu zgolj preživetja našega otroštva. Pripravljeni smo začeti na belem listu papirja in napisati novo prihodnost.

V ACA srečamo ljudi, ki nas bodo podprli, ko bomo ponovno pogledali svojo preteklost. Z delom po korakih in uporabo orodij programa postopoma odkrivamo naše zgodbe, vloge, prepričanja in negativno, izkrivljeno razmišljanje, ki je zaznamovalo toliko našega življenja. Začnemo sprejemati realnost našega otroštva in da težav nismo povzročali sami.

Zdaj lahko sami pišemo svojo prihodnost. Ni nam več treba biti opredeljen z našimi prvotnimi družinskimi vlogami ali strupenimi mislimi, besedami in dejanji tistih okoli nas. Izberemo lahko, kaj želimo od življenja, kako se vidimo, in se odločimo, katere filtre bomo uporabili za zaznavanje sveta.

Na današnji dan premorem pogum, da se soočim s svojo preteklostjo in vero, da napišem svojo novo prihodnost. Ne dvomim več o tem, za kar vem, da je resnično.

26. junij – Konfliktni občutki – praznovanja

“Vedeli smo, da bodo naši starši pozabili ali bodo banalizirali rojstne dneve ali praznike.”

BRB str. 296

Konfliktni čustveni premik ki se zgodi ob praznovanjih lahko sproži cunami zadržanih občutkov, ki jih ne morejo zajeziti noben sentimentalen praznični film, pesem ali praznična dekoracija.

Razreševanje naših nasprotujočih si občutkov in zaznav ni enostavno. Če bi to bilo, se ne bi udeleževali sestankov, hodili na terapije in opravljali dela na Korakih. Vemo pa, da nam ta orodja pomagajo razvozlati prepletene niti naših otroških izkušenj, da lahko razumemo, kako vplivajo na našo sedanjost.

Skozi okrevanje lahko počitnice ponudijo priložnost, da ponovno ocenimo svoje otroške izkušnje in njihov vpliv na nas danes. Ugotavljamo, da nas je razočaranje, ki smo ga občutili zaradi takratnih odnosov naših staršev, morda pripeljalo do tega, da smo sedanje praznike banalizirali, da bi se izognili lastni bolečini in izgubi.

Z opravljanjem dela ACA lahko preučimo ne le svoje disfunkcionalne odnose in vedenje, ampak tudi naše družine. Iz čustveno treznega mesta lahko odkrijemo korenine mehanizmov obvladovanja, ki smo jih ustvarili, da bi razumeli tisto, kar se nam je zdelo brez smisla. Zdaj jih lahko postavimo v njihovo pravo perspektivo kot spominke iz preteklosti, ki jih v stekleni vitrini gledamo kot oddaljene drobce tega, kako so bile stvari nekoč, ne pa, kako morajo biti danes.

Na ta dan bom preučil nasprotujoče si občutke, ki sem jih pridobil v svojih najbolj ranljivih letih, spoznal, kako je bilo, in vedel, da obstaja pot v drugačen način življenja.

25. junij – Hrana za čustva

“ACA recidiv lahko prinese vrnitev samouničevalnega ravnanja. To lahko vključuje čustveno prehranjevanje, uživanje drog, kompulzivne spolne odnose ali druga škodljiva vedenja.”

BRB str. 391

Kot otroci nismo smeli čutiti svojih občutkov.

Za nas ni bilo varno reči, da smo bili žalostni, prestrašeni ali jezni. Ignoriranje naših občutkov nas je v resnici prizadelo. Da bi si olajšali bolečino, so se mnogi od nas zatekali k zasvojenskemu vedenju, kar so nekateri našli v hrani. Toda to čustveno prehranjevanje je povzročilo, da smo se zredili in se sramovali svojih balonastih teles. Družinski člani in drugi so se nato norčevali iz nas. To je bil nepošten cikel: hrana nas je tolažila, a to udobje je povzročalo še več težav, kot smo jih imeli sprva. Poskusili smo vse, kar smo lahko pomislili, a nič ni delovalo trajno, da bi ustavili ta cikel. Pohabljeni smo bili s sovraštvom do sebe.

Lepota programa ACA je v skoraj zagotovljeni ozdravitvi poškodb iz otroštva.

Tolažbo najdemo v praksi 12 korakov, delu, ki obnavlja naše ukradene identitete. Ko okrevamo, se pojavljajo desetletja napolnjenih občutkov in zakopanih spominov. Naša Višja Sila nam pomaga obvladati ta čustva in sprejeti sebe. Naš ljubeč starš vodi našega notranjega otroka skozi vsako čustvo z nežnostjo, po kateri hrepenimo, in z dostojanstvom, ki si ga zaslužimo.

Na ta dan, ko se bodo pojavila močna čustva, se bom spomnil, da imam pripravljena prava orodja, ki čakajo, da jih uporabim. Lahko so to koraki, sestanki in telefon, da mi pomagajo najti resnično ugodje.

24. junij – Meje

“Stopnja izbire, ki jo razvijemo v ACA, je sorazmerna z integriteto naših meja. Bolj kot prepustimo, močnejše postajajo naše meje. To je paradoks ACA: izpuščanje ustvarja močnejše meje.”

BRB str. 148

Večina nas je odraščala v družinah brez meja.

Zdelo se je, kot da se vsi ukvarjajo drug z drugim, sodijo in govorijo, kaj naj mislijo in čutijo. Tudi če bi razumeli pojem meja, si jih sredi disfunkcije ne bi mogli postaviti sami. Vendar pa smo na neki ravni pogosto instinktivno vedeli, da so bile naše meje kršene, pa naj gre za čustvene ali fizične meje.

Kot odrasli smo bili pogosto kršitelji meja zaradi zapletov, ki smo se jih naučili od svojih družin. Preprosto nismo razumeli, kako delujejo meje, in nismo vedeli, kako jih spoštovati.

V ACA izvemo, da je pomanjkanje meja običajno povezano z nadzorom in manipulacijo.

Nikoli ni tako preprosto, kot se zdi, in potrebno je delo, da odkrijete srčiko tistega, kar se v resnici dogaja. Toda takoj, ko se začnemo ukvarjati z osnovnimi vprašanji in sprostimo njihov vpliv nad nami, se naše meje okrepijo; prepustimo se in ponudimo drugim ljudem možnost, da brez naše pomoči najdejo svojo pot. Naučimo se ločevati, kaj je zares pomembno in kaj ne, da bi preživeli kot zdravi odrasli.

Na ta dan se bom spomnil, da ko se odločim prepustiti, se ne vključujem in ne vtikam tja, kamor ne sodim in si ustvarjam močnejše meje.

23. junij – Napake značaja

“Nisi svoj pomanjkljiv značaj. Imaš le pomanjkljivosti značaja.”

BRB str. 188

Mnogi od nas težko slišijo besedo “pomanjkljivost” in jo uporabijo na sebi zaradi načina, kako smo bili vzgojeni.

Prvič, če smo kdaj rekli, da imamo težave, smo običajno tako zašli v težave. Kritizirali so nas, kdo vendar smo, zato je bilo zadnje, kar smo želeli narediti, poudariti, da je nekaj narobe.

Drugič, večina naših “napak” ali “pomanjkljivosti” je postala del nas kot odraslih, ker je starš zahteval, da ravnamo na določen način. Nismo bili krivi za pridobivanje teh navad, a nas danes res ovirajo.

V ACA je pomembno, da priznamo, kaj se dogaja v našem sedanjem življenju – navade, ki jih imamo, ki ohranjajo družinsko disfunkcijo. Iskreni smo glede njihovega vpliva na nas in druge, da si opomoremo od njih.

Zavedamo se, da je napaka nekaj, kar ustavi naš pozitivni zagon, in vsi jih imamo.

Toda to ne pomeni, da smo pomanjkljivi. Naše navade se bodo spremenile, ko bomo okrevali. Toda najprej jih moramo videti, priznati in jih obdelati z uporabo Korakov in vseh orodij, ki so nam zdaj na voljo.

Na ta dan se bom s hvaležnostjo in radostjo spominjal, da kakor okrevam, moje pomanjkljivosti izgubljajo moč nad mano.

22. junij – Toleriranje nesprejemljivega

“Videli bomo, kako nas nizka samopodoba sili v neizprosno samoobtoževanje, da v dvomu drugim dajemo prednost in toleriramo neprimerno vedenje.”

BRB str. xxi

Mnogi od nas so bili poučeni, da je krepostno »potrpeti« vse, kar je bilo podeljeno, utihniti o vsem, kar se dogaja, in pri tem zanikati svoja čustva. To nas je privedlo do dvoma v lastno zaznavanje, kar nas je pripeljalo do končnega dvoma o lastni vrednosti. Ker smo dejansko preživeli, so nekateri od nas svojo sposobnost soočanja z nesprejemljivimi situacijami razlagali kot odpornost.

Žal se nismo naučili, da je sprejemljivo postavljati meje in omjeitve ter da je v redu reči “ne” nesprejemljivemu vedenju. To se učimo v ACA. Ni nam treba vdano in ponižno prenašati ali se pretvarjati, da nas stvari ne motijo, čeprav nas. Ni se nam treba opravičevati za stvari, ki niso naše, ali se sramovati, ko se počutimo izzvani. Imamo pravico do svoje realnosti, svojih izkušenj in občutkov.

S pomočjo našega sistema za podporo okrevanju se zdaj učimo zaupati, čutiti in govoriti; to je čudovit način življenja. Lahko se obkrožimo z ljudmi, ki nas poslušajo in priznavajo naša čustva. Lahko smo bolj človeški, ranljivi in ​​varni.

Na ta dan se spomnim, da biti odporen (tolerirati zlorabe) ni način, na katerega želim živeti svoje življenje. Lahko se sprostim in zaupam zaupanja vrednim ljudem.

21. junij – Dvanajsta tradicija

“Za vsako ceno varujemo osebno anonimnost, da obdržimo naša srečanja varna. Z ohranjanjem varnosti ACA krepimo enotnost naše skupine in privabljamo nove člane, ki so obnavljajoči vir življenja za skupnost.”

BRB str. 552

Morda nobena tradicija ne pomeni toliko za program ACA kot Tradicija Dvanajst. Tukaj ščitimo drug drugega, tako da ne omenjamo, koga vidimo ali kaj slišimo na sestankih. Ta anonimnost je duhovni temelj, ki krepi naš program.

Delimo samo svoja imena iz zelo dobrih razlogov:

• Novincem to pomaga, da se počutijo bolj udobno, ko delijo intimne podrobnosti svojega življenja. Zasebnost se spoštuje.

• Anonimnost je odličen izenačevalnik. Da postane ACA prijeten kraj za druženje, tam naš naziv delovnega mesta, izobrazba in kraj, kjer živimo, ne pomenijo nič in niso važni. Vsi smo na sestankih iz istega razloga – da okrevamo od posledic naše družinske disfunkcije.

• Tisti, ki druge napotijo ​​na ACA, se lahko počutijo pomirjene, saj vedo, da nikomur, ki se udeleži, ne bo treba posredovati osebnih podatkov. Pravzaprav jim ni treba sploh ničesar reči, če se tako odločijo. Z varovanjem anonimnosti se spomnimo, da smo del duhovnega programa. Anonimnost je povezana tudi s ponižnostjo, ki je eno naših duhovnih načel. Ponižnost nas opominja, da smo vsi enaki. Ponižnost, ki smo se je naučili, pomaga, da so naša vrata lahko vedno odprta.

Na ta dan bom počastil dvanajsto tradicijo tako, da bom spoštoval anonimnost in zaupanje tistih, ki jih vidim na srečanjih. To omogoča, da vrata ACA ostanejo odprta za vse, ki nam želijo slediti.

20. junij – Delo žalovanja

“Delo žalovanja je lahko v različnih oblikah in lahko prinese nekaj največjih nagrad programa. Nekatera dela v zvezi z žalostjo vključujejo dnevnik, v katerega pišemo o dogodkih v našem življenju in razmišljamo o občutkih, ki smo jih imeli v tistem trenutku.”

BRB str. 202

Svojo žalost smo ignorirali, ker se nam je zdelo, da nam ne pripada. Dolga leta nismo čutili, da bi imeli dovoljenje, da bi bili žalostni ali prebolevali izgubo. V naših družinah so nas učili, da ne govorimo, ne zaupamo in ne čutimo. Nihče nas sicer nikoli ni posedel in nam tega izrecno povedal, a čutili smo, da je takšno pravilo.

Eno od orodij, ki jih uporabljamo pri okrevanju, je umetnost beleženja vseh stvari, ki smo jih tako dolgo hranili, da bi nam pomagali priti v stik s svojim notranjim otrokom. Učinkovita različica pisanja je vaja pisanja »z levico«, opisana v Veliki rdeči knjigi. To je močan način pridobivanja namigov za shranjene travme v naših telesih. Dovolimo, da bolečina pride na plano, ob tem, da si zagotovimo prostor, da se ozdravimo, jokamo, krvavimo, jokamo, se smejimo in izkusimo veselje, ki smo ga bili oropani kot otroci in celo odrasli. To je eden od načinov, kako pridemo onkraj naše žalosti.

Na ta dan si bom vzel čas za dnevnik svojih občutkov kot načinu izražanja žalosti, ki jo nosim iz otroštva.

19. junij – Desnica in levica

“Ko se otroku v sebi predstavimo, mu lahko pričnemo postavljati druga vprašanja. Z desnico zapišemo vprašanje, z levico pa odgovor.”

BRB str. 305

Včasih smo se bali svojih občutkov. Mislili smo, da vemo, kako se počutimo. Ves čas smo vedeli, kako se drugi počutijo, a nikoli nismo razvili discipline poslušanja sebe, ker smo bili za to kaznovani v naših družinah. Nekateri med nami smo potem v svojem delu in romantičnih odnosih poustvarili to isto kazensko tišino v sebi.

Ko postane bolečina prevelika, smo pripravljeni storiti vse, da si opomoremo. Delamo stvari, ki so strašljive, ker gradimo zaupanje s svojim sponzorjem, sopotniki in našo Višjo Silo. Iščemo odgovore na svojo preteklost, vendar jih lahko najdemo. Levica nam postane pomembno orodje za pridobivanje zgodnjih spominov. Na vprašanja poskušamo odgovoriti tako, da pišemo z barvico z levo roko. Pred nami je to delovalo tudi pri drugih.

Najpomembneje je, da gradimo zaupanje s tistimi glasovi v sebi, ki so morali govoriti dlje kot dolgo. Želijo stopiti v stik z nami in izprazniti strup, ki so ga zadrževali, da bi nas rešili pred bolečino. Začnemo se počutiti varnejše, ko se začnemo zdraviti in smo pripravljeni slišati »našo zgodovino«.

Na ta dan bom zaupal sporočilom, ki jih dobivam z rokopisom z levo, saj to, kar zapišem, velja za ta del mene. Poslušal bom, ne da bi poskušal odriniti občutke. Besedam v sebi bom dal prostor za dihanje.

18. junij – Novinci

“V veliko veselje nam je, ko opazujemo prestrašene ali neodločne novince, ki se udeleži svojega prvega srečanja in opazujemo, kako se ta oseba odpira.”

BRB str. 293

Ko smo prispeli na naše prvo srečanje ACA, nismo bili prepričani, kaj lahko pričakujemo.

Zelo nervozni smo vstopili, a vseeno našli prostor za sedenje. Nekaj ​​tistega, kar smo prebrali, nam ni imelo smisla. Naše misli so se osredotočile in spet razpršile. Seznam perila je pritegnil našo pozornost in podelitve so sprožile kup občutkov. Obstajala so pravila glede tega in bili smo precej nervozni, da bi naredili napako, zato smo nekateri kar molčali. Tišina se nam je zdela bolj varna in znana. Nekateri od novincev so spregovorili, bodisi tako, da so preprosto navedli dejstva, bodisi tako, da so bili kot bruhajoč ognjenik, ki ga ni bilo mogoče pogasiti.

Plaho smo se spraševali: “Ali je to lahko naš odgovor?”

Udeležili smo se več srečanj.

Spoznali smo nekaj obrazov in izvedeli njihove zgodbe.

Počasi smo se odprli.

Občasno smo po sestanku ali vmes po telefonu poklepetali s člani. Preden smo se zavedali, so se ti ljudje počutili kot družina. Združili smo se in se podpirali, ko smo si vsi opomogli od posledic iz otroštva.

Ko vstopijo novinci, ki so morda videti odsotni in prestrašeni, se nasmehnemo in jih pozdravimo, medtem ko se spomnimo, da smo bili nekoč v njihovi vlogi.

Na ta dan se bom spomnil, kako sem se počutil, ko sem začel v ACA. Lahko občudujem svoj pogum in predanost, tako kakor vseh, ki stopijo skozi vrata naših srečanj.

17. junij – Prvi korak

“Okrevanje po posledicah alkoholne in disfunkcionalne vzgoje je proces, ne enkratni dogodek.”

BRB str. 124

“Preberi to knjigo in lahko čez noč spremeniš svoje življenje!”

“Pridite na ta seminar in dal vam bom vse, kar potrebujete!”

Takšne stvari slišimo ves čas.

Mnogi od nas so kupili te knjige in se udeležili teh seminarjev, ker smo iskali hitro rešitev, ki bi povzročila, da nenadoma spremenimo svoje nefunkcionalno življenje v tisto, za kar smo vedno mislili, da bi morala biti. Mogoče smo tudi slišali reči, da če si nekaj dovolj močno želimo, lahko to tudi uresničimo. Toda pogosto smo zamudili del o tem, kako stvari, ki jih je vredno imeti, delujejo.

Ko smo prišli v ACA, smo morda mislili, da bi to lahko bila naša hitra rešitev.

12 korakov bi morda videli kot “enkrat za vselej končan” program okrevanja, kjer bi bili nenadoma ozdravljeni.

Toda ko odpremo svoj um in sprejmemo obljube, začnemo resnično preučevati svoja življenja.

Razumeti moramo, od kod izvira naše disfunkcionalno vedenje. In če vemo, koliko časa smo potrebovali, da smo jih razvili, se lahko zavedamo, da bo verjetno trajalo kar nekaj časa, da bomo to vedenje spremenili. Začnemo resnično ponotranjiti dejstvo, da je okrevanje proces. In proces ACA okrevanja deluje, če delamo!

Ta dan bom iskal načine, ki mi bodo pomagali narediti tudi majhne spremembe. Svojemu okrevanju sem pripravljen dati čas, ki si ga zasluži, ker sem vreden tega!

16. junij – Zdravljenje

“Brez občutkov ni zdravljenja”

BRB str. 52

Mnogi od nas smo se naučili počutiti nemočne in celo brezupne, kot da je bilo odrekanje edini inteligenten način, da preživimo otroštvo. Ta brezup je hrana za depresijo, ki jo doživljamo kot odrasli. Morda se zdi paradoksalno, toda v ACA se naučimo, da moramo izkusiti svojo žalost, da bi ublažili svojo depresijo. Morda lahko le z izkušnjami iz prve roke razumemo, kako to deluje.

Obstaja razlika med upadajočo kvaliteto brezupa in rastočo kakovostjo žalostnega dela. Prvo se zdi kot trajno stanje, ki nas vleče navzdol in daje občutek, da ni izhoda. Drugo se zdi bolj kot začasna faza na poti do sprejemanja, integracije in miru. Zdi se, da se eden nikoli ne poslavlja, drugi pa govori o pogumu, da se poslovimo od izgub, ki smo jih utrpeli, in vseh stvari, ki jih ne moremo spremeniti.

Misel, da bi opravljali žalostno delo, občutili bolečino naše preteklosti, se morda zdi zastrašujoča, toda v ACA spoznamo, da je to balzam, ki zdravi naše razbolele duše.

Na današnji dan imam pogum žalovati svojo preteklost, da bi pozdravil sedanjost in prihodnost.

15. junij – Šesta obljuba

“Uživali bomo v stabilnosti, miru in finančni varnosti.”

BRB str. 591

Kaos in neurejenost na robu finančnega propada. Za mnoge od nas so bili to podvodni tokovi, ki so tekli skozi naše družine. Reka alkoholizma ali disfunkcije je ob tem tekla skozi vse vidike našega življenja in pustila neizbrisne sledi na maskah, ki smo jih nosili. V ACA smo prišli, da bi izvedeli, kako smo to doživljali kot otroci in kako smo kot odrasli nezavedno in na žalost poustvarili iste razmere, samo da bi se počutili nemočne in zbegane zaradi naših trenutnih okoliščin.

Pod vodstvom naše Višje Sile smo dobili program, ki nam pomaga najprej razumeti, nato pa izkusiti skrite okoliščine, zaradi katerih smo poiskali ta alkoholna in disfunkcionalna stanja. Kot ladja za izkop, nam Koraki in starševstvo sebi omogočajo, da izkopljemo to rečno strugo, spremenimo tokove reke in zmanjšamo brzice v zaspan tok, kar nas seveda vodi do mehkih peščenih obal stabilnosti, miru in finančne varnosti.

Čeprav se nam morda še vedno dogajajo občasne nemirne vode, se zavedamo, da je program kot ogromna nezlomljiva zračnica, ki nam omogoča, da premagamo večino dnevnih izzivov, če smo le pripravljeni zaupati, se držati in uporabljati duhovna načela, ki smo se jih naučili in na njih vadili.

Na današnji dan si bom dovolil v celoti spomniti na stanje iz otroštva. Uporabil bom program za ponastavitev svojega delovanja in užival v občutku stabilnosti, miru in finančne varnosti.

14. junij – Služenje

“Ponižnost prihaja od Boga in je dvojček anonimnosti, temeljnih načel dvanajstih korakov in dvanajstih tradicij. Skozi anonimnost izvajamo služenje z ljubeznijo.”

BRB str. 223

V naših družinah sta se ponižnost in ponižanje pogosto zmešala in nas pripeljala do tega, da smo postali zelo pasivni, agresivni ali pasivno-agresivni. Pri delu po dvanajstih korakih in dvanajstih tradicijah dobimo drugačno definicijo ponižnosti. V ACA je ponižnost to, da smo tisto, kar bi morali postati, preden so nas naše družine okužile s svojo disfunkcijo in preden smo to disfunkcijo reciklirali v lastnem življenju. Gre za to, da najdemo svoj resnični jaz.

Anonimnost se seveda zamenjuje z željo naše alkoholne/disfunkcionalne družine po ohranjanju skrivnosti. Razlika je v tem, da v ACA ne delimo tega, kar drugi pravijo ali povedo, kdo je bil na naših sestankih, da bi drug drugemu zagotovili varnost. Poznavanje tega nam omogoča, da se počutimo varne, da delimo svojo zgodbo. Ko smo v skušnjavi, da bi sodili, zasmehovali ali govorili o kom drugem, se spomnimo, da imamo s prakso varovanja anonimnosti in zaupanja naših kolegov ACA zdaj višji namen, zdravo mejo, ki daje življenje in ga ne zmanjšuje. .

Možnost opravljanja službe v ACA močno izhaja iz našega razumevanja teh načel v našem življenju. Novinec to čuti, izkušenejši to ceni, naša Višja Sila pa to ljubi.

Na ta dan me bo ljubezen do mojih kolegov ACA, ponižnost in anonimnost pozitivno motivirala za službo, ki se jo bom odločila opravljati za ACA.

13. junij – Sedma značilnost

“Občutek krivde dobimo, ko se postavimo zase, namesto da bi popustili drugim.”

BRB str. 15

Kot otroci smo mnogi od nas čutili, da se vedno motimo.

Naši starši/skrbniki so nas hitro opozorili na naše napake in le redko, če sploh kdaj, opozorili, kaj smo naredili prav.

Kot odrasli se lotevamo številnih težav, vendar še kar naprej s predpostavko, da se motimo.

S tem pride do domneve, da morajo imeti drugi prav. Ko nas vprašajo za mnenje, pogosto nihamo in poskušamo prebrati obraz osebe, s katero se pogovarjamo, da se lahko odločimo, kateri odgovor ustreza njihovemu mnenju.

Zveni naporno in to tudi je!

V ACA se učimo o mejah, da jih je treba sporočati in podpirati.

Tako začnemo postavljati meje. Potem pa pride težji del: njihovo uveljavljanje. Ko to poskušamo storiti, se lahko takoj začutimo krive, podvomimo vase in se bojimo, kaj si bo druga oseba zdaj manj mislila na nas. Ta krivda lahko upočasni naše okrevanje.

Toda s pomočjo naše Višje Sile in naših sopotnikov se naučimo premagati te občutke in se postaviti zase. To je proces z nekaj poskusov in napak, a ko doživimo uspeh, se začnemo počutiti opolnomočene, da smo oseba, kakršna bi vedno morali biti.

Na današnji dan vem, da bo vsaka krivda, ki jo čutim, ker se nisem vdal drugim, minila. Moje okrevanje pa okrepila moja sposobnost, da se vse bolj cenim.

12. junij – Sramota

“Sram nas zaslepi pred dejstvom, da je Ljubezen v vsakem od nas in čaka, da jo odkrijemo.”

BRB str. 168

Ko pridemo v ACA, smo pogosto zlomljeni.

Skozi zanikanje niti ne vemo, česar ne vemo. Potreben je čas, da se zavemo, kakšnih ran in poškodb (čustvenih in včasih fizičnih) smo bili deležni kot otroci. Sram je uničil naš občutek zase. Ko smo se rodili, smo še imeli svoj jaz, a so nam ga dan za dnem uničevali, dokler se ni zdelo, da obstajamo samo v drobcih. Včasih je od vsega ostal le odsev sovražnih in strašljivih besed in dejanj naših staršev.

Nekateri od nas so se morda počutili zmedeno, ko smo začeli okrevati, da za obnovitev občutka lastne vrednosti sežemo v našo notranjost. Nismo vedeli, da to sploh imamo in smo na vsakem koraku dvomili vase. Čeprav smo se počutili brezupno, smo se držali besed, ki smo jih slišali na sestankih. Videli smo, da so drugi okrevali in upanje obstaja. Pomagalo nam je vsakodnevno branje literature in sčasoma smo začutili, da se nam dogaja premik.

Nadaljevali smo s korakom, hodili na sestanke, se zanašali na Višjo Silo in dosegli svojega Notranjega otroka. Začeli smo resnično videti svojo vrednost. Niso nas več opredeljevali sramežljivi glasovi preteklosti. Imeli smo novo podobo o sebi – pravo podobo dragocene osebe, kakršna smo vedno bili.

Na današnji dan gledam nase z očmi okrevanja, ne pa z očmi svojih skrbnikov iz otroštva. V sebi vidim Ljubezen, ki še naprej raste.

11. junij – Strah

“Odrasli otroci pogosto živijo skrivno življenje strahu.”

BRB str. 10

Vsak dan ljudje uporabljajo vero za premagovanje strahu. Strah in vera kot polarni nasprotji ne moreta zasedati istega prostora. Strah vključuje zatiranje čutov, medtem ko vera zahteva njihovo popolno osvoboditev.

Program okrevanja ACA nas uči prepoznati svoje strahove in jih izpostaviti luči dneva. To dosežemo z ljubečo podporo drugih in naše Višje Sile. To počnemo v varnem okolju, kjer nas nihče ne sodi zaradi naše preteklosti, naših strahov ali zakoreninjenih reakcij, ki jih nosimo iz otroštva.

Večina od nas gre skozi življenje, čakajoč na sprostitev, čakajoč, da se ne počutimo opredeljene s položajem, ki ga imamo, našim premoženjem ali življenjskim konceptom nekoga drugega o tem, kdo bi morali biti. Strahu smo dali veliko moči za nadzor nad svojimi reakcijami. A vso to »delo« nas samo izčrpa. V svojem življenju želimo občutiti mir in spokojnost.

ACA nam daje priložnost, da se počutimo svobodno, da smo oseba, kakršni naj bi bili, nekdo, ki je ljubljen in spoštovan zaradi tega, kakršen je, ne pa tega, kar počne. Ko krepimo svoje prepričanje v našo Višjo Silo, se osvobodimo svojih strahov in prenehamo verjeti svojemu najbolj odločnemu kritiku, svojemu lažnemu jazu. Postajamo lastni ljubeči in skrbni starši.

Ta dan se bom zavedal slehernega strahu, ki posega v mojo sposobnost osredotočanja na okrevanje. Z ljubečo podporo mojih tovarišev v ACA in moje Višje Sile bom osvobodil ta strah in umiril.

10. junij – Drugotni seznam perila

“Naše izkušnje kažejo, da so nasprotja [seznama perila] prav tako škodljiva kot njihova nasprotja sama.”

BRB str. 8

Zavedanje škodljivih učinkov Drugotnega seznama perila mnogim od nas daje zgodnji občutek frustracije zaradi programa ACA. Ko vznemirjenje, ko končno najdemo skupino ljudi, ki ugotovijo, da nas je otroštvo prizadelo, sčasoma zbledi, začnemo s počasnim procesom priznavanja, da smo morda nezavedno storili tistim okoli nas enake stvari, kot so bile storjene nam. To je resničnost, ki jo je težko sprejeti, vendar je nujen preboj, ki omogoča, da se naš duhovni temelj vlije v opaž temeljev poštenja. Sčasoma spoznamo, da smo zanikali svoja dejanja. Obnašanja, ki so služila kot zaščitni način prebijanja skozi naše travmatično otroštvo, nam kot odraslim niso dobro služila. A navadili smo se samokaznovanja in zadevanja.

ACA predlaga, da se prezremo in prekinemo škodljiv krog, v katerem smo se znašli. S podporo naših srečanj in sopotnikov nam delo, ki ga opravljamo, pomaga čutiti, da nas objamejo naš notranji ljubeči starši in naša Višja Sila. Zdaj lahko dovolimo, da se proces izhoda iz zanikanja v duhovno zavest počasi in nežno odvija, ko si povrnemo zakopane občutke in spomine, ki so naš Resnični jaz pognali v skrivanje.

Na današnji dan si priznam, da disfunkcija ni prizadela le mene, ampak da tudi tiste okoli mene. Vadil bom biti nežen in ljubeč do svojega Resničnega jaza, ko se bom še naprej duhovno prebujal.

9. junij – Dvanajsti korak

“Duhovno prebujeni odrasli otroci razumejo duhovni aksiom, ki pravi: ‘Oddati moramo, kar imamo, da to obdržimo.’ To je eno najbolj nesebičnih dejanj ljubezni, kar jih lahko ponudimo zmedenemu svetu; vendar moramo najprej ljubiti sebe, da imamo kaj podariti.”

BRB str. 288

Mi, ki smo se večino življenja počutili strašno izgubljeni in brezupno zmedeni, ali zagrenjeno jezni in zelo žalostni, doživljamo globok in trajen duševni mir pri delu v programu ACA. Z uporabo Korakov, ponovnim starševstvom in doseganjem duhovnega prebujanja se končno počutimo bolje. Polni smo veselja in bi kar delili naše bogastvo!

Naše vsakdanje življenje ponuja neskončne načine, kako deliti svoj Resnični jaz z družinami, sodelavci in sosedi: vsi lahko uživajo v našem okrevanju. Morda bodo novinci na naših srečanjih najbolj imeli koristi od našega duhovnega prebujanja. Slišijo za našo čustveno treznost in začutijo naše veselje. Mnogi prihajajo na sestanke iz mračnega kraja in jih terminologija ter odkrite izpovedi o globoko varovanih družinskih skrivnostih morda nekoliko zbegajo. Morda nikoli niso slišali, da bi kdo odkrito govoril o teh temah in ponudil rešitev.

Smo zelo posebna skupina ljudi, katerih izkušnje, moč in upanje lahko osvetlijo pot drugim, če se vračamo in delimo to luč. S tem, ko se spomnimo slogana »Najprej najbolj pomembno«, prenašamo svoje okrevanje z osebnim dejanjem služenja – ljubeznijo do svojega Resničnega jaza.

Na ta dan se bom spomnil svojih prvih dni v ACA in čudovitih daril, ki sem jih prejel: jasnosti in svobode. Svojo ljubezen do svojega resničnega jaza bom delil z drugimi, da bodo tudi drugi spoznali, da upanje obstaja.

8. junij – Vloge na delovnem mestu

“Da bi dobil pomoč, bi manipuliral s svojimi sodelavci tako, da bi igral različne vloge, na primer preveč prijaznega, žrtve ali da sem prostovoljno naredil nekaj zanje.”

BRB str. 420

V službi smo ugajali drugim, tako kot v naših nasilnih družinah. Včasih nismo niti vedeli, da to počnemo, dokler ni bilo prepozno, potem pa smo morali živeti s posledicami, da smo razdali svojo moč. To je bil znan scenarij. Poustvarjali smo svoje otroštvo.

Ko najdemo svoj glas v ACA, nismo več zadovoljni z igranjem vlog, kot smo jih bili vajeni. Čeprav se včasih bojimo, kaj sledi, se učimo stopati v neznano, korak za korakom. Ne glede na to, ali je naša pot enaka drugim na naših srečanjih ali ne, nas povezuje skupna vez – želja po zdravljenju s pomočjo 12 korakov. Dajejo nam strukturo za življenje, kakršnega nikoli nismo imeli.

Korake in program začnemo prinašati s seboj v delo, kjer se z ljudmi ljudje lahko znajdemo na (za nas terapevtskih) sestankih, ne da bi se tega sploh zavedali. Postavljamo meje in k situacijam pristopamo mirno in neposredno. Ko odkrivamo naše prožilce, ki jih je še mogoče aktivirati, sodelujemo s sopotniki, da odkrivamo njihove izvore in se nam ne spelje več. Druge učimo, da ravnajo z nami na precej drugačen način, kot so doslej.

Na današnji dan se odločim biti svoj Resnični jaz z vsemi, s katerimi pridem v stik.

7. junij – Sam svoj starš

“Prvi korak pri starševstvu sebi vključuje prepoznavanje ljubečega glasu v sebi.”

BRB str. 298

Odraščanje v disfunkcionalni družini je bilo kaotično. Hodili smo kot po jajcih, čakali, da vržejo v nas še drugi čevelj, ali le zadržali dih in čakali, da se vojna začne. Zjutraj – po brutalni noči – so se vsi pretvarjali, kot da se ni nič zgodilo.

Ko smo prvič prišli v ACA, smo bili mnogi od nas jezni, v samoobrambi, na koncu z živci. Bili smo bodisi sredi kaosa bodisi v globoki izolaciji. Dobro smo vedeli, kakšen je občutek biti na tem čustvenem toboganu življenja: to minuto gor, naslednjo dol.

Kar se naučimo v tem programu, je, da je pojavljanje na srečanjih in delo po korakih ključnega pomena. Ko se naučimo vrednosti predaje, sprejemanja, ljubezni in odpuščanja, začnemo graditi močne temelje za boljši način življenja. Naučimo se ločiti od svojih staršev, kar pomeni, da postanemo sami svoji ljubeči starši, ki svojemu notranjemu otroku zagotovimo tisto, česar nismo prejeli od svojih družin. To je kot bi začel na novo, kot bi se ponovno rodil.

Na današnji dan sem hvaležen za to, kar me je ACA naučil o pomembnosti mojih izbir in o tem, kako postati sam svoj starš. Dan za dnem začenjam na novo in svojemu notranjemu otroku dajem pozitivna sporočila.

6. junij – Onkraj preživetja

“Če presežemo preživetje, se zavedamo, da se lahko izgubljene sanje ali želje znova pojavijo.”

BRB str. 429

Prosimo našo Višjo Silo, da nam pomaga uresničiti naš resnični potencial z odkrivanjem našega Resničnega jaza – tistega, za kar smo bili namenjeni. Živimo v vsakem trenutku in najdemo tako moč, da smo nežni do sebe, kot tudi vpogled, da prepoznamo, kdaj smo lahko kritični do sebe ali drugih.

Rešitev AooA nam pove, da lahko obnovimo svoje otroštvo tako, da smo sami ljubeči starši. Kako zdravo zveneč način za spremembo učinkov odraščanja v alkoholiziranem ali drugače nefunkcionalnem domu! Te lepe besede nas navdajo z upanjem, da res obstaja način, da potegnemo iz sebe občutke sramu, strahu in čustvene bolečine, ki so zasidrana v našem bitju.

Kakor udejanjamo te besede, se naučimo biti nežni do sebe, s čimer ublažimo velik del stresa, ki smo si ga naložili sami. Dotaknemo se svojega notranjega otroka in ga negujemo ter ugotovimo, da je to dobro porabljen čas. Spoznali smo, da ne moremo resnično ljubiti drugih, dokler ne ljubimo sebe. To postane naš cilj okrevanja, ki ga izvajamo vsak dan. Dajemo si nežne pozitivne afirmacije. Vemo, da je naša Višja Sila posadila seme ljubezni v naše duše in naš Resnični Jaz bo dovolil, da ta ljubezen raste in cveti.

Na ta dan se bom povezal s svojim notranjim otrokom, da bi ponovno ujeli pozitiven spomin ali sanje in ga živel kot odrasla oseba. Ne glede na to, kako majhne se zdijo te sanje ali spomin, prepoznam njihov vpliv na to, da postajam novi človek.

5. junij – Notranja ločitev

“V nekaterih primerih shranjena bolečina ustvari disociativni učinek pri odraslem. Odrasel otrok kot da se je ločil od svojega telesa.”

BRB str. 17

Kot otroci smo se naučili zapustiti sebe, da bi lajšali bolečino, ki se nam je dogajala tem trenutku. Biti predmet zlobnih verbalnih in/ali fizičnih napadov naših staršev je strašno bolelo, vendar smo mnogi od nas doživeli tudi zlorabo s strani družinskih “prijateljev” in bratov in sester, ki se je nadaljevala leta. Ko se je to zgodilo, smo se naučili biti “nekje drugje”. Strah nas je bilo povedati karkoli, ker smo se bali zapuščenosti in da bi izgubili še to šibko in škodljivo razmerje, ki smo ga imeli.

Posledično smo mnogi postali odrasli, ki smo se bali avtoritete. Če smo se bali svojega očeta, bi se morda ustrašili moških. Če je bila storilec naša mati, smo se bali žensk. Kljub temu smo želeli, da bi nas ti ljudje imeli radi. Ko so bili nezadovoljni z nami, smo postali nemočni otroci, ki niso mogli izraziti svoje plati zgodbe. Izgubili smo avtonomijo.

Danes prepoznamo svoje vzorce. Vemo, kaj se zgodi, ko se zgodi. Imamo izbiro, da ne bomo uporabljali svojih veščin preživetja iz otroštva. Namesto tega AooA za nas potrjuje, da smo odrasli in da so naši občutki pomembni. Ne potrebujemo odobritve drugih. Lastimo si, kdo smo. Lahko zahtevamo tisto, kar resnično želimo, namesto da bi iskali odobritev in ugajali ljudem.

Ta dan bom pozorno poslušal svoje srce. Spregovoril bom in izrazil svoja čustva, saj vem, da nobena zapuščenost ni bolj boleča kot takrat, ko zapustim svoj Resnični jaz.

4. junij – Ravnovesje

“Lahko se povežemo z Močjo, ki je večja od nas samih, in najdemo ravnovesje.”

BRB str. 306

Ko izvajamo naš program okrevanja, spoznamo »ravnotežje«. Začnemo se učiti, kaj zmoremo ali ne, kdaj počivati ​​in kdaj iti naprej. Ko iščemo hitrost, ki nam najbolj ustreza, naši vzponi in padci niso več tako divji in nenadzorovani. “Easy Does It” (zlahka bo šlo) postane naša mantra za okrevanje.

Če včasih postanemo nestrpni, se zavedamo, da lahko traja nekaj časa, da bomo pripravljeni na določene spremembe. Učimo se (samo)sprejemanja.

Čeprav je pomembno, da se še naprej izzivamo, se ne moremo prisiliti, da si hitreje opomoremo. Nekatera vprašanja so globlja od drugih. Iščemo moč, ki je večja od nas samih, da najdemo potrpežljivost, da sprejmemo, kolikor dolgo je potrebno, da pridemo do tja. Ne glede na to, ali smo počasnejši ali hitrejši, je to naša realnost in to se lahko sčasoma spremeni. Četudi, živčna oseba poleg nas želi čimprej pridirkati v cilj, si mi potrjujemo našo odločenost, da se premikamo z zdravim tempom.

Na današnji dan vadim nežnost in sprejemanje kot način iskanja uravnoteženega okrevanja. Zavedam se, da je hitrost, s katero okrevam, v tem trenutku prava zame.

3. junij – Šesti korak

“Bili smo popolnoma pripravljeni, da Bog odstrani vse te pomanjkljivosti značaja.”

BRB str. 207

Morda smo ob besedah “napake značaja” začutili odpor. Ali ne bi bil bolj primeren izraz “obramba značaja?” Mar nas niso spravili v situacijo, v kateri ni mogoče živeti? Ali ni bilo uničenje, ki smo ga doživeli, sestavni del našega preživetja v sovražnem okolju?

Toda ne glede na to, ali jim rečemo pomanjkljivosti ali obrambe, ko pridemo do AooA, končno ugotovimo, da ne delujejo več v našem življenju, da smo jih pripravljeni zavreči. Začnemo prositi našo Višjo Silo, da odstrani te stvari, saj smo se jim pripravljeni odreči. Postopek postane intuitiven, ko nadaljujemo z delom po Korakih, postanemo mentorji in vidimo pozitivne učinke programa na nas in druge.

Opustimo svoje mehanizme nadzora, ko jih vidimo takšne, kot v resnici so. Ne moremo verjeti, da jih še nismo videli, zdaj pa vemo in se želimo več vrniti. Naš novi način življenja temelji na odgovornosti. Negujemo svojega notranjega ljubečega starša in svojemu notranjemu otroku pokažemo, da mu lahko zaupamo. Tako kot zdrav starš otroku postavlja varne meje, meje postavljamo tudi sami sebi. Naši poškodovani deli ne peljejo več naše predstave. Naš notranji otrok vstopi v ljubezen in vzcveti.

Na ta dan postanem pripravljen pregledati in odstraniti naslednjo napako, ki sem jo naveličan nositi.

2. junij – Ponižnost

“Prava ponižnost je pripravljenost po vseh svojih močeh iskati in izpolnjevati Božjo Voljo.”

BRB str. 223

V AooA se od želje in pripravljenosti premaknemo k temu, da dejansko najdemo strast, s katero se začne naša pot v okrevanje. Iščemo to strast, ker brez nje le govorimo o okrevanju, a je ne živimo.

Oziramo se mimo naše želje po ozdravitvi in ​​razvijamo ponižnost, ki je potrebna za iskanje volje naše Višje Sile za nas. S to ponižnostjo se predajamo duhovnemu semenu, ki cveti v nas. Pomikamo se k temu bistvu in bližje kot smo, bolj smo v stiku s svojim lastnim duhovnim bitjem. Začnemo živeti v sedanjosti.

In v tem zdaj vidimo svet drugače. Pri drugih opazimo duhovno bistvo in lepoto okoli nas. Začnemo čutiti mir. Začnemo zametavati svojo preteklost, vključno z osebo, za katero smo mislili, da smo mi, in smo v miru s tišino. Naprej po poti se zavedamo, da je tišina naša Višja Sila, ki deluje v nas.

Na ta dan iščem ponižnost, ki je potrebna, da sprejmem voljo moje Višje Sile, saj vem, da je to osnova za mojo pot do okrevanja. Čudež AooA se je že začel.

1. junij – Resnični Jaz

“Začeli smo videti, da lahko svoj Resnični Jaz pripeljemo v razmerje. Ponuditi imamo nekaj, kar je drugačno od nezdrave odvisnosti. Tako izgleda okrevanje AooA.”

BRB str. 265

Odkrivanje našega resničnega Jaza – kakšna pustolovska pot je to! Ko pogledamo nazaj na naše prvo srečanje AooA, se zahvalimo naši Višji Sili, da nas je pripeljala sem. Morda smo upali na hitro rešitev, da bi ustavili norost in imeli boljše življenje, ali pa na čudežni odgovor, kako popraviti druge ljudi. A stvari se niso izkazale ravno tako.

Ko se vedno znova vračamo, ugotavljamo, da delo s Koraki ni vedno enostavno, niti lepo. Toda ključ do svobode je pogum, ranljivost in pripravljenost, da potočimo solze, medtem ko sledimo tej iskanju. Sodelujemo s sponzorjem ali sopotnikom, ki je že hodil po tej poti. Odkrivamo svoje neučinkovite vzorce vedenja in jih postanemo pripravljeni spremeniti. Ne zadržujemo se več pri obtoževanju staršev in generacij pred njimi.

Počasi se obljube AooA uresničujejo. Ko izvajamo svoj program, razvijamo te lastnosti in se učimo dihati in ljubiti življenje. Spet smo igralci in ustvarjalci. Postanemo bolj zdravi in ​​imamo bolj zdrave odnose s seboj, s svojimi družinami, prijatelji in skupnostjo. Postanemo mentorji in pomagamo drugim skozi močvaro, nežno in nežno, kot so nam pokazali drugi. S pomočjo naše Višje Sile odkrijemo, da smo ves čas imeli “steklene čeveljce “!

Na ta dan nadaljujem z delom, ki mi pomaga odkriti več vidikov mojega zdravega Resničnega Jaza.

31. maj – Všečnost ljudem

“Verjamemo, da bomo na varnem in nas nikoli ne bodo zapustili, če bomo že zgolj ‘prijazni’ in če nikoli ne bomo pokazali jeze.”

BRB str. 11

Pretiravali smo v razdajanju in skrbi za druge. Pa se nihče še niti ni obrnil na nas, mi pa smo pričakovali, da bodo v zameno skrbeli za nas, nas hvalili in priznavali. Toda zakaj bi od drugih ljudi morali pričakovati, da se bodo potrudili, da bi izpolnili naše potrebe? Kdaj pa so sploh podpisali pogodbo, ki smo jo imeli v mislih?

V okrevanju se naučimo, da morajo pohvala, zaupanje in skrb, ki jih potrebujemo, izhajati iz nas samih. Če smo preveč prijazni, to v nas sčasoma povzroči, da se počutimo jezni, užaljeni in tesnobni.

Ko začnemo izražati svoja resnična čustva, se osredotočimo nase in svojo energijo usmerimo v prepoznavanje in odpravljanje napak v značaju. Namesto da bi se ujeli v svoji prijaznosti, sledimo korakom AooA v vsakdanjem življenju. Posledica tega je, da srčni mir in zadovoljstvo vsak dan zdravita nas in naše odnose.

Zanašanje na našo Višjo Silo nam omogoča, da postanemo duhovno močnejši. Ker za svojo srečo nismo več odvisni od drugih, se poveča naša samozavest.

Na današnji dan bom ostal pozoren na to, kako enostavno se je povrniti v svoj način, ki ugaja ljudem. Za pomoč pri napredku in v izogib izgorelosti, se bom namesto tega zanašal na svojo Višjo Silo in svojega mentorja, da bi me vodila.

30. maj – Peta tradicija

“Ko prenašamo sporočilo AooA, se držimo svoje zgodbe in načel okrevanja. Osebe, ki jim poskušamo pomagati, ne spreminjamo, ustrahujemo, evangeliziramo ali manipuliramo.”

BRB str. 516

Osredotočenost na en sam namen zagotavlja, da nas nikoli ne bodo motili drugi mamljivi bleščeči cilji. Delamo samo eno – sporočilo prenašamo odraslemu otroku, ki še trpi.

Morda nas zamika, da bi objavili transparent AooA, ki oznanja vrline programa in očitno potrebo po 12 korakih za odpravo številnih družbenih težav. Vemo, da je več ljudi, ki potrebujejo program, kot tistih, ki si ga resnično želijo.

Vendar peta tradicija od nas ne zahteva, da »prepričamo« nikogar. Izkušnje so pokazale, da če oseba nima volje za spremembo, verjetno ne bo dobro sprejela sporočila AooA.

Tako prenašamo sporočilo tistim odraslim otrokom, ki še vedno trpijo, in gremo naprej, živimo po načelih programa. Naredimo vse, kar je v naši moči, da zagotovimo, da so srečanja na voljo vsem, ki si jih želijo. In naučimo se spuščati tiste, ki se ne odzovejo na sporočilo.

Ponižno se zavedamo, da ima vsaka oseba na voljo Višjo Silo, ki je edina, ki mu lahko pomaga najti pripravljenost slišati sporočilo.

Na ta dan bom prenašal sporočilo na način, ki sledi peti tradiciji. Zapomnil si bom predvsem to, da prenašam sporočilo v vsakdanjem življenju skozi lastno okrevanje.

29. maj – Prebujajoči se Duh

“V AooA skrbimo za prebujanje duha do najgloblje ravni, kjer se nahaja naš notranji otrok paraliziran zaradi strahu.”

BRB str. 360

Ko smo se udeležili našega prvega srečanja AooA, nas je jezik dvanajstih korakov morda prestrašil. O čem za vraga so se ti ljudje pogovarjali? Je bil to del nekega kulta? Je bilo varno še naprej prihajati sem? Ali so lahko ti ljudje res srečni, kljub vsem svojim težavam?

Ko smo se vedno znova vračali, smo se naučili počasi raziskovati okrevanje in začeli postajati notranji ljubeči starši tistim ranjenim delom nas samih, ki nas bolijo onkraj naših predstav dolgo. Odkrili smo bolečino in sram, ki sta bila globoko v nas. Ugotovili pa smo tudi, da se pod temi stvarmi skriva izvir življenja, energijo, ki nas je skozi vse pripeljala do danes. V sebi smo odkrili pot. Pot, ki bi nas lahko pripeljala domov, če bi imeli pogum, da ji sledimo. Ni nam bilo več treba delati samim.

Na ta dan verjamem, da se s potolažitvijo svojega notranjega otroka približam tudi svoji Višji Sili.

28. maj – Iskreno prizadevanje

“Vsak od nas se mora iskreno potruditi, da bi napredoval v programu, ne glede na to, koliko kompulzij ali zasvojenosti ima.”

BRB str. 51

Mnogi od nas so nagnjeni k temu, da stvari zapletemo mnogo bolj, kot bi morale biti.

Toda vsi smo slišali slogan, “Poenostavi.” Če se stalno prepričujemo, da je okrevanje preveč zapleteno, v tem morda najdemo dober razlog, da se pri tem ne potrudimo ali napredujemo dovolj. Na žalost pa to tudi pomeni, da bi tako desetletja samo hodili na srečanja in čakali, da se zgodi čudež. A če ničesar ne spremenimo, se nič ne spremeni.

Naše okrevanje se ne meri s časom, preživetim v programu, temveč s tem, kako delamo in živimo program. Naša Višja Sila ne bo opravila dela notranje obnove namesto nas. Izbira je preprosta – ali samo zasedate sedež na sestankih in ohranite isto disfunkcijo v našem življenju, ali pa stopite iz svojega območja udobja na pot, ki je delovala že pri mnogih.

Mentorji AooA in sopotniki v okrevanju so nam na voljo, da nam pomagajo na tej poti. Preden smo prišli v AooA, tega nismo mogli storiti sami, zdaj pa tega ne zmoremo sami. Če smo na srečanjih samo hibernirali (svaštarili), je čas, da pogoltnemo svoj ponos in naredimo nekaj konkretnih korakov naprej.

Na današnji dan obnovim svoja prizadevanja ob uporabi orodij za okrevanje. Poklical bom koga in izvedel nekaj novega o sebi.

27. maj – Odpuščanje sebi

“Odpuščanje sebi je nedosegljiv koncept za odrasle otroke. Svojega odraslega otroka prosimo, naj ostane odprtega uma in ohrani prepričanje, da mu je Bog že odpustil.”

BRB str. 113

Odpuščanje drugim je bilo že dovolj težko, a nekaterim od nas se je odpuščanje samim sebi v primerjavi s tem zdelo monumentalna naloga. Sram in krivda, ki sta se prenašala iz roda v rod, od ene prizadete osebe do druge, smo v verigi morda prenašali že na stotine let. Morda smo ugotovili, da moramo delovati kompulzivno, da bi ostali otrpli do bolečine: morda smo izbrali droge, alkohol, hrano, igre na srečo, odobravanje, rezanje, video igre, moč, pravila ali potrošništvo. Živeli smo v strahu, ker smo globoko v sebi mislili, da smo neljubljeni.

V AooA se naučimo, da imamo lahko odnos z zdravilno Višjo Silo, ki jo lahko definiramo na različne načine. Če so bile naše družine nasilne in perfekcionistične, se jim ne klanjamo več. Občutke obupa in brezupnosti zavračamo, ker nam ne pripadajo več.

Ko si začnemo odpuščati resnične ali namišljene napake, postanemo pripravljeni na novo vzgojo svojega notranjega otroka. S tem naredimo prostor za novo perspektivo, ki nam omogoča, da verjamemo, da naši deli tvorijo celoto in je naš razum zdrav in nam je naša Višja Sila že odpustila. Ko se bomo zdravili naprej, bomo razumeli, da nam je bilo odpuščeno že ves čas.

Na ta dan bom dvignil glavo in se vedel, kot da mi je odpuščeno, pa četudi v to povsem še ne verjamem.

26. maj – Strah

“AooA je za ljudi, ki morejo vzpostaviti povezavo med zanemarjanjem v otroštvu in odraslim življenjem v strahu in osamljenosti.”

BRB str. 33

Življenje v strahu lahko povzroči zasvojenosti.

Zdravi ljudje lahko tudi občasno občutijo strah, vendar se tega čustva lotijo ​​konstruktivno. A mnoge od nas more v vsem, kar počnemo, poganjati strah. Odraščali smo v negotovih razmerah, ki so povzročale občutek močnega strahu, medtem ko smo čakali na naslednji udarec, na naslednje kopičenje čustvenega pritiska in stresa ali celo na naslednje tiho zdravljenje, zaradi katerega smo se spraševali, ali smo sploh pomembni. Naš otroški strah je bil resničen. Kako torej ne bi postali odrasli z temeljnim prepričanjem, utemeljenim na strahu? Ostal nam je občutek osamljenosti, občutek, da mu morda nikoli ne bomo pobegnili.

Toda AooA nam je priskočila na pomoč!

Morda se sliši poenostavljeno, a v tem nas dejansko rešuje – ne nekdo drug, ampak naša lastna pripravljenost iskati spremembe. Naučimo se, da lahko sprostimo objem, ki ga ima strah v naših življenjih. Občutke osamljenosti in izolacije moremo pustiti za sabo. Zavedamo se izbire; ni nam treba biti edino občinstvo v zaporu svojega srca.

Preučujemo svojo realnost in razumemo, da nam večina stvari, ki se jih bojimo, ne more škoditi, razen če jim to dovolimo. Naša osredotočenost na te stvari je tisto, kar povzroči resnično škodo. Ko doživljamo okrevanje, se naučimo nadomestiti strah z ljubeznijo in sočutjem do sebe.

Na današnji dan bom prosil druge AooA in svojo Višjo Silo, da mi pomagajo postaviti moje strahove v njihovo pravo luč. Ob tem koraku pa bom tudi sočuten s sabo.

25. maj – Odpor

“Odrivanje in potlačevanje osebne zgodovine in zavestnih poškodb je boleče, a ne metaforično ali psihično, ampak celo fizično mučno. Gre za kri, tkivo, živce in kosti.”

BRB str. 623

Čutili smo telesne bolečine. Prebujali smo se ponoči. Sedeli smo tam in se potili, srčni utrip nam je podivjal. Videli smo temne postave, ki so prihajale po nas, le da bi ugotovile, da smo na varnem. Med našim dnevom, ko so nas ljudje objemali ali se rokovali z nami, pa smo lahko rekli, da so se počutili bolj sproščeno kot mi. Mučno nam je bilo že, ko smo se poskušali dotakniti prstov na nogah ali opravljati druga fizična opravila. Pogosto smo zbolevali, ker smo travmo nosili v telesu.

Počasi se zavedamo, da potrebujemo več za okrevanje kot le pogovor. Poiskati moramo načine, kako sprostiti tudi svoj fizični jaz. Odvezati se moramo, tako fizično kot čustveno, mentalno in duhovno. Postopno, potrpežljivo najdemo načine, kako to doseči s preizkušanjem novih stvari, dokler se ne naučimo, kaj deluje za nas. Ta proces sprejemamo na naši poti do boljšega, bolj zdravega življenja. Iščemo zunanjo pomoč, ko jo potrebujemo, in delimo svoj napredek v varnem zavetju AooA.

Ta dan posvečam pozornost svojemu fizičnemu zdravju.

Če bo treba, se bom naročil pri zdravniku. Raziskoval bom tudi različne načine za sprostitev travme iz svojega telesa in zaupal, da bom dan za dnem iskal in našel tisto, kar deluje zame.

24. maj – Šesta značilnost

“Imamo preveč razvit občutek odgovornosti in lažje se ukvarjamo z drugimi kot s sabo; tako se ne rabimo osredotočati na lastne napake.”

BRB str. 14

Težnja večine od nas je, da imamo okoli sebe probleme.

Smo popravljalci. Ni pomembno, ali so nas prosili za pomoč ali ne- (tujemu) problemu bomo posvetili vso pozornost.

Od kod prihaja ta težnja, ni težko oceniti.

Odgovornost za kaosu v naših izvornih družinah je bila v otroštvu večkrat oprtana na naša majhna ramena. Že zelo mladi so nas postavili v središče disfunkcije odraslih. Naučili smo se, da je naša naloga, da se osredotočimo na druge in izboljšamo stvari. Spoznali smo tudi, da naše potrebe in želje niso pomembne. To pa je postala navada, ki smo jo prenesli v odraslo dobo in ki nam je preprečevala, da bi gledali vase.

V AooA nas morda prvič prosijo, da se osredotočimo nase in si lastimo lastno vlogo v našem disfunkcionalnem življenju.

Priznavamo svoje značajske pomanjkljivosti. Ko pa to počnemo, nas nežno vodijo skozi proces ponovnega starševstva z ljubeznijo in prijaznostjo.

Naučimo se, da so naše potrebe pomembne. Naši občutki so vredni pozornosti. Močna napetost, ki nas sili v popravljanje drugih se sprošča. A to sploh ni bilo naše delo. Nova svoboda nam počasi postaja domača.

Na ta dan vem, da če težave nisem ustvaril jaz, nisem odgovoren za rešitev. Osredotočam se nase.

23. maj – Shranjena izguba

“Podelitev naše zgodbe s sponzorjem ali strokovnim svetovalcem razkriva destruktivne vzorce v naših odraslih življenjih, hkrati pa osvetljuje zlorabe iz našega otroštva. Prav tako začnemo videti, da naša žalost ali shranjena izguba leži pod našimi odločitvami, da delamo krivico sebi in drugim.”

BRB str. 110

Nekatere podelitve z našimi sopotniki so o globljih, samouničujočih vzorcih, ki jih izvajamo.

Morda smo domnevali, da smo nemočni spremeniti te vzorce. Zdelo se je, da je upanje izginilo iz naših življenj.

AooA nam vrača upanje, da se lahko spremenimo.

Program nas uči, da se naših destruktivnih vzorcev naučimo v otroštvu in kako vplivajo na nas kot odrasle. Zavedanje, da sami nismo samodestruktivni, nam daje upanje, da spremenimo tisto, za kar smo mislili, da je nespremenljiv vidik nas samih.

Počasi nam postane jasno, da je neizražena žalost temelj vseh odločitev in dejanj, ki so povzročila škodo sebi in drugim. Način za odpravo teh navad lahko uzremo, ko dvignemo pogled in vidimo, da nam drugi korak daje upanje, za katerega smo mislili, da je za vedno izgubljeno.

Na današnji dan bom s sopotniki delil svoje globlje samouničevalne vzorce, da jih bom obelodanil. Ko bom z novim občutkom upanja gledal na drugi korak, bom izrazil žalost in izgubo, ki sta podlaga za te navade.

22. maj – Naučiti se uspevati

“Naučili smo se držati svoje misli in hrepenenja blizu srca.”

BRB str. 431

Ko smo odraščali, za nas ni bilo varno podeliti nobenega našega dela. Ko smo tvegali, da smo ranljivi in ​​ljudem dali vedeti, kaj si želimo, smo bili osramočeni in zasmehovani, počutili pa smo se neumni, ker sploh imamo potrebe, kaj šele sanje. Naši boji so bili morda tako preprosti, kot čiščenje lastnih oblačil ali iskanje hrano. Vso energijo smo vlagali že samo v preživetje. Ko pa smo končali, nismo imeli niti energije, da bi zahtevali svojo primarno pravico, sposobnost sanjati.

Danes skrbimo zase tako, da se odločimo, kaj želimo da nam vesolje pošlje in ker smo odprti za različne možnosti, to tudi prejmemo. Dovolimo si lebdeti v vonju obljube. Zaslužimo si. Zavedamo se, da želeti si nekaj ni slabo; da je to zdrav del človeka. Svojemu umu in srcu dovolimo, da tava, ker se tako naučimo, kaj želimo in potrebujemo. Ne dušimo se več z negativnimi podobami in mislimi. Ko smo v blokadi, se o tem pogovarjamo s sponzorjem ali sodelujemo na sestankih. Ne zadržujemo več zase ali dovolimo, da naša duša ovene zaradi osamljenosti. Zdaj postavljamo svoje potrebe na prvo mesto in ne čakamo, da nas kdo reši.

Na ta dan se bom pojavil zase tako, da si bom dovolil razmišljati o tem, kaj si želim in ne zgolj o tem, kaj potrebujem za preživetje in uspeh.

21. maj – Občutek razumevanja

“S sestro ne komunicirava več, saj ne razume, kdo sem.”

BRB str. 407

Včasih smo se opravičevali za ljudi, ko smo govorili stvari, kot so: “Oh, saj oni ne morejo bolje.” Morda je v tej izjavi veliko resnice, a zdi se, kot da bi rekli: “Saj so me samo spregledali- ko so me povozili, v redu je.”

Samo zato, ker je nekdo družinski član, ne pomeni, da bi morali sprejeti nesprejemljivo, vključno s subtilnimi stvarmi, kot je, da nas v resnici ne slišijo, ali manj subtilnimi stvarmi, kot je, da nas označijo za preveč reaktivne.

Z AooA lahko zdaj ugotovimo, ali nas slišijo ali ne.

Zavedamo se, da se drugim sicer ni treba strinjati z nami, a nas morajo spoštovati. Prepoznamo svoje potrebe in začnemo govoriti zase. Učimo se živeti zdravo čustveno življenje, ne želimo biti več v bližini zanikanja in sramu. Izpustimo tiste, ki ne morejo z nami potovati naprej, ker jih ne moremo nositi, medtem ko se vzpenjamo do višin, ki jih potrebujemo, da držimo glavo nad vodo. S temi ljudmi se bomo morda pozneje ponovno povezali, a to bo naša izbira.

Pred okrevanjem smo morda vso energijo porabili za svoje družine, ker smo mislili, da je to tisto, kar naj bi storili. Zdaj dajemo svoje “darove” tistim, ki jih znajo ceniti in dejansko razumeti.

Na ta dan se odločim porabiti svoj čas in energijo za tiste, ki želijo to potovanje opraviti z mano. Zaslužim si biti slišan in ljubljen zaradi tega, kakršen sem.

20. maj – Tretji korak

“Določenih stvari ne prepuščamo Višji Sili, ampak zadržimo zase.”

BRB str. 142

Koraki in tradicije omenjajo Višjo Silo in namensko molitev. So del učenja zanašanja na nekoga ali nekaj drugega, namesto da bi nadaljevali s kompulzivnim zanašanjem le nase, ki smo se jo mnogi od nas naučili v otroštvu.

Naš sistem prepričanj je osebna izbira.

Kako molimo ali h komu molimo, je del te osebne izbire. Na nas je celo, da ugotovimo, kaj je za nas molitev.

Na srečanjih slišimo veliko primerov moči molitve.

Naučimo se, da je komunikacija tista, ki lahko prinese odgovore, ko smo prestrašeni, zmedeni ali potrebujemo pomoč pri odločanju. Molitev in meditacija nas lahko pomirita, tako da lahko začutimo zavesten stik s svojo Višjo Silo.

Ko predamo vse svoje težave, nam Koraki pokažejo, kako skrbeti zase in si opomoči od posledic našega otroštva.

Toda če izbiramo, kaj bomo izpustili, se držimo stvari, ki nas lahko še naprej vlečejo navzdol.

Povezava z Višjo Silo nam pomaga vedeti, da nismo sami in brez obrambe.

Preobrat naših težav nam pomaga sprostiti bremena, ki smo jih nosili. Zdaj imamo vero in zaupanje v nekaj, kar je večje od nas samih.

Na današnji dan se odločim, da bo molitev del mojega vsakodnevnega rituala. Vidim, kako mi lahko koristi, če vse svoje težave predam Višji Sili in prosimo, da mi razkrije novo smer.

19. maj – Edinstveno potovanje

“Ugotavljamo, da razlika v identiteti in namenu razlikuje odrasle otroke alkoholikov od drugih programov 12 korakov in poudarja potrebo po naši posebni osredotočenosti.”

BRB str. 81

Naše prvo srečanje AooA je bilo morda za mnoge od nas zdelo kar prevelik zalogaj.

Iz naših otroških domov na pogorišču vojne smo prinesli s seboj svojo pretirano opreznost, tesnobo in jezo. Bili smo v visoki pripravljenosti, ko smo skenirali “čudake”, ki so sedeli okoli nas. Nekateri od nas so prišli na ta srečanja, potem ko so ugotovili, da jim drugi programi Dvanajst korakov ne dajejo čustvene treznosti, ki so jo potrebovali.

Nekateri smo prišli po naključnem srečanju z ljudmi, ki so videli, kako smo v težavah, in nas vprašali, ali smo odraščali v domu alkoholikov ali s kakšno drugo hudo disfunkcijo. Morda se je zdelo nerodno, da so nas tako zlahka diagnosticirali, a zavedanje, da obstaja kraj, kjer bi nas lahko slišali, je zvenelo za nas kot novo upanje.

Kljub tesnobi ob prvem srečanju smo bili navdušeni. Od drugih smo slišali smeh in skrivnosti, ki so nas prepričale, da nismo edinstveni ali nori, le bolni zaradi prekomerne izpostavljenosti starševski odvisnosti.

Ko smo se vračali, smo našli sponzorja in druge sopotnike, ki smo jim zaupali, ki so nam pomagali pri našem delu po Korakih. Spoznali smo, kako sta sram in krivda nadzorovala naša odrasla življenja in kako smo bili prisiljeni, da prevzamemo odgovornost za težave drugih ljudi. Zdaj smo se znašli na edinstvenem potovanju, da bi se končno preobrazili.

Na ta dan bom cenil, kdo sem, saj vem, da me lahko obisk AooA in prakticiranje njenih načel popelje domov. – Ne znova, ampak prvič… .

18. maj – Služenje

“Medtem pa tisti, ki so duhovno budni, sprejemajo delo 12 Korakov z naravnanostjo služenja in ne žrtvovanja. Ko dosežemo ta korak, poznamo razliko med zgolj reševanjem in služenjem z ljubeznijo.”

BRB str. 289

Zgolj objava Rešitve in Problema ne pomeni srečanja. To ne pomeni niti branje uvodnega scenarija in zaključek.

Tisto, kar ustvarja srečanje, je duh, s katerim se te naloge izvajajo. Služenje iz ljubezni v AooA je duhovno izpopolnjujoča izkušnja za vse vpletene. Ko smo že nekaj časa v AooA, potem ko smo naredili korake in se obdarili z duhovnim prebujenjem, dokazujemo tudi našo sposobnost, da služimo iz ljubezni.

Poznamo razliko med nadzorom in služenjem. Poznamo strpnost in meje. Znamo ravnati premišljeno, zavedajoč se, da skušamo le slediti zavesti skupine, da bi dosegli naš primarni namen – prenašati sporočilo trpečemu odraslemu otroku, ki išče okrevanje.

Odrasle otroke privlačijo duhovno prebujene AooA skupine, ki želijo pomagati in imajo odprta vrata. Zavedamo se, da če ne bi bilo srečanja, bi morda imeli le malo upanja, da bi okrevali. Zaupamo, saj je naše služenje brez omejitev.

Na današnji dan bom služil druženju AooA iz ljubezni, zavedajoč se, da podpiram svoj napredek, ko pomagam omogočiti napredek drugemu članu.

17. maj – Osebe z avtoriteto

“Zavedamo se, da je življenje danes res drugačno kot takrat, ko smo bili otroci brez glasu.”

BRB str. 73

Osebe, s katerimi smo odraščali, so bile strašne.

Jezili so se že, ko jih je samo kdo kaj spraševal ali izzival. Zdelo se je, da v tem ni bilo nobene logike, zato smo storili vse, kar smo lahko, da se jeza ne bi uperila v nas.

Kot odrasli smo pogosto čutili, da je vedenje naših šefov podobno obnašanju naših staršev.

Zaradi morebitne avtoritete, ki so jo imeli, smo se spet počutili kot tisti mali otrok. Izogibali smo se prošnjam za pomoč, ker smo pričakovali, da nas bodo potem omalovažili. Po naših izkušnjah in tistih naših prijateljev je bil to čisto resničen strah, saj so tako kot naši starši mnogi šefi dobri v napadu na šibke. Torej, namesto da bi tvegali soočenje in ker smo kot otroci že sami postali spretni v ugotavljanju stvari, smo se odločili, da je to edini način za preživetje v službi. Bilo je naporno.

Že na začetku okrevanja smo spoznali, da želimo in moramo najti svoj glas.

Toda vložek se je zdel previsok, da bi lahko eksperimentirali v delu. Tako smo s sopotniki preigravali situacije. Vadili smo, kar smo lahko rekli ali kar bi lahko rekli. Postopoma smo začeli pridobivati ​​samozavest. In ko je bil pravi čas, smo spregovorili. Vznemirjenje, ki smo ga občutili, ko je delovalo, je bilo nepopisno. Postajali smo tisti, za katere smo vedeli, da lahko postanemo. Naredili smo razliko – zase!

Ta dan bom vadil, da bom našel svoj glas z nekom v programu, ki mu zaupam, tako da bom, ko bo prišel čas, pripravljen spregovoriti zase.

16. maj – Disociacija

“Ker smo starše izključili, ko smo bili otroci, smo tudi kot odrasli nagnjeni k temu, da izključujemo druge ljudi.”

BRB str. 187

Preživetje otroštva v nefunkcionalni primarni družini je od mnogih od nas terjalo uporabo številnih mehanizmov obvladovanja, da bi ohranili vsaj ščepec zdravega razuma. Ena je bila naša sposobnost, da se ločimo (miselno ali čustveno) od tega, kar se dogaja okoli nas ali do nas. Čeprav nam je ta disociacija takrat pomagala preživeti, nas kot odrasle zapira pred možnostjo vzpostavitve zdravih odnosov.

Včasih nas strah pred zavrnitvijo motivira, da se notranje razdelimo, ker če ne čutimo, potem upamo, da ne bomo občutili bolečine. A disociacija nas prikrajša tudi za zdravo veselje.

Včasih zaradi naše pretirane previdnosti nenehno spremljamo svojo okolico glede vsakršnih znakov prevare ali malomarnosti. To pa nas lahko tudi prikrajša za možnost sklepanja pravih prijateljstev.

S temi nefunkcionalnimi filtri lahko napačno razumemo besede ali dejanja drugih kot napad, zaradi česar postanemo oprezni, preidemo v ofenzivo ali se popolnoma zapremo.

V AooA, ko odstranjujemo plasti lastnosti preživetja iz otroštva, se naučimo razvrstiti, kaj v našem odraslem življenju ne deluje več. Za sabo puščamo lastnosti, ki nam ne služijo več. S hvaležnostjo vidimo, kako nam ta program daje moč za spremembe in pogum, da smo odprti za druge. Ne želimo biti več sami.

Na ta dan bom prijazen do sebe, če se bom oddaljil. Odprt bom za ljudi in nove izkušnje.

15. maj – Peta obljuba

“Kakor se soočamo z našimi težavami z zapuščanjem, nas bodo bolj pritegnile vrline in postali bomo bolj strpni do pomanjkljivosti.”

BRB str. 591

Bistvo naše zapuščenosti je, da ostanemo brez poti nazaj.

Kot otrok v alkoholni ali disfunkcionalni družini smo morali za sabo pustiti svoj resnični jaz. Naš lažni jaz je prevzel vodstvo, da smo se lahko skušali izogniti neizogibni bolečini in razočaranju. To nam je dalo dolgotrajen občutek, da nas bo zapustil tudi vsak, ki nam ga je mar.

Pritegnjeni k ljudem, ki želijo poustvariti našo dramo zapuščenosti, se zdi, da so naša življenja neskončna zanka privlačnosti, motenj in zapuščenosti.

S svojo zapuščenostjo se soočamo z orodji okrevanja. Izzivalno delo v 12 korakih, ki ga opravljamo, nam prinaša sposobnost, da najdemo spet pot nazaj. Zmožni spoznati svojo nemoč, naša temeljita inventura razkrije razlog odklopa od našega resničnega jaza.

Na naših srečanjih se učimo negovati svojega notranjega otroka z razumevanjem vloge našega notranjega ljubečega starša. Bolje se odločamo in vidimo, da so prednosti in pomanjkljivosti ljudi le izraz njihove človečnosti. Sami se lahko odločimo, kdo nas bo pritegnil.

Na ta dan bom uporabil svojih orodij okrevanja, sestankov, telefonskih klicev in sopotnikov, da se bom soočil s svojim resničnim jazom in našel pot nazaj k celovitosti z dosledno uporabo Korakov in Tradicij.

14. maj – Odpuščanje

“Pri okrevanju ne gre za popolnost. V procesu doživljamo obljube okrevanja.”

BRB str. xxiv

Nekateri od nas so mislili, da moramo ugotoviti, kako pravilno delati program AooA.

Odraščali smo v domovih, kjer je bilo to običajno, in od sebe nismo pričakovali nič manj. Udeleževali smo se sestankov in samo »vedeli«, da se bo vse kar naenkrat postavilo na svoje mesto, ker smo se pojavili in naredili domačo nalogo. Vendar pa smo v zavestnem procesu, ki smo mu sledili, zamudili pomemben korak odkrivanja in negovanja našega Notranjega Otroka.

Nismo naredili prostora za svoja čustva in za proces, ki nam pomaga odkriti, kdo smo v resnici in kaj naj bi postali. Posledično, ko smo končno doživeli padec na dno, ki ga nismo pričakovali, smo tam odkrili našo Višjo Silo, ki je tam čakala, da sežemo po njej.

Zdaj sprejemamo, da smo bitja v nastajanju in si dovolimo biti tam, kjer smo. Ne poznamo vseh odgovorov in ugotavljamo, da jih morda niti ne bomo kmalu našli. Učiti se opustiti popolnost je je trd oreh. Živimo z nerešenimi problemi, ker je to del človeka. To je del svobode, ki jo odkrivamo. Obljube o okrevanju se nam zdaj izpolnjujejo.

Na današnji dan bom opustil lastne zamisli o tem, kako naj bi izgledalo okrevanje, in odprem svoje srce za to, kar je – niz razpirajočih se izkušenj, ki jih pozdravljam s hvaležnostjo.

13. maj – Občutek namena

“Naše izkušnje kažejo, da so Koraki preizkušen način življenja, ki daje nov pomen in občutek smisla v življenju.”

BRB str. 95

Smo danes rešili kakšno življenje?

Ali smo se nasmehnili ali premogli prijazno besedo za tujca? Morda pa niti ne vemo, ali je bil ta neznanec morda v obupu in se spraševal, ali je življenje sploh vredno živeti. Bi lahko naše preprosto dejanje prijaznosti tej osebi prineslo še najmanjšo iskrico upanja?

Nismo odgovorni za to, kar počnejo drugi, lahko pa razmislimo o možnosti, da nam okrevanje prinese novo zavest o dogajanju okoli nas in o našem pozitivnem vplivu, ki ga lahko imamo v naših navidez nesmiselnih vsakodnevnih stikih.

Dan za dnem smo globoko zatopljeni v svojih mislih. Pogosto se nehote izogibamo očesnemu stiku z drugimi.

A tudi če nimamo najboljši dan, se lahko nasmehnemo neznancu in morda dobimo vrnjen nasmeh. Mogoče spustimo osebo v vrsti za nami, da gre naprej, ko imamo mi poln nakupovalni voziček in ima ona samo en kos. Ali pa si vzamemo nekaj dodatnih sekund, da vzpostavimo očesni stik z uslužbencem in mu zaželimo dober dan.

Ta naključna dejanja prijaznosti lahko nekomu polepšajo dan in nam pomagajo, da se počutimo povezani. Morda nikoli ne bomo vedeli, kakšen vpliv imamo s svojimi dejanji, tudi če v tistem trenutku širimo le ščepec veselja. Vendar se je vredno potruditi, da prenesemo sporočilo upanja.

Na današnji dan se bom spomnil, da to, kar se naučim skozi AooA in korake, ni samo zame. Moj napredek lahko vpliva na vse, katerih življenj se dotaknem.

12. maj – Odgovor z Ljubeznijo

“S tem, ko se odzovemo drug drugemu z ljubeznijo, si hkrati dovolimo dajati in biti na način, ki celi rane našega otroštva in izpolnjuje naše preproste človeške zahteve po pozornosti, ljubezni in spoštovanju.”

BRB str. 363

Ukrepanje, ki izhaja iz ljubezni, izziva naše izvorne družinske sisteme prepričanj.

Kot otroci se je bila naša sposobnost ljubezni in zaupanja prisiljena skrivati ​​zaradi zlorabe, zanemarjanja ali obojega. Globoko v ozadju naše duše naš Notranji Otrok pozna resnico in čaka na pravo priložnost, da daje in prejme ljubezen.

Ko se odpre prostor za notranjega ljubečega starša, se pojavi naš Notranji otrok in nas vplete v ljubeč, skrben, preudaren način, ki nas lahko pogosto preseneti.

Ko rastemo, služimo na naših srečanjih in v druženju.

Prihajamo iz kraja ljubezni in hvaležnosti, ki krepi našo predanost našemu notranjemu otroku in notranjemu ljubečemu staršu. Čutimo učinke naših spremenjenih odzivov; tako tudi drugi AooA, ki so priča naši rasti.

Na ta dan odpiram prostor za svojega notranjega ljubečega starša, da se lahko pojavi moj Notranji otrok, se počuti ljubljenega in izkaže hvaležnost, zlasti drugim odraslim otrokom, ki okrevajo.

11. maj – Sprememba

“Bolj ko se spreminjam, bolj dobivam drobne namige ljudi okoli mene, naj se vrnem k svojemu prejšnjemu vedenju, ker so se takrat ob meni počutili varne.”

BRB str. 411

Ko smo začeli izstopiti iz naših starih vzorcev, bolj so drugi postali nezadovoljni z nami. Počutili so se izdane in zapuščene, ko smo postali bolj samozadostni. Nismo več skrbeli zanje in za nas zdravilen odmik je med nami postavila distanco, ki jim je bila neprijetna.

Skrb zase je novo vedenje, saj smo bili naučeni, da vedno pomirimo druge. Naši novi odzivi nam pomagajo, da prvič uveljavimo svojo. Nič več nas ne trpinči in ustrahuje molk drugih, ko poskušajo z nami manipulirati. Začeli smo zaupati lastnim občutkom onkraj želja drugih. Ne glede na to, koliko še mislimo, da potrebujemo te odnose da bi bili v redu.

Dovolimo drugim, da imajo lastne občutke. Ko je nekdo jezen, ne domnevamo več, da je to naša krivda, in ne dovolimo, da nas njegova jeza obvladuje. Gremo naprej. Če drugi zaradi tega prekinejo odnose z nami ali jih to rani, ne poskušamo popraviti stvari; nismo se več pripravljeni žrtvvati občutkom sramu. Na sprehodu življenja smo se naučili zaobiti te nadležne cestne luknje krivde in iti naprej.

Na ta dan bom zaupal, da če se ena zveza konča, bo njeno mesto, ko bo pravi čas, zavzela nova, bolj zdrava.

10. maj – Družinski odnosi

“Ob primernem času pregledamo odnos, ki ga želimo imeti s svojimi družinami. Nekaterim družinskim članom se bomo izognili, ker nas izčrpavajo ali zastrupljajo.”

BRB str. 123

Čeprav smo doživeli enake izkušnje kot drugi v naših družinah, smo se morda drugače odzivali in si samo povzročili rane in brazgotine ob načinih soočanja, ki so nas pogosto veliko bolj delili kot združevali.

Ko začnemo okrevati v AooA, nam ta razkorak oteži življenje v tem cirkusu, ki je naša razširjena družina. S prakso, odločnostjo in podporo drugih AooA si dovolimo, da se izognemo situacijam, ki nam lahko izčrpajo vso energijo in celo povzročijo, da se vrnemo k lastnemu nefunkcionalnemu vedenju.

Če menimo, da so nekateri družinski člani preveč strupeni in nasilni, lahko z njimi prekinemo. Ni nam treba sodelovati, ker vemo, kako nas čustveno izčrpavajo. Imamo izbiro. Ni se nam treba potopiti s potapljajočo se ladjo vred.

Ni nujno, da je ta ločitev večna. Mnogi od nas sčasoma pridejo do točke, da družini ponovno predstavimo svoj resnični jaz in jim pustimo, da se odločijo, ali bodo z nami komunicirali pod našimi pogoji ali ne.

Na današnji dan si dovolim, da se ločim od disfunkcije moje družine. To mi daje priložnost, da postanem to, kar naj bi bil, in ne to, kar od mene pričakujejo.

9. maj – Recidiv

“V ACA imamo zgodbe o ponovitvi bolezni in pomembnosti vrnitve v program, če pride do recidiva.”

BRB str. 391

Morda smo mislili, da je recidiv samo za druge z resnejšimi, življenjsko nevarnimi odvisnostmi, ne za nas v AooA.

Bili smo zlorabljeni. Pravica je bila na naši strani. A če smo občasno dopustili, da nam značajske pomanjkljivosti uidejo izpod nadzora, smo bili upravičeni do tega, kajne? To ni bil recidiv. To niti ni bilo življenjsko nevarno.

Če se pošteno ozremo vase v četrtem koraku, vidimo, da je čustven recidiv lahko prav tako smrtno nevaren kot karkoli drugega. Zavedamo se, kako smo morda recidivirali, ko smo se spet in spet vračali k izvorni družini, v upanju, da bi bilo drugače. Toda namesto tega smo jih gledali, kako se med sabo trgajo narazen, in ugotovili, da v tem, čeprav malo, sodelujemo. Morda smo ignorirali svojega jokajočega notranjega otroka, ko smo vadili druge prakse samopoškodovanja, pri čemer smo ignorirali našo Višjo Silo v korist našega starega kompulzivnega samozaupanja.

Ker vidimo, kako dovzetni smo za ponovitev bolezni, tako kot tisti, ki se ukvarjajo z zlorabo substanc, postanemo bolj previdni, vendar ne v nasprotju s pretirano budnostjo iz otroštva. Ta budnost je zavedanje, koliko »budni« sploh smo. Pozorni smo na ohranjanje zavestnega stika z našim notranjim otrokom in našo višjo močjo skozi našo dnevno inventuro. Ustvarjamo čas in prostor, ki ju potrebujemo, da se premaknemo naprej na naši poti, ne da bi se več zapuščali.

Ta dan bom vzdrževal vsakodnevni stik s svojim notranjim otrokom in svojo Višjo Silo, ki mi bo pomagala ostati osredotočen, da se izognem čustvenim recidivom.

8. maj – Notranji otrok/Pravi jaz

“V teh letih družinske disfunkcije se je naš notranji otrok ali pravi jaz skril in ostal močno utrjen v vzorcih zasvojenosti ali odvisnega vedenja.”

BRB str. 106

Pred AooA smo morda slišali in imeli celo utrinke našega notranjega otroka ali resničnega jaza – tistega dela nas, ki hrepeni po brezpogojni ljubezni in podpori, ki ju nismo prejeli v svojih družinah.

To je tisti del nas, ki je najpogosteje zakopan globoko za obrambnimi mehanizmi in zasvojenostjo, za katera smo mislili, da nas nekako ščitita pred nadaljnjo škodo.

Toda v okrevanju izvemo razloge, zakaj se je naš Resnični jaz skril. Končno tudi razumemo, zakaj je ta del naše osebnosti hkrati zlahka in težko dosegljiv.

Ko prepoznamo in sprostimo svojo travmo iz otroštva, izstopimo izza svojih odvisnosti in samouničujočega vedenja, v iluziji da bi bil naš notranji otrok varen. Postanemo sami svoj starš in si dajemo tisto, česar nismo prejeli. V notranjosti začnemo cveteti in postanemo celoviti s pomočjo naše Višje sile, naših sopotnikov in orodij AooA.

Na današnji dan bom pozdravil in negoval svoj Resnični Jaz. S podporo svoje višje sile in AooA si lahko zagotovim brezpogojno ljubezen, ki sem si jo vedno zaslužil.

7. maj – Mednarodna bratovščina

“AooA je mednarodna bratovščina …. Vsak teden se ustanovijo nove skupine nekje po svetu.”

BRB str. 350

Kot otroci smo trpeli tako zmedo in kaos. Počutili smo se grozno osamljeni, osramočeni, preganjani, v nevarnosti in izgubljeni. Spraševali smo se, če bo naš svet kdaj podoben tistemu drugih otrok. Kaj je bilo vendar narobe z nami, zaradi česar je bil naš svet tako zelo drugačen?

Mnogi od nas smo medtem odrasli, postali utrujeni, otrpli in zaprti. Sprijaznili smo se, da bi naš svet postal podoben drugim. Samo upali smo, da bomo preživeli brez prevelike drame, preveč bolečine. Vsak dan smo delali majhna dela, da bi se obdržali, vendar smo se zavedali, da je naše življenje le bitka in veliko razočaranje.

Ko smo prišli na prvo srečanje AooA, smo ugotovili, da nismo edini, ki se tako počutimo – navsezadnje nismo sami. Ko smo slišali, da je AooA mednarodna bratovščina, je bilo vznemirljivo vedeti, da toliko ljudi išče pomoč. Žal je ta bolezen družinskega alkoholizma in disfunkcije prisotna povsod.

Zdaj, ko vemo, da je to globalni problem, vemo tudi, da ga niso ustvarili naši starši in moramo priznati, da nismo edini, ki imamo težave. Večje je od tega. Zavedanje, da smo del sveta ljudi, ki zdaj skupaj okrevajo kot odrasli otroci, nam daje veliko upanje in nas sprosti.

Na ta dan se združim s svetom odraslih otrok, ko svojega notranjega otroka spomnim: “Nikoli nismo bili sami.”

6. maj – Bolezen družinske disfunkcije

“Družinska disfunkcija je bolezen, ki prizadene vse v družini. Ni nujno, da bi vplivala na uživanje pijače. To je aksiom AooA in služi kot osnova za naš prvi korak.”

BRB str. 22

Ne glede na to, ali smo »obsedeni« antialkoholiki ali »samorastniški« alkoholiki, naša perfekcionistična in skrajna stališča ali vedenja trajno preživijo nam navidezno začasne učinke alkohola in drugih motenj v družinskem sistemu.

V prvem koraku v AooA priznavamo, da smo nemočni nad posledicami alkoholizma in družinske disfunkcije. Zdi se nam, da je teh učinkov neskončno število, tako kot pri zvezdah na nebu. A ne glede na učinke, na katerih začnemo delati v okrevanju, bomo zagotovo odkrili še bolj subtilne učinke vsakič, ko bomo delali korake. Gre za proces odkrivanja – da smo vsi prizadeti zaradi te bolezni družinske disfunkcije.

Kakor se vedno znova vračamo, doživljamo vedno večjo širino osnove našega okrevanja, ko še naprej priznavamo učinke, na katere nimamo vpliva.

Na današnji dan se bom spomnil, da sem nemočen nad posledicami alkoholizma in družinske disfunkcije. Nisem pa nemočen nad samim seboj. Zdaj sem se pripravljen soočiti z vplivom mojega otroštva name.

5. maj – Zdrav razum

“Eden od ključev za povrnitev razuma je, da se odrečemo svoji potrebi, da si škodujemo ali bežimo pred svojimi občutki.”

BRB str. 137

Ni razumno biti bitke v sebi, da bi preprečili, da bi čustva prišla na plano.

Če bežimo pred svojimi čustvi, izgubljamo dragocene lekcije, ki nas lahko česa naučijo. Ko zanikamo ali napolnimo občutke, ti še naprej plavajo tik pod površjem razuma. Zmešana in zmedena postanejo ter se nagibajo k temu, da pridejo na plano ob najmanjšem vzgibu.

Ko čustva doživimo in jih ne zanikamo, izgubijo svojo moč.

Ko se naučimo obsedeti s svojimi občutki in si jih priznati, vadimo ljubezen do sebe. Ko se začnemo bolj ljubiti, si bomo želeli manj škodovati in se bomo začeli obnašati s pristno prijaznostjo in sočutjem.

Toda tega samopoškodbenega vedenja ne ustavimo kar naenkrat.

Del procesa je, da to potrebo predamo naši Višji Sili, saj vemo, da se nam bo pokazalo, kako se naj imamo radi. A naj bo to hitro ali počasi, verjamemo obljubam AooA.

Na današnji dan bom poskrbel zase tako, da bom sprejemal svoja čustva, kakor se pojavljajo, vedoč, da imam v tem priložnosti, da rastem in se imam bolj rad.

4. maj – Rešitev – humor

“Naučimo se preoblikovati z nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem.”

BRB str. 590

Velika prednost tega, da svojega notranjega otroka naučimo gledati na življenje s čimboljšim humorjem, je v tem, da ga s tem razbremenimo napetosti.

Za trenutek pomislite, kdaj smo nazadnje slišali nekoga reči: “Jaz imam prav, ti pa se motiš.” Ali pa smo samodejno zavzeli obrambno držo in samo skenirali nasprotnikove poteze?

S pomočjo AooA lahko svojega notranjega otroka naučimo, da je namesto reakcije mogoče posegati po humorju in reči kaj takega: “Tudi ustavljena ura je dvakrat na dan prava, torej kdo ve, kaj je prav ali narobe? Ob kateri uri je vseeno?” Naučiti se nasmehniti se ob kritiki je pomembna veščina. Pomaga, ko se naučimo, da v vojno ni vedno potrebno, če lahko včasih uporabimo svojo pamet.

Uporaba humorja za lajšanje napetosti je dobra za nas.

V dnevih, ko se počutimo neljubljene, je lahko neumen dober humor zdravilo, da se dvignemo iz samozaverovanosti. Morda si lahko rečemo: “Pojdi poišči ogledalo, poglej to čudovito podobo sebe in si daj poljub.” Ta oseba v ogledalu je naš notranji otrok, ki bo hvaležen naše pozornosti. Ko najdemo humor, pomagamo svojemu notranjemu otroku, da se zabava. Nekaj, česar ni bil dovolj deležen, ko je odraščal.

Ta dan se bom spomnil, da ima humor svoj namen in da ga lahko uporabim v svojo korist v skrbi in negi svojega notranjega otroka.

3. maj – Peti korak

“Priznali smo Bogu, sebi in drugemu človeku natančno naravo naših napak.”

BRB str. 190

V petem koraku smo si prvič prišli na jasno o svojih resničnih občutkih. Od tod smo odšli potem bolj celoviti kot prej.

Nismo popolni in to je v redu. Svoji Višji Sili smo dovolili, da nas vodi skozi našo zgodovino z novim vpogledom. V tem so nas potrdili sopotniki in zdaj smo dokončno vedeli, da nam je bila storjena krivica in da nam ni več treba sprejemati zlorabe drugih.

Ta korak je zahteval veliko poguma.

Ustavili smo se, preden smo šli naprej, da bi razmislili, kako daleč smo prišli in užili razgled. V nekem smislu smo se prerodili v samozavedanje na ravni, za katero nismo vedeli, da obstaja.

Začeli smo se postavljati na prvo mesto, ker smo bili vredni.

Tega novega temelja nam nihče ni mogel vzeti, saj je bil zgrajen na kamnitih stebrih, ki jih drugi niso mogli več podreti. Pridobili smo Notranjo Moč, ki je bila potrebna, da se soočimo s tem, kar nam je bilo na poti. Postajali smo osvobojeni tistih stvari, ki so nas pestile, ker smo bili pošteni do svoje Višje Sile in druge osebe.

Kakor smo napredovali, smo se veselili povezovanja z našim Notranjim Otrokom.

Ta otrok se je prebujal in vedel, da nikoli več ne bo sam. Bili smo tam zanj, da bi mu zagotovili hrano in dali vse, kar smo imeli.

Na ta dan bom iskren z najpomembnejšo osebo, ki jo bom kdaj spoznal- S SABO.

2. maj – Privlačnost proti promociji

“Privlačnost je drugačna. Privlačnost daje informacije o AooA na voljo brez obveznosti. Ni namigov in velikih obljub.”

BRB str. 546

Mnoge od nas je odnesel val pripadnosti, ko smo začeli obiskovati sestanke AooA. Našli smo toliko odgovorov. Veliko rdečo knjigo smo želeli podariti kar vsem, ker smo želeli, da bi vedeli, kar zdaj vemo mi. Morda nas je celo zamikalo, da bi vsem na ogled nosili majico z pravili AooA.

Toda kmalu smo se naučili upočasniti. Ugotovili smo, zakaj je to program privlačnosti, ne promocije. Gre bolj za dejanja in ne toliko za govorjenje. Svoji Višji moči dovolimo, da dela čudeže v nas in okoli nas.

Stvari vzamemo, kot nam prihajajo. Ne bedimo več ponoči in razmišljamo, kako bi AooA spravili v naše lokalno okolje. Žalostni smo, ko pridejo in potem odidejo novinci, a se jih naučimo spustiti. Žalujemo, ko gledamo, kako ljudje umirajo zaradi bolezni družinske disfunkcije povsod okoli nas, medtem ko mi okrevamo.

Verjamemo, da je vir ljubezni za nas in za vse druge, ki so resnično pripravljeni stopiti na to pot. Opravimo svoj del in uživamo v rezultatih. Ko se osredotočamo nase, vidimo boljše rezultate in to je tisto, kar pozitivno vpliva na svet okoli nas.

Na ta dan se bom spomnil, da ne morem nikogar prisiliti, da prejme to sporočilo. Informacijo morem samo dati na voljo drugim. Potem dovolim, da se sami odločijo. Najboljše sporočilo je osebna sprememba, ki jo vidim v sebi.

1. maj – Darovi in talenti

“Vsak od nas pride v AooA z veliko talenti. Kakor rastemo v svojem okrevanju, pa v sebi odkrivamo samo še več talentov.”

BRB str. 515

Mnogi od nas pridejo v AooA, ne da bi vedeli, kakšni so naši edinstveni darovi. Morda smo se vedno primerjali z drugimi in potem sklepali, da jih je za nas zmanjkalo.

Toda takrat nam nekdo, ki mu zaupamo na našem srečanju izreče kompliment, v čigar verjamemo. S podporo takšnih ljudi se učimo videti, razvijati in izražati svoje posebne talente, velike ali majhne. Mogoče je naše darilo zmožnost, da drugi osebi zagotovimo vzpodbudo, četudi v majhni količini, ki ji pomaga ostati na poti. Morda z naše strani ne bo potrebno veliko truda, vendar je za drugo osebo to lahko ogromno. Včasih se morda nikoli ne bomo naučili pozitivnega vpliva, ki smo ga imeli.

Ali pa imamo morda druge darove, kot je pisanje, ki lahko navdihuje milijone. A ne glede na to se spomnimo, da je vsak talent, ki ga imamo, izjemno dragocen, ne glede na to, ali pomaga nam ali drugim.

Osvoboditev našega zmotnega razmišljanja je tisto, kar naredi prostor za našo sposobnost, da vidimo, razvijamo in izražamo svoje talente. To je del lepote AooA: da se počutimo razumljene in cenjene, da nas osvobodi, da izrazimo svoje darove in tako postanemo celoviti, zaokroženi odrasli otroci, ki okrevajo.

Na današnji dan se zavedam, da imam edinstvene talente. Pripravljen sem jih razvijati in izraziti, ko se učim, kako dragocen sem zase in za druge.

30. april – Bolezen alkoholizma

“Ker je alkoholizem družinska bolezen, so prizadeti vsi družinski člani, ne glede na to, če pijejo ali ne. Z neverjetno predvidljivostjo otroci odrastejo v zasvojenost ali se poročijo z odvisno ali kompulzivno osebo.”

BRB str. 13

Morda smo se zavedali učinkov alkohola na naše življenje. Ali bolj verjetno, smo zanikali, da bi ta bolezen vplivala na nas.

Počasi so se tančice zanikanja dvignile, ko smo videli, kako nas je bolezen prizadela, hočeš ali ne, tudi če so alkoholika odstranili iz doma. Morda smo nezavedno našli nov in izboljšan alkoholni tip osebnosti, s katerim bi nadaljevali noro igro disociacije.

Ko se udeležujemo srečanj AooA, se zdi, da imamo prirojen občutek, da je prostor za srečanja varen, saj iskreno govorimo o tem, kaj čutimo in doživljamo. Začnemo videti vzorce in navade v vseh naših odnosih – da lahko disfunkcija izvira iz naših ustnic, ne da bi je sploh opazili. Bolj se zavedamo nezdravih odločitev, ki jih sprejemamo, tako zavestno kot nezavedno, in izbiramo drugačne možnosti.

Na ta dan priznam, da me je prizadela družinska bolezen alkoholizma. Pozoren bom na vzorce in navade, ki sem jih zanikal, da jih ne bom več ponavljal.

29. april – Četrta tradicija

“Skupinam je dana svoboda, da delajo napake. Z drugimi besedami, vsaka skupina ima neodtuljivo pravico, da se moti. In ko dela napake, postane njihova odločitev del procesa rasti, tako za sestanke kot še posebej za druga srečanja članov.”

BRB str. 511

Neustrašni člani, ki začno sestanek, si morda želijo, da bi zanje kdo glasoval, ko se sprejemajo odločitve.

Jih naj odpremo z molitvijo za spokojnost? Ali naj preberemo Seznam perila ali ima branje Problema večji vpliv? Ali kako razporediti čas? Ali košaro s prispevki podamo na koncu? Spremenljivk je neomejeno. Vsaka skupina je avtonomna, dokler njihova dejanja ne vplivajo na druge skupine ali AooA kot celoto. Skupina ima svobodo, da vzpostavi svoj lasten način in slog srečanja. Nekateri bodo dali prednost slogu, ki je umirjen; drugi bodo morda želeli trdnejšo strukturo. Izbira je v skupini.

AooA sodeluje z vsemi drugimi 12 koračnimi skupinami, vendar pri tem lastnega sporočila ne razvodeni. Naš fokus je na okrevanju od posledic vzgoje v alkoholni ali disfunkcionalni družini z uporabo 12 Korakov in Osebnega starševstva. Ne glede na izbire skupine pa se predvsem zavedajmo, kaj smo. Smo lasten program, ne razširitev drugih programov 12 korakov.

Na ta dan bom spoštoval avtonomijo skupine v svojem prizadevanju, da prenesem sporočilo AooA odraslemu otroku, ki še trpi. Pomagal bom ohraniti osredotočenost AooA na okrevanje po posledicah vzgoje v alkoholni ali disfunkcionalni družini.

28. april – Moč volje

“Razbiti si moramo iluzijo, da lahko najdemo nebolečo rešitev.”

BRB str. 123

Odraslim otrokom ne manjka volje. Zanašati smo se morali na železno moč svoje volje, da nas popelje skozi najtežje čase. Včasih se lahko prepričamo, da za ozdravitev preprosto potrebujemo več notranje odločnosti. Tudi po tem, ko smo v AooA, nekateri od nas poskušajo odstraniti lastnosti seznama perila in mislijo, da bi lahko sprejeli drugačne, bolj zdrave odločitve, če bi imeli le večjo odločenost, da se izboljšamo. Naša želja je na pravem mestu, iščemo ozdravitev in okrevanje, vendar metoda ne uspe. Morda mislimo, da lahko beremo ali se učimo o lažji rešitvi in ​​se sami izboljšamo, vendar potrebujemo 12 korakov okrevanja in druženje, da resnično ozdravimo. Za naš problem ni neboleče rešitve.

V okrevanju bomo čutili čustva in bolečino, ki smo jih morda potlačili. Žalost zaradi našega otroštva se bo pojavila, a nas ne bo požrla. Naša notranja moč, na katero smo se nekoč zanašali za preživetje, nam bo zdaj dala pogum, ki ga potrebujemo. Svojo odločenost ne obrnemo v to, da bi se osredotočili na izolacijo, temveč v to, da se zavežemo, da bomo okrevali v podpornem skupinskem okolju.

Na ta dan sprejemam čustva, ki se porajajo med mojo potjo okrevanja, saj vem, da je vsaka bolečina začasna in da je veselje možno, ko se še naprej zdravim.

27. april – Oddolžitve

“Mnogi od nas pokukajo naprej v osmi in deveti korak in čutijo, da se moramo oddolžiti različnim ljudem, vključno s starši, ki so nam škodovali kot otrokom. Pogosto pa je ta škoda v obliki vulgarnih dejanj incesta, fizične zlorabe ali duševne in čustvene zlorabe bolanih staršev ali skrbnikov.”

BRB str. 109

Ko smo nekateri od nas pogledali naprej na osmi in deveti korak, nismo mogli razumeti, kako smo lahko dolžni oddolžitve svojim storilcem. Že sama ideja nam je bila nepredstavljiva.

Vendar se nismo zavedali, da od nas to ne bo zahtevalo, da se oddolžimo nevarnim ljudem, in zagotovo ne zahteva, da se bomo za stvari, na katere nismo imeli vpliva.

V AooA se naučimo, da so oddolžitve, za katere pa smo odgovorni, stvari, ki smo jih naredili kot odrasli, ki običajno izvirajo iz naše zlorabe v otroštvu. Vendar pa je to, ali škodo dejansko popravimo neposredno, osebna izbira, saj to ni vedno varno. Zato iščemo napotke pri tistih, ki so že bili na tej poti. Če se z njihovo pomočjo odločimo, da nekaterim ljudem ne moremo narediti neposredne oddolžitve, izvemo, da je to mogoče opraviti posredno, kar vključuje tudi to, da postanemo oseba, kakršna naj bi postali.

Na današnji dan bom, preden se oddolžim potencialno nevarnim ljudem, najprej poiskal nasvet svojega sponzorja ali drugih sopotnikov. V mnogih primerih je lahko posredna oddolžitev primernejša.

26. april – Peta značilnost

“Živimo življenje žrtve in ta šibkost v naših ljubezenskih in prijateljskih odnosih nas privlači.”

BRB str. 14

Nekaterim od nas je bilo to lastnost težko razumeti.

»Ne imejte nas za žrtve,« smo pomislili. “Šli smo čez pekel in nazaj. Bilo nam je težko.”

Ideja, da smo hodili po svetu in izbirali bolne ljudi, je bila za nas skoraj žaljiva.

Trajalo je nekaj časa, da smo prišli iz našega zanikanja.

Spoznali smo paraalkoholizem in soodvisnost in da nam je brez pomoči usojeno nadaljevati s poustvarjanjem preteklosti.

V vsakdanjem življenju smo začeli videti resnico – kako so naši občutki brezupnosti zelo pogosto izvirali iz misli, kot so: »Svet je prevelik, da bi ga lahko obvladal« in »Preprosto ne zmorem«.

Prepoznali smo, da se počutimo kot žrtve, ki so jih izkoriščali. Opazili smo, kako smo se navadno izogibali ljudem, ki so bili videti samozavestni, ker se z njimi nismo znali pogovarjati in se je zdelo, da nas »itak ne potrebujejo«. Ob njih smo se počutili neprijetno, a nismo vedeli zakaj.

Ko razumemo, da smo resnično nemočni pred drugimi ljudmi, ne pa sami, odkrijemo svojo pripravljenost na spremembe.

12 korakov nam daje načrt, ki mu sledimo, da postanemo samozavestni in samostojni – tisti tip osebe, ki smo se ji vedno izogibali, a smo si na skrivaj želeli biti vsa ta leta. Začnemo privlačiti tudi druge s temi značilnostmi.

Na današnji dan se bom zavedal, kdaj se počutim neenakopravnega z drugimi. Ustavil se bom in potrdil, da sem enako pomemben kot vsi drugi.

25. april – Samostojna osebnost

“Postal sem močnejši zaradi prizadevanj, ki sem jih vložil, da bi zaščitil svojega notranjega otroka in zaradi moči, ki mi jo daje, ko zdaj delava skupaj. Oba cvetiva.”

BRB str. 399

Ko smo bili iskreni, smo ugotovili, da še nikoli v življenju nismo naredili popolnega koraka. Takrat smo začeli presegati lastno zanikanje in hoditi v integriteti. Prepoznali smo, da je bilo naše vedenje omadeževano z nauki, ki smo se jih naučili v našem otroštvu. Čeprav je bilo že v tem nekaj dobrega, smo vendarle potrebovali neustrašen inventar, da bi ugotovili in ločili tisto, česar do konca naše poti ne potrebujemo.

To smo storili s pomočjo sponzorja oziroma sopotnika in Rumenega delovnega zvezka. Z lastno skrbnostjo smo pridobivali moč. Prebijali smo se zgodnje dneve bolečine okrevanja in verjeli, da bomo nekega dne delovali resnično samostojno. Videli smo svojo pot onkraj perfekcionizma. Vračali smo se v življenje, pa čeprav nepopolni in tudi ko smo se počutili manjvredne.

Naša prihodnost se je začela odvijati, neodvisna od želja drugih ljudi. Nismo bili več vezani na svoje mučitelje. Kot metulj iz zapredka smo se končno razvili v samostojne osebnosti.

Nikoli nismo vedeli, da obstaja ta raven občutka, a te spremembe smo pozdravili. Ko smo postali bolj pripravljeni boriti se za svoja življenja, smo razumeli, da smo imeli lastno vrednost globoko v sebi ves čas. Klicala nas je v naši temi, da bi jo slišali in videli.

Na današnji dan bom objel svojo notranjo resnico in svojega notranjega otroka. Sem samostojna oseba.

24. april – Povezanost

“Za to povezanost v odnosih je značilno izkazovanje čustev, zaupanja, medsebojnega spoštovanja in priznanje resničnosti Višje Sile.” 

BRB str. 265

Ena od najhujših stvari, ki smo jih morda občutili kot otroci, je bil občutek osamljenosti, občutek, da nismo povezani z ničimer in nikomer.

Potem smo postali odrasli, ki nas je v notranjosti skelelo, da bi našli povezavo vsaj z nečim. Pogosto smo to našli pri ljudeh, ki niso bili primerni za nas, ali pa smo začasen občutek povezanosti našli s hrano, drogami, seksom, alkoholom, v svobodnih zvezah, s svojimi otroki, zakonci in drugimi, za katere se je morda zdelo, da “so celoviti”. Večina stvari, ki smo jih preizkusili, je bila nekaj časa dobra, vendar smo se kmalu spet počutili izgubljene in prazne.

V AooA spoznamo, da za to pomanjkanje povezanosti nismo krivi sami in da v tem nismo sami. Da bi preživeli svoje otroštvo, smo se morali odklopiti, da bi zaščitili svoje srce. Toda dlje, ko sedaj stopicamo na mestu, hujša je bolečina, ki jo doživljamo.

Okrevanje od te bolečine najdemo z delom po Korakih in odkrivanjem svoje prave identitete. Naučimo se, da so odgovori v nas samih in da nam povezovanje z Višjo Silo pomaga najti te odgovore. Ko se naučimo izražati svoja čustva, se začnemo povezovati s svojim resničnim jazom. To nam pomaga, da se končno začnemo počutiti zdrave in  povezane z drugimi.

Na ta dan se bom spomnil, da sem resnična oseba, ki je sposobna vzpostaviti resnične stike z drugimi. To počnem tako, da verjamem vase in v svojo Višjo Silo.

23. april – Obžalovanje in starejši člani

“Mnogi starejši člani govorijo o tem, da so svojo žalost našli tako, da so opravljali 12 korakov ali da so samo tiho sami obsedeli in začutili občutke, ki so se pojavili.”

BRB str. 200

Starejši člani z dolgoletnimi izkušnjami obiskovanja srečanj, podelitev, sopotništva in služenja iz prostora ljubezni so morda dosegli točko, ko so sposobni samo tiho sedeti in si dovoliti, da se pojavijo občutki.

Njihova vsakodnevna praksa jim je skozi čas omogočila ta čudovit dar.

Mnogim dolgoletnim članom je namreč uporaba orodij programa postala njihova druga narava; ko se pojavijo njihovi občutki, jim dovolijo, da odtečejo, kot se vroč zrak naravno dviga v neskončno nebo.

Nenehno vsakodnevno delo pri izvajanju Korakov postopoma in nežno izvleče iz globin njihove duševnosti potegne obžalovanje.

Vredno jih je poslušati, ko pripovedujejo o svojih izkušnjah, moči in upanju. Vendar bodo tudi prvi, ki bodo priznali, da ne poznajo vseh odgovorov; da se vsak dan učijo od novejših članov, ki so lahko modri dlje, kot je trajal njihov čas v programu. Takšna je narava te skupnosti. Delo z obžalovanjem je del procesa zdravljenja, ki zajema vse starosti in obdobja trajanja programa.

Na ta dan bom delal vsakodnevni program okrevanja. Ko bom pripravljen, bom prejel vse darove svojega dela na obžalovanju, kakor se bodo pojavljali in kakor jih bom srečeval v procesu.

22. april – Vztrajnost

“Okrevanje zahteva potrpežljivost in vztrajnost.

Po naravi pa smo nestrpni, da bi nemudoma prišli do konca in preskočili trdo delo programa.”

BRB str. XXX

Kadarkoli mislimo, da bi morali pri okrevanju narediti več, bolje ali hitreje, je to lahko nekaj, kar nam govori naša bolezen. Morda celo mislimo, da zaostajamo, da nikoli ne bomo dovolj dobri ali da nikoli ne bomo prišli skozi korake. Takšno razmišljanje nas lahko pripelje do pretiranega napora ali pa nas, nasprotno, pripravi do tega, da bi kar obupali, namesto da bi ohranili uravnotežen, umirjen pristop k delu po našem programu z dejanji, ki izhajajo iz ljubezni.

V 12- koračnih programih obstaja odličen slogan: “Samo pridi.” To pomeni, da moramo biti preprosto prisotni, samo tukaj in zdaj, in narediti naslednjo pravo stvar, ki je pred nami. Pomeni, da smo v miru s svojimi dejanji, namesto da pritiskamo, silimo, pričakujemo ali fantaziramo prihodnost. To nam daje zmožnost, da smo človeški, da smo sproščeni in da se preprosto izkažemo samim sebi. Tako razvijamo vztrajnost in ravnovesje, dan za dnem.

Na ta dan si dovolim, da se ravno prav prilegam in pokažem sebi po najboljših močeh, kar jih premorem.

21. april – Drugi korak

“Eden od namenov drugega koraka je vpeljava ideje o ohranjanju odprtega uma glede možnosti Višje Sile, ki mi lahko povrne razum.”

BRB str. 107

Za mnoge od nas so rane zelo globoke, ko gre za zaupanje komurkoli, zlasti Višji Sili, ki jo številni imenujemo Bog. V preteklosti smo se počutili globoko razočarani nad večino ljudi in ostalega v naših življenjih, vključno z Bogom, v katerega smo bili naučeni verjeti in h kateremu moliti.

Ko nekateri ljudje posledično na naših srečanjih svojo Višjo Silo označujejo kot Boga, se težko identificiramo z njimi ali morda celo sprejmemo, da je takšen koncept resničen. Toda drugi korak naj bi nam pokazal, da imamo na voljo podporni sistem; da imamo poleg tega, da gremo sami še različne možnosti. Odkrijemo lahko Moč Odzgoraj, ki nam bo pomagala, in ta Višja Sila je lahko, kar hočemo. Ni pravil. Da si bomo opomogli od otroške disfunkcije, se bomo morali naučiti zaupati nekomu ali nečemu, ki nam bo pomagal.

Na današnji dan se bom naučil zaupati, da imam Višjo Silo, ki mi je pripravljena pomagati. Morda je to skupina, morda občutek umirjenosti, ko doživim naravo, ali tradicionalni Bog kot ga razumem. To je povsem odvisno od mene.

20. april – Kritični starš

“Kritični notranji glas je tisti del nas, ki ostro sodi druge in sebe.”

BRB str. 337

Kot otroci v nefunkcionalnih domovih so mnogi od nas prevzeli težke družinske obveznosti, ki ne bi smele biti naše breme.

Nato so nas kritizirali, da stvari ne delamo »prav«. To nas je pripeljalo do tega, da smo postali strogi do sebe, ko smo mislili, da smo za napake odgovorni le sami, in razvili svoj lasten kritični glas, ki je začel odmevati v naših glavah. In zaradi tega smo se opravičevali za stvari, ki so bile izven našega nadzora.

Ko v AooA okrevamo, si prizadevamo nadomestiti ta kritični notranji glas, ki se je tako zakoreninil v nas, z novim, ljubečim glasom, ki nas neguje in podpira. Ko vsakodnevno opravljamo svojo osebno inventuro, se naučimo tudi opredeliti, kaj je v resnici naše, in tisto, kar z nami nima nobene zveze. Naučimo se postavljati zdrave meje in prositi našo Višjo Silo za moč, da nadaljujemo to pot zdravljenja.

Potrebno je potrpljenje in čas, da gojimo ta ljubeč glas, ki je naš notranji ljubeč starš. Moč in upanje najdemo, ko poslušamo druge v AooA, ko sledimo novi poti, kjer negativno nadomeščamo s pozitivnim v vseh vidikih vsakodnevnega okrevanja. Postanemo bolj neodvisni in moremo zaupati lastnim odločitvam.

Na ta dan prevzemam odgovornost zase. Posredujem si pozitivna sporočila in se tolažim, ker vem, da je moja Višja Sila ves čas z mano.

19. april – Služenje

“Toda preden lahko služimo drug drugemu, moramo biti najprej pripravljeni ljubiti sebe in služiti sebi.”

BRB str. 354

Mnogi od nas v AooA najdejo tako čudovite odgovore, da želimo širiti besedo in pomagati drugim, še preden sploh razumemo, kaj AooA v resnici je, in preden razumemo, kaj jo moramo imeti, preden to lahko podamo naprej.

Na naših sestankih nas vse vzpodbuja, da ponudimo lastno služenje kot način vračanja. In to je vse, kar se od nas nekaj časa pričakuje.

Če se odločimo za zagotavljanje služenja po sestanku, je za naše osebno okrevanje bistveno, da preučimo svoje motive.

Vse, kar počnemo, ne glede na to, ali se vključimo v pripravljalno skupino ali začenjamo druga srečanja, mora izhajati iz ljubezni in hvaležnosti za to, kar smo prejeli. Če ne, se lahko zapletemo v težave z nadzorom in ga vključimo v situacije, kjer ga ne potrebujemo. Ali pa se lahko počutimo žrtve, če menimo, da naše delo ni dovolj cenjeno. Če se nam te stvari zgodijo in delamo po našem programu in uporabljamo orodja AooA, bomo lahko naredili korak nazaj in videli, da je služenje darilo, ki ga dajemo sebi in drugim. Naenkrat vidimo mnogo priložnosti za rast, ki jih sicer ne bi.

Na današnji dan bom uravnotežil služenje, ki ga nudim, s svojimi potrebami po okrevanju.

18. april – 12. lastnost

“Smo odvisne osebnosti, ki se bojimo zapuščenosti in bomo naredili vse, da obdržimo odnos, da ne bi doživeli bolečih občutkov zapuščenosti, ki smo jih bili deležni zaradi življenja z bolnimi ljudmi, ki jih čustveno nikoli ni bilo za nas.”

BRB str. 17

Mnogi od nas si želijo, da ne bi ohranili določenih tradicij družinskih bolezni, kot je zapuščenost, a se nam to vseeno to dogaja. Morda smo nekoga namenoma zapustili v izbruhu jeze ali na nek način maščevanja. Ne glede na razlog, smo zdaj v okrevanju, da bi po najboljših močeh prekinili krog te večgeneracijske družinske bolezni.

Ideja, da ne zapuščamo drugih, se morda zdi tuja ideja.

Mogoče preprosto ne vemo, kako ostati, kako se počutiti varno dovolj dolgo, da bi postali intimni. Približati se drugemu človeku je lahko grozljivo.

Biti s sopotniki v tem programu je prvi korak pri vadbi, kako tolerirati intimnost.

Prav tako se lahko naučimo komunicirati, reševati težave in odpuščati na načine, ki se jih nismo nikoli učili. Ko v okrevanju naredimo stvari drugače, naredimo pravo dejanje poguma.

Vadimo lahko; zmoremo.

To je naš življenjski popravek – darilo sebi in drugim ob okrevanju. Morda pa tudi našim družinam.

Na današnji dan bom prakticiral novo, zaupljivo vedenje s prijatelji iz AooA. Še naprej se bom učil bolj zdravih načinov komuniciranja, ki mi bodo preprečili, da bi zapustil druge iz napačnih razlogov.

17. april – Odpuščanje

“Prositi odraslega otroka, naj prepusti nadzor, je kot prositi nekoga, da skoči z letala brez padala. Brez okrevanja lahko odrasel otrok živi v stalnem strahu, da bi prepustil nadzor.”

BRB str. 39

Neki svetovalec je nekoč dejal, da se odrasli otroci tako tesno oklepajo vsega, ker se bojijo, da če prepustimo nadzor, se stvari ne bodo dobro izšle. Strah nas drži v suženjstvu. Tega smo se najbolje mogoče naučili med odraščanjem ob tistih, ki smo jih imeli najraje. Kot otroci nas je bilo strah iti domov, strah oditi od doma, strah, da smo naredili nekaj narobe, strah, da nismo dovolj dobri, strah, da nas bo kdo udaril ali brcnil, ali smo se bali za svoja življenja … in seznam se nadaljuje. .

Kakor so se nam nekoč v življenju dogajale stvari, smo čutili krivdo ali sram. Naučili smo se zadržati dih in pričakovati najhujše. Danes se v našem programu okrevanja naučimo veliko novih vedenj, vključno s prepuščanjem s pomočjo naše Višje Sile, naše podporne skupine, našega sponzorja in zemljevida dvanajstih korakov.

V AooA se naučimo ljubiti in sprejemati drug drugega takšnega, kot smo. Ko pride do konflikta – in vemo, da bo – imamo kot odrasli otroci priložnost vsak dan vaditi, kako postati akterji, ne reaktorji, dokler se ne počutimo varno in prijetno.

Na današnji dan se bom spomnil slogana “Pusti in prepusti…”, s katerim prosim svojo Višjo Silo za moč, da se sprostim in razmislim o stvareh, nad katerimi sem nemočen.

16. april – Kritični notranji glas

“Na skrivaj si lahko rečemo, da si ne bomo nikoli opomogli ali pa da ne moremo izkusiti prednosti Korakov. To je subtilen, a kritičen notranji glas, ki nas skuša izključiti iz okrevanja.”

BRB str. 49

Vsi smo že slišali, da so ljudje po naravi bitja navad. Zdi se, da ni pomembno, ali so te navade dobre za nas ali nam škodujejo; zagotavljajo nam določeno raven ugodja.

Okrevanje prinaša spremembe, na katere ljudje okoli nas, ki so vajeni naše disfunkcije, pogosto gledajo sumljivo – to je že znan odziv. Nekateri od teh ljudi se lahko počutijo ogrožene zaradi naše spremembe in poskušajo posegati vanjo. To ni nič nenavadnega in drugi v programu nas opozorijo na to možnost.

Zavedamo pa se tudi našega kritičnega notranjega starša, ki lahko poskuša sabotirati naše okrevanje s stavki, kot so: »Morda je to napačna stvar«. “Ali bom sploh vedel, kdo sem, če se spremenim?” “Mogoče sem prestar, da bi to počel.” Ko se ta glas oglasi, je čas, da se obrnemo na naše sopotnike AooA za pomoč in podporo.

Na današnji dan se bom zavedal, kako moj kritični notranji starš skuša v meni sejati dvom. Da ostanem prizemljen, si potrjujem, da sem zdaj na pravi poti.

15. april – Četrta obljuba

“Naša sposobnost delitve intimnosti bo rasla v nas.”

BRB str. 591

Ena od žrtev naših disfunkcionalnih družin je bila naša sposobnost delitve intimnosti.

V naših pogosto nevarnih družinah je intimnost vodila v ranljivost, ki je postala odkrito povabilo, da smo vedno znova prizadeti. Naučili smo se zaščititi tako, da zapremo svojo naravno potrebo po intimnosti. Naš lažni jaz je prevzel odgovornost, da nas zaščiti pred grozljivo bolečino množice nezadovoljenih potreb.

Ko se vključimo v proces okrevanja, se začnemo počutiti udobno z drugimi AooA in se učimo izražati svoje potrebe na sestankih. Morda se moramo odločiti, s kom bomo delili svoje najbolj dragocene bolečine, vendar jih moramo deliti, če želimo ponovno pridobiti sposobnost intimnega delitve.

Proces okrevanja od nas zahteva, da postanemo lastni ljubeči starši, pri čemer razbremenimo dolžnosti našega najbolj gorečega zagovornika, našega kritičnega notranjega starša. Šele takrat bo naš notranji otrok začel čutiti in izražati vso bolečino v sebi.

Ko se počutimo prijetno ob neprijetni odsotnosti našega kritičnega notranjega starša, gradimo zaupanje, da nas bo naš ljubeč starš vodil, da vemo, kdaj in kje naj delimo našo intimo. Naša notranja intima se prevede v zunanjo. Ponovno postanemo celoviti.

Na ta dan bom pomagal svojemu notranjemu otroku, da se počuti varnega, da bo moja svoboda deliti intimnost lahko rasla. Vadil bom intimno deljenje z drugimi, ki sem se jim naučil zaupati.

14. april – Višja Sila

“…mnogi od nas se počutijo neprijetno ob besedi ‘Bog’ in se lahko umaknejo že ob sami omembi besede … Ti člani pogosto najdejo olajšanje v misli, da bi G-O-D lahko pomenil ‘dobro, urejeno smer’ (Good, Orderly Direction)”

BRB str. 78

Mnoge od nas so kot otroke poškodovali v imenu vere in Boga.

Morda smo odraščali v naukih, ki so nam prikazovali Boga, ki kaznuje, ali v domu, kjer ni bilo strpnosti do drugih prepričanj. Morda še vedno ne prepoznamo globine škode, ki sta nam jo povzročila sram in čustvena zloraba, ki smo ju doživeli v imenu Boga.

Ko smo našli AooA, smo imeli morda težave z uporabo besede Bog v korakih.

Potem so nekateri govorili o svojem verovanju v Boga in omenjali svojo vero, kot ogromen gumb, ki so ga nenehno pritiskali. Če smo zaradi tega prenehali obiskovati sestanke, smo s tem zavrnili program, namenjen ljudem vseh sistemov prepričanj, ne glede na to, ali svojo Višjo Silo že imenujejo “Bog” ali ne.

A če ostanemo, lahko naredimo številne stvari.

Med delitvijo lahko potrdimo lastno prepričanje z besedami: “Ta program deluje zame, ker je duhovni, ne verski.” Ali pa, ko nekdo reče »Bog«, si to lahko predstavljamo kot kratico za »dobra, urejena smer« (Good, Orderly Direction). Katera koli od teh izbir ali še številne druge nam lahko pomagajo najti način, da »vzamemo tisto, kar nam je koristno, in pustimo vse ostalo«.

Na današnji dan ne bom “otroka v čebru vrgel ven skupaj z vodo.” Samo zato, ker nekateri ljudje verjamejo v Višjo Silo, zaradi katere mi je neprijetno, še ne pomeni, da program ni pravi zame.

13. april – Anoreksija v razmerju

“Mnogi izgubljeni otroci izvajajo ‘anorekcijo v razmerju’.”

BRB str. 135

Odrasli otroci se naučijo veliko stvari, ko odraščajo v nefunkcionalnem domu. Ne zaupati je na žalost bila ena glavnih stvari, ki smo se jih naučili. Naučili smo se postaviti zid okoli sebe za zaščito pred bolečino.

Ta zid nas spremlja v odraslost in zasenči vse naše odnose z znanci, prijatelji, sodelavci in kar je najpomembneje, naš intimni odnos s partnerjem/zakonskim partnerjem. Ugotavljamo, da za razliko od naše izvorne družine zdrav odnos zahteva določeno stopnjo zaupanja, nekaj, kar nam je tako tuje, da se zdi, da je naša varnost ogrožena.

Ko dobimo možnost izbire, da popustimo in dovolimo nekomu, da prebije naš zaščitni zid, se nekateri odločimo, da preprečimo ali končamo razmerje. Bojimo se neuspeha, tako da sabotiramo svoj uspeh.

Ko postanemo čustveno močnejši v našem programu okrevanja AooA, začnemo odstranjevati opeke iz našega zidu, saj vemo, da lahko zdaj sprejmemo, kar nam prinaša življenje, z ljubeznijo in podporo, ki ju imamo zase, pa tudi od naše višje sile in sopotnikov.  

Na današnji dan bom še naprej čustveno rasel z zavedanjem, da me bosta AooA in moja Višja Sila vodila pri pridobivanju moči, da zaupam drugim.

12. april – Družinske vloge

“Takšne preživetvene vloge so običajno trdožive in ostanejo v naših osebnostih še dolgo po tem, ko zapustimo svoje nezdrave domove… . Primer je 40-letna sestra, ki živi svojo izgubljeno otroško vlogo tako, da se izogiba prazničnim obrokom in le redko kliče domov .”

BRB str. 98

Vloge, sprejete za preživetje naših otroških izkušenj, so naše privzete pozicije v življenju, razen če se zavemo osnovnih vzrokov.

Pred okrevanjem AooA smo se morda izogibali svojim družinam, ker so nas preplavili strah, jeza, žalost, ambivalentnost ali nezaupanje. Nesodelovanje v lažni praznični radosti je bil eden od načinov zaščite.

Ko z uporabo orodij programa napredujemo, se morda še naprej izogibamo svojim družinam, zdaj pa zato, ker se zavedamo, da interakcija ni zdrava. Morda upamo na čas, ko bomo lahko dovolj dobro skrbeli za svojega notranjega otroka, da bomo ponovno vzpostavili stik. In če bomo to storili, bomo to storili s popolnim zavedanjem, kaj lahko ali ne dobimo v zameno, ko ne bomo več igrali vloge, zaradi katere je našim družinam udobno.

Okrevanje je proces, ki upada in raste kot valovi na pesku našega življenja.

S pomočjo naše podporne skupine AooA, naše Višje Sile in sočutnih prič, ki jih najdemo na poti, lahko uživamo v prebujanju našega duha, ki nam lahko prinaša veselje vsak dan.

Na današnji dan bom spremljal svojo spreminjajočo se družinsko vlogo, da bi zabeležil svoj napredek na tem pozitivno vznemirljivem duhovnem potovanju, na katerem sem.

11. april – Sramovanje telesa

“Sramovanje telesa se ne nanaša le na našo težo ali obliko.”

BRB str. 441

V otroštvu so se naše družine marsikomu od nas okrutno posmehovale zaradi tega, kako smo izgledali.

Iztočnica za posmehljivke so bile naše poteze obraza, deli telesa, glas, lasje, nohti, ušesa, zobje, etnična pripadnost in še kaj.

Da bi preživeli, smo se mnogi od nas obnašali, kot da nas to ne moti.

A na skrivaj smo od sramu povesili glave. Da bi našli način, da se prilagodimo, smo jedli drugačne jedi, nosili šiške, si pokrivali ušesa, si neusmiljeno umivali obraz in nosili oblačila, da smo prikrili dele, ki so se jim smejali.

A po navadi nam ni šlo najbolje- sramežljivost in zapuščenost sta dan za dnem postajala vse bolj del nas. Ko so nas vsi zapustili, smo izgubili vse. To pa nas je naučilo zapustiti tudi same sebe. Naša telesa so bila le še del nas samih, ki nam ni pripadal.

V procesu okrevanja začnemo na sestankih videti kratke utrinke svojega resničnega jaza, ko se slišimo v zgodbah drugih.

Končno začnemo čutiti sprejetost, en objem naenkrat. Branje literature AooA potrjuje, da vendarle nismo nori. Morda so nam ukradli otroštvo, vendar smo nekako preživeli. S to močjo preostalih preživelih vztrajno delamo svoj program. Postopoma, ko se ozremo vase, začnemo početi najpomembnejše, kar si lahko zamislimo: sprejemamo svoj videz.

Na današnji dan se bom pogledal v ogledalo, se nasmehnil in rekel: “Ljubim vsak delček tebe. Ponosen sem na svoje trdo delo, da bi prekinil krog sramu.”

10. april – Čustvena bolečina

“Naše izkušnje razkrivajo, da čustvena bolečina ima vrednost. S podporo in nežnostjo lahko najdemo svojo zdravo bolečino in odkrijemo njeno zdravilno sproščanje, tako kot smo si povrnili solze.”

BRB str. 212

Okrevanje nam je prineslo veliko novih spoznanj.

Spoznali smo, da se moramo zavarovati, da bi se zaščitili v otroštvu. To se ni zgodilo le za en dogodek ali en dan; takole varovati smo se morali leta.

Naše reakcije na bolečino so bile v danih okoliščinah normalne.

Tako kot so nas naša telesa zaščitila z umikom od vroče peči, so nas zaščitila tudi drugače. Ko smo prejeli največjo dopustno mejo čustvene bolečine, so nas naša telesa odmaknila od te bolečine: to je bil zdrav umik. Najverjetneje se tega nismo niti zavedali. Z leti je bilo izgubljenih toliko trenutkov, ur in dni, da smo na koncu izgubili sebe. Morda smo se celo vprašali: “Kako se sploh počuti normalna oseba?”

V okrevanju, ko začnemo odkrivati ​​bolečino, se včasih počutimo premagane z nerazložljivo kopico čustev.

Morda mislimo, da je nekaj narobe ali se dogaja nekaj slabega. Toda tisti, ki jim zaupamo v AooA, nam pravijo, da je dobro stopiti v stik z našo zdravo bolečino. Hvala Bogu, da imamo svoja srečanja. Sedimo skupaj kot otroci, ki so vsi ubežali požaru. Celo posebno ugodje doživljamo, ko to pot prehodimo skupaj. Prvotno bolečino povrnemo tako, da o njej govorimo drugim- to je najboljši način zdravljenja.

Na današnji dan objamem svojo zdravo bolečino in se spomnimo, da moram veliko sprostiti in predelati. Čutimo, da se postopoma zdravimo.

8. april – Družinska bolezen

“Mnogi od nas imajo otroke, ki se bodo nekega dne morda kvalificirali za AooA, ker smo nanje prenesli bolezen družinske disfunkcije.”

BRB str. 156

Spomnimo se, da smo se med odraščanjem spraševali, zakaj je življenje tako slabo za nas in ne za druge otroke. Sanjarili smo, kako drugače bomo ravnali s svojimi otroki. Nikoli se ne bodo počutili kot mi, ker bomo mi najboljši starši – starši, kakršne smo si vedno želeli.

Vendar večina od nas te fantazije ni mogla uresničiti.

Želeli smo se obnašati kot ljubeči starši, a pogosto smo ugotovili, da delamo ravno nasprotno. Kaj je bilo narobe z nami? To so bili vendar naši majhni otroci, zakaj ne bi mogli stvari narediti bolje? Začela nas je mučiti krivda. Nismo se še zavedali, da so učinki iz našega otroštva tako zasidrani v nas. Ne glede na to, kaj smo si obljubili, ne glede na to, kako iskreni smo bili, smo ponavljali enaka vedenja.

V AooA si oddahnemo, ko slišimo, da drugi govorijo o isti krivdi, o svoji nezmožnosti, da bi bili starši, kot si želijo biti. Olajšanje je vedeti, da nismo sami.

Naučimo se, da je način za ozdravitev odnosov z lastnimi otroki ta, da najprej ozdravimo sebe tako, da odlagamo prtljago, ki smo jo nosili iz otroštva. Ko to počnemo, začnemo dvigovati glave in se osvobajati krivde, ki nas drži v krču. Začnemo spreminjati način, kako delamo stvari.

Ta dan se bom osredotočil na lastno okrevanje in najprej ozdravil sebe, saj vem, da bom tako najbolj pozitivno vplival na svoje bližnje.

7. april – Seksualna kompulzivnost

“Številni odrasli otroci so se borili s seksualno kompulzivnostjo, ki je prinesla le veliko žalost in peklensko izolacijo od družbe.”

BRB str. 247

Izolirali smo se, tudi ko smo bili z drugimi.

Naša telesa nam niso pripadala, čeprav o tem nismo razmišljali tako. Znašli smo se v težkih situacijah, bili smo v seksualnih odnosih z ljudmi, ki nam niso bili všeč. Nato nam je postalo slabo. Ponovno se je pojavil občutek, kot da smo posiljeni, vendar nismo vedeli, od kod prihaja. Prepričani smo bili, da se nama res nič ni zgodilo, saj so naši zaščitniki v otroštvu govorili, da se ni, ali pa to ni nič hudega. Želeli smo jim verjeti. Želeli smo ohraniti iluzijo, da smo ljubljeni in za nas skrbijo.

Ko okrevamo, se naučimo ravnati spoštljivo do sebe, vključno s svojim telesom.

Ne dovolimo več, da se nas drugi dotaknejo, ko se ne želimo dotikati. Zavedamo se, da je seks zunaj zavezujočega razmerja za nas lahko nevaren. Vemo, da lahko kadar koli prenehamo biti seksualni s svojo ljubljeno osebo, ko se pojavijo občutki, ki zahtevajo pozornost.

Na ta dan se zavedam, da zdrav seks izhaja iz zaupanja in spoštovanja do osebe, ki jo imam rad in ki me tudi ljubi. Vem, da me imajo ljudje radi, ne samo zato, ker tako pravijo, ampak zato, ker to kažejo s tem, kako ravnajo z mano.

6. april – Napredek

“Dan za dnem napredujemo v svojem čustvenem, fizičnem in duhovnem življenju.”

BRB str. 255

Mnogi od nas so izkusili občutek neresničnosti, ko svoje telo potisnemo čez prave meje vzdržljivosti ali pa popolnoma zanemarimo svoje fizične potrebe. Nekateri od nas imajo naravni talent za zmagovanje na tekmovanjih v fizičnih disciplinah, drugi pa sedijo ob strani in si pri sebi razmišljajo, da bi to lahko storili, a se nam preprosto ne da.

Ne glede na našo preteklo situacijo, učenje skrbeti zase pomeni razumevanje vrednosti ustrezne telesne dejavnosti, ki nas ne naredi ranljive za nepotrebne poškodbe ali bolezni. Začnemo si dovoliti resnično ceniti svoje mesto v vesolju.

Morda se zdi težko naučiti se zmernosti pri vseh stvareh. A ko ugotovimo, kaj lahko dobro, uravnoteženo zdravje pomeni za nas to postopoma postane lažje. Začnemo vzpostavljati rutine, ki postanejo navade, te pa nam sčasoma postanejo druga narava.

Spremljevalec naše skrbi za telo je naša čustvena prehrana, ki jo prejmemo v molitvi in meditaciji. To lahko storimo tiho ali pa smo je deležni v doživljanju narave, plesu ob naših najljubših pesmih ali pa ko se preprosto spomnimo, da moramo globoko dihati. To je del našega napredka pri okrevanju – naš način kako si pomagamo pri zdravljenju.

Na ta dan živim v tem trenutku, tako da skrbim za svoj um in svoje telo. Diham, se premikam in prosim svojo Višjo Silo, da je z mano.

5. april – Ločena identiteta

“Kakor se trudimo oblikovati identiteto, ločeno od naših ‘starševskih’ programov, se tudi zavedamo, da se moramo čustveno ločiti od svojih disfunkcionalnih domov. Šele v popolni ločitvi lahko najdemo svobodo, da izrazimo, kdo smo, in ustvarjamo izkušnjo intimne bližine, ki smo jo kot otroci tako obupno potrebovali.”

BRB str. 85

Preden so mnogi od nas prišli v AooA, so nam naši drugi programi pomagali začeti pot, vendar so nas morda tudi pripeljali do tega, da verjamemo, da se ne bi smeli ločiti od naših nasilnih družin. Tako smo se še naprej pojavljali za tiste, ki so bili čustveno nedosegljivi, jim dajali ljubezen in podporo, medtem ko smo sami imeli vse manj moči.

Ko naš notranji otrok razvije glas v AooA, slišimo bolečino. In začenjamo se zavedati globine disfunkcije naše družine.

Dovolimo si, da zamudimo družinske dogodke in opustimo predstave o tem, kako želimo, da bi bilo življenje z njo. Nismo več pripravljeni biti pod nadzorom naših družin.

V zameno pridobimo dostojanstvo in zdrav ponos; začnemo postajati razumni in celi.

Čeprav je težko, se zavedamo, da je vredno. Ugotavljamo, da smo iznajdljivi in ​​da imamo ogromno zmožnosti, da poskrbimo zase, saj smo preživeli travmo iz otroštva. Zagrabimo svojo usodo in živimo svoje življenje iz položaja celovitosti. Nismo več ohromljeni kot bi imeli eno roko zvezano za hrbtom.

Na današnji dan se ne bom ozrl nazaj. Še naprej bom delal tisto, kar je najboljše zame – ustvarjal identiteto, ki je ločena od moje disfunkcionalne družine.

4. april – Kritični starš

“Kritični starš v nas ostro obsoja zaradi napak.”

BRB str. 307

Kritika, ki smo jo slišali med odraščanjem, pa naj bo to od naših staršev, učiteljev ali drugih, celo drugih otrok, je postala tako ponotranjena, da smo ji naučili pustiti, da nas opredeljuje. To ni bila zavestna odločitev. To se je zgodilo postopoma.

Sedaj odrasli nosimo ta sramotna sporočila s seboj v obliki lastnega notranjega kritičnega starša. Zato se še naprej ‘kaznujemo’, ko nam nekaj uide le za las ali pri presoji naredimo še tako majhno napako. Te ‘napake’ so lahko tako trivialne, kot če stopiš skozi vrata pred nekom in mu jih nehote zapreš pred njim. Ali pa imamo morda težave pri spremljanju pogovora. Naš kritičen notranji starš takoj vskoči z: “Kako si lahko bil tako neumen?” ali “Kaj je narobe s tabo?” Ko dovolimo temu glasu, da vlada našim mislim, lahko tako ponovno presodimo skoraj vse, kar počnemo.

Ko se v AooA učimo utišati ta kritični glas, ta sporočila nadomestimo z bolj ljubečimi mislimi, ki nam povedo, da nismo storili nič narobe – v redu smo! Če koga pomotoma zavrnemo, se opravičimo in gremo naprej. In zavedamo se, da je lahko veliko razlogov, zakaj ne sledimo temu, kar nekdo govori. Morda si ne predstavljajo popolne slike, zato jih lahko prosimo, naj dodatno pojasnijo ali povedo drugače. Naši novi odzivi kažejo moč in nas okrepijo.

Današnji dan bom vadil utišanje svojega kritičnega starša in si potrdil, da sem samo človek in da je v redu biti nepopoln.

3. april – Četrti korak

“Naredili smo poglobljeno in neustrašeno inventuro samih sebe.”

BRB str. 150

Ko v rumenem delovnem zvezku naredimo popis za četrti korak, vidimo, da so med množico naših otroških izkušenj še vedno zdi sveže rane. Stvari, o katerih smo se morda neskončno pogovarjali, tudi na terapiji, dobijo nov pomen, ko se vse skupaj nenadoma združi. Opazimo vzorce.

Začnemo videti izhod iz norosti. Vdihnemo nekoliko globlje, ko bolečina začne popuščati. Zaupamo v proces. Vidimo, da se drugi, ki so šli skozi to, zdijo lažji in imajo prožnost, ki si jo želimo. Zaupamo njihovim izkušnjam.

Opazimo, da je ta inventar globlji od dela po Korakih, ki smo ga morda opravili v drugih 12-koračnih programih. Globlje preučujemo vprašanja, ki smo jih morda že obdelovali, zlasti v zvezi z našimi občutki.

Trudimo se biti čim bolj neustrašni.

Čeprav se trudimo, da se ne zadržujemo, tudi svojih notranjih otrok ne silimo, da pripovedujejo, česar še niso pripravljeni videti. Vemo, da lahko naredimo še četrti korak za naslednjo plast čebule.

Na današnji dan si dovolim biti iskren in temeljit ter pozdravljam dejstvo, da se vedno več učim o sebi.

2. april – Celovitost

“Začnemo s predpostavko, da smo celoviti in da normalno reagirali na nenormalne situacije odraščanja v nefunkcionalnem domu. Naša normalna reakcija, da se zaščitimo, je ustvarila lastnosti preživetja, prisile in samopoškodb, ki se odzovejo korakom AooA in duhovnemu zdravljenju.”

BRB str. 143

Ko slišimo, da smo v svojem bistvu celoviti, se sprašujemo: “Če je to res, zakaj se počutim tako nevrednega ali pomanjkljivega? Zakaj se zdi, da ne morem živeti iz resnice svoje celovitosti?”

Program okrevanja AooA briljantno, nežno in postopoma odpravlja to dilemo in nas sčasoma vrača k naši prvobitni pravici, da smo nazaj celoviti, da postanemo svoj resnični jaz.

Ko program uporabljamo v svojem življenju in se korak za korakom prebujamo v svojem resničnem jazu, začnemo čutiti sočutje do vseh disfunkcij, ki smo jih nekoč obsojali in se jih sramovali.

“Seveda,” pravimo, “povsem razumljivo je, da sem se tako odzval.” Sprostimo se in začutimo usmiljenje do sebe. V danih okoliščinah smo naredili vse, kar smo lahko.

Povsem »normalno« je, da smo se tako odzvali na disfunkcionalne razmere v naši vzgoji.

Nismo mi krivi. Bili smo nemočni.

Z razvojem lastnosti preživetja, prisile in samopoškodovalnega vedenja smo se spopadli, kot smo se lahko. Nismo bili slabi ali napačni, da smo to naredili. Ko vadimo Korake in se preoblikujemo z rešitvijo naše Višje Sile, si odpustimo svoje pomanjkljivosti in si povrnemo svojo rojstno pravico do celovitosti.

Na današnji dan bom občutil sočutje do sebe, saj sem spoznal, da so bile moje disfunkcionalne reakcije »normalne« – le naredil sem najboljše, kakor sem mogel.

1. april – Delo po Korakih

“Če smo pridni pri delu po 12 korakih AooA, se zgodijo čudeži, ki si jih nismo mogli niti predstavljati.”

BRB str. 156

Ko smo začeli z delom po Korakih, smo morda še vedno ugotovili, da razmišljamo o drugih veliko bolj kot o sebi.

Poiskali smo mesta za umik, da bi našli vzburjenje, ki smo ga bili vajeni. Zlorabili smo svojo notranjo lekarno in uživali v sadovih našega zločina.

Bilo je zabavno…

… dokler ni bilo več zabavno.

Ko smo se bolje zasidrali v AooA, smo postali bolj sproščeni v tem, kako vidimo stvari.

Vemo, da nismo odgovorni za svet.

Bolj smo potrpežljivi s sabo, saj vemo, da svojega dela obnove ne bomo nikoli popolno opravili. Osvetlimo svoja perfekcionistična gledanja; opuščamo nerealne cilje, ki smo si jih morda že zdavnaj postavili sami ali drugi.

Kakor stopamo po stopnicah in zaupamo svojim sopotnikom in sebi, doživljamo tudi ljubezen naše Višje sile, ki se dan za dnem odpira v nas.

Vemo, da nismo sami. Ta globok dar okrevanja nam omogoča, da vidimo zlorabo, ki smo jo tako dolgo poskušali zanikati. Cenimo ta proces odkrivanja sebe, ko se učimo preoblikovati sebe z ljubeznijo in razumevanjem, ki smo ju vedno potrebovali in zaslužili.

Na današnji dan bom priznal in cenil svoj napredek na vsakem koraku te poti, ne glede na to, ali sem na prvem ali dvanajstem Koraku.

31. marec – Četrta značilnost

“Bodisi postanemo alkoholiki, se poročimo z njimi ali oboje, ali pa najdemo drugo kompulzivno osebnost, kot je deloholik, da bi izpolnili svoje bolne potrebe po zapuščanju.”

BRB str. 12

Ko smo prvič slišali za to značilnost, smo morda razmišljali o vseh odnosih, ki smo jih imeli – tistih, ki smo jih finančno podpirali, ali tistih, v katerih so nas podpirali drugi, a so nas držali »pod ključem«. Bili so to zlomljeni ljudje, ki smo jih poskušali popraviti in so »imeli tak potencial« – a zakaj ga niso izkoristili? Nekateri od nas smo imeli nevarne partnerje, a ko se je samo zazdelo, da nas imajo radi, je bil svet za hip srečen kraj za nas.

Mnogi od teh odnosov so odražali naše otroštvo.

Nismo pa vedeli, da podoživljamo preteklost. Mislili smo, da smo te ljudi izbrali zaradi običajne privlačnosti kot vsi drugi. Ampak to je bilo normalno za nas, saj so nas učili le, kako se obnašati do kompulzivnih, disfunkcionalnih ljudi.

V AooA je tolažilno najti različne ljudi, s katerimi se lahko povežete – tiste, ki so imeli tudi težke izkušnje v razmerju, vendar se odločajo za drugo življenje.

Začnemo videti, kako se je mogoče z njimi povezati na nov način. Vidimo, da se meje postavljajo in ohranjajo. Slišimo, da se ranljivosti delijo, in počutimo se v redu, če počnemo enako. Začnemo zaupati drugim in svoji Višji sili, saj vemo, da smo zdaj sposobni spremeniti svoj vzorec samodestruktivnih odnosov.

Ta dan se bom osredotočil/-a na svojo Višjo moč in sebe, da bom našel svoje središče. To me bo ohranilo osredotočenega/-o, da se bom lahko bolj zdravo povezal z drugimi.

30. marec -Tretja tradicija

“Odrasli otroci, ki so soodvisni, zasvojeni, dolžniki, pretirani jedci, seksaholiki, alkoholiki in hazarderji so lahko člani, če imajo željo po okrevanju posledic disfunkcionalne družine. Nikogar, ki išče pomoč, ne moremo zavrniti v osamljenost in norost posledic disfunkcionalne vzgoje.”

BRB str. 505

Razmišljanje na vse ali nič, ki ga ima večina AooA pred okrevanjem, bi nas vzpodbudilo, da potegnemo jasno črto med verodostojnimi člani AooA in tistimi, ki to niso. Čas nam je pokazal, da so ljudje, ki prihajajo na sestanke, edini, ki lahko rečejo, da so člani, in ko so enkrat prevzeli sedež, jih z redkimi izjemami nihče ne more prisiliti, da se mu odrečejo.

Naše društvo sprejme vsakogar iz nefunkcionalnega doma, ne glede na to, ali je bil prisoten alkohol ali ne.

Odrasli, vzgojeni v rejniških domovih, so običajno živeli v disfunkcionalnih razmerah in lahko pri nas najdejo tudi varno mesto, kjer lahko delijo učinke svojih otroških izkušenj.

Včasih se zgodi, da kakšen član ustvari tak strah, da mora skupinska zavest stopiti v to, da postavi ustrezne meje.

Na srečo so ti primeri izjemno redki. Bolj strašna ideja je, da bi odraslega otroka zavrnili, običajno s strani dobronamernih AooA, ki nevede dopuščajo, da jih ovira njihova lastna pristranskost. Samo zato, ker nekdo ne govori, ali kriči, preklinja, je nadut ali joka, ga to ne izključuje iz članstva.

Na današnji dan bom storil vse, kar je v moji moči, da bodo lahko vsi člani svobodno izrazili svoje izkušnje, kot lahko najbolje, razen če nekdo ne ogroža drugih ali lastnine skupine.

29. marec – Okrevanje na delovnem mestu

“Imamo visoko toleranco do disfunkcij na delovnem mestu in se na nesrečni službi nagibamo k temu, da nam primanjkuje samozavesti, da bi jo zapustili.”

BRB str. 419

Mnoge so nas natrenirali za otrplost, zato smo takšni tudi bili.

V službi ali kjerkoli se nismo postavili zase, ker smo se zaradi tega počutili krive. Ko smo bili zlorabljeni, smo preko razuma raztegnili naše meje. Bili smo dovzetni za ustrahovanje. Ko smo se postavili zase, smo se običajno sesuli, čeprav smo v sebi vedeli, da imamo prav. Znotraj pa smo prekipevali od jeze in zamere.

Ko se s koraki, sponzorstvom in udeležbo na srečanjih spreminjamo in rastemo, svoje okrevanje nosimo s seboj povsod.

Neposredne rezultate vidimo, ko v svojem osebnem življenju zapustimo uničujočo samozlorabo in se ločimo od tistih, od katerih smo odvisni, pogosto od staršev. V našem poklicnem življenju se lahko zdi, kot da smo zlomili moč uroka. Ljudje, ki so nas preganjali ali jemali za samoumevne, se zdaj začnejo drugače odzivati, ko postavljamo zdrave meje.

Spreminjamo pravila in to ima učinek valovanja.

Smo več kot je naša služba in si zdaj privoščimo prosti čas, da uživamo v stvareh, ki jih imamo radi. To gradi naš značaj in samozavest, dan za dnem.

Na današnji dan se bom začel/-a postavljati zase v službi in drugje, ko bo treba. Blago bom rekel/-a NE tistemu, kar ni prav zame, in proslavil svoje uspehe. Prosil bom za pomoč pri soočanju z vsem negativnim, kar bi se mi lahko povrnilo.

28. marec – Povezanost

“Kot odrasli otroci smo predolgo živeli izolirano življenje. Okrevanje je povezovanje.”

BRB str. xxiv

Na sestankih pogosto slišimo, da program “deluje, ko delaš.” In na tem trdo delamo. Toda včasih se nam zdi, da recidiviramo. Skrbi nas, da bi rekli napačne stvari, da se ne bi počutili povezani s tistimi okoli nas, da bi bili preobremenjeni. Odlašamo in izgubljamo čas v pobegih, namesto da bi naredili nekaj dobrega zase.

Ko se zavemo, kaj se dogaja, se lahko vprašamo: “Kako se izvlečem iz tega?”

Toda to vprašanje zgreši bistvo delovanja programa. Boljše vprašanje je “Na koga se lahko obrnem?” Spomnimo se, da nismo več sami. Ker smo kompulzivno samozavestni, smo obtičali na mestu, kjer nočemo več biti.

Če razumemo, da imamo možnosti, se naučimo, da lahko preprosto dejanje dviga telefona ali odhoda na sestanek bistveno spremeni. Potrebno je le malo zaupanja. Kaj moramo izgubiti? Morda samo naši občutki ničvrednosti, samopomilovanja, sramu in gnusa, ki se lahko zdijo, da se skrivajo tik za vogalom. In kako dober je občutek, da se prebijaš skozi te občutke, en dan naenkrat! Ugotavljamo, da program deluje. Zdaj imamo dovolj dokazov.

Na današnji dan verjamem, da je v programu preprosto dejanje povezovanja s kolegom AooA. Lahko me zadrži na pravi poti z mojo Višjo Silo in mojem okrevanju.

27. marec – Priučena nemoč

“Od nealkoholičnega starša se učimo nemoči, skrbi, črno-belega razmišljanja, biti žrtev in sovraštva do sebe.”

BRB str. 24

Mnogi od nas so odraščali z enim staršem, ki je bil nasilnik, in enim, ki je bil naš skrbnik.

Prvi nas je zanemarjal zaradi svoje odvisnosti, pa naj bo to od alkohola, spolnega razvrata, deloholizma ali česa drugega, kar nam ga je jemalo.

Zdelo se je, da drugi starš pa drži stvari skupaj, in bili smo mu hvaležni. Toda pogosto smo bili vpleteni v njihove odvisnosti, vključno z njihovimi skrajnimi stališči, skrbjo in igranjem žrtve odnosa. Za naše preživetje smo morali sodelovati.

Medtem odrasli smo ugotovili, da nam nekatera naučena vedenja preprečujejo imeti lastno moč.

Mnogi od nas smo se še vedno bali agresivnih ljudi. Nenehno smo bili v skrbeh, navidez zaradi vsega. Igrali smo žrtev v službi in v naših odnosih; bili smo naravni, ker nam je naš soodvisni starš/skrbnik leta oblikoval ta vzorec vedenja in mišljenja. Ko smo končno spoznali, kako se sovražimo zaradi tega vedenja, smo vedeli, da je čas, da poiščemo pomoč.

V AooA se naučimo, da naše samouničevalno vedenje izvira od obeh staršev.

Z našimi spoznanji se pojavijo novi občutki, čeprav nismo vedno prepričani, od kod prihajajo. Za nas je to lahko presenetljivo. Toda te občutke spoštujemo in jih ne odrivamo več stran.

Ko še naprej napredujemo, osvobajamo svoje samouničevalne vzorce in prepoznavamo njihov izvor. Nimajo več mesta v naših življenjih.

Na današnji dan zdaj izbiram svojo vlogo in kako se odzivam na svet okoli sebe.

26. marec – Potrpežljivost

“Vendar proces okrevanja zahteva čas in potrpljenje. To nikakor ni lahko.”

BRB str. 72

Če se spomnemo na prvo srečanje AooA, na katerem smo bili, se večina od nas spomni tesnobe, brezupnosti ali turbulence, ki smo jih doživljali. Nikoli nismo razumeli svoje zasvojenosti z navdušenjem, vendar smo vedeli, da nam je naše življenje ušlo izpod nadzora in da se mora nekaj spremeniti. Kar naprej smo upali, da bodo drugi ljudje v našem življenju naredili spremembe, da bomo lahko doživeli takojšnje olajšanje, vendar se to ni zgodilo.

Ko smo začeli z okrevanjem, smo ugotovili, da se sprememba ne bo zgodila čez noč in da je v redu, da jo sprejmemo s svojim tempom.

Naučili smo se, da je za spremembo potrebna potrpežljivost – da se vedno znova vračamo, najdemo mentorja, delamo Korake in spoznamo, kako pomembna sta odpuščanje in ljubezen. Lahko je trajalo kar nekaj časa, da smo si dovolili začutiti mir spokojnosti.

Nekateri od nas so rekli, da molimo, da bi bile stvari dolgočasne.

To je zato, ker želimo vsako ljubezensko zvezo končati z adrenalinom, ki se sprošča skozi vznemirjenje in dramo. Toda s prakso in potrpežljivostjo razumemo, kako dragoceno je biti v sedanjem trenutku. A do tja pridemo tako, da preprosto upočasnimo in zaupamo v našo Višjo Silo.

Na današnji dan bom potrpežljiv v okrevanju in priznal, da si podarjam to čudovito darilo.

25. marec – Bolezen alkoholizma

“Če se ozrem nazaj, so se stvari zdele enostavnejše, ko je dr. William Silkworth leta 1939 napisal svoje mnenje za »Veliko knjigo AA«, vključno s tem, da je alkoholizem označil za bolezen.”

BRB str. xxvii

Danes razumemo, da je alkoholizem družinska bolezen, vendar je bilo mnenje dr. Silkwortha leta 1939 zelo drzno.

Takrat je alkoholike dvignilo iz globokega bazena sramu. Toda njihovi otroci so bili pod vplivom bolezni prepuščeni delu. Niso prejeli pomoči in običajno niso bili niti priznani kot del enačbe. Starši so posledice na svojih otrocih pogosto opravičevali s tem, da naj bi bili odporni in da bodo “že preboleli”. Toda danes vemo, da to ni res – da niti približno ni tako preprosto.

Tako kot pogumni mladi odrasli, ki so nam vodili pot sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tudi mi v AooA nadaljujemo z odkrivanjem posledic družinske bolezni alkoholizma.

Odkrivamo rešitve, ki delujejo. Začnemo s priznanjem, da je bila za večino od nas škoda, ki smo jo povzročili v otroštvu, podobna travmam, ki jih vojaki utrpijo v vojni. Nato skupaj s Koraki uporabimo zanesljivo orodje nadomestnega starševstva, da zgradimo lastno pot do čustvene treznosti.

Kakor se prebijamo, pozdravljamo rast in krepitev moči drug drugega.

Spodbujamo drug drugega, ko se soočamo z bolečimi spomini, ko se učimo prenehati reagirati in delamo na zdravljenju.

Na današnji dan bom še naprej priznaval, da me je bolezen alkoholizma (disfunkcionalnost primarne družine) okužila v preteklosti. S tem, ko tudi priznam njegove učinke name danes, najdem pot do okrevanja naprej.

24. marec – Izolacija

“Učimo se, da ne moremo okrevati sami ali v izolaciji.”

BRB str. 516

Skupaj okrevamo in delimo tveganje, ko delimo svoje zgodbe. Tvegamo zavrnitev. Tvegamo ponižanje. Tvegamo, da se bojimo, da naše besede ne bodo smiselne. Tvegamo jokati. Tvegamo, da bomo jezni. Tvegamo ozdravitev.

Ko smo priča bolečini in sramu drug drugega, ti občutki izgubijo moč nad nami.

Pretrgamo verige, zaradi katerih smo bili malodušni, zavrti, zapečkarski in izolirani. Naša skupina nosi kolektivno žalost, ki je ne moremo več prenašati sami.

Ko našo izgubo prinesemo na sestanke ali telefon, se ne zavijamo več v tišino. Začno nam rasti krila. V naših srcih ustvarjamo prostor za upanje in zaupanje. Najdemo svojo moč, svoje središče in svoj kompas. Ustvarjamo prostor za ljubezen, veselje, mir, spokojnost in naš resnični jaz. Najdemo svojo Višjo moč. Objamemo sopotnike. Stojimo z ramo ob rami, od srca do srca, od duha do duha in sklonimo glave v hvaležnost Višji sili, da nam je dala ta program. Cenimo svoj pogum, da sami sebi dajemo dar okrevanja.

Na današnji dan se odločim soustvarjati svetišče ozdravitve v svoji skupini, ki svojo moč zbira iz Moči, ki je večja od nas samih.

23. marec – Zajezena žalost

“Moj svetovalec AooA je razumel, kaj poskušam narediti. Pomagala mi je razumeti mojo izgubo ali bolečino moje ‘zajezene žalosti’ skozi četrti in peti korak.”

BRB str. 150

“Zagozdeno žalost” je zelo težko odstraniti, ker ohranjamo neomejen arzenal obramb, da jo zadržujemo. Branimo jo skozi preobilje jeze, žalosti, prenajedanje, nakupovanje, pomanjkanje uspeha, razne neumnosti, odlašanje ali neurejenost – neskončen seznam površnih ukrepov za ohranjanje svoje žalosti.

Čeprav se zdi težko, je obrambo in odpor, ki smo ju uporabili, da bi nas zaščitila, mogoče uravnavati, znižati in zmanjšati že po nekaj časa v programu. Z rednim obiskovanjem sestankov in ob sopotniku ali svetovalcu AooA najdemo moč, da dovolimo, da postanemo ranljivi.

Ko nadaljujemo na tej novi poti, razvijamo večje zaupanje in zmanjšujemo svoj strah, kar nam omogoča, da se poglobimo v četrti in peti korak in odstranimo to svojo »zajezeno žalost«. Kot očiščena struga potoka začne ponovno teči po vodotoku našega vsakdanjega življenja. Naravnim tokovom prepuščamo, da jo nežno in počasi spustimo v ocean ljubezni naše Višje Sile do nas.

Na današnji dan bom sodeloval s svojim sopotnikom ali svetovalcem AooA, da bi razvil zaupanje in izgubil strah, da bi premagal svojo »zajezeno žalost«, saj verjamem, da bo tok uravnavala moja Višja Sila, v katero zaupam.


22. marec – Čustvena zastrupitev

“Tretji identifikacijski dokument je preučil visoko ceno preživetja skrivanja ranljivega in ranjenega otroka v zaporu izolacije, visoko ceno uporabe neštetih metod, ki jih uporabljamo za zaščitimo ranljivega jaza tako, da ostanemo čustveno zastrupljeni in omrtvičili.”

BRB str. 628

Ko smo prišli v AooA, smo imeli mnogi od nas izkušnje z drugimi programi, ki so se ukvarjali s treznostjo.

Morda smo že slišali za čustveno treznost, a ko smo izvedeli, da je to v središču tega programa, je res pritegnila našo pozornost. Vedeli smo, da smo se veliko časa počutili brez nadzora in nismo mogli jasno razmišljati. Naši umi so drveli 100 milj na uro in mnogi od nas so se zvečer niso mogli izklopiti ko so šli spat. Nismo mogli biti pri miru v svojih občutkih. Dejavnosti smo uporabljali kot drogo, da bi se omrtvičili, ko smo bili nemirni.

Pomislek, da imamo opravka s čustveno zastrupitvijo, se nam je zdel smiseln. In naveličani smo bili tako živeti.

Naše potovanje v osvoboditev nam pomaga, da se izvlečemo iz izolacije in se povežemo z drugimi, ki so uspeli.

Delamo po korakih in se za pomoč obrnemo na našo Višjo Silo in sopotnika. Vadimo mirno sedenje v svojih občutkih in jim dovolimo, da so. Našega ljubečega starša prosimo, da pove spodbudne besede našemu ranljivemu jazu, tako da nimamo več dela z izogibanjem svojim občutkom. Ni nam več treba ostajati v otopelosti.

Zmoremo.

Na današnji dan se bom spomnil, da življenje prihaja z občutki in so moji občutki v redu! Upravičen sem do bogatega življenja v svoji čustveni treznosti.

21. marec – Samoobramba

“Kot otroci smo se naučili blokirati ali zanikati svoja čustva, da bi se zaščitili pred našo nezdravo družino.”

BRB str. 343

Mnogi od nas smo bili vzgojeni v domovih, kjer ni bilo dovolj ljubezni.

Niso nas vzpodbujali, da bi sami in spoznali svoj resnični potencial. Nismo smeli imeti normalnih občutkov, zato smo otrpnili. Morda nas je bilo sram, ko smo bili žalostni ali jezni, zasmehovani, ko smo izkazovali strah. Ali pa smo se izogibali, ko smo od staršev iskali ljubezen in razumevanje. Kar je ostalo, je da je z nami nekaj narobe.

V tem je bilo nekaj resnice, vendar ne tako, kot smo mislili.

Znali smo občutiti sram, krivdo, žalost in strah. A glavna težava je bila, da smo jih občutili takrat, ko nam ni bilo treba.

Zdaj imamo s pomočjo AooA, naših srečanj in našega sponzorja ali sopotnika možnost, da se preobrazimo.

Naučimo se čutiti, ne da bi dovolili, da nas čustva nadzorujejo. Rastemo v samozavesti.

Ko pojavljajo ti občutki, se začnemo odločati, kako jih obravnavati.

Ali naj povemo svojo resnico tistim okoli nas in poskušamo stvari rešiti? Ali pa bomo molčali, ker ozračje ni varno ali pa nočemo nekomu z pritožbami prekrižati načrtov? Ni ene in prave poti. Dovolimo si, da izberemo tisto, kar je za nas v tem trenutku najboljša. Če nam je pri izbiri neprijetno, prosimo za pomoč.

Na današnji dan prosim za pogum in poštenost, da prepoznam svoja resnična čustva in se z njimi pošteno in varno spopadem.

20. marec – Zaupanje

“Ti odrasli otroci le redko pomislijo, da samozadostnost prikriva strah pred zavrnitvijo, za katerega menijo, da bi se lahko pojavil, če bi prosili za pomoč.”

BRB str. 102

Večina od nas ni imela nikogar, na kogar bi se lahko dosledno zanesli kot otroci.

Zdelo se je, da so vsi ujeti v disfunkcijo, mi pa smo bili prepuščeni, da stvari urejamo sami. Postali smo zelo samozadostni in bili včasih celo pohvaljeni za to.

Ko smo odrasli, je naša samozadostnost postala način nadzora nad stvarmi okoli nas.

Če smo nekaj naredili sami, se nam ni bilo treba zanašati na koga drugega, še posebej, ker so nam izkušnje govorile, da večina ljudi tako ali tako ni vredna zaupanja.

Tudi v okrevanju smo se nekateri oklepali svoje samozadostnosti in nismo prosili za pomoč, ker smo težko verjeli, da jo bomo dobili. In preprosto si ne bi dovolili, da bi se spet počutili zavrnjene.

Toda ko smo še naprej hodili na sestanke, smo postopoma slišali resnice, ki smo jih potrebovali, in postajali močnejši. Naučili smo se dovoliti, da se počutimo ranljive in zaupamo, da je pomoč na voljo, če jo le zaprosimo – v okrevanju, v službenem življenju in pomoč v osebnem življenju.

Na današnji dan si bom dovolil prositi za pomoč, pa naj bo to v mojem okrevanju ali kjer koli drugje v življenju.

19. marec – Opravičevanje

“Ko sem prvič prišel v program, sem se vsem opravičeval celo za najmanjšo stvar.”

BRB str. 250

Za vse smo bili vedno krivi.

V naši družini smo si hrano in zavetje zaslužili s tem, da smo bili predpražnik. Z zlorabo iz leta v leto, mesec za mesecem, dan za dnem in uro za uro smo se naučili biti nevidni. Bili smo posode, ki so jih ljudje okoli nas polnili s svojimi zastrupljenimi besedami in dejanji. Zmotno smo celo verjeli, da obstajajo tudi nekatere koristi- občutek pripadnosti. Le da izven te vloge sploh nismo vedeli, kdo smo.

Ko rastemo in začnemo postavljati meje tam, kjer jih ni bilo, najdemo svoj Resnični Jaz.

S tem potovanjem se naučimo bolj polno povezati z našo Višjo Silo. Sprejmemo, da ko ljudem ne ugajamo, pač niso zadovoljni- nič ne de. Jeznim pogledom dovolimo, da živijo z osebo, ki jih daje. Počasi se naučimo da ne ponotranjamo več strahov, s katerimi smo odraščali. Ko delamo Korake, gojimo nove, ljubeče odnose. Spominjamo se svoje preteklosti in se skozi njo premikamo v novo svobodo, svobodo, za katero nikoli nismo vedeli, da obstaja.

Na današnji dan se bom odzval, ko bom vedel, kaj želim povedati.- Pa ne zato, ker čutim, da moram s tem osrečiti nekoga drugega.

18. marec – Služenje

“Služimo lahko že samo s tem, da smo prisotni, da podpiramo in spodbujamo druge člane programa, ko se razvijajo iz prestrašenih odraslih otrok v popolna človeška bitja, ki so sposobna delovati s spontanostjo otroka in modrostjo zrele odrasle osebe.”

BRB str. 354

Kot odrasli otroci imamo sami po sebi dar občutljivosti in prisotnosti do drugih.

Vendar mnogi od nas niso bili ravno naučeni gojiti ta dar na zdrav način. Ker pa ta naša notranja vrednota ni bila negovana in je bila v bistvu prisiljena ali kaznovana v skrivanje, je bil dar služenja drugim popačen v soodvisno vedenje, zaradi česar smo iskali ljubezen in sprejemanje prek ugajanja ljudem, skrbi in iskanja odobritve.

Zdaj lahko v AooA ta talent usmerimo v zdravo služenje.

Biti prisoten, podpirati in spodbujati druge pri njihovem delu AooA, prispeva k pospešenemu okrevanju. Navdušeni smo, ko začutimo osvoboditev svojih strahov in omejitev ter kako občutimo in delujemo na podlagi lastne spontanosti in modrosti. Po drugi strani pa to navdušenje motivira druge okrevajoče odrasle otroke, da z nami delijo ta zagon in navdušenje. Ko ga prenašamo naprej, vsi prejmemo koristi našega skupnega daru.

Danes se bom udeležil srečanja AooA ali imel osebno interakcijo s sopotnikom v okrevanju. Resnično bom prisoten, podpiral in spodbujal bom drugega odraslega otroka, ko bo osvobodil strahove in omejitve lažnega jaza in občutil navdušenje svojega Pravega jaza.

17. marec – Deseti korak

“Naučimo se uravnoteženo gledati na svoje vedenje in se izogibati težnji po prevzemanju prevelike odgovornosti za dejanja drugih.”

BRB str. 251

V izvornih družinah se nismo naučili ravnovesja.

Večina nas je postala prekomerno odgovornih ali -neodgovornih. Zdelo se je, da srednje poti ni bilo.

Tisti, ki smo bili pretirano odgovorni, smo pogosto verjeli, da smo odgovorni za vse ostale.- A se ob tem nismo naučili osredotočati vase.

V četrtem koraku prepoznamo naša problematična vedenja.

Ko nadaljujemo z delom po Korakih, povečujemo zavedanje o tem vedenju in o tem, kako vplivajo na naše odnose z drugimi ljudmi. Preučujemo svoje zahteve, kritike in negativnosti. Skrbno popisujemo svoje pretekle občutke in motive, da lahko ločimo svojo disfunkcijo od disfunkcije naše izvorne družine. Začnemo se ponovno vzgajati, da nadomestimo pomanjkanje nege in neravnovesje, ob katerem smo odraščali.

Ko redno vadimo deseti korak, smo sposobni ostati uravnoteženi.

Če se naučimo vzdrževati tehtnico v ravnovesju, si smiselno priznavamo svoja čustva in v situacijah, ob čimer pridobivamo čustveno treznost. Svoja življenja pa praznujemo, ko postanejo bolj razumna in obvladljiva.

Danes bom prepoznal svoja čustva in se osredotočil na lastne potrebe. V odnosih z drugimi in svojim odzivom na situacije, s katerimi se bom soočal bom vadil/-a ravnovesje.

16. marec – Strah pred avtoriteto

“Na svoje starše smo začeli gledati kot na avtoritete, ki jim ni mogoče zaupati.”

BRB str. 11

V zdravih družinah so avtoritete starši, ki ljubijo, negujejo in podpirajo svoje.

V naših družinah pa so po navadi le vlivali strah v male duše. Trpeli smo fizično, verbalno ali čustveno zlorabo. In na žalost se tega, kar vidimo in doživimo, mnogi od nas naučimo in pogosto potem tudi prakticiramo. Ni čudno, da so lahko naši odnosi v najboljšem primeru kaotični, ko pridemo v AooA, ne glede na to, ali smo postali toga avtoriteta ali ne.

Ko priznamo, da je edini način, kako se znamo soočiti z življenjskimi izzivi tako, da zaloputnemo vrata, se zapremo in izoliramo ali govorimo boleče stvari svojim najbližjim, naredimo prvi korak, da smo pripravljeni na spremembe.

Z delom po Korakih z mentorjem ali sopotnikom odkrijemo sprožilce, zaradi katerih se negativno odzovemo ali se osamimo. Jokamo za našim majhnim otrokom, ki se je soočil s terorjem in zlomom srca, ko so bili vsajeni ti prožilci. Rane se ponovno odpro, ko odkrijemo povzročeno škodo, saj prepoznamo, da se pogosto ne moremo zanesti, kaj se bo zgodilo iz minute v minuto.

Ko sedimo na srečanjih, poslušamo izkušnje, moč in upanje drugih AooA, ker imajo tisto, kar želimo mi. Utrujeni smo od teka – želimo bolj zdrave načine komuniciranja, da lahko zaupamo sebi in nam zaupajo drugi.

Na današnji dan s pogumom odprem svoje srce, da najdem pomoč pri delu na Korakih. Dovolj se imam rad, da to naredim.

15. marec – Tretja Obljuba

“Strah pred avtoriteto in potrebo po »zadovoljevanju ljudi« nas bosta zapustila.”

BRB str. 591

Kot otroci smo bili od otroštva do najstniških let obkroženi z avtoritetami. To je vključevalo našo družino, varuške in učitelje – tiste, ki so si tradicionalno zaslužili spoštovanje. Toda mnogi od teh ljudi so izkoristili naše spoštovanje avtoritete tako, da so nas ustrahovali v podrejeni vlogi. Našo naravno težnjo po ugajanju so izkoristile nerazumne zahteve, ki so nam bile postavljene.

Ko smo odrasli, se je naša potreba po zadovoljevanju ljudi, dobila temačno podobo in nas oropala naše sposobnosti uživanja v življenju. Ker smo vedno želeli ugajati drugim, smo lahko samo čakali, kdaj bomo na vrsti, da zadovoljimo svoje potrebe.

V AooA se sestavljanka uganke o tem, kako smo postali zadovoljevalci ljudi, počasi začne sestavljati. Odstranjevati pričnemo korenine vsesplošnega zadovoljevanja ljudi iz zemlje našega otroštva. Na njihovo mesto pa sadimo čisto nova semena upanja.

Dosledno delo v našem programu omogoča naš vpogled, jasnost in svobodo, da spet zacvetimo. Ne bojimo se več avtoritete in ne želimo več ugajati za vsako ceno. Smo emancipirani, da se sami odločimo, koga se bomo bali in komu ugajali.

Na današnji dan bom nadaljeval s programom AooA, da bi še bolj odkril globoke korenine svojega strahu pred avtoriteto in ugajanjem ljudem. Odločim se, da bom prost brez vsakršnega nadzora, ki ga še utegnejo imeti nad mano.

14. marec – Navzkrižno govorjenje

“V AooA lahko vsaka oseba deli svoje občutke in zaznave brez obsojanja drugih … Kot del ustvarjanja te varnosti prosimo, da se člani skupine izogibajo navzkrižnemu govorjenju.”

BRB str. 342

Ko se začnemo udeleževati sestankov, smo morda zmedeni glede razlogov za pravilo »Brez navzkrižnega pogovora«.

To se nam lahko zdi pravilo, ki ga je težko upoštevati, še posebej, ko nekdo zajoče. Ali mu/ji ni potrebno pomagati in potolažiti? Vendar nam povedo, da je to “popravljanje”, kar je veščina, ki smo jo mnogi od nas obvladali kot otroci.

V AooA se naučimo, da je pravilo brez navzkrižnega pogovora temelj dobrega delovanja programa.

Če drug drugega spoštujemo s svojo polno pozornostjo, ob podelitvi, vsi dobimo nekaj, do česar nismo imeli dostopa ob odraščanju v disfunkcionalnih družinah: pozornost. To je najboljši poklon, saj nam je dovoljeno, da se izrazimo brez zadržkov. Ko nas nihče ne prekinja ali poskuša tolažiti, se lahko počutimo upoštevane – nihče nas ne obsoja. In ko drugi govorijo, poslušamo in se učimo iz njihovih lekcij. Če nam je neprijetno in jih želimo »popraviti«, se ustavimo in razmislimo, zakaj se tako počutimo.

S tem, ko se pojavljamo na sestankih, delimo svoje iskrene izkušnje in tiho poslušamo druge, sodelujemo v središču tega, kar naredi program uspešen. Ta praksa nas skupaj naredi močnejše.

Na današnji dan bom na sestanku tiho poslušal, ko bo kdo drug delil svoje izkušnje, moč in upanje. Počutim se dobro, ker vem, da bom deležen enakega spoštovanja drugih.

13. marec – Sprememba

“Postanemo odprti za idejo, da se moremo spremeniti- sčasoma in ob pomoči drugih.”

BRB str. 9

Večina nas je že slišala rek: “Če delaš, kot si vedno delal, boš dobil, kar si vedno dobil.” Z drugimi besedami, nič se ne bo spremenilo, dokler ne naredimo spremembe.

Morda smo prebrali vse knjige in se poskušali spremeniti, a nič ni ostalo dolgo.

Velik razlog, da ni uspelo, je, da smo verjetno poskušali to narediti sami. Rekli smo si, da se nam ni treba o ničemer pogovarjati z drugimi; le bolj smo se morali potruditi. In ko smo udarili v zid s katero koli novo stvarjo, ki smo jo poskušali, smo našli nekaj opravičila za prenehanje.

Torej se ni nič spremenilo, dokler si nismo dali dovoljenja za vstop na naše prvo srečanje AooA.

Tam smo odkrili moč skupine – mešanico novih obrazov z znanimi zgodbami. Poslušali smo, kako so nekateri govorili, kako težko je bilo delati na spremembah in da zahtevajo čas. To bi nas lahko prisililo, da bi šli v drugo smer, le da so sledili pogovori o tem, kako nagrajujoče je narediti celo majhne korake sprememb. Ker si želimo isto izkušnjo, se vedno znova vračamo. Vsa razlika je v tem, da vsega ne počnemo sami.

Na ta dan se bom spomnil, da si zaslužim svojo spremembo in da mi na tej poti ni treba biti več sam.

12. marec – Pretirana odgovornost

“Vidimo, kako smo prevzeli preveč odgovornosti za misli in dejanja drugih.”

BRB str. 115

Nekateri smo bili že v svojih družinah preveč odgovorni.

Naučili smo se, da je naša naloga nadzorovati druge, bodisi aktivno ali pasivno-agresivno. Naš cilj je bil preprečiti očetovo jezo ali mamino depresijo: potem bo morda mir. Kljub temu, da nam je vedno znova spodletelo, so majhni uspehi, kakor se nam je zdelo, »dokazali«, da je to mogoče, in nas držali priklenjene. Prepričevali smo se, da lahko obvladujemo disfunkcijo.

Ko smo kot odrasli prevzeli preveč odgovornosti za druge, smo bili pogosto naleteli na zamero in jezo.

Kdo pa smo, da bi drugim govorili, kaj naj delajo in mislijo? Posledično smo morda izgubili pomembne odnose in celo najbližje.

V AooA se naučimo, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo, da najprej prevzamemo odgovornost zase.

To je lahko težko, ker zaradi preokupacije z drugimi morda nimamo občutka, kdo v resnici smo. Toda s časom in s pomočjo našega programa ter sopotnikov vidimo, da je to pot do miru, ki smo si ga vedno želeli.

Na današnji dan se bom spomnil, da nisem odgovoren za misli in vedenje drugih; Odgovoren sem samo zase.

11. marec – Avtonomija

“Avtonomija ne pomeni, da je skupina AOOA izolirana in zunaj širše bratovščine. Koncepta avtonomije ne uporabljamo, da bi upravičili spremembo AOOA ali njenega sporočila, da bi ustrezala našim osebnim željam.”

BRB str. 608

Poudarek AOOA je delo po korakih in sledenje tradicijam. Če jih nikoli ali le redko omenjamo, so tisti, ki se udeležijo srečanja, prikrajšani za osnovna orodja, ki bi jim pomagala pri okrevanju.

Podobno, če srečanje zahteva posebno duhovno ali versko prepričanje, ni osnovne svobode izbire in srečanja potem ne bi smeli imenovati AOOA. Smo duhovni program, kjer lahko vsak človek svobodno izbere Višjo moč ali ne. Ni obveznosti.

Večja verjetnost, da bodo srečanja ostala na pravi poti, je, da ima vsaka oseba možnost prositi za skupinsko zavest, kar daje udeležencem občutek varnosti. Ni ponovitve našega otroštva, kjer so bila postavljena pravila »ker sem tako rekel«. Noben posameznik ali majhna skupina ljudi ne bi smela sprejemati skupinskih odločitev. Srečanja naj bi bila odprta za vse udeležence. To je zdravo vodilo, ki ga v času odraščanja nismo imeli. Imamo pa ga v AOOA.

Ta dan si bom dovolil, da se spoštljivo vprašam, kako poteka naš sestanek. Ko se zdi, da nekaj ni v redu, vključno s tem, kam gre denar, in če se mi zdi, da smo skrenili od Korakov in Tradicij. V AOOA je sleherni udeleženec enako pomemben kot oseba zraven nas.

10. marec – Osebna moč

“Izstopimo iz vloge žrtve in zahtevamo svojo osebno moč, tako da uberemo to pot.”

BRB str. 158

V svoje življenje spuščamo zajedavce in zaupamo tistim, ki jim ne bi smeli imeti.

Vedno znova smo bili žrtev. Bili smo odrezani od svojih vitalnih virov, finančno in čustveno, in nismo vedeli, zakaj. Duhovno smo bankrotirali. V glavi se nam je bliskalo, ko smo besnili nad tistimi, ki nas niso slišali ali so prisegli, da česa ne bodo več ponovili.

V AooA smo stopili iz hrčkovega kolesa, na katerem smo se znašli, brez da bi se tega zavedali.

Ob pomoči našega sponzorja ali sopotnika smo naredili četrti korak in videli, da je naše življenje noro, da smo pogoltnili strup in se tega ne zavedamo. Prvič smo se počutili slišane.

Postali smo pripravljeni narediti, kar je potrebno, da zaščitimo in negujemo svoje notranje otroke.

Niti kamenčka nismo pustili nedotaknjenega da bi naše težave odpravili. Nismo se sploh mogli spomniti vsega, kar se nam je zgodilo, ker smo morali pozabiti, da smo lahko preživeli. Toda okrevanje postane varno mesto, kjer se spomini začnejo ponovno pojavljati. Prenehamo potrebovati dnevni opoj strahu. Sprostimo travmo v telesu in odidemo med drugačne ljudi: samozavestne in žive.

Na današnji dan se bom odločil, da grem distanco in se na zdrav način ukvarjam s tem, kar mi čustveno in fizično pride naproti. Če tega ne zmorem sam, si bom našel ustrezno pomoč.

9. marec – Svoboda

“Iščemo Moč, ki jo potrebujemo, da dan za dnem živimo v svobodi.”

BRB str. 116

Ko na sestankih poslušamo zgodbo za zgodbo o zanemarjanjih, se lahko jezimo na tiste okoli nas.

A če pozorno poslušamo, zaslišimo notranji glas, ki nam pravi: “Kaj pa jaz?” Začnemo biti pozorni in ustvarjati prostor s svojimi besedami in dejanji, da nam ta glas končno pove, kar bi moral že davno, kar je bilo tako dolgo zanikano. Ta proces se razširi na naše delo po Korakih in nato v naše življenje, na delu in v igri.

Morda se prvič začnemo počutiti svobodne.

Začnemo se igrati in se učimo, kaj to pomeni za nas. Naučimo se upočasniti, saj pretiravanje z urnikom deluje proti našemu resničnemu jazu. Vidimo, da ko imamo preveč dela, je težje stopiti v stik z našimi čustvi. To pa ni več v redu.

Za svojega notranjega otroka izvajamo dejanja, ki jih potrebujemo, enako kot za drugega otroka, ki je v naši oskrbi.

Na ta način gojimo notranjega ljubečega starša in se osvobodimo. Ne čakamo več, da se naši mučitelji prebudijo in nehajo zlorabljati. Ti notranji samogovori so končani. Zdaj vemo, kako poskrbeti zase.

Na današnji dan bom naredil nekaj igrivega in zabavnega. Začutil bom svobodo, ki si jo moj Notranji otrok zasluži.

8. marec – Intimnost

“Kar so mnogi odrasli otroci opisali kot ljubezen ali intimnost, preden so dosegli AooA, je bila pravzaprav soodvisnost ali tog nadzor.”

BRB str. 6

Preden smo prišli na program, smo mislili, da je intimnost tista skrivna beseda, ki se nanaša na seks in ljubezen.

Mislili smo, da gre za to, da skrbimo za drugo osebo, delamo za drugo osebo in se izgubljamo v drugi osebi – ker smo jo imeli tako zelo radi!

Seveda si vsi želimo biti blizu svojih partnerjev, toda pred okrevanjem smo mnogi od nas ležali v isti postelji z njimi, a se počutili milijon milj stran in stradali po naklonjenosti. Zadovoljili smo se z drobtinami, pa se tega sploh nismo zavedali. Naredili smo vse, da smo zagotovili, da smo se prepričali, da smo tisti srečni družinski portret na steni.

Danes, v okrevanju, se je intimnost razvila v to, kar naj bi bila.

S partnerji in bližnjimi prijatelji vodimo iskrene pogovore in se ne bojimo izraziti mnenj. Obkrožamo se z ljudmi, ki jim je mar za nas, z ljudmi, ki se jih ne bojimo. Zdravo se pogovarjamo o denarju in drugih pomembnih vprašanjih ter ljudi ne silimo ali manipuliramo s sramom in krivdo. Svojo skodelico napolnimo s svobodo izbire. Imamo zdrave partnerske odnose in razumemo, kaj je prava intimnost. Čutimo veselje.

Na ta dan si bom dovolj zaupal/-a, da bom v svojih odnosih odprt/-a za pravo intimnost.

7. marec – Lažni jaz

“Lažni jaz je odrasla otroška osebnost, izražena v 14 lastnostih seznama perila.”

BRB str. 7

Med odraščanjem smo nevede uporabljali tehniko preživetja razvijanja lažnega jaza, preobleke in maske, s katerimi smo prikrivali soodvisne in zasvojenske značilnosti, ki smo se jih naučili od naših disfunkcionalnih družin. Bali smo se in bili smo pod nadzorom drugih ljudi. Svoje občutke smo osnovali na vedenju naših staršev. To smo storili, ker nismo smeli izraziti svojih osebnih občutkov- oz. bi bili drugače deležni povračilnih ukrepov.

Seznam perila je pomembno orodje, ki ga uporabljamo za prepoznavanje naših značilnosti ACA.

Vodi nas pri izdelavi brezhibnega popisa, s čimer razkrije naš Resnični jaz in potrjuje našo vrednost. Naučimo se, kakšno vedenje želimo spremeniti, da bi se premaknili od svojega lažnega jaza k svojemu resničnemu jazu.

V okrevanju začnemo razumeti, da je za rast pomembno, da sprejmemo in ne zanikamo vse svoje občutke.

Nekateri med nami uporabljajo slogan “Brez občutka ni zdravljenja” skoraj kot mantro. Postopoma se pojavi naš Resnični jaz, ko segamo do drugih v druženju in ko se učimo jezika AooA.

Na današnji dan vem, da ko odstranim masko svojega lažnega jaza, lahko svobodno sprejemam zdrave odločitve o razkritju mojega Resničnega jaza.

6. marec – Zakopani spomini

“Zdravljenje se začne, ko tvegamo, da se preselimo iz izolacije. Občutki in zakopani spomini se bodo vrnili.”

BRB str. 590

Se je res zgodilo?

Se je zgodilo tako, kot se spominjam?

Sem nor jaz ali oni?

Nekateri od nas imamo malo spominov na svoje otroštvo zaradi travme, ki smo jo doživeli.

Posledično se lahko sprašujemo, kaj se spomnimo, ali celo zakaj se počutimo tako, kot se počutimo, ko občutkom ne moremo priložiti posebnih spominov. Toda naše telo ve, da se je nekaj zgodilo, ker shranjuje travme tako naše fizične kot čustvene zlorabe.

Ko stopamo iz izolacije v okrevanje, so naša čustva ena prvih stvari, ki se jih naučimo prepoznati in spoštovati.

Skozi nadaljnje pogovore in zaupanje v ljudi v naših skupinah, pogosto pa tudi s terapevtom, postopoma pridobivamo jasnost. Začno pa se vračati zakopani spomini. A tudi če se ne, spoštujemo svojim instinktom, ko se zavemo, da se v bližini družinskih članov in drugih ne počutimo varno. Nič se ne sprašujemo. Spoštujemo svoj občutek, saj vemo, da je resničen in da nismo nori. In ukrepamo, da se zaščitimo.

Ta dan bom zaupal svojim instinktom in občutkom, četudi če jim ne bom mogel pripisati nekega razloga, ki bo zadovoljil druge.

5. marec – Začnite sestanek

“Začetek novega srečanja zahteva odločnost in delo, vendar je vredno nagrade, ko opazujemo, kako drugi najdejo način življenja AooA.”

BRB str. 560

Kot otroci, ki so odraščali v nemiru, zmedi in obupu, mnogi od nas nismo imeli sidra, občutka pripadnosti.

Preživeli smo iz dneva v dan, včasih iz ure v uro. Upali smo, da bomo lahko prelisičili, se dobrikali ali skrili pred svojimi storilci. Sami smo se zanašali na našo iznajdljivost, svojo pamet in naš otrok jaz, da bi preživeli.

Ko smo izvedeli za AooA in prebrali nekaj literature, smo bili presenečeni.

Nekdo je vedel, kaj se nam je zgodilo. Iskali smo sestanke. A bili smo zelo razočarani, ko jih nismo našli v našem mestu. Spet se nam je zdelo, da se je življenje zarotilo proti nam.

Toda potem smo na spletni strani našli telefonske in internetne sestanke in pridno delali svoj program.

Odkrili smo okrevanje, vendar ščemenje po srečanju iz oči v oči kar ni izginilo. Ko je minilo dovolj časa, smo zbrali pogum in začeli srečanje v našem mestu. Kontaktirali smo WSO in vodili so nas na vsakem koraku. To je zahtevalo veliko dela, vendar je bilo to največje darilo, ki smo si ga kdaj dali. Končno smo imeli sidro; končno smo našli svoj dom.

Na današnji dan se bom spomnil, kakšno je bilo življenje, preden sem našel AooA, da bom lahko videl, koliko boljše je zdaj. Če lahko pomagam pri začetku novega sestanka, to sprejmem kot način, da izboljšam svoje okrevanje in ponudim AooA še drugim.

4. marec – Čustvena treznost

“Dolgoletna članica našega programa je pripovedovala o svojem vstopu v okrevanje in občutku osvobojenosti, ko ji je mentor rekel, ‘da lahko norost pustimo za sabo’.”

BRB str. 628

Včasih je bilo v naših disfunkcionalnih družinah vse mogoče.

Od staršev smo se naučili, da je v redu, da se zmerjamo in manipuliramo z bolečim sarkazmom. Tudi se nismo naučili drug drugega pohvaliti za svoje talente ali skrbeti drug drugega z ljubeznijo in prijaznostjo.

Nič čudnega, da je čustvena treznost tako nerazumljiv izraz, ko o tem beremo v Veliki rdeči knjigi.

Če delamo svoj program AooA tako, da pridobimo sponzorja, delamo korake in opravljamo delo služenja, se nam življenje odpre. Lahko začnemo doživljati tisto, kar program obljublja: mir in spokojnost. Disfunkcionalne situacije, ki smo jih preživeli, lahko primerjamo odtekanjem vode v kopalni kadi ko se na odtoku naredi vrtinec. V okrevanju se naučimo prepoznati ponavljajoče se situacije, ki nas potegnejo v tok kaosa in nas zadržijo tam. Začnemo se distancirati od strupenih situacij in se izogniti ponovni vrnitvi v norost. Začnemo sprejemati boljše odločitve in se naučimo puščati za sabo svoje »norosti«.

Na današnji dan vadim čustveno treznost in vzdržim poskusov spreminjanja drugih ljudi in stvari. Ostajam osredotočen na mirnost svojega programa AooA.

3. marec – Tretji korak

“To je vodnjak milosti, h kateremu se lahko znova in znova vračamo in vanj potopimo sprejemanje sebe, samozavest in ljubezen. Vsakič, ko naredimo tretji korak, spijemo požirek Božje ljubezni.”

BRB str. 142

Tretji korak nas opominja, da nam je na voljo brezpogojna ljubezen.

S tem, ko predamo svojo voljo in svoje življenje v skrb Višje sile kot jo razumemo, verjamemo, da bosta ta ljubezen in prisotnost ostali v naših življenjih. Ko smo prestrašeni, si lahko predstavljamo svojega notranjega otroka, ki počiva v toplih, ljubečih naročjih – čuti udobje, ki ga kot otrok nismo bili deležni.

Ves čas okrevanja uporabljamo svoje izzive, da nas popeljejo na višjo raven miru, razumevanja in ljubezni do sebe, ki sicer ne bi bila mogoča.

Verjamemo, da nas vodijo do izrabe naših največjih potencialov. Ko se sprejmemo takšne, kot smo, in začutimo ljubezen okoli sebe, vemo, da smo sami po sebi vredni. Ko rastemo, se učimo potrpežljivosti s seboj, saj vemo, da nas z ljubeznijo vodi močan program in Višja sila, kot jo moremo razumeti in je vedno z nami.

Na današnji dan bom sprejel izzive, ki bodo pred mano, saj vem, da imam podporo sopotnikov v programu in svojo Višjo silo, ki je vedno prisotna.

2. marec – Tretja značilnost

»Bojimo se jeznih ljudi in kakršnekoli osebne kritike.”

BRB str. 11

To je resnično zahrbtno- ta zloraba, ki smo jo doživeli.

Skrbniki mnogih od nas se niso zgolj razjezili, ampak so prav pobesneli. In lahko je bilo za najbolj nedolžno stvar. Mogoče smo zunaj počeli zgolj normalne otroške stvari, ampak ker nas je doma čakal jezen starš, nikoli nismo bili prepričani, kaj pričakovati. Nenehno smo bili zaslepljeni zaslepljeni od obtožb, ki so nam prigovarjale, da nismo dobri, sebični, neodgovorni, oholi ali bili deležni še drugih zmerljivk. Morda smo imeli sorojenca, a zanj tudi nismo mogli vedeti, kdaj se bo obrnil zoper nas.

Je mar čudno, da smo se odrasli kar zdrznili, ko smo se soočili z jeznimi ljudmi?

S seboj smo nosili strah pred kritiko kot transparent z napisom: “Sem lahka tarča. Niti prepiral se ne bom s tabo, saj sploh nimam glasu!”

Toda ko začnemo iskati svoj glas v AooA, začnemo ločiti jezo iz besed in besede iz realnosti.

Ne zaslužimo si takšnega odnosa! Sploh pa kot otroci si tega nismo zaslužili. Bili smo nedolžni.

Zdaj, ko se učimo biti sami svoj ljubeči starš, lahko svojemu notranjemu otroku povemo, da ga bomo zaščitili pred nekom, ki je jezen ali kritičen. Zase lahko naredimo tisto, kar bi drugi morali za nas.

Na današnji dan se bom opomnil, da jeza drugega ni naperjena proti meni. Če že zaslišim kritiko, bo mogel ločiti resnico iz fikcije.

01. marec – Koraki

“Koraki včasih delujejo, tudi če se človek odloča zanje kot izbirčni otrok neželene špinače. Toda tudi majhni grižljaji postopno ustvarjajo v človeku nelagodje, ki motivira odraslega otroka v vse večjo akcijo in osebnost rast. “

BRB str. 93

Veliko odraslih otrok se pridruži AooA in tja prihaja leta.

A zdi se, da zelo malo spreminjajo svoje življenje, ker ob podelitvi govorijo vsakič iste stvari. Lahko se celo pritožujejo nad nekaterimi vidiki programa, kot vzrokom, da se stvari ne spremenijo. Nekateri se ne moremo znebiti obsojanja, da ti sopotniki programa enostavno »ne delajo prav«. Sprašujemo se, zakaj se sploh trudijo prihajati.

Toda vedno znova smo videli, da se dogaja: ljudje ki se zadržujejo dovolj dolgo, začno delati premike v načinu razmišljanja in odzivaja.

Kot da nenadoma spoznajo, da so obtičali pridejo do točke, ko nekaj storijo. Mogoče jim slednjič razmere postanejo dovolj nelagodne in po letih ponavljanja se stikalo preklopi. V takih primerih začutimo, kako čudovito je videti moč programa, ko deluje.

Na današnji dan ne bom sodil, kako neka druga oseba dela ali ne svoj program. To ni moje delo. Osredotočil se bom nase in na svoje okrevanje.

28. februar – Druga tradicija

“Naša skupinska zavest je duhovna metoda kjer se Višja Sila izraža skozi naše razprave in odločitve. Večina naših odločitev je osnovanih na dobrobiti večine pred tisto manjšine. “

BRB str. 501

Naše družine niso imele neke duhovno osredotočenosti, in sprejete odločitve, so bile le redko, če sploh kdaj, odraz ljubeče prisotnosti Višje sile. Tako v svojih osebnih odločitvah nismo mogli biti veliko boljši. Poganjajo nas naši lažni jazi, ki reagirajo na že majhne provokacije.

V AooA se skupaj naučimo zbirati modrost, moč in pogum za odločitve v skupini, za sprejetje potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti ob tem da ne ne zadušimo ustvarjalnosti. Za vzdušje skupinske zavesti tudi na organizacijskem srečanju, najprej izrečemo molitev za spokojnost, da povabimo Višjo Silo v proces. Prizadevamo si izključevati svoj lastni ego, včasih s tem, da molitev za spokojnost ponovimo, da ostanemo v stiku z našo Višjo Silo.

Ko izražamo svoja stališča, bomo morda videli skupino napredovati v dobro vseh in se hkrati naučiti ceniti sodelovanje drug drugega. Če je proces oblikovanja skupinske zavesti deluje v naše dobro, morda niti opazimo ne, da smo postali skupina in ne posameznikov, ki jih vodijo samoljubne reakcije. Kakšna čudovita izkušnja.

Na današnji dan se bom spomnil, da sem le del zavesti skupine. Iskal bom, kar je najboljše za skupino in verjel, da imam potrebno duhovno moč za to. Medtem ko bom verjel, da so naše odločitve odraz volje naše Višje Sile.

27. februar – Naša Resnica

“Zanikanje je lim, ki drži skupaj a nefunkcionalen dom. Družinske skrivnosti, prezrti občutki in predvidljiv kaos so del disfunkcionalnega družinskega sistema. “

BRB str. 22

Ko proslavljamo našo pripravljenost v AooA obdelati tudi težje dele našega življenja se lahko znajdemo sami obkroženi s tistimi, ki naše zanikajo realnost, morda na enak način kot so to vedno.

Lahko so to družinski člani, ki rečejo: “Tega se ne spomnim na tak način.” Ali: “Pa saj ni bilo tako hudo- ne naposled smo preživeli, mar ne?” Lahko pa so ljudje, za katere smo mislili, da so naši prijatelji, ki pravijo: “Ali ne moreš samo živeti v sedanjosti? Zakaj moraš sploh razmišljati o teh stvareh?”

Ta sporočila so lahko močna in pogosto nas začasno prepričajo, da smo na napačni poti.

Ko pa pogledamo vase, vemo, kaj čutimo in poznamo vpliv našega otroštva. Samo mi čutimo, našo notranjo razdrobljenost in norost ter poskušamo ugotoviti, kaj je narobe z nami. Samo mi vemo, da si želimo nekaj boljšega.

Kar želimo, so obljube AooA.

Ti zanikovalci v našem življenju nam pogosto ne morejo dati nič drugega kot samo še več bolečine. Zato se odločimo distancirati od njih, da sprostimo prostor za okrevanje.

Na današnji dan bom prisluhnil, kaj mi je v srcu. Vem, da sem na pravi poti. Ne bom več poslušal tistih, ki me želijo nazaj v stari vlogah, da bi se oni počutili bolje.

26. februar – Krivda

“Načela AooA ne iščejo krivca.”

BRB str. xxiii

Nekateri izmed nas smo morda že slišali pregovor, “da te človek brez rok pač ne more objeti.”

Naša starši/skrbniki nam niso mogli dati česar niso imeli. Bolezni alkoholizma oz. druge družinske disfunkcije se vlečejo čez generacije in se niso začele z našo ožjo družino.

Z delom in življenjem po Korakih AooA se zavedamo da tudi mi nismo mogli dati tistega, česar nismo prejeli kot otroci.

Nihče nam ni pokazal, kako imeti zdrave odnose, kako vzgajati otroke ali kako se izogniti občutku »da smo manj kot…«. Mnogo se jih zaobljubi, da ne bodo ponavljali vzorcev staršev. Toda vedeti, česa ne storiti, nam ne daje kar znanja, kako stopati po boljši poti. To je naša dediščina. Ni pa nujno, da pri tem ostane.

Naučimo se osredotočiti nase, namesto da bi se izgubljali v obtoževanju tistih, ki nam niso mogli dati tega, česar smo potrebovali.

Niso nam mogli dati, česar sami niso prejeli sami. A danes nas to vodi v novo starševstvo sebi, ukrepe za brisanje starih programov v naši glavi in v proslavitev našega resničnega Jaza.

Na današnji dan se odločim, da ne bom krivil več drugih ali sebe ker ne morem dati tistega, kar mi nikoli ni bilo dano. Počutil se bom hvaležnega/-o, ker vem, da lahko prekinem cikel disfunkcije in zaživim boljše Življenje.

25. februar – Okrevanje žrtve

“Če napihujemo svoje napake in se samokaznujemo, zlahka privzamemo značilnosti mučeništva, ali pa zavzamemo držo žrtve. “

BRB str. 197

Brez uravnovešanja v petem koraku, bi mnogi od nas bodisi podcenjevali svoje napake ali pa jih napihnili. S slednjim, si prigovarjamo, da si celo zaslužimo zlorabo za napake, ki smo jih naredili. A takšno razmišljanje je lahko samo opravičevanje zlorab iz otroštva.

Del nas je dobesedno živel med navdušenjem in strahom pred čustveno zlorabo.

Domač nam je občutek nemoči, ko smo se spet in spet kot otroci počutili ljubljene šele, ko smo bili deležni negativne pozornosti.

Nekateri od nas smo je bili deležni šele, ko so nas spolno zlorabili ali pretepli. Mogli smo verjeti, da smo si takšno ravnanje celo zaslužili, da smo to sploh preživeli. Nismo imeli druge izbire, kot da smo lagali o tem, kaj se v resnici dogaja v naših družinah.

Danes se učimo sprejemati svojo realnost, tako preteklost kot sedanjost.

Kar se nam je kot otrokom zgodilo, ni bilo naša odgovornost. Nismo več primorani sprejemati zlorab v zameno za naše napake. S pomočjo neudeleženih tretjih oseb, v obliki naših sopotnikov AooA sprejemamo nova življenjska načela. V kolikor se drugi razjezijo, jim pustimo, da poskrbijo zase. Odločamo se za ljubezen do sebe in da jo sprejemamo od tistih, ki so je zmožni.

Od danes naprej se ne počutim več žrtev. Sebe postavljam na prvo mesto in sprejemam bolj zdrave odločitve, ki me vračajo v Resničnost.

24. februar – Izolacija

“Kot odrasli otroci, smo se naučili prenašati ogromne količine zlorab in osamljenosti, ki jih razumemo samo mi.”

BRB str. 68

Kot odrasli otroci pogosto pozabljamo, da je izolacija za nas tako naravna kot dihanje.

Morda se sploh ne zavedamo, da to počnemo. Naša prva reakcija na bolečino je običajno, da jo zadržimo zase in počakamo v agoniji, preden to povemo komu drugemu ali poiščemo pomoč.

Orodja programa AooA nam pomagajo, da izstopimo iz izolacije in si začnemo oblikovati nove navade.

Ko nas kaj prestraši ali vznemiri, se lahko odpravimo na sestanek ali pokličemo svojega sponzorja. Ko na sestankih povemo, kako se počutimo, se ozremo po sobi in pogosto vidimo glave, ki nam kimajo v znak strinjanja. Občutki, ki nam jih je bilo preveč sram priznati, navsezadnje niso tako slabi, saj se zavedamo, da nismo sami. Naše črno-belo razmišljanje lahko celo povzroči, da vidimo stvari veliko slabše, kot so v resnici.

Že dolgo se počutimo sami, vendar nam tega ni več treba. Z delom po programu AooA lahko zaupamo višji sili in vemo, da bomo varno preobrnili svojo bolečino. Svojo potrebo po izolaciji lahko opustimo.

Na ta dan se bom spomnil, da mi ni treba trpeti v tišini. Imam program, ki mi pomaga, da se naučim prekiniti svojo navado izolacije.

23. februar – En dan naenkrat

“Dan za dnem se učimo se prestrukturirati svoje bolno razmišljanje.”

BRB str. 590

Okrevanje se včasih zgodi, ne glede na to, ali se tega popolnoma zavedamo ali ne.

Le še naprej se moramo vračati in opravljati delo, “En dan za drugim.”

Neverjetno je, ko ugotovimo, da smo razmišljali o situaciji, ki nas je včasih motila, in “Puf!” nima več enake moči nad nami.

Morda naletimo na nekaj, kar nas spominja na preteklost, morda iz našega otroštva, na primer, kako smo gledali sošolce in se spraševali, kakšen mora biti občutek biti v njihovih čevljih ter kako smo jim zavidali njihovo navidezno lahkotnost in sposobnost, da vse naredijo prav. To isto miselnost »slabši kot drugi« smo prenesli v odraslo dobo, ko smo tega priljubljenega otroka nadomestili z nekom, s katerim smo delali, sosedom ali drugim staršem. Sploh se nismo zavedali da svojo notranjost ocenjujemo po podobi drugih ljudi.

S pomočjo AooA si damo čas, da delamo na svojem okrevanju.

Dovolimo, da bolno razmišljanje, ki smo ga nosili tako dolgo, izpuhti. Na stvari ne gledamo več enako. Razmišljamo o tem otroku ali tistih drugih ljudeh in nenadoma razumemo premik v našem miselnem procesu. Vidimo realnost – da ni vse tako, kot se zdi navzven. Naučimo se pogledati globlje, predvsem pa vase.

Na ta dan vem, da zdaj nisem, niti nisem bil, manj kot kdorkoli drug.

22. februar – Napredek

“Če želimo napredovati, si moramo želeti način življenja AooA in vsega, kar nam lahko ponudi.”

BRB str. 33

Mnogi od nas se zvesto odpravljamo na naša tedenska srečanja in menimo, da delamo po svojem programu.

Zavedamo se, da nam je AooA pomagala narediti pozitivne spremembe v naših življenjih, vendar naše navdušenje ni več tako, kot je bilo nekoč, in zdi se, da se ne bo več dogajalo veliko sprememb. Da, zagotovo obstajajo še druge stvari, ki bi jih radi popravili v svojem življenju, a se to preprosto ne zgodi. Čeprav cenimo iskrenost, ki se zgodi na naših srečanjih, začenjamo misliti, da program ne deluje več za nas, da je morda čas, da se premaknemo na nekaj drugega.

Če se zalotimo, da nas prevevajo takšne misli, je morda čas za inventuro.

Ali imamo aktiven odnos z Višjo silo? Ali imamo sponzorja/sopotnika, s katerim se redno pogovarjamo za podporo in napotke? Ali gremo na druga srečanja, morda celo telefonska ali internetna srečanja, da dobimo drugačno perspektivo? Smo opravili služiteljsko delo, da bi stopili iz našega območja udobja? Če na ta vprašanja odgovorimo z “ne”, morda ne gre za program, ki ne deluje. Le verjetno ne vidimo celotnega potenciala programa.

Na današnji dan bom ponovno ocenil svojo zavezanost, kako izvajam program. Ker vem, da deluje, ko delujem. In vreden sem tega!

21. februar – Rešitev – blagost

“Naučimo se preoblikovati z nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem.”

BRB str. 590

Kako naj se preobrazimo z nežnostjo, če je bila grobost ali celo krutost osnovna sestavina našega otroštva?

Ko smo odraščali, se morda nismo počutili sposobni biti prijazni do sebe, ker je naš kritičen notranji starš v naših glavah vedno govoril stvari, kot so “Ti bedak! Tvoje življenje je nered! In ti si kriv/-a!”

A vedeli smo, da želimo bolje; obupano smo želeli, da bi se notranji glas premaknil v nekaj prijaznejšega, na primer “Popij skodelico čaja z mano in mi povej, kaj je narobe.”

V AooA se naučimo, da čim zalotimo svojega kritičnega notranjega starša pri delu, prestavimo prestavo in poskušamo narediti nasprotno.

Ko se počutimo kritizirani, lahko pritisnemo na “stop!” gumb in se nehamo družiti z blaznostjo. Lahko si rečemo: “Pač ne morem narediti bolje, kot je v moji moči, zato bom preprosto samo dal vse od sebe.” Lahko se celo naučimo tehnik, ki nas v teh situacijah pomagajo pomiriti, na primer spreminjanje vizualne podobe druge osebe iz nekoga, ki je grozeč, v morda prijaznega risanega junaka. Tudi nekaj ​​tako preprostega nam lahko pomaga prebroditi kritične popravke.

Na ta dan bom svojemu notranjemu otroku in sebi privoščil dvajset minut samega ob skodelici svežega čaja ali kozarcu soka, da bom potem lahko obema- prisluhnil.

20. februar – Sprememba

“Sprememba je bila v mojem življenju težavna, a nepogrešljiva.”

BRB str. 410

Kot otroci smo se oklepali svojih disfunkcionalnih družin in molili, da nas ne bi zapustile, ker bi bilo to od vseh možnih sprememb to najbolj ogrožujoče.

Medtem odrasli smo se še naprej oprijemali življenja, kakršnega smo poznali. Upirali smo se spremembam, ker so nam odprle toliko izzivov in vprašanj.

Sčasoma smo ugotovili, da so nas naše primarne družine že davno zapustile, tako čustveno kot duhovno, čeprav tega morda niso storile fizično. S tem razumevanjem se je spremenil pogled, kako smo želeli živeti svoje življenje, in naredilo pot spremembam.

V AooA vidimo ločitev od družine kot novo priložnost za rast.

Morda se še vedno udeležujemo družinskih srečanj, a ko razumemo, da naši spreminjajoči se jazi tu niso več dobrodošli na enak način, vse manj hrepenimo po »dobrih starih časih«.

Ko se učimo redno izvajati osebno inventuro, damo več prostora za pozitivne spremembe in za našo Višjo Silo.

Svojo preteklost gledamo skozi očiščena očala in prepoznamo izjemne koristi, ki jih uživamo v naših novih življenjih AooA. S hvaležnostjo priznavamo, da naša Moč Odzgoraj za nas naredi tisto, česar sami ne bi mogli. Na življenje začnemo gledati kot na avanturo. Spremembo smatramo kot motivacijo, ki prinaša veselje in najboljša človeška občutja.

Na današnji dan bom sprevidel/-a, da ko se ne bom več upiral/-a spremembam, bo temu sledila sreča in spokojnost.

19. februar – Izolacija in žalovanje

“Izolacija je naš umik pred paralizirajočo bolečino neodločnosti. Ta umik v zanikanje oslabi našo zavest o destruktivni realnosti družinskega alkoholizma in je prva stopnja žalovanja in žalosti.”

BRB str. 82

Izolacija je način, da se zaščitimo pred žalostjo našega otroštva.

Bili smo sami in nismo imeli nikogar, ki bi nas “imel”. Zaščita z izolacijo je pogosta med AooA. Ne glede na to, ali se udeležujemo sestankov, opravljamo delo po Korakih, hodimo na srečanja ali se zadržujemo okoli sestankov, lahko naredimo vse te stvari in se še vedno zaščitimo pred zavestnim, globljim znanjem o naših izgubah. Da bi se izognili žalosti, lahko delimo naša doživljanja površno ali pa sploh ne. Lahko se dogaja, da zamujamo na sestanke in odidemo takoj, ko so končani.

Tako lahko tudi v okrevanju ostanemo sami, da si ne dovolimo, da pridemo v stik z bolečino naše žalosti.

Vendar je ta izolacija lahko del procesa žalovanja in imamo pravico ostati izolirani, dokler moramo, da se počutimo varne. Čeprav se zdi protislovno, kot sopotniki, je najboljše, kar lahko storimo za nekoga, ki je v osami, to, da mu dovolimo, da žaluje tako, kot je treba, dokler to ne ustvarja motenj na srečanjih. Za to fazo urnik ne obstaja.

Na današnji dan si bom dovolil žalovati na svoj način. Če se izoliram, bom blag do sebe in bom tam, kjer moram biti, dokler tega ne bom pripravljen preseči.

18. februar – Zapuščenost

“Če družina umakne podporo, se nam to morda zdi novo, v resnici pa je bilo to naše naravno stanje.”

BRB str. 406

Na naši AooA poti smo se v nekem trenutku znašli spet sami.

A vedno smo se tako počutili, le da si nikoli nismo dovolili soočenja s to resnico. Ko naredimo prostor za našo Višjo silo, dovolimo, da strah in bolečina preideta skozi nas. Začenjamo videti, da je vesolje varen kraj za nas in da lahko šele ob soočenju s svojo osamljenostjo postanemo celoviti. Na to notranjo pot se podajamo s pomočjo naših sponzorjev in sopotnikov, ki so to storili pred nami in ki lahko delijo svoje izkušnje, moč in upanje.

Dovolimo, da naše disfunkcionalne družine zbledijo v daljavi in da ​​se preselimo v nove, bolj zdrave odnose, kjer res zadovoljimo svoje potrebe. Prenehamo poskušati svoje starše nadomestiti z ljudmi, ki samo nosijo drugačne maske. Čeprav se v takšnih odnosih morda začasno počutimo dobro, se ti kmalu porušijo, ko jih vidimo takšne, kot so: grdi, neurejeni in soodvisni.

Ker je okrevanje le redko ravna črta, se zavedamo, da lahko občasno zdrsnemo nazaj. Vendar se učimo vse hitreje in z večjo milostjo izvleči iz svojih brodolomov. Ni nam potrebno več potoniti z našo barko vred.

Na današnji dan bom pokopal kar je zame vedno bilo mrtvo. Vzel si bom čas, kolikor ga je potrebno, da bom do konca žaloval. Potem pa šel naprej.

17. januar – Družinske vloge

“Izjavljamo, da ne bomo več zvesti zanikanju in nefunkcionalnim družinskim vlogam.”

BRB str. 123

Vsak od nas je odraščal in igral vlogo v svojih družinah: junaka, grešnega kozla, maskote ali izgubljenega otroka.

Naša vloga je bila morda povezana z vrstnim redom rojstva ali morda s tem, kako smo se prirojeno odzvali na našo situacijo. Če smo imeli več bratov in sester, smo si verjetno delili te vloge; če smo bili iz manjše družine ali smo bili edinec, smo morda morali igrati več vlog.

Vsaka vloga je nosila določena pričakovanja.

Tudi če se je vloga zunanjemu svetu zdela pozitivna, tako kot junak, se je verjetno spremenila v negativno, saj smo jo poskušali nositi tudi med krmarjenjem skozi naša odrasla leta.

AooA nam pomaga, da se naučimo, kako se znebiti teh vlog.

Začnemo postavljati meje. Okoli naše disfunkcionalne izvorne družine delujemo na bolj zdrave, “nepričakovane” načine. Odločimo se, da ne bomo več reagirali na dogodke, zaradi katerih smo nekoč čustveno ušli izpod nadzora. Proces ni enostaven in lahko traja nekaj časa, vendar se skozi vse to naučimo živeti življenje po svojih lastnih pravilih. Ko smo uspešni, iz svojega življenja osvobodimo strah, kaos, nadzor in togost. Najdemo novo svobodo, ki je nagrada, ki se nam je na začetku zdela neverjetna.

Na ta dan opustim vlogo, ki mi je bila dodeljena v otroštvu. Sprejemam svojo novo vlogo, “Odrasli otrok v okrevanju.”

16. februar – Služenje

“Iskren odrasel otrok, ki dela v programu AooA z obiskovanjem sestankov in nesebičnim služenjem, doseže rezultate s sedmim korakom. To je zanesljiva pot, ko se spopadamo z našimi težavnimi pomanjkljivostmi.”

BRB str. 222

Kako lahko služenje in obiskovanje sestankov prineseta rezultate?

Pri zagotavljanju »nesebičnih« storitev moramo biti sposobni upravljati prevladujočo in nadzorovano naravo našega notranjega kritičnega starša. Kot rezultat dela po Korakih ugotovimo, da nismo več tako jezni ali prestrašeni, da bi dovolili življenju, da se odvija, kot se naj bi. Tu je najboljši odgovor na to, kar nas je prizadelo. Koraki, ko jih delamo s sopotnikom, nam pomagajo pridobiti duševni mir in občutek umirjenosti, ki nam omogočata, da se počutimo žive.

To spoznanje je navdušujoče.

Veselje nas lahko preplavi in ​​zavedamo se, da je to za nas zelo dragocena in zdrava izkušnja. Čeprav se nas nekatere naše pomanjkljivosti še vedno držijo, vemo, da je naša pot do celovitosti jasno označena in dosegljiva. Na naši poti delimo svoj na novo odkrit občutek namena z drugimi v programu. S hvaležnostjo lahko delimo, kako nas je program spremenil v živahna človeška bitja, vključena v program, ki daje življenje.

Na današnji dan bom še naprej delal na svojih značajskih pomanjkljivostih in delil svoj osebni napredek ter rezultate, ki sem jih prejel, s tistimi, ki me bodo slišali.

15. februar – 2. obljuba

“Naša samopodoba se bo izboljšala, ko se bomo vsakodnevno odobravali.”

BRB str. 591

Obljuba samospoštovanja je zelo privlačna, še posebej glede na to, da če ne bi imeli negativne samopodobe, je mnogi sploh ne bi imeli.

Z redno prisotnostjo na sestankih AooA na pozitiven način povečamo svojo “pravo samozavest”. Najdemo varen prostor za interakcijo z drugimi, ki so na istem iskanju. To dejanje, da se pokažemo za svoj resnični jaz, nam najverjetneje prvič, daje pozitiven pogled nase.

Z udeležbo na srečanjih in prepoznavanjem sebe kot odraslega otroka pošiljamo svojemu notranjemu otroku signal, da se zavedamo dela, ki ga moramo opraviti, in smo se pripravljeni zavezati, da bomo uresničili naše duhovno prebujenje. Več resnične samozavesti bo prineslo redno potrjevanje našega trenutnega stanja in našega prihodnjega poslanstva.

S tem, ko se pojavimo in sodelujemo, dajemo svoje resnično samoodobravanje: odobritev, da se ozdravimo, pripadamo, delimo, verjamemo, upamo, skrbimo, jokamo, se smejemo, žalujemo, živimo. Ti preprosti izrazi naše človečnosti so tista samopodoba najbolj dragocene in vredne vrste.

Na današnji dan bom vadil delati stvari, ki gradijo pravo samospoštovanje in dajo mojemu resničnemu jazu dovoljenje, da zaupa, čuti in govori.

14. februar – Dovolj dobri

“Okrevanje AooA je zahtevno, a nagrade so ogromne.

A moramo se potruditi in občutiti tudi neprijetne občutke, ki se lahko pojavijo. Hkrati je cilj ljubezen do sebe in zavedanje, da smo dovolj dobri takšni, kot smo. To je paradoks AooA.”

BRB str. 438

Leta nas je naš kritičen notranji starš opozarjal, da nismo dovolj dobri.

To je bilo ponavljanje tistega, kar so nas učili o nas, ko smo bili še otroci. Tega se nismo zavedali, toda ta kritični del nas je tudi govoril, da nikoli ne bomo imeli dovolj, da bi zadovoljili svojega notranjega otroka, ki ga potrebuje.

A v nekem trenutku smo se morda vprašali: “Kaj je dovolj?”

S pomočjo programa AooA smo začeli opažati, da posegamo v proces zdravljenja, ki bo umiril našega kritičnega notranjega starša. Ob tem smo se zavedli, da lahko šele tako začnemo zadovoljevati potrebe našega notranjega otroka.

Kakor se življenje nadaljuje, postopoma opustimo “dovolj” našega otroštva in se naučimo sprejemati to, kar smo- kar imamo ponuditi svetu. In to je- zelo veliko. Zavedamo se, da nam naša Višja moč pomaga izpolnjevati naše potrebe in občasno tudi želje.

Na današnji dan se spomnim, da sem in sem in vedno bil- več kot dovolj dober.

13. februar – Peta obljuba

“Kakor se soočamo z našimi težavami z zapuščanjem, nas bodo vse bolj pritegovale prednosti in postajali bomo strpnejši do pomanjkljivosti.”

BRB str. 591

V našem programu potrebujemo veliko poguma, da se soočimo z veliko stvarmi.

Soočanje s tem, kako smo bili zapuščeni, zahteva, da zberemo ves pogum, kar ga lahko zberemo. Ko se »vedno znova vračamo«, iz naše podzavesti priplavajo spomini in občutki do oči našega zavestnega uma in priznavamo izgube, ki smo jih zakopali.

Kot otroci nas je mnogo želelo ali moralo idealizirati svoje skrbnike.

V AooA pa snamemo rožnata očala in jih vidimo kot nepopolna človeška bitja, ki niso bila sposobna biti ob nas čustveno, fizično, psihično ali duhovno. Soočiti se s to zapuščenostjo pomeni, da nanjo gledamo iskreno s pomočjo naše Višje moči, našega notranjega ljubečega starša in našega notranjega otroka. Ko pa postanemo sami svoji ljubeči starši, pa lahko spet najdemo svojo celovitost.

Na današnji dan bom zbral pogum, da se soočim s svojimi težavami z zapuščenostjo, in se odločim, da naredim korake, da postanem celovit, da se lahko povežem z drugimi v tem prostoru lastnega zavedanja.

12. februar – Definicija odraslega otroka

“Odrasel otrok je oseba, katere dejanja in odločitve kot odraslega vodijo izkušnje iz otroštva, utemeljene na dvomu vase ali strahu.”

BRB str. 302

Preden smo odkrili AooA, se nismo imeli možnosti naučiti drugačnega načina življenja, razen z vidika disfunkcije, s katero smo bili vzgojeni. V otroštvu je večina od nas hitro ugotovila, kaj moramo misliti, povedati in narediti, da bi se izognili bolečini. Preživeli smo po najboljših močeh in se zanašali samo nase.

Kot odrasli pogosto naše samodejne reakcije na situacije vključujejo še razširitve vedenja, ki smo se ga naučili kot otroci. Po videzu smo odrasli, vendar moramo preseči svoje otroške reakcije. Preganjajo nas nerešene travme, ki zlahka povzročijo opustošenje v našem življenju. Nismo krivi, da nismo dobili boljših življenjskih veščin; drugače se pač ne bi moglo zgoditi. S pomočjo dvanajstih korakov imamo zdaj rešitev za naš problem. Preko AooA imamo ljubezen in podporo, ki ju potrebujemo, da skozi bolečino v otroštvu zrastemo v samozavestne in varne odrasle, kakršni naj bi bili.

Na današnji dan ne bom več negativno obsojal o svojo identiteto odraslega otroka. Napolnil se bom z upanjem, ki mi ga ponujajo obljube AooA.

11. januar – Naklonjenost

“Naš lažni jaz nenehno išče zunanjo naklonjenost, priznanje ali pohvalo, a na skrivaj verjame, da si tega ne zaslužimo.”

BRB str. 7

Mnogi od nas so »stalno« poskušali prikazati podobo, da bi imeli vse, in smo iskali odobritev z obnašanjem ali oblačenjem na določen način. Iskali smo tiste, ki so se nam zdeli bolj samozavestni, da bi nam povedali, kako razmišljati in čutiti. A s tem smo se naučili, da ne zaupamo več lastni intuiciji. Bili smo popolnoma prepuščeni na milost in nemilost drugim. Bili smo ločeni od našega fizičnega in čustvenega jaza.

Ko smo končno prejeli nekaj priznanja, morda v službi, potem ko smo delali kakih 24 ur na dan, je bil naš občutek zadovoljstva kratkotrajen. Globoko v sebi smo “vedli”, da si tega priznanja ne zaslužimo, ker je naš notranji kritični glas govoril: “Če bi videli pravega mene, se to ne bi zgodilo.”

Toda ko se v okrevanju naše življenje spreminja, zdaj iščemo svojo samospoštovanje v sebi in v odnosu z našo Višjo silo, ne z drugimi ljudmi. Pustimo miru programa AooA, da raste v nas, en dan naenkrat, s strogo poštenostjo, s prizadevanjem za spoznanje in razumevanje našega notranjega otroka. Ljudem nehamo ugajati, ker nam to zelo škodi. Končno smo postali središče lastnega življenja z notranjim ljubečim staršem, ki nas ne bo zapustil.

Na ta dan postavljam sebe na prvo mesto in pustim drugim, da si mislijo, kar hočejo. V redu sem takšen kot sem.

10. februar – Sanje

“Mislili smo, da smo te sanje pozabili, a naš notranji otrok se jih spominja.”

BRB str. 430

Kot otroci smo imeli nedolžno željo, da bi nas slišali, držali in zaščitili.

Toda v večini naših domov se to ni zgodilo. Čim smo se začeli takšne pogovore, so se začele težave. Ko smo se skušali crkljati ali pokazati naklonjenost, smo bili ignorirani, so se nam smejali ali se kvečjemu spogledovali. Večino časa smo bili sami. O zaščiti in varnosti smo lahko samo sanjali.

Odraščali smo v svetu, kjer je bilo pravilo “vse gre- kadarkoli”.

Skoraj nemogoče je bilo slediti dogajanju, a dali smo vse od sebe. Fantazirali smo o drugačni družini, kjer bi lahko bili takšni kot smo in bi bilo to v redu. Zaželeli smo si kraj, ki bi bil poln ljubezni, varen prostor, kjer so bili glasovi mehki in sladki in kjer bi se vsi samo pogovarjali, smejali in igrali skupaj. Tako žalostno je, da tega nismo dobili. Zaslužili smo si svetlo in srečno otroštvo, kajne?

Naš notranji otrok še vedno čaka, da se te sanje uresničijo.

Ta želja je še vedno tako močna, kot je bila dolgo nazaj. Kdo bo oseba, ki bo temu otroku prinesla te sanje?

V programu AooA ugotavljamo, da se sanje lahko uresničijo.

Tukaj lahko začnemo znova, en dan naenkrat. Svojemu notranjemu otroku lahko damo vse, kar nam ni bilo dano. Oživljanje sanj je tisto, kar je ključno v tem programu.

Na današnji dan vem, da si zaslužim svoje sanje. Pripravljen sem delati, da jih uresničim s pomočjo AooA.

9. februar – Oblastni liki

“Oblast nas prestraši in strah nas je, ko se moramo z njo pogovarjati.”

BRB str. 417

Kot otroci smo se morda bali, da bi avtoritetam v naših življenjih ugovarjali v čemer koli. Naučili smo se biti tiho, ker običajno nismo vedeli, na kakšno reakcijo bomo naleteli.

Kot odrasli smo morda še vedno zaznali, da se na avtoriteto odzivamo na enak način, pa naj bo to v delovnem okolju ali celo v družbeni skupini ali organizaciji, ki je podobna strukturi ali namenu delovnega mesta. Morda smo se poskušali izogniti avtoritativnim osebam, vendar so povsod. To nas je izoliralo od takih izmenjav celo če smo bili samozaposleni.

Tudi v AooA nekateri od nas postavljajo druge v vloge avtoritete, oz . pač poustvarjajo svojo družinsko strukturo.

Toda okrevanje nam omogoči, da lahko ozavestimo svoje reakcije in vadimo nove načine delovanja. Preden se pogovorimo z avtoriteto, se lahko ustavimo in opravimo test resničnosti. Si predstavljamo najslabše? Ali se bo ta oseba odzvala tako kot moj disfunkcionalni starš pred leti?

Če smo prestrašeni, je zelo uspešna tehnika, ki jo mnogi od nas uporabljajo, pisanje scenarija in igranje vlog z zaupanja vrednim prijateljem.

Kot del tega procesa si damo veliko afirmacij. Rast se zgodi, ko ugotovimo, da bolj ko se dejansko pogovarjamo z avtoriteto, bolj se povečuje naše zaupanje. Končno se začnemo dojemati kot okrevajoči odrasli, ne pa za vedno prestrašeni otroci.

Na današnji dan bom uporabil svojo modrost in moč za okrevanje, ko bom komuniciral z nadrejenimi osebami. Od strahu pred njimi ne bom več zmrznil.

8. februar – Humor

“Pogosto smo izgubili ustvarjalnost, fleksibilnost in smisel za humor.”

BRB str. 333

»Svoj smisel za humor imam vselej spravljen v zadnjem žepu- da mi je tam stalno na voljo,« je dejal starec.

“Kje pa ti hraniš svojega?”

Ko prvič vstopimo na srečanja AooA, je zadnja stvar na svetu, na katero pomislimo, smisel za humor. Preveč je bolečine. V mnogih disfunkcionalnih družinah je bilo tisto, kar je postalo humor, v resnici oblika sarkazma. Za nekatere od nas, ki smo bili maskota ali klovn v izvorni družini, je bila uporaba humorja celo naša druga narava. Ampak to je bila vloga, ki smo jo odigrali za preživetje.

Ponovno odkrivanje našega pravega smisla za humor se včasih začne na srečanjih AooA. Velikokrat izbruhne smeh, ko nekdo izreče določene stvari. A ta smeh ni namenjen norčevanju; je priznanje skupne izkušnje, ki nas združuje. Sopotniki razumejo, o čem govorimo.

Odpiranje našemu smislu za humor omogoča, da okrevanje uspe. Odkrivamo, da je smeh lahko čudovito orodje v naši orodjarni okrevanja. Gledamo lahko smešne filme ali odlomke iz interneta, da v nas vzbudijo gromki smeh. Čudovito je, če je zdrav humor del procesa zdravljenja.

Na današnji dan bom ohranil svoje srce odprto za stvari, ob katerih se lahko nasmejim. Smeh mi prinaša veselje in polepša vse.

Življenje je lepo!

7. februar – Opuščanje nadzora

“V AooA se učimo opuščati nadzor po stopnjah. Naše padalo je Dvanajst korakov in Višja moč kot jo razumemo.”

BRB str. 40

Med odraščanjem smo se morda počutili nadzorovane iz strani svojih staršev in neopredeljivih disfunkcij, ki so nas obkrožale. Posledično smo v odrasli dobi našli načine, kako prevzeti nadzor, ne glede na to, ali smo to počeli neposredno ali pasivno s prikrito manipulacijo. Ker smo imeli nadzor, smo mislili, da lahko sami določamo svojo usodo.

Toda poskus nadzora nad ljudmi in situacijami je naporno delo.

Če smo resnično iskreni do sebe, se zavedamo, da je nadzor, za katerega mislimo, da ga imamo, iluzija. Mnogi od nas so se tega naučili na težji način, saj so stvari okoli nas začele razpadati.

Če delamo Dvanajst korakov s pomočjo Višje sile in naših sopotnikov, verjamemo, da naša osredotočenost na pridobivanje in ohranjanje nadzora to pušča bolj malo prostora za resnično zdrave stvari v našem življenju, kot so pozitivna samopodoba, uravnoteženi odnosi, spontanost, in svet, poln možnosti.

Naučimo se tudi, da se opuščanje nadzora dogaja v fazah.

Konec koncev, poskušamo spremeniti zakoreninjeno vedenje, ki je trajalo dolgo časa, da bi bilo ‘popolno’. Ključno je, da smo blagi do sebe.

Na ta dan bom vadil opuščanje nadzora, ko sem se tako krčevito prizadeval imeti nad ljudmi in dogodki v svojem življenju. V kolikor mi bo spodrsnilo, si bom odpustil.

6. februar – Druga značilnost

“Postali smo iskalci odobritve in pri tem izgubili svojo identiteto.”

BRB str. 11

“Da, gospod! Karkoli želite, gospod! Karkoli lahko storim, gospod!”

“Če bom hitreje pomila posodo, mama mogoče ta vikend ne bo toliko pila.”

“Otročke bom utišal, potem pa se oče ne bo tako jezil.”

Mnogi od nas čutijo, da moramo narediti za druge, da nas bodo imeli radi, da nas alkoholik ne bo udaril, da se ljudje ne bodo jezili na nas.

Kot odrasli otroci smo tako dobri v dobrih dejanjih za druge, da na koncu verjamemo, da smo v redu le, če imamo njihovo odobritev. Ti drugi so lahko šefi, prijatelji, sodelavci, zakonci in otroci.

V AooA začenjamo videti ta vzorec iskanja odobritve.

Posledično mnogi od nas ugotovijo, da ne vemo, kaj hočemo ali kako se naj odločamo sami. Nekateri od nas niti ne znajo poimenovati svoje najljubše barve, zagotovo pa poznamo najljubše barve drugih!

Ko začnemo odkrivati ​​sebe, se naučimo ločiti zamisel o preprostem dejanju prijaznosti od žrtvovanja sebe na način, ki uničuje našo lastno vrednost. Začnemo ceniti, da smo v redu in da se lahko potrdimo takšni, kot smo, ne kaj počnemo.

Na današnji dan jasno vidim razliko med iskanjem lažne odobritve in dobrim dejanjem, ker je to prava stvar. Hvaležen sem za to spoznanje, ko živim svoje okrevanje.

5. januar – Sporočilo okrevanja

“Če zaslišimo sporočilo o okrevanju in upanju od nekoga drugega, to razveseli medlo iskro živosti, ki jo še hranimo v sebi.”

BRB str. 359

Ko smo prišli do okrevanja, smo bili morda v kaosu.

Morda se tega takrat tega sploh nismo zavedali, a mnogi od nas smo bili zlomljeni in v zadnjih zdihljajih. Morda smo se v nekem trenutku celo poskušali ubiti z mamili in alkoholom ali imeli nezaščiten spolni odnos z nekom, ki ga ne poznamo.

Morda smo prekrili svojo luč, ker smo čutili, da si je ne zaslužimo.

Danes delamo, da odstranimo zagrinjalo z vira svetlobe v sebi, ki je dar naše Višje moči.

Molimo in meditiramo in ugotovimo, da to daje življenju vrednost. Naučimo se sporočila dvanajstih korakov in vrednosti te neverjetne skupnosti, ki nam je na voljo samo za naša vprašanja. Hvaležni smo za orodja okrevanja. Če moramo na določen način abstinirati, to storimo s pomočjo Korakov in sponzorja. Nismo več sami.

Na današnji dan se bom obrnil na tiste, ki jih bom potreboval, da se spomnim in prebrodim travmo moje preteklosti. Če me kaj ovira, bom naredil svoj del in nato prosil svojo Višjo silo, da to odstrani z moje poti.

4. januar – Duhovni obvod

“Duhovni bypass pomeni, da se oseba skuša izogniti bolečini, ki jo lahko prinese delo skozi travmo in zanemarjanje iz otroštva. V nekaterih primerih poskuša oseba skočiti naprej v procesu okrevanja- ne da bi šla skozi celoten proces. Ta pot vedno ne uspe ali vodi do nezadovoljivih rezultatov.”

BRB str. 287

Med iskanjem odgovorov smo mnogi od nas prebrali nešteto knjig za samopomoč, si nadeli lažni obraz in kupovali različne izdelke za dvig samozavesti. Želeli smo hitro popraviti svoja prazna življenja, a smo v najboljšem primeru našli začasno olajšanje. Neizogibno smo se spuščali v znani obup in se spet spraševali: “Ali bom sploh kdaj jaz na vrsti, da bom srečen/-a?”

Ko najdemo AooA, slišimo Rešitev in vidimo napredek in duhovno okrevanje pri drugih.

To nam daje upanje. Izvemo, da so orodja za okrevanje namenjena delovanju skupaj, ne ločeno. Mnogi ljudje zapustijo AooA v prepričanju, da so delali s programom, vendar jim preprosto ni deloval. Pravzaprav so morda pričakovali, da bo AooA še ena hitra rešitev.

Če uporabljamo vsa orodja tako, kot so namenjena, nas lahko AooA ozdravi in ​​nam spremeni življenje.

Z obiskovanjem sestankov, opravljanjem Korakov, stiki z drugimi in iskanjem Višje sile lahko ponovno ujamemo svoj resnični jaz – osebo, za kar smo bili rojeni.

Na ta dan bom imel pogum uporabiti orodja programa AooA. Še posebej tistega, ki je za večino od nas najtežji – obrniti se po pomoč na druge.

3. februar – Drugi Korak

“Prišli sem do prepričanja, da nam lahko Moč, ki je večja od nas samih, povrne razum.”

BRB str. 130

Ko smo zaslišali glas po »vrnitvi k razumu«, so se nekateri od nas morali potruditi spomniti, kdaj smo se sploh nazadnje počutili pri zdravi pameti. Živeli smo obsedeni z nadzorom in bili odvisni od svojih izvornih družin. Drugi korak je bil razodetje, ko smo spoznali, kako sta na nas vplivala disfunkcija in norost našega otroštva.

Naše inventure in delo po Korakih so nas vodili na poti vase, ki bi vodila do našega resničnega jaza. Videli smo, da moramo dopustiti, da dolgo potlačena čustva in glasovi pridejo na plano.

Glasovi so prihajali iz našega notranjega otroka; izvedeli smo, da nam je naša norost preprečila, da bi bili pozorni.

Vendar smo morali slišati svojo celotno zgodbo, zato smo začeli poslušati. To nam je pomagalo stopiti iz naših sramotnih senc in stopiti v svetlobo. Začeli smo se zavedati, da je bila naša osebna Višja sila ves čas z nami, da bi nas vodila. Končno smo se naučili sprejemati svoja čustva namesto da bi jih zakrivali ​​z zasvojenostmi.

Ko smo še naprej okrevali, smo spoznali, da občutek zdravega razuma pomeni skrbeti zase ne le čustveno, ampak tudi fizično. Za nekatere od nas je bilo to sploh prvič.

Na današnji dan bom verjel v Moč, ki je večja od mene. Dovolil si bom, da raziščem, kaj je Ona zame, ne glede na to, kako izgleda za druge.

2. februar – Identiteta

“V otroštvu našo identiteto oblikuje odsev, ki ga vidimo v očeh ljudi okoli nas.”

BRB str. 84

Kdo so bila naša ogledala?

Ljudje so nam z besedami in dejanji povedali, kako nezaželeni, moteči ali neumni smo. Poskušali smo narediti, kar so želeli, a ponavadi to ni bilo dovolj. Vsaka odobritev, ki smo jo dobili, je bila pogojna. In izhlapelo je, če smo popustili, ker nismo dobili popolnih ocen, dovolj dobro skrbeli za brate in sestre ali nismo dovolj dobro opravili gospodinjskih opravil.

Nismo vedeli, kdo smo v resnici, ker je bila naša identiteta to, kar so nam rekli, da je. Kar večino od nas pripelje v AooA, je to, da se sčasoma naveličamo poskušanja, izolacije in polnjenja svojih občutkov.

Tu se naučimo sprejeti, da naši starši in družine nikoli ne bodo takšni kot na televiziji ali na ulici.

Namesto da bi še naprej poustvarjali zavrnitev in zapuščenost, ki smo ju bili deležni kot otroci, se naučimo ljubiti in potrjevati sebe. Naši mentorji in tovariši nam pravijo, da sprejmemo samo tisto, kar je dobro, in za kar se nam to ne zdi dobro, tega raje ne počnemo. Tem predlogom vedno znova sledimo, dokler ne opazimo, da nismo več to, kar so nam rekli nekoč, da moramo biti. Smo močni in neodvisni.

Na današnji dan sam definiram, kdo sem. Sem dober in sprejemam samo tisto, kar je dobro in zdravo v mojem življenju.

1. februar – Hvaležnost

“Program AooA mi je prinesel čudež življenja. Zmožen sem izkusiti sočutje, odpuščanje, ljubezen in hvaležnost, čustva, zaradi katerih je moje življenje vredno življenja.”

BRB str. 140

Pred AooA so bili mnogi od nas tako zatopljeni v svoje disfunkcije, da smo, če nas je kdo vprašal, kako se počutimo, običajno samo rekli: “V redu.” Najbrž niti nismo znali opisati svojih občutkov, saj si jih marsikdo tako ali tako ni mogel opredeliti več kot le nekaj. A to je bil rezultat njihovega doslednega potlačevanja v našem otroštvu in odraslem življenju.

V AooA se naučimo spreminjati svoje misli, da se postopoma osvobajamo stvari, ki nas težijo. Vidimo, da je nebo pogosto lepo modro; ni vedno oblačno. Začnemo videti veliko več možnosti zase o tem, kako resnično želimo živeti svoje življenje.

Ugotavljamo, da je mogoče imeti sočutje do drugih na način, ki ne pomeni, da jih želimo ali moramo popraviti. Razumemo, da imamo vsi težave; nudimo pomoč, kjer lahko, brez zavez. Namesto da nosimo zamere, se naučimo odpuščanja. Začnemo sproščati sleherno grenkobo in jezo. Namesto da bi bili žrtev in se počutili, kot da nimamo dovolj, se naučimo biti hvaležni za to, kar imamo, in za svoj potencial. Odkrivamo čudeže.

Na današnji dan se bom spomnil čustvenih daril, ki mi jih je dal ta program, in s hvaležnostjo obljubljam, da se bom še naprej odpiral življenjskim možnostim skozi AooA.

31. januar – Drugotni seznam perila

“Preden napišemo podrobneje o prvotnem seznamu perila, moramo opozoriti, da ima večina od 14 lastnosti svoja nasprotja. Naše izkušnje kažejo, da so nasprotja prav tako škodljiva kot naši nasprotniki.”

BRB str. 8

Premagovanje našega zanikanja družinske disfunkcije je bilo preprosto, če smo zgolj pošteno in uravnoteženo gledali na svoje življenjske izkušnje. Seznam perila je dal namige o nekaterih učinkih, vendar naših kompulzij in zasvojenosti ni bilo mogoče racionalno sprejeti. Nekje globoko v sebi smo vedeli, da je problemov, s katerimi se soočamo, več od tistih, s katerimi smo trenutno v stiku.

Drugotni seznam perila je nekaterim od nas dal preostanek sestavljanke.

Tu je bil opis, kako smo lahko izživljali izdajo. Videli smo lahko, kako smo zgradili neskončen tobogan za vijuganje med učinki našega otroštva in njegovim vplivom na nas in druge danes.

Rešitev za oba seznama je enaka: koraki in ponovno starševstvo.

Priznanje nemoči, verovanje in predajanje svoje volje in življenja v skrb Višje sile je naš zametek na poti našega duhovnega prebujanja. Sprejetje našega kritičnega notranjega starša in priprava prostora za notranjega ljubečega starša, ki vodi našega notranjega otroka, nas osvobodi naših afektov in nam daje moč, da ponovno dosežemo vključenost in celovitost.

Danes si bom ogledal tako seznam perila kot tudi njegovo protipomenko, da dobim občutek o učinkih in mojih izpadih. Pozoren bom na Rešitev, uporabil Korake in postal sam sebi starš, da bi dosegel lastno integriteto in celovitost.

30. januar – Prva tradicija

“Moremo osebno okrevati brez enotnosti AooA?” Naša prva tradicija odkrito pravi ‘Ne.’ Člani AooA, ki delajo na Dvanajstih korakih, se zavedajo, da je treba preživetje skupine postaviti pred svoje sebične potrebe ali na strahu temelječo željo po nadzoru drugih.”

BRB str. 492

Naše občutke dvoma vase pogosto razkrijejo podelitve, ki jih imamo na srečanjih. Ponavadi se pojavljajo podtalnih oblikah nadzora in njegovega tesnega bratranca, manipulacije.

Ko skupina razmišlja o ukrepanju, lahko izrazimo zaskrbljenost ali poudarimo, da to krši tradicijo.

Če sprejmemo dejanje, s katerim se ne strinjamo, nam osebni program pomaga priznati, da smo nemočni, in sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Zavedamo se, da enotnost ne pomeni popolnega dogovora. Kljub temu si prizadevamo za bistveno soglasje pri odločanju skupine. Aktivno iščemo glasove nestrinjanja in jim dajemo priložnost, da se slišijo. To zagotavlja, da se slišijo vse strani razprave in je morda mogoče doseči kompromise.

Aktivno poslušanje drug drugega je vaja vključevanja.

Odločitve, ki sprožajo jezo, bo morda potrebno preložiti ali ponovno preučiti, ko čustva ne bodo tako močna. V kolikor je odločitev skupine trdno utemeljena na tradicijah AooA, se ji moremo podrediti tudi v primeru da se z njo ne strinjamo.

Ta dan se bom zavedal, da je treba pri skupinskih vprašanjih slišati glasove vseh. Če lahko prispevam svoje izkušnje, moč in upanje, bom to storil brez pričakovanj. Biti odprt in strpen je ponižnost v akciji.

29. januar – Krivda

“Ne moremo doseči nivoja duhovne rasti, ki jo iščemo- z obtoževanjem bolnih ljudi.”

BRB str. 158

Trda resnica o alkoholizmu in družinski disfunkciji je, da ne moremo nikogar kriviti.

Morda se zdi, kot da so nam starši povzročili trpljenje, vendar pozabljamo, da je disfunkcija podedovana. Preprosto so delali s tem, kar jim je bilo dano. Morda nam niso hoteli škodovati; reagirali so na lastno bolezen in posledično prenašali bolezen disfunkcije.

Kot otroci smo bili deležni nepoštenega ravnanja in smo si želeli, da bi naši starši dobili pomoč. Vendar nismo imeli nadzora nad njihovimi dejanji.

Toda danes imamo nadzor nad tem, ali se držimo krivde za ljudi, ki si takrat niso mogli pomagati.

Ko opustimo obtoževanje bolnih ljudi, se lahko osredotočimo nase in na to, kaj lahko storimo tukaj in zdaj, da si pomagamo ozdraviti. Zrahljamo vezi, ki nas vežejo na okoliščine, ki se ne bi mogle razpletati drugače, in s tem ustvarimo možnost neomejene rasti v nas.

Na današnji dan bom naredil vse, kar je v moji moči, da preprečim generacijsko disfunkcijo v moji družini. S tem bom opustil vso krivdo, ki mi preprečuje, da bi doživel večjo stopnjo okrevanja.

28. januar – Zakopani občutki

“Kot otroci smo se naučili zadrževati svoja čustva in jih kot odrasli zakopali.”

BRB str. 589

Kako moremo  spoštovati svoja čustva, ko so mnoge od nas vzgajali starši, ki so nam namigovali ali neposredno povedali, da ne smemo govoriti, razmišljati o svojih občutkih ali jih celo imeti?

Rekli so nam, da si “izmišljamo stvari”, ali pa: “Nehaj delati iz muhe slona.” Rekli so, da nas bo izkazovanje občutkov in čustev spremenilo v slabiče. Pomembneje je bilo videti dobro in se ne obremenjevati z občutki, zlasti tistimi, povezanimi s strahom, jezo in žalostjo. Kako bi se lahko postavili na lastne noge, če bi se borili z nepotrebnimi čustvi? Sporočilo smo prejeli glasno in jasno in še desetletja ohranjali svoja čustva.

Toda kako dolgo lahko še naprej polnimo stvari, preden to vpliva na nas čustveno, duševno in fizično; preden se nas ljudje izogibajo, ker se ti zanikani občutki začnejo manifestirati kot neprimerno vedenje?

V AooA začnemo prepoznavati in spoštovati svoja čustva v tem trenutku. Ko se pojavijo strah, jeza, zavist, pohlep in ljubosumje, jih čim bolj pošteno prepoznamo in filtriramo. Včasih je dovolj že preprosto priznanje in zbiranje perspektive. Vendar pa bi morali biti tudi pripravljeni govoriti o svojih občutkih, da bi pridobili pravo razumevanje in sprejetje. Ko to počnemo, začneta odpornost in spokojnost prežemati naš um in našo dušo.

Na današnji dan bom spoštoval svoja čustva tako, da jih odklenem in jih sprejmem kot bistveni del svojega celotnega bitja, ki si zasluži ljubezen in spoštovanje.

27. januar – Pretirana odgovornost

“Preden smo prišli do okrevanja, smo potlačili svoja čustva in bili pretirano odgovorni. Poskušali smo predvideti potrebe drugih in zadovoljiti te potrebe, da ne bi bili zapuščeni.”

BRB str. 94

Mnogi od nas so vsa svoja prizadevanja osredotočili na zakonce, nam pomembne druge ljudi ali naše otroke in poskušali narediti vse, da bi jim bilo udobno in bi bili srečni. Z otroki in njihovimi prijatelji smo morda preživeli toliko časa, da smo bili že neprijetno vsiljivi. Ker smo se bali zapuščenosti, pa smo se morda žrtvovali, da bi svojim zakoncem preprečili, da bi se naveličali.

Ta dejanja so nam preprečila, da bi si priznali: “Utrujen sem. Ne zanima me. Nimam časa.” Sčasoma smo jim začeli zameriti. Zaslužili smo si delati stvari, ki smo si jih želeli, naši družinski člani pa so potrebovali prostor, da bi zadihali, sprejemali lastne odločitve, delali napake in se iz njih učili.

Z okrevanjem v AooA končno dobimo sporočilo, da je v redu, če pustimo ljubljenim, da naredijo po svoje.

Prav je, da jim omogočimo, da najdejo srečo s svojimi dejanji. Če nismo nenehno vpleteni v njihova življenja, ne pomeni, da nas bodo zapustili. Pravzaprav to lahko okrepi naše odnose, ko vsi občutimo olajšanje, da smo odgovorni zase.

Na današnji dan se bom spomnil, da mi ni treba mikroupravljati življenj bližnjih. Ne bodo me zapustili samo zato, ker sem jim pustil, da živijo svoja življenja.

26. januar – Pokroviteljstvo

“Pokroviteljstvo je naše vozilo, s katerim se odpravimo na manj prepotovano cesti do prave povezave z drugimi in Boga, kot ga razumemo.”

BRB str. 368

Prihajamo iz družine z disfunkcijo, razvili smo strah pred avtoriteto.

Zgodaj smo izvedeli, da so naša mnenja, občutki in stališča nepomembni. Moč je pripadala divjemu alkoholiku, zakoncu in vsem starejšim otrokom v družini, ki so dobili oblast nad nami, ker so bili odgovorni za večino naših skrbi. V domovih alkoholikov so bili starši preveč vpleteni v pretepanje ali manipulacijo drug z drugim zaradi alkoholizma in nasilnega vedenja, da bi skrbeli za nas.

Ko smo iz tega pobegnili, smo se zaobljubili, da ne bomo nikoli dovolili drugi osebi, da nas nadzoruje; vendar smo se v večini odnosov, ki smo jih razvili, vključno z delovnimi odnosi, odnosi v cerkvi in prijateljstvi, ugotovili, da so bodisi nasilni bodisi odvisni.

Ko smo končno našli AooA, je za nekatere od nas izbira sponzorja, ki nam bo pomagal pri delu s Koraki pogosto pripeljalo do podobnega odnosa, kot smo ga edinega poznali. Nato smo odkrili koncept sponzorstva “tovarištva”. Ugotovili smo, da nam je ta koncept dveh enakovrednih sopotnikov pomagal spremeniti naše življenjske navade, ugajati drugim ali vodenja drugega. To nas je postavilo v enakopravne položaje in nam omogočilo, da skupaj prepotujemo pot okrevanja.

Na današnji dan bom hodil z roko v roki s svojim sopotnikom, da si bova lahko pomagala okrevati na manj prehojeni poti.

25. januar – PTSD in preživetje

“Spomin vsebuje elemente PTSD strahu, grožnje za preživetje in občutke osamljenosti, morda pomanjkanja.”

BRB str. 180

Mnogi od nas so doživeli travmo, ko so bili ure in ure ostali sami, se morali sami hraniti in narediti vse, kar je bilo potrebno za sploh preživetje. Morda smo jedli, kar smo našli, pa čeprav je bilo napol gnilo; nosili kar je bilo na voljo, čeprav ni bilo čisto, imelo luknje in nam ni bilo prav. Obupno nas je bilo strah, zapostavljeni smo bili in nismo vedeli, ali bomo preživeli.

Trpimo za PTSD (post- travmatskim sindromom), podobno, kot če bi bili vzgojeni v vojni. Zaradi tega smo pogosto razvili odvisnosti, neposredno povezane s tem, kar smo izkusili. Če nismo imeli dovolj hrane, smo morda razvili motnjo hranjenja; če nismo imeli dovolj oblek, smo morda postali kompulzivni nakupovalci ali tatovi; če bi nas bilo strah biti sami, smo se morda naučili manipulirati z drugimi, da bi jih obdržali.

V AooA odkrivamo lastnosti seznama perila. To so vzorci obnašanja za golo preživetje, ki smo jih razvili kot način spopadanja s travmo iz otroštva. Ko se še naprej učimo, s tem znanjem začnemo skrbeti zase na zdrav način. Zavezujemo se, da tudi če se počutimo preobremenjeni, ne bomo zapustili sebe in svojega programa. Vemo, da je okrevanje možno v AooA, ker ga vidimo pri drugih.

Če na današnji dan posežem zunaj sebe po nezdravo rešitev, se bom spomnil, da bom posegel v notranjost po izkušnjo, moč in upanje, ki mi jih daje program.

24. januar – Igralec proti odzivalcu

“Ta knjiga vas bo … resnično premaknila z mesta odzivalca v igralca naših življenj. A kot je bilo rečeno v mnogih programih Twelve Step, ‘Deluje, če delaš.'”

BRB str. xix

Kot otrok se nas je večina naučila biti reaktivna kot mehanizem za preživetje. Če nismo privolili brez spraševanja, smo bili običajno kaznovani. Naučeno smo se biti vedno v obrambi, pogosto smo morali razlagati tudi najmanjša svoja dejanja. Odzvali smo se iz strahu in naredili, kar je bilo potrebno, da se izognemo težavam.

Kot odrasli ima lahko to pogojevanje pozitivno stran – morda smo mi tisti, ki se hitro odzovemo na krizo in rešimo dan. Lahko pa smo tudi tisti, ki se hitro odzovemo, da nekomu odgovorimo na vsiljivo vprašanje, kasneje pa ugotovimo, da to ni njihova stvar. Potem se grajamo, da smo tako »neumni«. Ali pa smo morda mi tisti, ki zinemo nekaj neprimernega, ker nas je nekaj sprožilo.

Velika rdeča knjiga ACA (BRB, op.prev.) je bila napisana, da bi nam pomagala odkriti in razumeti korenine naših disfunkcij. Izvemo, da nosimo s seboj kritičnega notranjega starša, zaradi katerega se odzovemo na načine, ki nam niso več všeč. Ko delamo program za utišanje tega kritičnega glasu, se počutimo mirnejše. Naučimo se ustaviti, spraševati in odločati, kakšna je in bi morala biti naša vloga, namesto da prehitro sklepamo. Postopoma postanemo akterji, ki razmišljajo sami … in kritični glas zbledi.

Na današnji dan si bom vzel čas za branje iz Velike rdeče knjige, ki mi bo pomagala še bolj utišati kritični glas, zaradi katerega sem lahko še vedno odzivalec (namesto igralec svojega življenja op.prev.).

23. januar – Naša resnična narava

“Ko pogledamo dejansko naravo naših napak, vidimo, da smo si škodili na podlagi našega občutka, da smo nesprejemljivi, manjvredni ali izgubljeni.”

BRB str. 198

Dolga leta smo krivili sebe za vse – kar smo naredili mi in kaj so storili drugi. Da bi ohranili mir, smo se, tako verbalno kot neverbalno, oddolžili za nevarne, pogosto nasilne ljudi v našem življenju. Bili smo predpražniki, za katere smo bili vzgojeni. Svoja čustva smo skrivali in se nikomur nismo zaupali.

Nekateri od nas so se tudi po tem, ko smo začeli okrevati v AooA, še naprej zapirali in se spraševali, zakaj se ne spreminjamo. Nekako smo si razlagali, da “odnesti k Bogu” pomeni samo molitev neprijetnih stvari v drugi plati naših življenj. Mislili smo, da izražanje naših čustev, zlasti jeze, drugim ni sprejemljivo.

Zdaj na jezo gledamo kot na normalno, zdravo čustvo, ki nam lahko daje vedeti, kdaj moramo postaviti mejo, izstopiti iz določene situacije ali opustiti nezdravo razmerje. Ne zanikamo več, kako se počutimo. Lahko si izdelamo seznam sprožilcev, ki nam pomagajo priti v stik s svojimi občutki. Morda vodimo opise čustev, da natančneje prepoznamo svoja. Zavedamo se, da so tudi na videz negativni del talenta pomeni biti popolnoma človek.

Današnji dan bom živel s svojimi občutki, namesto da jih odrivam. Potem bom poklical, da jih delim s sopotnikom.

22. januar – Četrti korak

“Ne da bi poznal pomen zapuščenosti, zakodirane v preteklosti, je odrasel otrok obsojen, da jo bo ponavljal. Neraziskana preteklost postane prihodnost naslednje generacije.”

BRB str. 154

Mnogi od nas so prihajali iz drugih programov Dvanajst korakov in naše izkušnje s četrtim korakom morda niso bile pozitivne.

Tako kot zdravilo je bilo nekaj, kar smo jemali, ker bi morali. Ni se nam zdelo kot dejanje ljubezni, ampak kot naštevanje, kako smo bili pomanjkljivi ljudje. To nas je zmedlo, vendar smo naredili, kot so nam rekli.

Ko smo prispeli v AooA, smo morda nosili to prtljago iz četrtega koraka in se zgrozili ob misli, da bi naredili še enega. Kaj na svetu bi nam lahko očitali o našem otroštvu? Kako smo lahko krivi?

Ampak smo vseeno začeli z delom.

Morda smo bili zmedeni, ko smo začeli, a kmalu smo videli, da bo to povsem drugačna izkušnja. Na vprašanja smo odgovarjali v vajah za Četrti korak, ki so nam dale zaokrožen pogled na to, kaj se nam je v resnici zgodilo. Začeli smo uvidevati razloge, zakaj ravnamo tako kot danes, in zakaj ne bi mogli drugače.

To je bilo neverjetno odkritje.

Zdaj z velikim upanjem verjamemo, da si lahko opomoremo od posledic našega nefunkcionalnega otroštva, da bomo lahko prihodnjim generacijam pustili novo dediščino.

Na današnji dan potrjujem svojo zavezanost preučevanju svoje preteklosti, da lahko pomagam spremeniti pot svoje prihodnosti in prihodnosti svojih bližnjih.

21. januar – Odnosi

“Spomnimo se, da lahko govorimo, zaupamo in čutimo namesto nadzora, izolacije in hladnosti. Odnosi so lahko drugačni pri okrevanju.”

BRB str. 291

Kot otroci smo se zanašali na naše sposobnosti preživetja, da bi nas zaščitile pred škodo.

Postopoma so postajale močnejše in bolj zakoreninjene, saj smo naleteli na večjo stopnjo družinske disfunkcije in posledično strah. Svoje lastnosti smo prenesli v odraslost. Sprva se nismo zavedali njihovih učinkov, vendar so trpeli naši odnosi.

Preko AooA se zavedamo, da nam naše zmožnosti preživetja ne služijo več.

Ko razmišljamo o čustveni intimnosti, se lahko počutimo prestrašene in smo v nevarnosti, da bomo ranjeni. Če pa tvegamo, da delimo sebe z drugim, postanemo sposobni imeti pravi odnos.

Zaupanje drugi osebi s svojim najbolj ranljivim jazom je nova in morda grozljiva izkušnja.

Drugi osebi lahko dopustimo, da si postopno pridobi naše zaupanje, kakor se odnos razvija. Lahko zaprosimo, kar potrebujemo, namesto da bi manipulirali, da bi dobili, kar želimo. Svoje občutke lahko prepoznamo in delimo, ne da bi se zaprli ali neskončno razmišljali. Ni nam več treba imeti svojega resničnega jaza zaklenjenega v sebi. Ko tvegamo iskrenost in odprtost z drugim, odkrijemo svet novih možnosti, vključno z ljubeznijo.

Na ta dan zmorem pogum, da prekinem stare vzorce, ki me odvračajo od globljih povezav z ljudmi v mojem življenju.

20. januar – Delo žalovanja

“Našo izgubo lahko natančno določimo in opredelimo tako, da primerjamo ravnanje, ki smo ga bili deležni kot otroci v disfunkcionalnih družinah, s skrbjo, ki bi jo lahko prejeli, če bi nas vzgajali ljubeči in dosledni starši.”

BRB str. 204

Vaje žalosti v petem koraku nas prosijo, da pišemo o dogodkih iz otroštva, da bi lažje razumeli čustva o dogodkih.

Če se ne pojavijo, poskušamo videti, kako bi se v naši situaciji počutil današnji otrok. Ogledamo si lahko tudi slike iz otroštva, da se povežemo z našo nedolžnostjo in izgubo.

Nato nas prosijo, da ponovno preberemo naše delovne liste za četrti korak “Sramota in zapuščanje” in preoblikujemo vsak incident.

Opisujemo, kaj bi bilo drugače, če bi bil v vsakem scenariju ljubeč starš.

Doživljanje izgube na ta način nam lahko pomaga, da jo sprostimo.

Toda če smo blokirani, se lahko zgodi, da preklopimo iz žalosti v jezo, ko preveč boli. Kot da bi pritisnili gumb, ki nas preklopil v obtoževanje ali bes. Toda šele globoka otožnost naše žalosti nam lahko pomaga tudi videti resnično stopnjo uničenja naših čustev, uma in telesa.

Ko izbiramo proces okrevanja namesto disfunkcije, se zavedamo, da nam žalovanje pomaga najti svojega močnega, sposobnega notranjega otroka. Učimo se, kaj bi naredil ljubeč starš in kako se lahko spremenimo. Program AooA ni lahko delo, nagrada pa je svoboda!

Na ta dan se bom držal procesa AooA, ko bodo žalost in čustva kričala. Ne bom se ustavil pred ničemer, da bi povrnil svoj prvotni jaz.

19. januar – Ponovna stvaritev

“Vendar so bili naši otroci in odnosi še vedno del naše disfunkcije. Poustvarili smo zapuščenost in izgubo lastnega otroštva.”

BRB str. 21

Mnogi od nas so poskušali drugače vzgajati svoje družine.

Toda brez AooA ali neke druge oblike intervencije smo bili kot naši starši – dali smo lahko le tisto, kar smo imeli. To je pomenilo, da smo naredili veliko napačnih odločitev. Morda smo se celo odtujili od svojih otrok in ugotovili, da so se nam zamerili, tako kot smo se zamerili staršem.

AooA nam predstavlja izbiro: ostati in se izboljšati na način, ki bi lahko nekega dne popravil naše odnose, ali pa se počutiti brezupne in se še naprej polniti s samoobtoževanjem in sramom.

Če izberemo AooA, moramo opustiti razmišljanje, da pomoči nismo našli prej, ko bi lahko preprečila tolikšno bolečino. Sprejeti, da sprememba zahteva čas, zato se vzravnamo in se osredotočimo na skrb zase. Ko smo pripravljeni, se naučimo biti prisotni na zdrav način za naše otroke. Če smo od njih ločeni, upamo, da se vrnejo k nam, če pa se ne, jih še naprej ljubimo in molimo, da najdejo pot.

Na današnji dan bom najprej poskrbel zase. Šele takrat bom na voljo svoji družini, če bodo prosili za čustveno podporo.

18. januar- Nov način življenja

“Odraslega otroka, ki razmišlja o AooA, naprošamo, naj na program gleda kot na način življenja, ki se bo sčasoma razvil in prinesel bogate nagrade čustvenega olajšanja in sprejemanja samega sebe.”

BRB str. 95

Prevzeli smo vso zlorabo, kar smo jo lahko, in še vedno smo mislili, da je krivda naša.

A kaj smo sploh delali narobe? Kaj je bilo tisto, zaradi česar smo se počutili tako drugačne in pomanjkljive? Zakaj ne bi mogli biti kot ostali ljudje v naši družini in prenašati neskončne količine zlorab, ne da bi nam bilo vseeno? Zakaj smo bili tako neumni? In kam so nas pripeljali negativni občutki, kot je jeza?

Pred AooA smo morda bili v drugih programih, ki so nam pomagali, vendar so bili nekateri občutki morda okrnjeni. Zaradi tega smo se počutili, kot da smo se vrnili na mesto, kjer smo morali zapreti dele sebe. Morda bi nam rekli, da je edina pomembna stvar “predati Bogu”. To morda marsikomu deluje, vendar smo ugotovili, da za nas ni dovolj.

Zdaj lahko s pomočjo AooA in ljudi, ki smo se jim naučili zaupati, sprejmemo vrednost vseh naših občutkov.

Še posebej sprejemamo svojo jezo in ne bežimo več pred njo, saj vemo, da nas lahko nauči, kje bi morale biti naše meje. Z drugimi, ki so morda bolj v stiku s svojimi občutki, se pogovarjamo na zdrav način in nas res slišijo, ko izražamo svoja čustva. Vemo, da smo na pravem mestu, kjer poteka zdravljenje.

Na današnji dan bom spoznal, da so moja čustva del darila moje Višje moči, darila, imenovanega “JAZ”.

17. januar – Služenje

»Na srečo nas naša druga tradicija opominja, da je naša resnična avtoriteta na sestankih AooA in službenem delu ‘Ljubeč Bog, kot je izražen v naši skupinski zavesti.’«

BRB str. 499

Na naših sestankih AooA je pogosto malo ali celo nič izkušenih članov. Kdo potem sprejema odločitve skupine? Kdo predseduje? Kdo kupuje literaturo? Kdo sponzorira prišleka, ko pa smo vsi novinci?

Drugi med nami, ki smo začeli sestanke ACA, smo se spopadli s to situacijo tako, da smo samo odprli sestanke in vprašali, ali bi kdo želel predsedovati. Verjeli smo, da bo nekdo našel pogum za korak naprej. Ko smo prosili, naj nekdo kupi literaturo ali naredi kopije, nam je Višja sila na sestanek pripeljala nekoga, ki je bil pripravljen narediti to malo storitev. Ko smo iskali nekoga, ki bi z nami delal korake, se je zdelo, da se je pojavila primerna oseba.

To je pač za namen naše skupine. Ko se soočimo s situacijo, ki se zdi večja od nas, se lahko počutimo pomirjeni, da se lahko odločimo, če jo predamo Višji sili skupine v obliki skupinske zavesti. Prepričani smo, da lahko podrobneje uredimo, ko imamo v mislih samo vse dobro za srečanje. Če nas ovira ego, se z nekom pogovorimo in se spravimo v red. Pomagamo, da vsakodnevne zadeve na sestanku potekajo nemoteno.

Na današnji dan bom zaupal, da se bo Višja sila izrazila skozi zavest naše skupine in nam dala priložnost za enotnost in duhovno rast.

16. januar – Padec na dno

“Vsa dna imajo pomen in vsako dno je lahko izhodišče za nov način življenja:

Obstaja upanje. Ozdravitev je možna.”

BRB str. 124

Prišli smo v AooA, ker smo dosegli nekakšno dno.

Mogoče se počutimo brezupno, ker življenje ni šlo tako, kot smo upali. Ali pa smo zaradi svojega nefunkcionalnega vedenja preveč izgubili in se zavedamo, da se sami ne znamo spremeniti. Poskušali smo, a ni šlo. Mogoče najdemo pot na srečanja, ker globoko v sebi vemo, da mora obstajati nekaj več.

Delo v programu AooA ne pomeni, da morda ne bomo dosegli več dna.

Nekateri od nas smo pogosto zaslepljeni zaradi nečesa, za kar smo mislili, da smo s tem že opravili. Morda smo že davno delali na naši pomanjkljivosti značaja zaradi pretirane odgovornosti in tu naredili velik napredek. Potem pa se ob močnem stresu in žalosti počutimo, kot da smo spet tam, kjer smo bili, preden smo začeli okrevati. Spet smo tam v poskusih poskrbeti za vse. Smo kot blažilec in poskušamo nadzorovati situacijo.

A razlika je v tem, da v resnici nismo več na istem mestu.

Sedaj imamo orodja: telefon, BRB (Big Red Book) in sestanke. Doseženo dno pa nam želi povedati, da smo kompleksna oseba, ki nima vseh odgovorov.

Na današnji dan ne bom odnehal, četudi zdrsnem tako daleč, da se mi zdi, da ne vidim dnevne svetlobe. Na svojo situacijo bom gledal kot na še eno priložnost za rast v programu.

15. januar – Prva obljuba

“Svojo pravo identiteto bomo odkrili tako, da se ljubimo in sprejemamo.”

BRB str. 591

Resnična identiteta?

Ideja, da nismo »resnični«, je lahko sprva zelo zmedena. Že sam koncept nam je za znoreti težaven. Ko hodimo na sestanke, bomo morda začeli poslušati o kritičnem notranjem staršu, notranjem ljubečem staršu in skritem notranjem otroku. Zdelo se nam bo zapleteno.

Nekje v prvih mesecih obiskovanja sestankov se nam utrne.

Počasi se učimo, razumemo in uporabljamo informacije, ki smo jih zbrali, in nekega dne postane spoznanje naše dileme jasno. Končno se nam utrne prava podoba. Ne da bi se tega zavedali, smo prevarali sebe: predstavljali svoj resnični jaz s svojim lažnim jazom.

Ko se potopimo v delo korakov, se začnemo preoblikovati.

V istem trenutku začnemo sprejemati sami sebe. Naš tečaj ni več brezvezno brezciljno potepanje, saj nam je jasen z vsakim dnem vadbe tega preprostega programa, ki nam ga daje Višja Sila.

Kot rezultat dela, ki ga opravljamo v AooA, se zgodi čudež: osvobodimo svoj resnični jaz od svojega lažnega jaza, objamemo svojega skritega notranjega otroka s skrbnimi rokami našega notranjega ljubečega starša in se ponesemo na vse višje in višje ravni svobode.

Na današnji dan bom poslušal, se učil in uporabljal koncepte in načela okrevanja AooA. So sredstvo za odkrivanje moje resnične identitete, ki mi omogoča, da se ljubim in sprejemam.

14. januar – Neizrazna bolečina

“V izživljanju sem kričal, ker nisem mogel izraziti svoje bolečine.”

BRB str. 503

Mnogi od nas smo leta pili, da bi omrtvili bolečino, jedli da bi našli tolažbo, uporabljali droge za pobeg, zlorabljali seks, medtem ko smo upali na ljubezen, ali počeli karkoli je že delovalo. Medtem ko smo nekateri od nas našli druge programe dvanajstih korakov, ki so nam pomagali v samouničevalnem vedenju, ki povzroča odvisnosti, smo drugi morda živeli življenja, ki se kar prelivajo iz enega škodljivega vedenja v drugega. Čutili smo, da potrebujemo nekaj, kar bi nam pomagalo, da se ločimo od bolečine, zato smo našli »izživljanje« kot način, da se izognemo »vživljanju«.

Kot otroci smo šli skozi nešteto težkih izkušenj sami. Nikomur nismo mogli povedati, kaj se dogaja ali kako se počutimo. Niti si nismo mogli priznati, da se norosti, ki smo jih opazili, res dogajajo. Nihče nas ne bi poslušal. V kolikor pa bi nas nekdo že, bi to racionaliziral z izgovori ali nam kar odkrito povedal, da je z nami že nekaj narobe, če to celo samo povemo na glas. Posledično so se te misli ali besede zagnojile v naši notranjosti.

Zdaj smo sposobni dati glas svoji bolečini, ki jo lahko slišijo drugi v AooA. Nihče nas ne sodi, ker se počutimo tako, kot se počutimo. Naš resnični jaz je sposoben zasijati, ne da bi se obrnil na naše nekdanje odvisnosti, naše tihe partnerje. Osvobajamo se krivde, sramu in osamljenosti naše preteklosti.

Na današnji dan, če začutim prožilec, da bi se izživljal, se bom ustavil in poskušal ugotoviti, kaj je sprožilo mojo reakcijo. Uporabil bom vsa orodja AooA, ki jih potrebujem, da si pomagam.

13. januar – Tveganje

“Govoriti o lastnih občutkih je tveganje, vendar je to tveganje, ki ga je vredno sprejeti, ker so nagrade velike.”

BRB str. 186

Kje je varno govoriti o svojih skrivnih strahovih, svojih zaznanih pomanjkljivostih in dvomih o lastni razumnosti? Naša Višja sila nam je dala skupino AooA, kjer poslušajo naša čustva in nas ne obsojajo.

Naši sopotniki iz AooA čutijo, kar čutimo mi, in delijo z nami veliko naših dvomov in pogosto napačnega dojemanja. To počnejo, ne da bi nas poskušali popraviti in ne da bi nam rekli, naj “prebolimo”. Njihove roke so iztegnjene proti novincem, ki tvegajo, da stopijo skozi vrata sestanka, da bi povedali svoje skrivnosti.

Zelo težko je, da ne bi verjeli v Višjo moč, ko stopimo na srečanje AooA in tam vidimo brezpogojno ljubezen, ki jo izkazujemo drug drugemu. Sposobnost, da delimo svoja čustva v tem varnem okolju, nas vodi k nagradam programa. Doživimo čudež, da se naučimo ljubiti sebe, in v svet projiciramo našo novo podobo.

Na današnji dan vem, da lahko v AooA tvegam, da delim svoja najgloblja čustva. Sprejeta bodo- z ljubeznijo.

12. januar – Lastnost ena

“Izolirali smo se in se bali ljudi in avtoritet.”

BRB str. 10

Mnogi od nas se zaprejo in skrijejo iz strahu pred ljudmi in osebnostmi z avtoriteto.

Večina tega strahu izvira iz načina ravnanja z nami, ko smo bili mladi. Razumljivo je, da se večina tistega, kar smo se naučili kot otroci, prenaša v tisto, kar počnemo danes: strah pred partnerjem ali šefom, strah pred uspehom ali neuspehom, strah pred konflikti – seznam se lahko zdi neskončen.

Naše avtoritete iz otroštva, naši starši, so bili pogosto fizično, verbalno ali čustveno žaljivi. Ena stvar, ki smo jo mnogi od nas mislili, da smo se zagotovo naučili: če je šlo kaj narobe, je bila to naša krivda.

Med delom po Korakih AooA z mentorjem postopoma in pogumno odkrivamo travmatične trenutke iz našega otroštva, ki so povzročili tako trajne posledice. Nič čudnega, da nas je bilo strah. Nič čudnega, da smo zadržali dih in močno stisnili mišice. Vedeti, kaj se je zgodilo, je tisto, kar vodi do sprememb – eno sledi drugemu z razlogom.

Vse naše delo obrodi sadove. V nekem trenutku se oblaki odpro in skozi njih posije sonce. Razumemo! Ni nam več treba živeti v strahu. Občutek svobode je čudovit! Hvala, Moč odzgoraj!

Na današnji dan priznam strahove, ki sem jih nosil večino svojega življenja, in se spomnim, da sem zdaj na varnem. Globoko vdihnem in čutim hvaležnost za ljudi v mojem življenju, ki so prijazni in ljubeči.

11. januar – Lažni jaz

“Disfunkcija je zakodirana v naše duše kot lažni jaz.”

BRB str. 105

Mnogi od nas kot otroci niso mogli razviti neke lastne identitete.

Da bi preživeli, smo kupovali negativna sporočila naših staršev, potem pa smo kot odrasli ponavljali njihovo izkrivljeno utemeljitev norega vedenja. Spominjamo se svojega uničujočega lažnega ponosa, ki nam ni dovolil priznati napak ali da bi se počutiti ranljive. Na neki ravni smo sicer vedeli, kaj delamo, toda naš lažni jaz je bil glavni in nismo imeli besed ali miselnih procesov, da bi stvari naredili drugače ali izrazili svoje resnične občutke.

Najbolj boleče pa je, da smo tisti, ki imamo otroke, vanje sprogramirali to nepošteno vedenje. Ne glede na to, da smo se poskušali ustaviti, preprosto nismo mogli niti videti neke lastne poti skozi vse to, da bi jim jo pokazali.

V okrevanju zdaj vidimo, da so bile naše rane tako globoke, da si težko predstavljamo, da smo imeli tako veliko luknjo v duši. Danes lahko vidimo, da je naše tako dolgo pomanjkanje poštenja stalen dokaz travme, ki smo jo utrpeli kot otroci, in razlog, zakaj potrebujemo AooA, da prekinemo krog. Tukaj odstranimo vse plasti sramu, ki so ustvarile naš lažni jaz. Zdaj lažje priznavamo svoje pomanjkljivosti, saj kot odrasli zmoremo vse posledice. S tem pripomoremo k temu, da se družinska norost tu ustavi.

Na današnji dan sprostim svoj lažni jaz in imam pogum priznati, da se motim. To počnem zato, da se bolečina neha kopičiti, tako zase kot za druge.

10. januar – Naš jezik okrevanja

“Morda govorimo žargon programa, vendar ne govorimo o tem, kaj je naša resnična težava.”

BRB str. 432

Na začetku smo mnogi od nas našli veliko tolažbo že v novem jeziku okrevanja. Ščitilo nas je pred starim načinom razmišljanja. Toda nekateri smo kmalu ugotovili, da »samo govorjenje« brez »dela po korakih« ni spremenilo našega dejanskega vedenja. A tudi že z lahnimi koraki smo poškodovali sebe in tiste okoli sebe. Kot smo se naučili, da že ko smo bili otroci nismo delali preplaha, a posledice pa nas še vedno močno prizadenejo. Kar pa smo morali videti je, da smo v boju za življenje.

Ko prepoznamo svojo samozadovoljnost, se začnemo osvobajati. Svoje odločitve sprejemamo kot odrasli s čvrsto hrbtenico. Odraščamo. Zase naredimo tisto, česar ne zmore nihče drug: rešujemo sami sebe. To naredimo tako, da se prepustim nadzor in spustimo v svoje življenje druge ljudi, ki nam lahko pomagajo – sponzorja, sopotnika, terapevta – kogar koli potrebujemo.

Ne iščemo popolnosti, ampak napredek.

Odložimo svoje dvome in stopimo v luč nove resnice. Morda je boleče biti iskren in poskusiti nekaj novega, vendar ne tako boleče kot ostati tam, kjer smo.

Na današnji dan bom ukrepal, da pridobim sponzorja, če ga še nimam. Zavezal se bom, da bom delal po Korakih in ne bom samo govoril o tem.

9. januar – Napake

“Prav tako imamo velike težave pri sprejemanju napak kot odrasli.”

BRB str. 38

Mnogi odrasli otroci postanejo povzpetniki in perfekcionisti. Mnogi od nas živimo v brezhibno belem okolju- »kaj pa če«?, ki ga ustvarja naša lastna potreba po nadzorovanju vsega in vseh okoli nas. Vedno nas skrbi, da stvari ne bodo narejene pravočasno ali popolno.

Kot otroci smo se v večini od nas počutili premalo ljubljeni, ker nismo bili dovolj dobri. Naši starši ali skrbniki so to okrepili tako, da so nam sporočili, da nismo zadostni. Tako smo pač poskušali biti popolni, kar nam seveda ni uspelo.

Ko smo vstopili v odraslost, smo popolnost še naprej enačili z ljubeznijo ali pomanjkanjem le-te, če stvari niso šle. Nihče nas ni moral grajati zaradi nepopolnosti; to smo bili zelo sposobni narediti sami sebi.

Perfekcionizem, nadzor, negativna projekcija, zamera: kako smo kdaj imeli čas za dihanje, kaj šele, da bi imeli v življenju kakšno mero spokojnosti?

Ko delamo po programu AooA in se začnemo počutiti bolje v sebi, se sprijaznimo z nepopolnostjo. Sprejmemo svoje človeške omejitve, si odpustimo napake in se osvobodimo potrebe po nadzorovanju vsega v našem okolju.

Lahko si vzamemo čas, da zadihamo … zares dihamo … kot pri vdihu, izdihu in sprostitvi.

Na današnji dan si bom dal svobodo narediti napako in vedel, da to ne vpliva na mojo vrednost kot človeka.

8. januar – Prožilci

“Prožilcem se pogosto ne moremo izogniti, lahko pa spremenimo način, kako se z njimi spopadamo.”

BRB str. 253

“Res vedo, kako pritisniti moje gumbe!”

Kako pogosto smo to rekli sami sebi ali slišali druge? Ti gumbi so potlačeni spomini ali zamere, ki smo jih shranili na tisto mesto v našem umu in telesu, ki ga nikoli ne želimo obiskati.

Ko torej nekdo reče ali naredi nekaj, kar prebudi te spomine, se začne bitka. Kot bi ti stari spomini in zamere stali pred vrati in čakali, da pridejo ven. Čakajo, da se z njimi dokončno spopademo, in nas opominjajo, da bodo vedno tam, dokler tega ne storimo.

Za razliko od večine drugih programov za okrevanje nas AooA spodbuja, da obudimo te spomine in zamere ter jih damo na mizo v varnem in ljubečem okolju. Takrat se zgodi čudež. Začnejo izgubljati svojo moč in postopoma ugotovimo, da se lahko dejansko spopademo z njimi, ne da bi se počutili tako nemočni, kot smo se takrat, ko so se dogodki dejansko zgodili.

AooA je varno mesto, ki omogoča, da se to zgodi.

Tudi naši sopotniki so bili tisti prestrašeni petletnik in vedo, kako se počutimo.

Na ta dan vem, da bo odvzem moči starih spominov odvzel tudi moč našim sprožilcem.

7. januar – Čustvena treznost

“Z meditacijo začnemo vizualizirati čustveno treznost.”

BRB str. 265

Mnogi od nas so imeli težave pri učenju postavljanja stavčnih ločil, ko smo bili v osnovni šoli.

Pisali smo stavke brez vejice, na primer: “Pojedli smo psa a ga ni”, kar je zvenelo, kot da smo “pojedli psa”. Pravila so nam bila tuja in zdelo se je, da jih je težko obvladati. Toda kakor smo se premikali naprej, smo na poti do znanja pobirali majhne namige, tako smo se pri vejicah naučili, da “tukaj vdihnemo/naredimo premor.”

Čustvena treznost je lahko zelo podobna ločilom, saj nam omogoča, da postavimo meje in smo bolj jasni glede svojih želja in potreb.

Ko se ustavimo in zadihamo, postane življenje bolj obvladljivo. Ko se učimo izraziti svojo neizraženo žalost drugim v programu, ugotovimo, da razumejo, kaj govorimo, ker to povemo na način, da nas slišijo.

Ko pozorno poslušamo Problem in Rešitev, ko ju prebiramo na naših sestankih, se naučimo ne le slišati, ampak tudi absorbirati.

Začnemo vizualizirati, kakšno bi lahko bilo naše življenje, če vadimo korake in uporabljamo orodja AooA, vključno z meditacijo. Naučimo se ustaviti, globoko vdihniti, ponovno osredotočiti. Začnemo udejanjati čustveno treznost v naših življenjih.

Na današnji dan se bom ustavil in se spomnil, da kakor sem potreboval čas za učenje pravil ločil v šoli, lahko tudi s prakso in osredotočenostjo dosežem čustveno treznost. Velik napor- a je vreden prizadevanja!

6. januar – Razmerja z zlorabo

“Ostajamo v nasilnih odnosih, ker so podobni tistim, v katerih smo bili vzgojeni.”

BRB str. 197

Dobro nam gre in zdi se, da stvari delujejo gladko.

Potem pa nenadoma: “Bam!” Spodnese nam tla pod nogami. Počutimo se izdane s strani tistih, ki nas domnevno najbolj ljubijo. In počutimo se neumni, ker smo še enkrat verjeli, da bodo stvari šle na bolje.

To lahko opiše, kaj se je zgodilo v našem otroštvu in tudi kaj se dogaja v naših odraslih odnosih. Zlorabo lahko doživimo kot odrasli, pa naj gre za izvorno družino ali drugo razmerje.

Morda smo čustveno ali fizično podrti, toda s pomočjo programa se lahko zdaj naučimo ločiti od nasilnika. Nismo ujeti, kot takrat, ko smo bili otroci.

V AooA se naučimo zaupati na prej nedosegljivi ravni.

Imamo izbire – še naprej upati, da se bodo spremenili drugi, ki nas še naprej zlorabljajo, ali pa da se odstranimo in poiščemo varno zatočišče. Obstaja veliko stopenj varnega zatočišča, od zavetišča do preprostega srečanja z našimi prijatelji iz AooA. Na voljo so, če smo le pripravljeni stati svobodno.

Na današnji dan bom izbral najboljšo pot za svoje čustveno zdravje. Pripravljam se, da bom sprejel odločitve, ki spremenijo življenje, da se umaknem iz nasilnih odnosov.

5. januar – Ciljno delovanje

“Videli smo, da odrasli otroci uporabljajo načela dvanajstih korakov za obvladovanje družinskih bolezni, obupa in smrti z neverjetno vedrino in vero.”

BRB str. 291

Lepota Korakov je v tem, da nas vodijo pri okrevanju po odraščanju v nefunkcionalnem domu in nam zagotavljajo zdravo duhovno osnovo, iz katere lahko živimo svoje življenje. Ko se še naprej ukvarjamo s svojim okrevanjem, tako da se redno udeležujemo sestankov in se družimo z drugimi odraslimi otroki, ohranjamo stopnjo duhovne pripravljenosti, ki nam bo pomagala pri soočanju z neizogibnimi izzivi, s katerimi se bomo soočili.

Z okrepljenim duhom živimo iz trdnih temeljev, ki se ne bodo podrli niti v času krize. Situacije in dogodki se nam bodo sicer pripetili nepričakovano in pred nami bodo težave in boleče okoliščine- to je gotovo. A namesto da se nezavedno odzovemo in ponavljamo nezdrave vzorce vedenja, delujemo s ciljem v mislih, hkrati pa ohranjamo svoj mir. Koraki so orodja, ki nam pomagajo krmariti po neznanem ozemlju, ki je naše življenje. Če še naprej redno uporabljamo naučeno, se lahko z milostjo soočimo s preizkušnjami življenja.

Na današnji dan bom uporabil univerzalno modrost, ki jo vsebuje dvanajst korakov, v kateri koli težavi, s katero se soočam.

4. januar – Lažni jaz

“Um je razvil Lastnosti seznama perila ali lažnega jaza, da bi sploh preživel.”

BRB str. xxvi

Mnogi od nas smo bili rojeni v sovražnem svetu.

Instinktivno smo se naučili zaznavati nevarnost. Ujeti smo bili v družinsko zgodbo, odigrali svojo vlogo in naredili, kar smo morali narediti, da smo preživeli. Nismo mogli biti pristni – to, kar smo bili namenjeni. Oblikovali smo osebnost, ki se je lahko spremenila kakor je bilo potrebno in se prilagodila vsaki situaciji. Za preživetje je bilo potrebno veliko spretnosti in naš lažni jaz nas je varoval v otroštvu.

Pred AooA nas večina ni vedela, da smo ta lažni jaz prenesli v odraslo dobo.

Ko smo pridobili novo zavest, nam je to pomagalo opaziti nenehni naval negativnih misli, ki jih je oddajal naš lažni jaz. Zdelo se je, da je 14 Lastnosti (https://aca.si/literatura/seznam-perila/ ) postalo del naše DNK.

Kakor gremo pogumno naprej, uporabljamo srečanja in prijatelje za okrevanje in kot podporo.

Naša literatura nas informira in preoblikuje naše razmišljanje. Koraki nam pomagajo ugotoviti, kdo v resnici smo. Vemo, da so bile lastnosti pomemben del našega zgodnjega preživetja, zdaj pa nas zadržujejo. Ko stojimo na razpotju, se odločimo, da svojemu notranjemu otroku dovolimo, da pride iz skrivališča. Postanemo svoj Resnični Jaz. Ko si opomoremo, se Lastnosti počasi talijo do trenutka, ko izgubijo moč nad nami.

Na ta dan se bom spomnil, kako daleč sem prišel. Cenim samospoznanje, ki sem ga pridobil v AooA in mi ne daje več lažne moči.

3. januar – Prvi korak

“Priznali smo, da smo nemočni nad posledicami alkoholizma ali druge družinske disfunkcije, da so naša življenja postala neobvladljiva.”

BRB str. 118

Seveda smo nemočni. Pa mar nismo bili večino življenja nemočni?

V AooA se naučimo razmišljati o tej besedi v novi luči. Ko dovolj dolgo vztrajamo na sestankih, da poslušamo, ugotovimo, da naša moč izvira iz predaje. Prvi korak nam pove, da smo svojo moč dejansko razdajali ravno takrat, ko smo jo želeli obdržati. Ko se naučimo zdravo predati tako, da odidemo in se prepustimo, začnemo doživljati novo svobodo.

Prenehamo poskušati popraviti druge, da bi se počutili bolje, in jih pri tem naučimo, kako naj skrbijo za nas. Skrbimo zase in dovolimo drugim, da padejo in ne vstanejo, če je to tisto, kar želijo storiti. Distanciramo se od čustvenih trkov, zaradi katerih se večino življenja počutimo kot žrtve. Zavedamo se, da nikoli nismo imeli moči, da bi koga spremenili, še posebej ne tistih, s katerimi smo odraščali.

Ko sprejemamo bolj zdrave odločitve, začnemo videti rezultate v svojem življenju. Naenkrat se nam ne zdi več prav pritoževati, ko se lahko preprosto odmaknemo iz dialoga. Ker zdaj cenimo svojo spokojnost, se osvobodimo ideje, da je naša naloga spremeniti svet okoli sebe.

Na današnji dan vidim, da se v mojem življenju dogajajo čudovite stvari, ko zrahljam pritisk … in se prepustim.

2. januar – Skupnost

“Ko sem prvič prebral običajno vedenje odraslega otroka, sem se počutil kot bi mi prinesli zvonec in nanj pozvonili na vso moč. Zunaj sem bil miren, znotraj mene pa je odmevalo.”

BRB str. 118

Ko smo prvič slišali povedano »našo« zgodbo, se je zdelo, kot da smo lebdeli po sobi do konca sestanka. Kaj se je pravkar zgodilo? Smo to res slišali? Kako ta oseba ve za nas? Počutili smo se prestrašeni, a nismo bili prepričani, zakaj.

Morda smo celo šli domov in zadremali ali pa smo omamljeni prehodili preostanek dneva. Ko smo se naslednji dan zbudili, smo se morda počutili kot bi imeli mačka.

Ugotovimo, da se identificiramo s problemom AooA in lastnostmi seznama perila ter z drugimi odraslimi otroki.

Spoznali smo se veliko orodij za spopadanje s temi obrambami, ko rastemo v programu z našimi sponzorji in našim delom po korakih. Zanašamo se na ljudi, ki so bili pred nami, da nam pokažejo pot do spokojnosti in celovitosti, dokler ne bomo imeli teh lastnosti in trdnost sami. Vemo, da nismo več sami.

Na današnji dan bom poklical svojega sponzorja.

Če še nimam tovariša, bom poklical nekoga, ki ima več izkušenj s programom kot jaz in ga vprašal, ali je pripravljen iti z mano skozi Korake.

1. januar – Sopotniki

“Vsak član AooA je enak drugemu in ima enak glas, ne glede na delovni status ali poklicno pot. Vsi smo odrasli otroci, ki se medsebojno povezujemo na ravni empatije namesto na ravni zaposlitve ali pomanjkanja le-te.”

BRB str. 528

V prostorih za okrevanje lahko sedimo poleg zdravnika, duhovnika, hišnika, gospodinje ali skoraj katerega koli poklica, ki si ga lahko zamislimo.

Toda zraven koga v resnici sedimo? Sedimo poleg drugega odraslega otroka, z vsemi strahovi, negotovostmi in travmami, ki jih lahko povzročijo. V družbi, kjer se zdi, da se naša vrednost meri z materialnimi stvarmi ali položajem, ki ga imamo, je le malo drugih krajev poleg srečanja v 12 korakih, kjer smo vsi enakopravni in kjer nihče od nas ne odloča namesto drugih.

V AooA smo duhovna bitja, ki gredo skozi človeško izkušnjo.

Drug drugemu posegamo po ljubezni in razumevanju, ki nama nista bila dana v izvorni družini. Praznujemo zmage drug drugega in se podpiramo v naših trenutkih žalosti.

Uspeh v AooA se ne meri z denarjem ali družbenim statusom, temveč z notranjim mirom in spokojnostjo.

Med seboj delimo svoje izkušnje, moč in upanje, ko se skupaj smejimo, skupaj jočemo in vemo, da smo doma.

Na današnji dan se posebej zavedam, da na tem svetu nisem sam, dokler imam svoje sopotnike.

31. december – Slogani

“Vračaj se- ker deluje!”

BRB str. 565

To je čudovit, preprost star slogan, ki ga slišimo med okrevanjem, a kaj to pomeni? Za novince se morda zdi le lepa floskula. Toda tisti, ki imamo nekaj izkušenj v AooA, vemo, da se malo po malo dogajajo majhni čudeži, ko se še naprej pojavljamo.

Morda laže dvignemo telefon ali pa se s sopotniki pogovarjamo z večjim občutkom varnosti.

Začnemo se počutiti manj osamljene ali edinstvene na svetu. Manj nas je sram, ko pripovedujemo svoje zgodbe. Prenehamo verjeti in se distanciramo od sporočil, ki smo jih integrirali vase vsled družinske bolezni. Zavedamo se, da smo nedolžni otroci in da ima vsak od nas Višjo moč, ki si jo izbere sam. Začnemo si iskreno odpuščati napake, ki smo jih naredili. Pri tem se zavedamo, da čeprav smo jih naredili, sami nismo napaka.

To je nekaj čudežev, ki jih začnemo doživljati že s tem, ko se pojavimo.

Mi opravimo svoj del; naša Višja sila opravi svoje. Naša prizadevanja se kopičijo. Nevidne tehtnice sočutja, ne obsojanja, se začenjajo nagibati v našo korist. “Vračaj se. Deluje!” pomeni, kar piše. V tem programu se lahko zgodijo čudeži.

Na današnji dan bom zaupal, da se moja dejanja za okrevanje seštevajo in da nič, kar naredim, ne gre zaman. Postopoma se moj trud poplača.

30. december – Dvanajsta tradicija

“Anonimnost je duhovni temelj vseh naših tradicij, ki nas vedno opominja, da postavimo načela pred osebnosti.”

BRB str. 549

Tradicije so smernice, ki pomagajo, da naša srečanja potekajo nemoteno in ostajamo varni. Če zaidemo, je to običajno zato, ker se ena ali več tradicij ne upošteva.

Opomniti se, da postavimo načela pred osebnosti, je zdrava izbira, ki nas ohranja individualno in kolektivno prizemljena. Čim pozabimo na ta koncept, lahko nekateri od nas zdrsnejo v prakso starih vedenj, na primer dovolimo si, da postanemo užaljeni ali razdraženi zaradi tega, kar drugi AooA pravi ali naredi. Ne glede na to, kaj je sprožilec, lahko gradimo zamere in celo postanemo paranoični ali slepi za resničnost situacije. To pa lahko subtilno ali odkrito okuži naša srečanja. Močna srečanja, osredotočena na tradicijo, nam lahko pomagajo odkrivati resnico in ostati odprti za razlike med nami.

Molitev za spokojnost nas lahko tudi ohranja v sozvočju z dvanajsto tradicijo.

Ko prosimo, da sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti, in pogum, da spremenimo tisto, kar lahko, prosimo predvsem svojo Višjo silo za modrost, da spoznamo razliko. To nam pomaga, da ostanemo osredotočeni nase namesto na druge.

Na današnji dan se bom vprašal, kaj počnem, da prispevam k varnosti našega srečanja. Spomnim se, da s tem izbiram bolj zdrav način življenja.

29. december – Druženje

“Poleg sestankov se po srečanju poklepetamo z drugimi. Gremo na kavo v bližnjo kavarno in se predstavimo. Tudi to prenaša sporočilo, izven zidov sestanka.”

BRB str. 514

Gremo na sestanek in potem ljudje stojijo naokoli in se pogovarjajo in morda gre kdo ven na kavo.

To je del druženja v tem programu. Toda zakaj je pomembno? Zakaj bi morali sodelovati?

Ko začnemo s pozitivnimi življenjskimi spremembami, se pogosto počutimo manj udobno z ljudmi, ki v našem življenju niso v programu.

Pravi izziv lahko postane imeti bolj funkcionalne odnose.

Za večino od nas naša srečanja postanejo še ena družina – tista, ki temelji na zaupanju in skupnih izkušnjah okrevanja.

Toda kljub temu je mnogim od nas pogosto neprijetno pogovarjati se s čudovitimi ljudmi, ki jih morda ne poznamo dobro. Odhod na kavo je odličen način za vadbo novega vedenja in vzpostavitev odnosov, tudi če to ni lahko. To uporabljamo kot način, da se dodatno predstavimo našim kolegom članom AooA.

Na današnji dan bom vadil/-a nova vedenja, tako da bom več družabnega časa preživel/-a s svojo novo družino.

28. december – Vrednost terapije

“Čeprav terapija ni nadomestilo za program AooA, so številni naši člani imeli koristi od svetovalcev, ki poznajo delo AooA ali dvanajst korakov.”

BRB str. 447

Po nekaj časa v AooA so se mnogi od nas spraševali o terapiji in svetovanju.

Slišali smo, da so naši prijatelji govorili o okrevanju s takšno pomočjo. Spraševali smo se, ali bi morali to preučiti. Nekateri od nas še nikoli niso bili pri svetovalcu in smo bili nervozni, da bi začeli nekaj novega, saj smo mislili, da bi nas to lahko spravilo s poti. Vedeli smo za druge, ki so bili že prej na terapiji in jim ni šlo najbolje.

Zato smo 16. poglavje v BRB, “AooA in terapija”, prebrali z odprtim umom.

Naučili smo se, kaj terapevt naj bi in česa ne, saj nam je BRB dal postopek korak za korakom, ki smo ga potrebovali. Več dni zapored smo izgovarjali “terapevtske afirmacije”. Nato smo se, medtem ko smo se zanašali na našo Mož odzgoraj, odločili, da bomo uporabili “Vprašanja za terapevta”, medtem ko smo jih poklicali nekaj. In našli smo nekoga, ki se nam je zdel zelo primeren.

Rezultate smo prenesli od naših prijateljev iz AooA.

Nato smo z vzpostavljeno mrežo podpore naredili preskok in poskusili nekaj novega. Odprli smo vrata drugemu orodju okrevanja. Vedeli smo, da če nam rezultati niso všeč, imamo pa sredstva za pogovor o tem. In če naše drobovje pravi, da ne deluje, lahko spremenimo smer.

Na današnji dan se bom spomnil, da ima AooA veliko predlogov za okrevanje in lahko poskusim nekaj novega.

27. december – Žalost in orodja

“Čeprav je žalost mogoče zaznati skozi pisanje in govorjenje o naših spominih, nekaj žalosti ni vedno vidno.”

BRB str. 200

AooA nas spodbuja, da pišemo in delimo svojo zgodbo, da bi pomagali v našem procesu žalovanja. Medtem ko nekateri od nas uporabljajo samo ta orodja, je na srečo na voljo veliko drugih orodij.

To je pomembno vedeti, saj za nekatere od nas naša žalost ne pride vedno na površje, medtem ko pišemo ali govorimo.

Skriti notranji otrok je morda preveč prestrašen, da bi se odzval na te metode. Če je temu tako, se naučimo eksperimentirati z drugimi metodami, da pridobimo zaupanje našega notranjega otroka. Eno orodje je vaja rokopisa z drugo roko. Drugi je obisk kvalificiranega terapevta.

Ne glede na to, katera metoda nam pomaga odkriti žalost, nam bo sčasoma delitev tega, kar najdemo, omogočila nadaljevanje poti proti celovitosti s podporo naših srečanj in naših sopotnikov. V naši zbirki orodij je dovolj prostora za vsa orodja, ki jih najdemo na poti, ki nam pomagajo priti do bistva tega, s čimer imamo opravka.

Vendar pa smo previdni pri svetovanju drugim, kako naj to delo opravijo, saj tisto, kar lahko deluje za nas, morda ne deluje za nekoga drugega.

Naši cilji so tisto, na kar se osredotočamo: duhovno prebujenje, integracijo svojih osebnostnih lastnosti in popravljanje z nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem do celovitosti.

Na ta dan bom uporabljal svoja orodja za okrevanje, pa tudi vsa druga orodja, ki mi lahko pomagajo priti v stik s svojim notranjim otrokom.

26. december – Odpuščanje sebi

“Zavedamo se, da vadimo koncept odpuščanju sebi, ko slišimo, da govorimo o nežnosti do sebe.”

BRB str. 113

Biti blag do sebe ni ravno naša vrlina.

Malo nas je v tem pogledu imelo dobrih vzornikov. Posledično smo se naučili zakleniti svoje misli v glavo, kjer smo pogosto postali žrtev negativnih sporočil.

Ko se učimo skrbeti za potrebe svojega notranjega otroka, začnemo sproščati ostro samokritičnost, ki smo jo izpilili skozi leta. Dovolimo si biti ljudje in priznavamo, da biti človek pomeni delati napake.

Morda se zalotimo, da nenehno podoživljamo svoja dejanja, ker mislimo, da smo naredili napako. AooA nam v tem primeru ponuja številne nove pripomočke, ki lahko pomagajo zaustaviti naš kritični notranji glas. Lahko pokličemo sopotnika, beremo iz rdeče knjige, se udeležimo osebnega ali telefonskega srečanja, molimo, meditiramo ali izvajamo poljubno število novih vedenj. Seznam je dolg in ima svoj smisel.

Naučimo se pregledati svoja dejanja, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe, in priznati svoja čustva.

Mogoče smo naredili veliko napako; mogoče smo naredili majhno napako. Mogoče slišimo lažna sporočila iz otroštva. Če smo odprti za dnevne preglede, lahko stvari obrnemo in vadimo zdravo vedenje. Lahko potrdimo svojo človečnost in željo po rasti.

Na današnji dan izkazujem svojemu notranjemu otroku ljubezen in sprejemanje s tem da se vadim v nežnosti in odpuščanju sebi.

25. december – Spokojnost

“V AooA moremo najti spokojnost.”

BRB str. 442

Morda nismo izkusili tistega, o čemer mislimo, da je spokojnost – vidimo ga kot nekaj, kar imajo drugi ljudje, ne mi.

Morda sploh ne vemo, kaj je spokojnost, kaj šele, kje jo iskati. Kakšen je sploh ta občutek?

Morda bi bilo najbolje, da začnemo s preučevanjem, kaj mislimo, da bi lahko bila spokojnost.

Morda je to čaroben, miren občutek, ki nekoga popolnoma prevzame 24 ur na dan, sedem dni v tednu. S tem občutkom ljudje nikoli ne občutijo stresa, strahu ali tesnobe. No, to je dobra ideja za razmišljanje, a v srcu vemo, da to ni resničnost.

Bolj realističen pogled na spokojnost je, da o njej razmišljamo kot o jedru sprejemanja, ki že prebiva globoko v nas; nekaj, česar še nismo izkoristili ali morda priznali. Zdaj je morda majhen, celo majhen. Vendar bo raslo. Naučimo se prepoznati in občutiti majhne trenutke tega v našem življenju.

Ob pomoči naše skupine AooA najdemo spokojnost, ko sprejmemo svoje življenje – preteklo in sedanjost, in se naučimo zaupati prihodnosti.

Kot del tega premika v našem razmišljanju se naučimo, da je spokojnost dosegljiva. Zavedamo se, da tega ne bomo čutili 24 ur na dan, 7 dni v tednu, vendar bo dovolj prisotno, da nam spremeni življenje.

Na današnji dan se bom spomnil, da v sebi že imam spokojnost. Na meni je, da temu pomagam rasti tako, da s programom AooA gradim sprejetost in zaupanje.

24. december – Problem

“To je opis, ne obtožnica.”

BRB str. 589

Čeprav v Problemu piše, da ne gre za obtožnico, se morda sprva še vedno zdi tako.

Mnogi od nas so se počutili za vedno zaprti v nenehno ponavljajočih se vzorcih družinske disfunkcije. A kljub temu uvidimo modrost zapisanega. Zavedamo se, da ta opis, ki temelji na Seznamu perila, lahko potolaži. Nismo več sami, ko vstopimo na srečanje AooA in ugotovimo, da lahko te lastnosti delimo odkrito brez kritike, saj imajo drugi enake »navade«.

Ne moremo spremeniti, od kod smo prišli ali kaj se nam je zgodilo. Lahko pa se odločimo, da bomo delali po programu okrevanja AooA in našli izhod. Vsak dan lahko uporabljamo katero koli orodje programa, kot so koraki, telefon, srečanja, sponzor in še veliko več.

Nismo več ujeti v grozno preteklost.

Morda se včasih počutimo slabo, a v svojem notranjem jedru nismo slabi. Ne glede na lastnosti ali pomanjkljivosti, ki jih imamo, se ozremo okoli sebe in vidimo, da nismo sami. Zdaj imamo podporo drugih v programu. In našo Višjo moč.

Na ta dan se ponovno posvetim življenju tega novega življenja.

Dvignil bom telefon, šel na sestanek ali prebil čas v branju Velike rdeče knjige, da se z njo nahranim.

23. december – Odpuščanje

“Ne moremo odpustiti drugemu, dokler ne odpustimo sebi.”

BRB str. 233

Kot otroci smo se naučili biti kritični do sebe in videti, da nismo nikoli dovolj dobri.

To so nam tolikokrat in na toliko načinov povedali odrasli v našem življenju, da je programirano v našo samopodobo. Misel, da bi si odpustili, ker smo naredili ali rekli nekaj narobe, nam ni nikoli prišla v glavo.

V AooA se naučimo, da je odpuščanje sebi bistveno za spoštovanje in ljubezen do svojega resničnega jaza.

Tako se naučimo potrditi svojo vrednost in zgraditi temelje za odpuščanje drugim.

Če se naučimo brezpogojno ljubiti sebe, odpiramo nov svet.

Morda marsikomu od nas ni lahko zaradi kritičnega notranjega glasu, za katerega se zdi, da nas kar naprej premaga. Vendar je mogoče – to vemo, ker vidimo, da se to dogaja pri drugih.

Ko si enkrat začnemo dajati to darilo, smo potem bolje sposobni podariti isto darilo tistim okoli nas.

Vendar to ne pomeni, da opravičujemo nesprejemljivo vedenje; preprosto se naučimo odpuščati in sprejemati druge takšne, kot so. Šele takrat se lahko odločimo, ali jih želimo v svojem življenju. Toda to odločitev bomo sprejeli iz zdravega središča, ne pa v jezi in zameri.

Na ta dan bom okrepil svoj duh in si izkazal brezpogojno ljubezen tako, da bom najprej sprejel sebe, da sem človek.

22. december – Ravno dovolj dobro

“Prihajamo iz domov, v katerih kljub našemu trudu ni bilo nikoli dovolj dobro. Ali pa se je zdelo, da nikoli ni bilo dovolj dobro.”

BRB str. 37

Kot otroci se je od mnogih pričakovalo, da bomo nastopali.

A ne glede na to, kako dobro nam je šlo, pohvale nismo prejeli – le še višja pričakovanja. Normalno je bilo, da smo želeli slišati, da nas cenijo in hrepeneli smo po potrditvi, da smo v redu. Toda v odsotnosti tega smo pričeli verjeti, da preprosto nismo dovolj dobri.

Še odrasli smo v glavi slišali te posnetke in si postavljali višja pričakovanja.

A ne glede na to, kaj smo dosegli, se nikoli nismo počutili dovolj dobro. Mnogi od nas smo imeli srečo, da smo neizogibno zadeli steno, na katero nismo mogli preplezati, in našli AooA in pomoč, ki smo jo potrebovali.

Začeli smo tudi opažati, da nam je odsotnost pohvale preprečila, da bi pohvaliti znali sami.

Za tiste, ki imamo otroke, smo želeli to narediti bolje, a nismo mogli najti pravih izrazov, saj smo pogosto verjeli, da bo pohvala povzročila, da se nehajo truditi. Ponavljali smo vzorec, ne da bi se zavedali, da je razočaranje v njihovih očeh zrcalilo naše lastne občutke iz otroštva.

Ko se naučimo brisati trakove v glavi, si začnemo dajati afirmacije, ki jih nismo dobili – da smo dovolj dobri. Zdaj lahko ta občutek vrednosti prenesemo na tiste, ki so pomembni v našem življenju.

Na današnji dan se spomnim, da sem dovolj dober, in se napolnim s pohvalami in dobrimi občutki.

21. december – Blokirana žalost

“Žalost je izguba, ki je obtičala pod zanikanjem, namernim pozabljanjem in strahom, da bi nas dojemali kot dramatizacijo preteklosti. Žalost je nakopičen poraz, zanemarjanje in zanikanje iz otroštva.”

BRB str. 199

Preden smo prišli v AooA, smo morda razmišljali o žalosti kot o nečem, kar doživljamo le zaradi očitnih izgub, kot so smrt ljubljene osebe, ločitev ali uničujoča bolezen. Z okrevanjem v AooA doživljamo tudi žalost kot nekaj, kar izvira iz izgube naše identitete v otroštvu. Izpostavljeni smo številnim predlogom o tem, kakšne bi lahko bile te izgube iz otroštva, na primer, da nas starš redno in nepravično kritizira, da nas primerjajo z bratom in sestro, ki se je lepše obnašal, da nam rečejo, da smo slabi, neumni ali manjvredni, da moramo hraniti družinske skrivnosti – seznam se nadaljuje v nedogled.

Tako kot je dragoceno, da bolj očitne izgube obravnavamo tako, da žalujemo na zdrav način, namesto da se je izogibamo, omrtvičimo in se ločimo, se tudi v AooA naučimo vaditi ljubeče načine žalovanja naših izgub v otroštvu, tako da delamo korake in se učimo dialoga z našim Notranjim otrokom odkrijemo, da se naša telesa in um spominjajo zanemarljivih in sramotnih dejanj iz preteklosti. Odkriti te spomine in se soočiti z občutki, ki so zakopani v njih, ni lahko, vendar onkraj te žalosti odkrijemo neverjeten donos – počutje popolnega izraza samih sebe in živosti- morda prvič v življenju.

Na današnji dan se bom zavedal in se osredotočil na eno od izgub, ki sem jo doživel v otroštvu, potem pa na ljubeč in sočuten način z njo žaloval.

20. december – Ločitev

“Uporaba snovi za spreminjanje občutkov je drugi način ločitve od občutka bolečine. Najlažje dostopne snovi so alkohol, sladkor, nikotin in kofein.”

BRB str. 87

Mnogi od nas so prišli v AooA z odvisnostjo od drog ali alkohola.

Drugi so prišli z odvisnostjo od denarja, hrane, seksa ali iger na srečo. S pomočjo drugih programov 12 korakov smo uspešno reševali te predstavljajoče probleme. Obstajale pa so tudi druge na videz bolj sprejemljive odvisnosti, ki smo jih izbrali kot način, da prikrijejo našo bolečino. V našem prizadevanju za čustveno treznost v AooA nam morajo biti naši občutki na voljo, da lahko najdemo osnovno travmo v našem življenju. Tudi če sodelujemo pri teh bolj sprejemljivih odvisnostih, kot je gledanje ure televizije vsak dan, nikotinska navada, ki prekinja vse, kar počnemo, ali prekomerno uživanje kofeina, so nam naši občutki prikriti.

Če še naprej spreminjamo svoja čustva na te ali podobne načine, je to morda zato, ker se nam osnovna travma zdi preveč strašljiva, da bi se soočili. Toda da bi našli pravo svobodo za našega notranjega otroka, je potrebno, da so naši občutki dostopni. Če želimo postati lastni ljubeči starši, moramo biti »prisotni«, da izvajamo svoj program, kar pomeni, da zavračamo vzornike našega otroštva. Zavezujemo se, da se zloraba tukaj neha! Dovolimo si biti nepopolni in gremo proti svojemu končnemu cilju, da smo popolnoma budni brez zadržkov.

Na današnji dan bom odkrit glede tega, s čim lahko omrtvim svoja čustva. Poiskal bom pomoč, da bom našel mir, ki si ga zaslužim.

19. december – Štirinajsta značilnost

“Paraalkoholiki (soodvisni) so bolj reaktorji kot akterji.”

BRB str. 17

Pred AooA smo mnogi tekli od ene osebe do druge, od ideje do ideje, našli vedno »boljše« službe, iskali rešitve za svoje zdravstvene težave, prebirali vse knjige za samopomoč: vse v poskusih karkoli spremeniti svoje počutje. V notranjosti pa smo bili tako zmedeni, da smo se spraševali, zakaj so vsi ostali videti mirni in pomirjeni, medtem ko je v naših možganih in telesih divjal požar. Vsakič, ko smo potem mrzlično šli v akcijo, so bili rezultati običajno škodljivi za nas ali druge.

Kako smo se naučili tako intenzivno reagirati?

Ko smo bili otroci, je vsak korak, ki smo ga ali pa nismo naredili, povzročil “bombardiranje”. Rekli so nam stvari, kot je “Ali ne morete narediti ničesar prav?” ali “Če bi se nehali tako obnašati, bi bilo vse bolje.” Bili smo grešni kozli. Postali smo reaktorji v obupnih poskusih, da bi poskušali popraviti stvari. In ta vedenja smo prenesli v svoja odrasla življenja.

V AooA najdemo olajšanje: vsak dan naenkrat.

Naučimo se uporabljati slogane, kot je “Lahko preprosto”, ko v sebi začutimo “izredne razmere”. Pomagajo nam ravnati na bolj zdrav način, tako da ne ukrenemo ničesar, tudi če moramo sedeti na rokah ali stiskati ustnice, dokler notranji nemir ne mine. Samorefleksija je v takih trenutkih nujna. Če se ustavimo, preden se neustrezno odzovemo, pa tudi sredi stavka, nam to pomaga pridobiti samozavest in nas pozitivno potrdi.

Na današnji dan se bom, ko začutim pritisk, da odreagiram »Takoj«, spomnil dveh sloganov: »Ne delaj kar nečesa, sedi tam« in »Zavedaj se in se umiri«. Tudi ko se soočim z notranjim kaosom se učim biti miren.

18. december – Služenje

“Namen služenja v AooA je podpirati drug drugega, da postanemo odgovorni za lastno dobro počutje.”

BRB str. 354

Težko je začeti opravljati služiteljske funkcije, ko se zdi, da naloga nosi tako veliko odgovornost.

Zamisel, da lahko pomagamo drugi osebi, da okreva, je podobna naši, ko smo poskušali rešiti svoje družine.

Vendar je služba v AooA tisto, kar drugim daje priložnost, da prevzamejo odgovornost zase.

Odpiranje sestanka, tajništvo, skrb za blagajno, vse do zlaganja stolov po sestanku so stvari, ki ohranjajo kontinuiteto srečanj in zagotavljajo sredstva, da sami in drugi okrevamo.

Ko se člani obračajo na nas za vodenje, se zavedamo, da lahko delimo svoje izkušnje, moč in upanje. A da so pred njimi tudi navodila. “Priročnik za novince”, BRB, Rumeni delovni zvezek in druga literatura bodo odgovorili na vsa vprašanja člana.

Naš cilj je podpreti odrasle otroke, da se ideja, da so lahko sami odgovorni za svoje dobro počutje postane domača.

Novejšemu članu je lahko zelo frustrirajoče razumeti, da s tem izražamo globoko raven ljubezni, ko jim omogočimo najti moč, da se imajo radi. V tem vzdušju in z nekaj razlage, bodo začutili moč programa, ki zapolni praznino v njih, ki so jo dolgo želeli zanikati.

Na današnji dan bom delal za skupnost, saj se zavedam, da vsak del priprave sestanka ustvarja priložnost za sopotnike v AooA, spet pridobiti moč, da se imajo radi.

17. december – Izražanje občutkov

“Ko se preselimo iz čustvene izolacije, ponovno pridobimo sposobnost prepoznavanja in izražanja vseh naših občutkov.”

BRB str. 361

Kot otroci mnogi od nas niso smeli pokazati svojih občutkov. Zato smo jih polnili in se pretvarjali, da jih nimamo zaradi strahu pred posmehom ali kaznijo.

Je kaj čudnega, da smo to prenesli v odraslost, kjer smo še naprej polnili svoja čustva in se prepričevali, da niso pomembni? Ali pa smo morda izbrali pot zdravljenja svojih občutkov z odvisnostmi ali obsedenostmi, dokler nam jih ni bilo treba izkusiti.

V AooA pridemo kot odrasli otroci s številnimi sprožilci.

Ti sprožilci lahko to, kar bi morala biti blaga reakcija, spremenijo v jezo, ne zaradi situacije, ampak zato, ker to, kar je bilo povedano ali storjeno, prebudi naše obremenjene občutke.

Ti zanikani občutki ovirajo odnose, saj zapuščamo ljudi, ki ne morejo ugotoviti, zakaj se tako odzovemo.

A AooA sega v ta skrita področja in naša otroška čustva pripelje na svetlo, kjer sčasoma izgubijo moč nad nami.

Na današnji dan bom še naprej zaupal in cenil, da je AooA varno mesto, kjer lahko prepoznam in izrazim svoja čustva.

16. december – Prisluhniti v petem koraku

“V petem koraku član AooA zaupamo drugemu, da bo slišal njegovo življenjsko zgodbo brez obsojanja. Za mnoge je to prvič, da je odrasel otrok drugemu povedal najbolj intimne podrobnosti svojega življenja. Zaupanje druge osebe je eno od duhovnih načel petega koraka.”

BRB str. 632

Ko smo prvič naredili peti korak z nekom drugim, smo bili morda res nervozni.

Potem smo se počutili potrjeno, saj druga oseba ni pobegnila ali nas osramotila zaradi tega, kar sva delila. Prekinili smo tišino in bilo je veliko olajšanje, ko smo razpakirali večletno prtljago. V meglici smo se spotikali v temi z ljubečo prisotnostjo sopotnika ob sebi. Izpustili smo svojo preteklost. Odšli smo boljši, lažji in z občutkom popolnosti, ki ga morda še nikoli nismo doživeli.

Slišati peti korak nekoga drugega je lahko takšen privilegij.

Ko to zahteva od nas, se spomnimo lastne ranljivosti, ko smo tako delili svoja življenja. Spominjanje lastnih izkušenj nam pomaga spoštovati drugo osebo in z njo ravnati s spoštovanjem, ki nam ga je naklonila. Pomagati drug drugemu na tako pomembni poti je resnično v korist obema posameznikoma.

Na današnji dan se bom veselil časa, ko bom pripravljen narediti svoj peti korak, da bom lahko izkusil svobodo onkraj. Ko me nato prosijo, da slišim peti korak drugega, bom to prošnjo spoštoval kot čudovito darilo, kar tudi je.

15. december – 12. Obljuba

“Postopoma se bomo s pomočjo naše Višje sile naučili pričakovati najboljše in ga tudi dobiti.”

BRB str. 591

Naša Moč Odzgoraj nam je vedno pripravljena pomagati pri uresničevanju naše duhovne celovitosti. Če si za delo vzamemo čas in se potrudimo, bomo tisočkrat poplačani.

Kaj torej lahko pričakujemo po vsem našem delu?

Poleg tega, da smo izjemno čudovita človeška bitja, nas je naša Višja sila obdarila z vsemi našimi čudovitimi in ne tako čudovitimi darovi. Ona nas brezpogojno ljubi od naših sivih las do naših najbolj nenavadnih pričesk, od naših podbradkov do ukrivljenih prstov na nogah. Ljubi nas zaradi naše človečnosti – stvaritve, veličastne kot galaksija. Smo duhovna bitja, ki imamo človeško izkušnjo, polno zavojev in ovinkov, s sabo pa nosimo vdrtine in buške in tudi resnejše poškodbe.

Imamo veliko čudovitih darov, ki smo jih šele začeli odkrivati.

Učimo se zahtevati najboljše in nehamo postavljati omejitve glede tega, kar mislimo, da je. Ko še naprej trdo delamo in verjamemo v našo Višjo moč, smo presenečeni, ko odkrivamo še večja darila, ki so čakala, da jih odkrijemo.

Na današnji dan svojih pričakovanj ne bom omejeval na majhne ideje. S pomočjo moje višje sile na poti okrevanja lahko dobim več, kot si lahko predstavljam: SEBE.

14. december – Vloga žrtve

“Naše izkušnje kažejo, da smo pogosto živeli kot žrtve.”

BRB str. 14

Mnogi od nas so morda postali zelo dobri v igranju žrtve.

A te vloge si nismo ustvarili sami. Mar niso bili drugi ljudje in okoliščine zaradi katerih smo to postali?

Oklepati se obžalovanja in zamere je kot bi se zavili v odejo iz trnja.

Vsako minuto vsakega dneva se zavedamo dejstva, da nam trnje povzroča bolečino, in edino tolažbo nekaterim od nas je razmišljanje, da vsaj drugi vidijo, kako smo prizadeti. Toda nihče noče živeti z žrtvami, niti žrtev sama ne.

Kako drugačna bi bila naša življenja in naš svet, če bi se lahko vrnili in razveljavili preteklost.

Toda življenje nam te možnosti ne ponuja. Kar dobimo, je izbira, ali bomo sprejeli svojo preteklost in se je lotili, ali pa bomo ostali žrtev in ji dovolili, da še naprej vpliva na to, kdo smo in kaj počnemo.

Ko na sestankih recitiramo molitev za spokojnost, moramo verjeti besedam »Sprejmite stvari, ki jih ne morem spremeniti«.

Naša preteklost se je zgodila kot se je. Ne glede na to, kako neprijetno je bilo, lahko postane vzpodbuda, ki nam pomaga postati močnejši.

Na današnji dan bom še naprej odlagal odejo iz trnja, ki sem jo nosil kot žrtev, in se zavil- v mehko odejo okrevanja.

13. december – Odgovornost

“Svoboda od alkoholne norosti je vprašanje odgovornosti.

Ne moremo biti odgovorni za nekaj, česar nismo ustvarili.”

BRB str. 88

O sebi smo razmišljali kot o nečem ničvrednem v središču vesolja.

Poskušali smo narediti samomor na več načinov, tako čustveno kot fizično, pri sebi pa si mislili: “Morda bodo tokrat videli, kaj se dogaja.” A nič se ni spremenilo in tudi naši storilci ne. Za kaj smo porabili vso to energijo?

V AooA se naučimo, da smo mi tisti, ki se moramo spremeniti.

Da bi to naredili, moramo najprej opustiti odgovornost za alkoholno norost. Vedno je bilo neobvladljivo, z nami ali brez nas.

Začnemo videti, da si zaslužimo priložnost za zdravo življenje, čeprav nismo povsem prepričani, kako bi to bilo.

Gledamo pot pred seboj in vidimo, da je pred nami svetloba. Ne moremo videti, kaj je, vendar se tudi ne moremo nehati premikati proti temu. Počuti se dobro in toplo. To nas sprva prestraši, a se nam zdi tudi novo in vznemirljivo.

Odložili smo svoj sram in svoje odvisnosti, ki nam ne služijo več.

Sproščamo obrambo našega značaja. Čas je, da vidimo, za kaj gre pri tej stvari, imenovani življenje. Dovolimo si iti naprej.

Na današnji dan se bom spomnil, da sem odgovoren zase, ne pa za norost svojega otroštva. Spomine bom uporabil, da se ozdravim, potem pa jih pustil v preteklosti, da bom svoboden.

12. december – Peta tradicija

“Da ga obdržim, ga dajem- okrevanje.”

BRB str. 513

Ko pridemo v AooA, nas boli.

Srečamo druge ljudi, kot smo sami. Ker se naučimo zaupati tem ljudem, si postopoma dovolimo odpreti in deliti svoje najgloblje skrivnosti.

Toda v nekaterih primerih ljudje, s katerimi smo se zbližali, odidejo in počutimo se spet zapuščene, tako kot v otroštvu.

Sprašujemo se, ali bi se morali oditi tudi sami. Mogoče smo naredili vse, kar smo lahko, in bi morali iti naprej; morda pa ta program AooA ni odgovor na vse; mogoče nismo doživeli več velikih “aha” trenutkov.

Zakaj bi torej ostali, ko drugi morda ne?

Ker je ta zapuščenost, ki jo čutimo, drugačna; uporabljamo nova orodja, ki nam pomagajo premagati te občutke. Vsi nimajo enake poti in lahko smo žalostni, ko ljudje odidejo in upamo, da bodo našli tisto, kar jim ustreza. Toda za nas je AooA zdrava izbira.

Odločimo se, da ostanemo, najprej zase in potem za druge.

Vrnimo, kar smo dobili, naslednji osebi, ki pride skozi vrata. To so naši sopotniki. Morda nismo vsi videti in se obnašamo enako, vendar je neverjetno, kako si lahko pomagamo drug drugemu. Ko smo pri okrevanju ob drugih, izvemo več o sebi.

Na ta dan se bom ponovno posvetil svojemu okrevanju v AooA. Zavedam se, kam sodim.

11. december – Postavljanje na zadnje mesto

“Ker smo imeli preveč razvit občutek odgovornosti, nas je bolj skrbelo za druge kot zase.”

BRB str. 589

Ko smo prispeli v AooA, so mnogi od nas spoznali, da imamo vzorec, da vse druge postavljamo pred sebe. Zdelo se je, da so njihova življenja pomembnejša od našega, mi pa smo dobili le drobtine ali karkoli je ostalo. Razvili smo “Kaj pa jaz?” osebnost žrtve.

Nekateri od nas so to opazili, ko smo se končno tako naveličali, da nas prijatelji in družina ne poslušajo.

Mislili smo: “Hej, tudi jaz želim govoriti o svojem življenju, svojih interesih, izzivih!” Ta pomanjkanje nas je pripeljalo do tega, da smo se počutili letargične, brezupne in depresivne. Kopali smo se v samopomilovanju, prisilah ali odvisnostih, da bi omrtvili svojo bolečino.

Ko se znajdemo v okrevanju, spreminjamo te vzorce.

Naše nezavedne kompulzivne reakcije se zmanjšujejo. Ko se pogovarjamo na sestankih in s sopotniki, najdemo svobodo od naših lastnosti preživetja. Delamo po korakih. Meditiramo in molimo. Beremo in pišemo o svojih mislih in občutkih. Začnemo se odpirati, pripravljeni in voljni predati svoje nefunkcionalne vzorce naši Višji sili. Vidimo, kako se naš ranjeni notranji otrok odziva na sočutje našega notranjega ljubečega starša.

Na današnji dan vem, da obstaja alternativa, da se pretirano ukvarjam z drugimi in ne sabo. Postopoma je več mojih potreb izpolnjenih in čutim, da sem končno uslišan.

10. december – Rešitev – spoštovanje

“Naučimo se postati sami svoji starši z nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem.”

BRB str. 590

Ko se v AooA učimo postati sami svoji starši, se pogosto znajdemo v nasprotju s svojim notranjim otrokom.

Mogoče si naš otrok hrepeni po dragi skodelici čaja v bližnji kavarni ali pa si le želi boljši avto. Morda bi nekoč z zasramovanjem zatrli ta notranji glas in rekli stvari, ki smo jih slišali kot otroci, na primer “Nehaj si želeti tega, česar nikoli ne moreš imeti.” Zdaj smo lahko odgovorni starši in spoštljivo rečemo: “Ne, tega si trenutno ne moremo privoščiti.”

S pomočjo našega programa se tudi naučimo postavljati stvari v perspektivo.

Mogoče se lahko odločimo, da čeprav angleški čaj z mlekom nikoli ne bo vsakodnevna navada, si pa ga lahko privoščimo enkrat, če ima naš notranji otrok slab dan in želi priboljšek. In ja, Lamborghini je izven naše plačilne zmožnosti, vendar si lahko dovolimo obisk namišljenega Lamborghinijevega salona, ​​se usedemo v avto s svojim notranjim otrokom in rečemo: “V redu je, če želimo stvari, ki jih morda nikoli ne bomo imeli.” To je lahko drobno, a trajno darilo, da ne zatremo naših upov in sanj.

Na današnji dan bom izkazal spoštovanje do sebe, svojega notranjega otroka in drugih. Spomnil se bom, da so se mi zgodile čudovite stvari, za katere nisem mislil, da so možne, ker sem si upal sanjati.

9. december – Zabava

“Nismo bili naučeni, kako se zabavati.”

BRB str. 39

Nekdo je na sestanku nekoč vprašal, kaj odrasli otroci počnejo za zabavo.

V naših izvornih družinah smo bili mnogi od nas preveč oprezni, da bi se zabavali ali doživljali veselje. Ko se ozremo nazaj, se pogosto težko spomnimo kratkih zabavnih trenutkov. Nekateri od nas opazimo, da se igramo s punčkami ali tovornjaki, pihamo regrat ali vzklikamo “Igrajmo se skrivalnice – ti si to!”

Ko začnemo okrevati, se nam ideja o zabavi morda zdi tuja, vendar se začnemo učiti, kako pomembna je kot način za nego našega notranjega otroka in svojega odraslega jaza. Ko postajamo bolj zdravi, vidimo čudovito veselje in svobodo v zabavi. Začnemo delati stvari, kot so risanje v skicirki, sestavljanje uganke, barvanje, ročno delo, sprehod, jahanje konja, ribolov, pohodništvo po planinski poti, smučanje, plavanje, klic prijatelja, obisk filmi, slikanje, petje, odhod v knjižnico, učenje igranja na glasbilo, poslušanje glasbe, objem prijatelja, obisk muzeja, sedenje ob reki in opazovanje sončnega zahoda, smeh s prijatelji, fotografiranje, fotografiranje tečaj meditacije, igranje igre … seznam zabavnih dejavnosti se lahko nadaljuje v nedogled.

Na današnji dan bom življenje doživljal v polnosti tako, da bom v sedanjosti in počel nekaj zabavnega.

8. december – Ljubezen do sebe

Ljubezen do sebe omogoča odraslemu otroku, da zapolni ljubezen in skrb zase, ki ju nismo dobili kot otroci.

BRB str.436

Dolgo nazaj je, ko so nas vpili, nas odrivali in zanemarjali.

V bolj mirnih časih smo se v svojih majhnih otroških glavah spraševali: »Zakaj? Kaj sem naredil narobe?«

Pogledali smo na svet in videli očeta, ki se igra na dvorišču s svojimi otroki.

Ti otroci so bili videti tako veseli. Mi pa smo stali sami na svojem dvorišču. Počutili smo se kot edini otrok na svetu, ki ga nihče ni ljubil.

To pomanjkanje ljubezni osnovalo dolga leta našega iskanja.

Tu in tam smo našli olajšanje, ko se je učitelj nasmehnil ali se je prijatelj pohvalil z nami. Toda nič v nas ni povzročilo, da bi se počutili dovolj ljubljeni, da bi bolečina prešla. Nekateri od nas so uporabljali droge, alkohol, hrano in druge kompulzivne dejavnosti, da bi zapolnili prazno mesto, kjer bi morala biti ljubezen.

Ko smo prispeli v AooA, smo začutili povezavo, ko smo slišali, da drugi govorijo o svojem življenju brez ljubezni. Začutili smo, da nismo sami. Spoznali smo, da je razlog, da se nismo počutili ljubljene, nekaj, kar ni bilo znotraj našega nadzora: prava ljubezen ne more soobstajati skupaj z alkoholnim in disfunkcionalnim razmišljanjem.

Ni bila naša krivda! Vedno smo bili vredni ljubezni. Zavezali smo se, da bomo začeli znova in se imeli radi.

Na današnji dan bom deloval pozitivno, tako da se imam rad in poskrbim zase na svoj način.

7. december – Celovitost

“V AooA verjamemo, da smo se rodili celi in postali razdrobljeni v telesu, umu in duhu zaradi zapuščenosti in sramu. Potrebujemo pomoč pri iskanju poti, da se vrnemo v stanje čudežev.”

BRB str. 143

Ko najdemo pot do AooA, se nam morda zdi, da se naša zunanjost ne ujema z našo notranjostjo.

Navajeni smo se obnašati, kot da je v našem življenju vse v redu, v srcu vemo, da ni tako. Spretni smo v nadzoru, kako se zdimo drugim, pri čemer pazimo, da bolečino skrivamo za nasmehom.

Kot otroci smo morali skrivati ​​svoja resnična čustva, svoj Resnični jaz, da bi preživeli.

Včasih smo bili osramočeni ali zapuščeni, ko smo izražali čustva, ki jim starši niso bili kos. Iz strahu smo se naučili zadržati svoje misli in hrepenenja zase.

S pomočjo naše Višje sile in drugih v AooA, ki poznajo našo bolečino, začnemo govoriti resnico o svojih izkušnjah in postopoma uskladiti svoje misli, občutke in dejanja. Vemo, da nam je celovitost spet na voljo, ko med okrevanjem izkusimo ljubezen in sprejemanje drugih in naše Moči Odzgoraj. S pomočjo AooA se lahko naučimo izkoristiti vsa svoja čustva, vključno z veseljem.

Na današnji dan pozdravljam svoj Resnični jaz tako, da priznam in sprejmem svoja čustva. Počutim se celovitega v ljubečem objemu moje Višje sile.

6. december – Zapuščenost

“Zapuščenost pomeni več kot le ostati sam ali puščen na hišnem pragu.”

BRB str. 10

Kot otroci smo se počutili čustveno zapuščene, ko so nas kritizirali in smo čutili, da ne izpolnjujemo pričakovanj.

Ti občutki zapuščenosti so se še poslabšali, ko smo se počutili prisiljeni hraniti družinske skrivnosti, kar je povzročalo nenehen občutek sramu, da bi lahko nekdo ugotovil, kako zares nefunkcionalni so bili naši domovi.

Pri odraslih to pogosto povzroči občutek, da smo se počutili izzvane, da bi zgradili zelo čustvene odzive na bolečino zaradi izgube.

Pred AooA je življenje z vso to bolečino in sramom povzročilo, da smo iskali ljubezen in varnost zunaj sebe.

Toda s pomočjo in usmerjanjem našega programa in drug drugega se naučimo, da lahko v sebi razvijemo lastno vrednost, negovanje samega sebe in občutek varnosti. Tako raste naše zaupanje in okrevanje postane dosegljivo, še posebej, ko krepimo naše prepričanje v Višjo moč.

Okrevanje deluje, če ne strmimo v preteklost, ampak se odločimo, da bomo vsak dan ustvarili nove spomine.

Ugotavljamo, da se razvijanje v “novo odraslo osebo” nagrajuje. Hkrati naš notranji otrok še naprej odrašča na zdrav način. AooA nas uči, da smo samozavestni v spoznanju, da smo odgovorni sami. Lahko se naučimo živeti v sedanjosti in se osredotočiti na vsakodnevne blagoslove.

Na današnji dan vem, da nisem sam. Imam podporo družine AooA, ki mi pomaga zdraviti preteklost in graditi močno prihodnost.

5. december – Interference

“Beseda ‘navzkrižno govorjenje’ (crosstalk) pomeni prekinjanje, komentiranje ali sklicevanje na pripombe nekoga drugega med sestankom…

… Vsaka oseba lahko deli svoje občutke in zaznave brez obsojanja drugih.”

BRB str. 341

Nekateri od nas imajo težave s pravilom brez navzkrižnega pogovora v AooA.

Morda verjamemo, da morajo drugi res slišati naša dragocena mnenja in vpogled! To lahko povzroči, da kršimo meje drugih. In to lahko ovira druge, da v svojem času odkrijejo svojo resnico.

Ugotovljeno je bilo, da ko živčni dirkalni konj ostane sam, postane preprosto bolj živčen. Ko pa je koza v hlevu, se dirkalni konj umiri. Koza seveda ne reče dirkalnemu konju: “Pomiri se, neumen si!” Prisotnost koze je tisto, kar naredi razliko za konja. Prisotnost lahko pove, česar besede ne morejo.

Ko nas zamika, da bi dali nepotrebne nasvete ali mnenje, nam je lahko v pomoč, če se spomnimo te analogije konja in koze. Zase in za druge lahko naredimo največ dobrega tako, da samo govorimo svojo resnico in govorimo o svojih občutkih. S tem lahko služimo kot živ dokaz, da je temu programu mogoče zaupati, da se lahko vsi ozdravimo ob svojem času. Naša naloga ni, da popravljamo ali vzgajamo drug drugega. Tega se naučimo narediti sami, ko nam je to dopuščeno.

Na ta dan se zavedam, da nimam vseh odgovorov.

Najboljša pot za vse vpletene je osredotočenje nase in prisotnost za druge, namesto da bi jih poskušali ‘popraviti’.

4. december – Pobeg

“Na program sem prišel, ker sem se počutil nesrečnega, zapuščenega in v bedi.”

BRB str. 413

Pred AooA so bili mnogi od nas prestrašeni.

Vedeli smo, da če se v našem življenju kaj ne spremeni, bomo verjetno spet čustveno ali fizično zlorabljeni, in vedeli smo, da ne zmoremo več. Da bi pobegnili in se vendarle počutili dobro, smo poskusili karkoli- ves dan se zakopali v knjige, ure igrali video igre ali kompulzivno nakupovali. Morda smo uporabljali pornografijo, da bi otopeli. Nismo imeli odnosov z varnimi ljudmi. Naša telesa so bila pretresena od napetosti, za katero se je zdelo, da nikoli ne izgine.

Udeležba na našem prvem srečanju AooA je za nas pomenila začetek postopnih sprememb.

Ko izidemo iz zanikanja, spoznamo, da smo sposobni biti zdravi in ​​razumni. Ugotavljamo, da včasih to vključuje težke odločitve, vendar jih je na koncu vredno sprejeti.

Pomembna odločitev, ki jo naredimo, je, da naredimo korake z mentorjem ali sopotnikom, ki je lahko priča naših pozitivnih sprememb. Ugotovimo, da ko naredimo drzne, pozitivne poteze, nam pride naproti vso vesolje, da nas ozdravi. Zmoremo živeti novo zgodbo. Počutimo se svobodni.

Na današnji dan verjamem, da grem v pravo smer in da imam vso podporo, ki jo potrebujem, ko sem le pripravljen prositi zanjo.

3. december – Dvanajsti korak

“Ko smo zaradi teh korakov doživeli duhovno prebujenje, smo poskušali to sporočilo prenesti drugim, ki še trpijo, in ta načela izvajati v vseh naših zadevah.”

BRB str. 279

Ko smo prvič vstopili v okrevanje, smo morda želeli vsem, ki smo jih poznali, povedati o tem neverjetnem programu. Toda kmalu smo ugotovili, da večine ljudi ne zanima, kaj imamo povedati. Verjetno smo zveneli, kot da bi pridigali o tem, kaj naj storijo.

Kmalu smo izvedeli, da pri prenašanju sporočila o okrevanju ne gre za preganjanje ljudi in jih prisiliti k poslušanju, ampak za mirovanje in spoštovanje prostora naše resničnosti. Sporočilo živimo s svojimi besedami in dejanji ter ustvarjamo okolje, katerega del si ljudje želijo biti. Brez da bi se zavedli zakaj, jim je vse prijetneje biti z nami.

Na srečanjih si pomagamo prenašati sporočilo drug drugemu, ko pripovedujemo svoje zgodbe ali ko privolimo, da bomo mentorji ali sopotniki in prevzemamo druge služiteljske vloge.

Naš resnični jaz verjame, da se bomo vedno lahko naučili vse več, ko bomo ta načela izvajali v vseh svojih situacijah.

Na današnji dan bom s tistimi, ki so pripravljeni poslušati, delil, kdo sem postal. Opomnil se bom, da moja dejanja govorijo več kot moje besede.

2. december – Spontani občutki

“Nisem več hotel ali bil zmožen potlačiti svojih občutkov. Kar pojavljali so se burno in nepredvidljivo.”

BRB str. 409

Ko smo pričeli hoditi na prva srečanja, smo se morda počutili otopeli. Kakor pa smo se vračali, smo se znašli kot na čustvenem toboganu, z občutki, ki so se brez opozorila kar pojavljali z prvim vogalom.

Ko napredujemo v okrevanju, se naučimo priznati vse svoje občutke in se ne bojimo.

Ne postavljamo omejitev glede tega, koliko si dovolimo občutiti. Karkoli se nam trenutno pojavi, je v redu. Ne pretvarjamo se, da smo v redu, ko to nismo. Trditev o lastni resničnosti postane za nas osnovna potreba. Ne dovolimo več, da bi nas drugi poskušali utišati, ko jim je neprijetno.

Ohranjamo zavesten stik z Višjo silo s pomočjo našega osebnega duhovnega prebujanja, ne glede na to, kakšno je. Gojimo potrjujoč in pomirjujoč samogovor v obliki našega notranjega ljubečega starša– tistega, ki smo si ga vedno zaslužili.

Okrevanje se nam počasi dogaja, ko vidimo nove smeri, ki jih moramo ubrati, nato pa ga zagrabimo in tečemo. Zaupamo vase in svoji intuiciji. Naši občutki niso prevladujoči– a so to, kar so.

Na ta dan bom dovolil, da me čustva varno preplavijo. To mi bo dalo moč, da bom pristen do sebe in drugih.

1. december – Perfekcionizem

“V drugih domovih so otroci kot predmeti popolnosti, ki jih je treba razstaviti ob večerjah, osredotočenih le na mize s finimi pogrinjki, popolno držo ter urejenimi žlicami in vilicami. Prazniki in praznovanja pa potem privedejo goste, ki pohvalijo starše za pološčena tla in popolne otroke.”

BRB str. 37

Bolj subtilen in močnejši pritisk v naših alkoholnih ali drugače nefunkcionalnih družinah je bil stalno prisoten nadzor, čeprav se njegova vrsta morda ni vedno zdela jasna. Ne glede na to, ali so naše hiše spominjale na muzeje ali pa so bile natrpane, so bili izrazi ljubezni morda načičkani in površni in so imeli niti posestništva. Bistvo teh disfunkcionalnih izrazov ni bilo pristno in to smo vedeli.

Dejanski predmet vse čistoče ali površnosti, psevdo izraz ljubezni, pa je ostal nepristen.

Globoko v sebi pa je naš Resnični Jaz videl, da je pravi motiv te površinskosti zatiranje dejstva, da bi priznali, da so stvari ušle izpod nadzora.

Zato smo sprejeli in “odigrali” ta podzavestni konflikt, da bi se izognili uničenju in preprečili, da bi se pojavili občutki, da smo brez nadzora.

Postopoma, ko se je v odraslosti občutek kaosa prikradel v našo zavest in smo dosegli čustveno, duhovno in fizično dno, smo našli AOOA.

V tem ponižnem stanju smo prejeli dar okrevanja, ko se spominjamo spominov na svojo vzgojo, priznavamo takratno grozo in žalujemo za svoje izgube.

Na današnji dan bom preučil vzorec nadzora v svoji družini in učinek, ki ga je imel v mojem odraslem življenju. Vadil bom program AOOA za pomoč pri obdelavi podzavestnega travmatičnega strahu in zakopanih spominov, da se bom osvobodil njunega nadzora.

30. november – Iskanje potrditve

“Večina odraslih otrok nenehno išče potrditev, vendar ne verjame resničnim pohvalam in priznanjem, ko in čeprav pridejo.”

BRB str. 187

Nekateri od nas smo se počutili zgrožene na lastnih rojstnodnevnih zabavah, ker nam je bilo neprijetno zaradi pozornosti, ki smo jo prvotno iskali.

Ko smo se partnerjem zdeli privlačni, smo se počutili nervozni in raztreseni. Ko pa so nas pohvalili drugi, smo se počutili vredne pohvale le ko smo jo vrnili.

Dosegli smo vse zastavljene cilje in ugotovili, da nismo zadovoljni.

A celo najbolj sanjsko življenje s sanjsko službo in sanjskim razmerjem tega ni popravilo. Bolj kot smo bili uspešni, bolj smo bili nemirni.

Ko zdravimo v AOOA, se naučimo sprejemati komplimente, ne da bi jih morali vračati.

Besedam lahko pustimo, da obvisijo v zraku kot sladek parfum. Lahko uživamo, ko nekaj naredimo dobro, ne zato, ker nekdo gleda, ne zato, ker pričakujemo potrditev od nekoga drugega, ampak zato, ker vemo, da smo opravili dobro delo.

Še pomembneje pa je, da si lahko celo dovolimo neuspeh in še vedno ljubimo tiste ranjene dele v nas – tudi če drugi ne.

Vsaj potrudili smo se. Morda bodo naše napake sčasoma pripeljale do uspeha, a tudi če ne, bo z nami vse v redu. Naši odnosi z našo Višjo močjo in notranjim otrokom nam postanejo dovolj. Dovolj smo si, takšni kot smo danes, jutri in vsak dan.

Na današnji dan se bom spomnil, da četudi naredim nekaj nepopolno, tudi veliko stvari naredim prav. Imam dovolj razlogov, da sem ponosen nase.

29. november – Enajsta tradicija

“Naš je program temelji na privlačnosti, ne promociji.”

BRB str. 613

Kako razburljivo je, ko dobimo prvi odmerek okrevanja.

Težave, ki nas pestijo večino našega življenja, lahko zdaj predstavimo na sestanku AOOA ali se o njih pogovorimo s sopotnikom, ki ve, kako se počutimo in nas ne obsoja.

Okrevanje je tako močno, da želimo kar pohiteti in prepričati kar največ prijateljev in sorodnikov, da se pridružijo tej čudoviti novi avanturi, verjetno zato, ker verjamemo, da bi nekaterim od njih program lahko koristil več kot jim moremo mi. Zato nekateri od nas kupijo več knjig AOOA, da bi jih razdelili tem ljudem. Temu se reče dvokoračni postopek: skakanje iz prvega koraka na dvanajsti korak ob poskusih oddati tisto, česar še nimamo.

Toda okrevanje zahteva potrpljenje.

Ugotavljamo, da bodo drugi opazili pozitivno spremembo v nas, ko delamo korake, izvajamo načela in živimo po programu. Ta sprememba jih bo pritegnila.

Če bomo tako prebudili njihovo radovednost, nas bodo morda vprašali o AOOA. Nato se morajo sami odločiti, ali želijo obiskovati na sestanke in izvedeti več.

Ta dan se bom posvetil lastnemu okrevanju in spoštovanju poti drugih ljudi. Čudovito bo, če se bodo naše poti na neki točki združile.

28. november – Incest

“Nekatere žrtve incesta so imele težave z odpuščanjem škodljivemu staršu ali skrbniku.”

BRB str. 114

Tisti, ki smo bili spolno zlorabljeni, smo se leta borili, da bi sprejeli, kar se nam je zgodilo.

Večinoma so nam ljudje govorili, naj o tem utihnemo, ali če so bili malo bolj vljudni, so nam dali vedeti, da bi to morali nekako le “preboleti”, odstraniti iz misli, nehati zavračati družino ali kakšno podobno mnenje. S tem bremenom smo živeli leta.

Ko delamo 8. in 9. korak, je to najpomembnejše dejanje, ki ga naredimo zase.

Prenehamo z tešitvijo teh ranjenih delov sebe dol s hrano, anksioznostjo, zadevanjem in pornografijo– dejavnostmi, zaradi katerih se počutimo, kot da je bila zloraba na nek način zaslužena ali sprejemljiva. Naučimo se postavljati meje do svojih storilcev in tistih, ki so jih zaščitili, vključno z našimi sestrami in brati, ki so nam povedali, da o tem ne smejo govoriti. Prvič v življenju smo sebe se postavili na prvo mesto.

Če ne gre drugače, grobo presekamo vezi, samo da se odklopimo.

Odpuščanje našim storilcem, ki jih lahko končno vidimo takšne, kot so, lahko traja nekaj časa.

Toda sčasoma bomo našli pot naprej. Potem bo odpuščanje lažje, saj se nam ni več treba pretvarjati, da se zloraba ni zgodila.

Na današnji dan bom zase poskrbel/a tako tako, da se bom morda prvič postavil na prvo mesto. Zavedam se, da se bom naučil odpustiti svojim zlorabiteljem. Tako se bom slednjič lahko osredotočil nase namesto nanje.

27. november – Pristanek na dnu

“Najgloblje globeli AOOA so lahko kronični občutki osamljenosti, v katerih odrasli otrok nikoli ne doživi veselja in se nikoli ne more povezati z drugimi na smiseln način.”

BRB str. 124

Osamljenost dobro poznajo odrasli otroci.

Ne glede na to, ali smo bili pravzaprav sami ali v skupini ljudi, smo bili osamljeni. Mnogi od nas so bili ali še so v odnosih, kjer smo osamljeni. To je naša izkušnja, ker smo pogrešali ključni del socializacije odraščanja v nefunkcionalni družini: kako imeti zdrav odnos z drugim človekom.

Tako smo postali nadzorujoči, neodločni, zaprti, prevzetni, boleče sramežljivi ali nerodni, prestrašeni pred drugimi. Večne žrtve, ljudje, ki ugajajo– seznam lahko samo nadaljujemo. Kar poimenujte disfunkcijo in zelo verjetno je, da jo lahko povežemo.

Ne zaupamo ljudem in pričakujemo, da nas bodo prizadeli.

Toda naša dejanja sama povzročajo bolečino, ki se ji poskušamo izogniti. Smo preobčutljivi in ​​vsako razliko v mnenjih dojemamo kot osebni napad. Smo neprizanesljivi in hranimo zamere še dolgo v prihodnost.

Zato pridemo v naše prostore okrevanja.

Z demoni v naši glavi se je potrebno spopasti. Tega ne zmoremo sami. Prihajamo, da bi nabrali znanje in moč iz programa, od naših sopotnikov in naše višje sile. Soočamo se s svojo preteklostjo in opuščamo preživetvene mehanizme iz otroštva, ki ne delujejo več.

Na današnji dan se spomnim, da mi bo življenje po programu AOOA prineslo mir v sebi, po katerem sem hrepenel/-a.

Ta mir se bo prelil v moje odnose.

26. november – Varnost

“V AOOA obstaja način za razpravo in zdravljenje dogodkov iz preteklosti, brez da bi te dogodke marginaliziralo ali zgolj obtičali s takšnimi spomini.”

BRB str. 26

Prihod do mostu med zanikanjem in sprejetjem je bil boleč.

Kaj naj storimo zdaj, ko se je razkrila brutalnost preteklosti? Kaj naj počnemo z notranjo zmešnjavo, ki nam je ostala od otroštva? Kaj naj počnemo z raztrganimi ostanki srca, ulitega v kamen, obilico čustev pod ključem, nezmožnostjo, da bi to presegli?

Ko najdemo AOOA, se zavemo, da bomo prečkali ta most.

Zavedamo se, da poti nazaj ne bo. To je nepovraten proces napredka od bolečine, žalosti in trpljenja do zdravja, veselja in miru. Vse kar moramo storiti je, da se zavedamo pomoči drugih in začnemo svojo pot začenši s prvim korakom. Ni lahko, vendar je veliko manj boleče, kot da ostanemo v lastni absolutni negotovosti. Ko smo na drugi strani, vidimo, kako globoko smo postali samozaščitni. Ni se več treba skrivati ​​pred drugimi s pogledom uprtim v tla. Pogledamo v oči tistih, ki razumejo, kako se počutimo, in najdemo varnost v njihovi brezpogojni skrbi za naše dobro počutje.

Danes bom dvignil glavo in vedel, da sem s pomočjo drugih v AOOA varen pred spomini na preteklost.

25. november – Ponotranjena sporočila

“Nekateri starši so rutinsko našli napake v naših mislih ali dosežkih brez da bi v njih bilo kaj narobe. Če bi jih vprašali, bi ti starši ali skrbniki povedali, da so mislili dobro.”

BRB str. 36

Počutili smo se, kot da ne moremo storiti ničesar prav, da ne zmoremo.

Ne glede na to, kaj so nameravali naši oskrbniki, so njihova čustveni izstrelki leteli neumorno- in močno boleli. Tudi še dolgo po odhodu od doma smo nosili ta kritični glas s seboj, ki ga šele sedaj ponotranjamo.

Rekli smo si, da smo bili otroci, da pretiravamo, da nam nihče ne želi škodovati: vse naše skrbi naj bi bile le v naših glavah.

Morali bi se samo okrepiti in prenehati jemati vse tako resno.

Dolgo ponotranjanje teh sporočil nam je onemogočalo, da bi zahtevali svojo prvobitno pravico do spokojnosti, ki bi nam omogočila, da se soočimo z življenjskimi izzivi na odrasel način.

V AOOA se sčasoma obrnemo in se soočimo s samim seboj in s svojo preteklostjo.

Ko končamo peti korak, nam odleže. Vidimo lahko, od kod smo prišli, kdo smo v resnici in kdo smo lahko. Hvaležni smo, da smo začeli dvomiti o glasovih v sebi, ko z njimi komuniciramo in jih izzivamo. Teh glasov ne odrivamo več. Povabimo jih v naš notranji dom in sedemo z njimi. Ko pišemo in govorimo, vidimo, da se naša zgodba odvija pred nami. Vidimo pogumno osebo, ki je bila soočena z otroštvom, polnim dvoma in sramu- in začutimo sočutje do sebe. Najdemo lastno spokojnost.

Na današnji dan častim in cenim otroka v sebi, ki je bil neoporečen tako nekoč, kot sedaj.

24. november – Zloraba

“Preden smo našli AOOA, smo mnogi od nas verjeli, da si zaslužimo, kar smo dobili, ali kar je povzročilo zlorabo.”

BRB str. 28

„Dno“ AOOA ima lahko različne oblike.

Pravimo si: “Ne prenesem biti sam s sabo” ali “Sovražim se.”

Toda če analiziramo samo ti dve izjavi, lahko vidimo, da se zdi, da govorita o ‘jaz’ in ‘sebe’, kot da sta dve ločeni entiteti – in morda to tudi sta.

‘Jaz’ je naše bistvo, duša, ki je bila vstavljena v naše človeško telo.

‘Sebe’ v teh negativnih občutkih je le oseba, za katero mislimo, da smo: tista, ki nosi preteklost, je zaskrbljena zaradi sedanjosti in se boji prihodnosti. Ta lažni jaz je stvaritev besed in dejanj drugih ljudi, zaradi katerih smo skrivali svoj resnični jaz. To skrivanje ima različne oblike, od fizične izolacije do tega, da smo čustveno nedosegljivi sebi in drugim. In ko postane preveč strupena, začnemo iskati pomoč, da bi našli nov način življenja.

V AOOA se začnemo spraševati, zakaj dovolimo svojemu lažnemu jazu toliko nadzora.

Izvemo, da so Koraki pot, ki nam pomaga združiti svoj »jaz« z našim resničnim jazom, hkrati pa odstraniti starega »sebe«, ki smo ga ustvarili v otroštvu. AOOA nam prinaša spoznanje, da smo vsi nadarjena človeška bitja, ki si nismo zaslužili tega, kar smo dobili kot otroci. Postopoma se začnemo zavedati, da smo več kot dovolj dobri.

Na današnji dan bom prepoznal, kdaj me ima moj napačni lažni jaz pod nadzorom. To bo nato prebudilo moj Resnični jaz, da bom lahko proslavil čudovito stvaritev- sebe.

23.november – Samosabotaža

“Če se bomo osredotočili nase, bomo našli svobodo pred svojim kritičnim jazom, pa tudi pred svojim zasvojenskim in destruktivnim vedenjem.”

BRB str. 304

Mnogi od nas so se naučili poistovetiti s samouničevalnim vedenjem.

Že zgodaj so nas naučili razvrednotiti sebe in morali smo zliti z vlogo žrtve kot načinu za preživetje.

Na žalost so nas mehanizmi preživetja, ki smo se jih naučili, da bi obvladali okoliščine, prizadeli prav tako globoko kot v preteklosti, morda pa celo bolj.

Zakaj?

Ker kot odrasli čutimo, da bi morali biti sposobni spreminjati stvari po svoji volji. Toda brez potrebnih veščin in vpogleda je to skoraj nemogoče.

V AOOA se naučimo, da ne glede na to, kdaj in kako se je začelo naše destruktivno vedenje in misli, smo sposobni izkusiti nove načine doživljanja. Ampak tega ne počnemo več sami. V okrevanje povabimo našo Višjo silo in druge sopotnike v AOOA. Ko imamo dovolj zaupanja vase, da se premaknemo v to smer, postanemo pripravljeni sprostiti svoje samouničevalno vedenje.

Kot del tega procesa začnemo žalovati in zdraviti izgube, ki smo jih doživeli, tako zaradi lastnih dejanj kot dejanj tistih, ki so nam jih privzgojili.

Naučimo se dati brezpogojno ljubezen in črpati energijo drugih članov AOOA in naše Moči Odzgoraj. Sprejemamo ta sistem pozitivne podpore, ki nas lahko popelje tudi skozi naše najtemnejše dni.

Danes bom sprostil vso negativno energijo, da bom v svojem življenju lahko naredil spremembe, ki si jih želim in si zaslužim.

22. november – 13. lastnost

“Alkoholizem je družinska bolezen in postali smo paraalkoholiki (soodvisni)* in prevzeli značilnosti te bolezni, čeprav se pijače nismo niti dotaknili.”

BRB str. 588

Čutili smo noro jezo.

Nismo mogli videti, kaj se dogaja z nami, ker smo bili tako osredotočeni na nadzor nad drugimi in občutenje njihovih občutkov do njih. Ali pa smo poskušali druge zatreti, ker nismo želeli videti ali slišati ničesar o občutkih, ki bi nam povzročali nelagodje. To je bil neskončen cikel zapuščanja sebe in svojega notranjega otroka. Ampak tega smo bili vajeni; bolje niti nismo znali.

Potem smo nekega dne našli AOOA.

Počasi smo se naučili dopuščati, da smo prisotni v trenutku. Ni bilo lahko. Opazovali smo, kako so naši sponzorji in drugi z bolj čustveno treznostjo oblikovali, kako je videti sprememba. Vsrkali smo to. To je bila najboljša izobrazba, ki smo jo kdaj imeli – boljša od vsega, kar smo se naučili ali bi se lahko naučili v šoli. Našli smo nekaj, kar bi lahko resnično spremenilo svet.

Ko smo opustili svojo grandioznost, smo videli, da bi se lahko spremenili, če bi bili voljni. Končno smo začeli razumeti in verjeti, da smo nemočni pred drugimi in odločitvami, ki so jih sprejeli. Bilo je veliko olajšanje.

Danes se bom držal svoje strani ulice in pustil, da drugi poskrbijo zase. Izogibal se bom poskusom, da bi me potegnili nazaj v neskončni krog disfunkcije, iz katerega sem prišel.

*Dodal odbor za priročnike BRB. Ni del prvotnega seznama.

20. november – Nevarni starši

“… nekateri starši so tako nevarni ali sprevrženi, da se jim mora odrasel otrok izogibati, da ostane varen in pri zdravi pameti.”

BRB str. 232

Tisti od nas, ki smo bili spolno zlorabljeni, prikrito ali odkrito, se zavedamo, da smo bili »posiljeni«.

Dolgo smo se trudili opraviti svoj del, pomesti svojo stran ulice, poiskati spremembo, a brez uspeha. Opustošenje je bilo tako hudo, da še leta kasneje nismo mogli ohraniti integritete okoli naših storilcev. Čutili smo, da ni nikogar, ki bi razumel, zato smo se še naprej pretvarjali, se pojavljali, smejali, ko se nam ni bilo do smeha, nasmehnili, ko smo se v sebi počutili prazni. In vedno smo se na koncu počutili slabo, praznik za praznikom in rojstni dan za rojstnim dnevom.

S pomočjo AOOA končno sprejmemo, da je družina, za katero smo mislili, da jo imamo, res domišljija, v katero smo morali verjeti, da smo ostali živi kot otroci. Ko se končno predamo in priznamo obseg zlorabe, se ločimo od svojih storilcev. Ločimo se tudi od tistih, ki naj bi nas zaščitili, a so namesto tega zaščitili storilce z zanikanjem naših zgodb; tisti, ki so samo želeli, da »prebolimo«, da se jim ne bi bilo treba soočiti z realnostjo.

Danes bom živel v novi svobodi, ki temelji na resnici in odnosih z mojo novo družino in ljubečo Močjo Odzgoraj.

19. november – Sprejemanje sebe

“Ko sedimo in razmišljamo o svojih pomanjkljivostih, se ne obsojamo.”

BRB str. 215

Kot otroci smo morali pogosto prenašati verbalne napade, zaradi katerih smo kot odrasli postali ranljivi tudi za najmanjšo kritiko.

Tudi v AOOA je bilo nekaterim od nas težko slišati, da imamo “značajske napake”, ker smo to razlagali, da na nekaj manjka, kar je bilo sramotno. Ker smo vedeli, da so to naše bistvene težave in da bi nam lahko program pomagal, smo morda našli druge besede, zaradi katerih smo se počutili bolje, kot so »značajski odpori«, »težave s prvim korakom«, »blokatorji duha« ali preprosto »pomanjkljivosti .”

Ne glede na to, kako jih imenujemo, je bistveno, da nanje gledamo v pravi luči in jih sprejmemo kot del tega, kar smo se naučili biti. Zavedamo se tudi, da so to omejitve, ki stojijo med nami in našo Višjo močjo. Vplivajo na to, kako se čutimo o sebi in na naše odnose z drugimi ljudmi.

Ko postanemo pripravljeni delati na Korakih, postopoma izstopimo iz izolacije, ki smo jo uporabljali za zaščito. In začenjamo priznavati svoje prednosti, ena izmed njih je naša sposobnost intuitivnega zavedanja, da nam orodja AOOA dajejo novo in boljše življenje. Učimo se ravnovesja.

Danes se bom odločil soočiti se s svojimi pomanjkljivostmi, ne da bi se ostro sodil. Sprejemam vse dele sebe.

18. november – Osebna Moč Odzgoraj

“…vsak član AOOA lahko svobodno izbere osebno Višjo silo, ki mu je na voljo. Te odločitve ne bo sprejel nihče namesto nas.”

BRB str. 79

V otroštvu smo bili nekateri od nas hudo zlorabljeni, celo mučeni. Morda so nas omamljali ali prisiljevali v spolne odnose, kar se civilizirani družbi zdi nepredstavljivo. Morda smo bili celo prisiljeni poškodovati druge otroke.

Kot odrasli smo se poskušali spopasti s tem, kako je lahko obstajala ljubeča Višja sila, ki je dovolila, da se nam kot sladkim, ranljivim otrokom to zgodi. Ko smo se spominjali intenzivnih občutkov, ki jih je povzročilo tako uničujoče ravnanje, smo se vprašali: “Kje je bil Bog tisti dan?”

Ko resnično iščemo odgovor, nekaj, kar nam bo omogočilo osmišljanje našega življenja, smo pripravljeni na rešitev AOOA.

Tu se naučimo, da imamo svobodo izbrati ljubečo Višjo moč našega novega razumevanja. Ta ljubeča prisotnost nam pomaga odkriti, kako lahko zacelimo vse svoje rane. Ko iščemo svojo resnico, se te rane, ne glede na to, kako so globoke, spreminjajo v moči.

Danes bom še naprej iskal zavedanje ljubeče Višje sile, ki je večja od vseh pretresov in izgub, ki sem jih prestal.

17. november – Generacijska družinska disfunkcija

“Izogibamo se krivdi, ker se zavedamo generacijske narave družinske disfunkcije.”

BRB str. 157

Toliko od nas prihaja v AOOA in krivi starše za tisto, kar je šlo narobe v našem življenju. Rečemo si: “Če bi le imel ‘normalno’ družino, ne bi imel toliko težav; zakaj stvari ne bi mogle biti drugačne?”

Brez dvoma smo si zaslužili boljše; a kot nedolžni otroci smo imeli malo izbire.

Toda kot odrasli, če se še naprej osredotočamo samo na obtoževanje svojih družin, bomo motnjo nadaljevali. To je generacijsko in to je isti sistem, v katerem so bili vzgojeni naši starši.

Pogosto nismo želeli videti svoje vloge v nadaljnji disfunkciji, preden smo začeli okrevati.

Morda smo si celo rekli: “Ne bom tako ravnal s svojimi otroki.” Toda verjetno smo naredili nekaj istih stvari ali pa smo se premaknili za 180° stopinj v drugo smer in poskušali biti bolj prijatelj kot starš.

Toda vsi otroci potrebujejo razumne starše- tako kot smo jih mi.

Dokler tega ne odkrijemo in se spopademo z lastnimi težavami, bomo še naprej ponavljali nefunkcionalne vzorce. Program AOOA nam daje sredino, kjer živi okrevanje. In v tem prostoru si zaslužimo živeti.

Danes se bom spomnil, da je družinska disfunkcija generacijska bolezen. Potrjujem svojo izbiro, da prekinem ta začaran krog z delom po svojem programu.

16. november – Služenje

“Med časom, ko smo se odločili, da se odklopimo od svojih zasvojenskih prepričanj, a še nismo dosegli varnosti duhovnega prebujenja, je ‘temna noč duše’, kjer zaznavamo, da ni nobene vodilne sile. Naš prehod skozi to grozljivo in pogosto kaotično obdobje negotovosti in dvoma je, ko izkusimo moč našega programa in spoznamo pomen služenja, ko dajemo in prejemamo.”

BRB str. 359

Med znanimi disfunkcionalnimi stališči in razmišljanjem ter čustveno treznostjo je lahko mučno obdobje čakanja v duhovni puščavi. A tudi tukaj obstaja priložnost za rast v potrpežljivosti, strpnosti in sprejemanje sebe.

Medtem ko čakamo na zjasnitev, nas drugi v AOOA spodbujajo, da se »se vračamo«. Pomikamo se naprej in odkrivamo Višjo Silo, ki podpira naše zdravljenje. Na srečo pa se sčasoma bolečina res zmanjša, olajšanje pa pride hitreje, kot smo si predstavljali.

Čeprav lahko deli našega okrevanja ostanejo neopravljeni, nam zadovoljstvo, da smo dosegli določeno stopnjo čustvene treznosti in da smo odžalovali dele sebe in preživeli proces, daje moč, da nadaljujemo z nedokončanim delom. Vemo, da se lahko soočimo z drugimi področji s trdnim zavedanjem, da nas čaka duhovno prebujenje, ki ga iščemo. Z upanjem in ljubeznijo v srcu spodbujamo druge pri njihovem prehodu. To je najvišja oblika služenja: govoriti iz izkušenj o moči in upanju, ki smo ju dosegli.

Na današnji dan bom delil/-a svojo izkušnjo, kako sem bil/-a v duhovni puščavi med disfunkcionalnim razmišljanjem in čustveno treznostjo ter kako sem na drugi strani lahko našel/-la izhod in odprta vrata.

15. november – 11. Obljuba

“S pomočjo naše podporne skupine AOOA se bomo počasi osvobodili svojega nefunkcionalnega vedenja.”

BRB str. 591

Iskanje podpore za zelo zahtevno nalogo opravljanja dela AOOA je počasen proces.

Morda bomo najprej slišali za sestanke AOOA in razmislili, da bi se ga udeležili, le da bi ugotovili, da nam dan in ura ne ustrezata. Nato se naš urnik spremeni in lahko se podamo na prvo srečanje, običajno polno strahov. Morda bomo začeli gledati slogane, ki visijo na stenah, in samo poslušati, ali smo v resnici končno našli prostor za reševanje svojih težav.

Ko se še naprej udeležujemo sestankov, si bomo morda začeli ogledovati člane in začeli z njimi klepetati, da vidimo, ali lahko začnemo zbirati več podpore. Ko se počutimo bolj udobno, bomo morda pripravljeni narediti nekaj korakov v našem delu Korakov s sopotnikom.

Ko začnemo doživljati svoja čustva in se nam vračajo spomini, nas bodo empatični poslušalci, ki smo jih zbrali okoli sebe, spodbudili, da gremo naprej. Ponudijo nam podporo. Nato počasi opustimo svoje disfunkcionalno vedenje in se sprostimo v funkcionalni svet.

Danes bom poiskal člane AOOA, ki me bodo podpirali, ko se bom naučil prakticirati bolj namensko vedenje.

14. november – Edinstvenost

“Ko delamo Korake in se udeležujemo srečanj, vidimo, da nismo edinstveni in da tudi naša družina ni edinstvena. Takih ljudi, kot smo mi, je na milijone.”

BRB str. 96

Mnogi od nas so odraščali z mislijo, da so naše družine drugačne, da smo edinstveni.

Bili smo priča drami, ki je bila daleč onkraj našega razumevanja. Pogosto so bili za travmo odgovorni ljudje, ki bi nas morali tolažiti. Zaradi sramu in osramočenosti smo imeli občutek, da nikoli ne moremo biti kot naši vrstniki. Počutili smo se »ločeni« od njih, zato smo si nadeli maske in se obnašali, kot da smo »normalni«.

V AOOA delimo svojo najtemnejšo zgodovino in ugotavljamo, da se drugi identificirajo z njo.

Odkrivanje naših spominov nam pomaga odstraniti bolečino. Cenimo svobodo, ki jo čutimo, ker se zavedamo, da ne bomo obsojeni zaradi dejanj naših družinskih članov. Nismo sami.

Spoznavamo vzorce vedenja, ki smo jih razvili, da bi se spopadli s svojimi občutki sramu, prizadetosti in jeze. Ko jih identificiramo, si damo možnost izbire: lahko nadaljujemo z dosedanjimi ravnanji, ko smo bili v temi, ali pa poskusimo nova vedenja, ki delujejo bolje. Ko se vračamo vedno znova, izbiramo nova vedenja.

Na današnji dan praznujem svobodo zavedanja, da nisem edinstven – in nisem sam. Zdaj lahko uporabljam orodja za okrevanje namesto disfunkcionalnih orodij za preživetje, ki sem se jih naučil kot otrok.

13. november – Zaupanje

“Ali zaupam osebi, s katero sem?”

BRB str. 42

Kot otroci se večina od nas ni naučila zaupati v izvorne družine. Ko pa smo postali odrasli nismo mogli zaupati nikomur. Paradoksalno je, da so nas pogosto pritegnili ravno ljudje, ki jim ni bilo mogoče zaupati.

Ko pomislimo na ljudi okoli nas, se zdaj vprašamo:

“Ali jim lahko izrazim svoje najgloblje strahove in negotovost ter se počutim varnega, da jih ne bodo uporabili proti meni?” “Ali sem lahko prepričan, da me bodo sprejeli z vsemi pomanjkljivostmi vred, ali pa se moram spremeniti, da bom ustrezal njihovemu idealu?”

“V kolikor življenje prinese finančne, zdravstvene težave ali druge spremembe, bodo ostali z nami?”

Ko se postopno okrepimo v našem programu AOOA, se učimo, da smo dovolj zdravi, da postavljamo prava vprašanja, a tudi verjamemo, da bomo v redu, tudi če bo naše zaupanje izdano. Z življenjem potrjujemo, da nam lahko tudi drugi zaupajo. A morda še pomembneje pa je, da lahko zaupamo sebi, da bomo še naprej delali na svojem okrevanju.

Na današnji dan se bom odločil družiti s tistimi, ki jim lahko zaupam. Če je to zaupanje porušeno, se lahko s pomočjo sopotnikov odločim, kako ravnati z njim na odrasel način.

12. november – Stari posnetki

“Če so naši starši rekli, da smo slabi, neumni ali manjvredni, so dejansko projicirali to, kar so verjeli o sebi. Kot otroci smo bili nemočni, da bi zavrgli te projekcije. Občutki izgube in žalosti, pa so se le prenesli v naša odrasla leta.”

BRB str. 200

Sporočila, prejeta v otroštvu, se lahko zdijo kot magnetofonski trak brez konca, zvočni posnetek našega pogosto dramatičnega življenjskega sloga. V vlogi »grešnega kozla« še slišimo odmeve naših skrbnikov, ki bi morda rekli: “Pa ti si (popoln) poraženec.”

Pod vlogo »junaka« pa podobno uničujoče zazveni v ušesih sporočilo, da si “popoln otrok”.

Kot otroci smo morda takšne besede sprejeli kot resnične; a kar smo dejansko čutili, smo potlačili.

Ne glede na to, ali so nas omalovaževali, ker smo bili otroci, ali hvalili, da smo popolni, smo te obtožbe morda nehote prenesli v svoja zapletena odrasla življenja kot neki skrivni kodeks ravnanja.

Ko si opomoremo, se začnemo zavedati, da so nam takšna sporočila ukradla naš pristen notranji občutek vrednosti.

V AOOA pozorno poslušamo ta sporočila, prepoznavamo njihove izčrpavajoče učinke in kako jih ponovno ustvarimo ali okrepimo. Nato postopoma poskušamo zmanjšati njihov vpliv na nas.

Na današnji dan bom opazil (sublimalna, op. IZ) sporočila, ki se predvajajo iz mojega otroštva. V življenju bom začel zniževati njihovo glasnost, dokler namesto tega ne bom slišal glasu svojega pristnega, Resničnega Jaza.

11. november – Spokojnost

“Brez pomoči ne moremo prepoznati spokojnosti ali prave varnosti.”

BRB str. 16

Kaj je ta čudna entiteta, imenovana spokojnost?

Kako bomo vedeli, če jo imamo? Kakšen bo občutek? Bomo nekako drugačni? Je to nekaj, za kar si je treba prizadevati ali je to iluzija?

Mogoče je lažje reči, kaj spokojnost ni.

Ne gre za prebujanje z zavedanjem, da bo to slab dan. Ne osredotoča se na to, česar nimamo in kaj imajo drugi. Ne gleda na druge, da bi potrdili, kdo smo. Ne poskuša se ljudem narediti všečne, ko resnično želimo reči ne.

V AOOA se naučimo, da spokojnost ni entiteta; to je občutek, izkušnja.

Modrost je vedeti, kdaj smo nemočni, in sprejeti to resnico, ne da bi se počutili manjvredne. Notranja moč nam pove, da smo v redu, ne glede na to, kako na nas gleda svet. Gre za sposobnost odpustiti drugim in sebi, ker nismo popolni ali ne izpolnjujemo določenih pričakovanj. V njej najdemo našega najboljšo prijateljico in najmočnejšo navijačico- v nas.

Umirjenost je stanje, v katerem se počutimo sprejeti takšni, kot smo. To je brezpogojni mir brez vezanih obveznosti. In ja, obstaja. Ni iluzija. Povabimo jo v naša življenja.

Na današnji dan bom iskal in se oklenil spokojnosti. Začutil bom mir, ko vem, da se sprejemam kot nepopolno človeško bitje.

10. november – Moč izbire

“Spreminjamo se. Začenjamo prepoznavati naše izbire.”

BRB str. 578

Mnogi od nas smo mislili, da je sprejemanje pomembnih odločitev rezervirano za tiste, ki vedo, kaj delajo- vendar to nismo bili mi. Skoraj omedleli smo ob možnosti, da bi zaupali lastni intuiciji o tem, v katero smer bi morali iti v življenju. Čutili smo, da potrebujemo pomoč drugih, ki so bili za to očitno bolj usposobljeni. Nismo verjeli v svojo sposobnost, da smo lahko neodvisni.

Ko postanemo pravi partnerji pri okrevanju z našo Višjo močjo, vidimo, da smo dejansko sposobni presojati, kaj je najboljše za nas. Naučimo se moliti in meditirati ter dovolimo, da odgovori pridejo naravno, ko ustvarjamo prostor za poslušanje na nov način. Neustrašno hodimo naprej, zavedajoč se, da lahko delamo napake, a da lahko napake postanejo pomembne lekcije, ki vodijo v večjo svobodo in samospoštovanje.

Ko se soočimo z našimi težavami, nas lahko peljejo na boljša mesta, kjer ne dvomimo več vase.

Ugotavljamo, da ustvarjalnost, ki izhaja iz našega raziskovanja, neguje dušo in nam pomaga živeti bolj polno. Končno smo srečni sami s sabo in svojega življenja ne bi zamenjali z nikomer drugim več.

Na današnji dan bom zaupal v svojo sposobnost, da se bom sam pravilno odločil in nisem več odvisen od drugih, da mi bi dali vse odgovore. Če potrebujem odmev, imam svojo Višjo moč in sopotnike, ki so tam, ko jih prosim.

9. november – Napake

“Večina nas trpi zaradi napak zato, ker napake ponotranjimo.”

BRB str. 38

Ko smo bili otroci, je napaki pogosto sledila verbalna ali fizična zloraba.

Naše napake so sprožile pretirane odzive odraslih okoli nas, ker preprosto niso imeli spoznanja, da bi razumeli, da delamo le to, kar počnejo otroci in ljudje na splošno- delamo napake!

Toda namesto tega smo slišali sramotne komentarje, kot je: “Kaj je s tabo? Si neumen? Si idiot?” ali “To bi že moral vedeti. Poglej, kaj si naredil!”

Mnogi smo prejeli udarce, klofute ali bili pretepeni. Ko se je to zgodilo, se je zdelo, da je konec sveta. Napake nikoli ni bilo mogoče odpraviti.

In večkrat ko se je to dogajalo, bolj nas je bilo sram.

Naposled nam ni bilo treba več slišati tega od nekoga drugega- ker so se ta sporočila ponotranjila. To samosramotilno obnašanje smo prenesli v svoja odrasla življenja in mnogi od nas smo postali najbolj neusmiljeni ravno v ravnanju s sabo.

V AOOA se naučimo postopoma reprogramirati ta notranja kritična starševska sporočila in razumeti, da so napake del človekovega življenja. Vsi jih delajo. Ko naredimo napako, se o njej pogovorimo, preučimo naravo tega, kar smo storili, si odpustimo, popravimo škodo, kadar je to primerno, in gremo naprej. Začnemo razmišljati in se obnašati kot pravi odrasli ljudje!

Na današnji dan se bom potrudil razumeti, da mi ni potrebno nadaljevati zlorabe v otroštvu in se samokaznovati, ko naredim napako. Raje bom poklical koga in predelal, kar se mi je zgodilo. Nato pa šel naprej.

8. november – Čustvena treznost

“Pot do čustvene treznosti, ki vzdrži skozi čas, je skozi 12 korakov AOOA.”

BRB str. 91

Če ga delamo dosledno in pošteno, nam programAOOA daje novo pot do čustvene treznosti. Tega odraščanja z disfunkcionalnimi ljudmi v našem gospodinjstvu ne bi zmogli.

Kot odrasli smo večina od nas še naprej iskali nasvete pri disfunkcionalnih ljudeh.

Ne glede na to, ali je šlo za nekoga, s komer smo imeli tesen osebni odnos ali smo delali, smo bili neizogibno razočarani, da so sporočila, ki smo jih slišali ali za katera smo mislili, da smo jih slišali, neresnična. Zdelo se je, da služijo le koristi drugih. To nas je pustilo z globokim občutkom izdaje in vse večjim občutkom nezaupanja, ko smo le ugibali, kaj je sploh normalno.

Ko smo se oddaljili od te zmešnjave, smo naleteli na program, ki od nas zahteva, da prepoznamo resnico v sebi.

S pomočjo našega mentorja lahko vstopimo v nov način razmišljanja. Z disfunkcionalnimi družinskimi člani lahko vzpostavimo razumne meje. Situacijam, ki niso dobre za nas, lahko rečemo ne.

Ko se naši notranji alarmi sprožijo, se ne odzovemo; namesto tega pokličemo sopotnika, da se osredotoči in deluje na zdrav način.

Življenje se premika iz stanja bolezni v stanje lahkotnosti (DIS-ease), ko naš program deluje v nas. Zdaj z lahkoto rešimo situacije, ki so nas nekoč premagale.

Na današnji dan bom, če me začne metati iz tira, dvignil telefon, namesto da bi se vdal disfunkciji. Izbiram čustveno treznost.

7. november – Šesti korak

“Nehali smo se kaznovati.

Boga, kot ga razumemo, prosimo da nam pomaga, da postanemo popolnoma pripravljeni na odpravo naših značajskih napak.”

BRB str. 215

Kaznovali smo se zaradi stvari, ki jih nismo mogli nadzorovati.

Da bi to lažje obvladovali, smo mnogi od nas padli v kompulzivno vedenje. Nekatera so bila bolj uničujoča kot druga, na primer zloraba mamil, samopoškodovanje in prenajedanje ali bolestno nadziranje drugih. “Bolj zdrave” oblike, kot so pretirana vadba, TV ali šport ali družabni mediji, so bili morda bolj sprejemljiva oblika, a na koncu so nas puščale enako nesrečne.

Nekateri od nas smo začutili evforijo, ko smo naredili nekaj kompulzivnega.

Potem pa smo minimizirali posledice, da bi sploh preživeli. Sčasoma smo ugotovili, da nas te stvari pehajo v vse večjo bedo in ogrožajo kakovost našega življenja. Ko začnemo odkrivati ​​korenine svojega samokaznovalnega vedenja, šele vidimo svoje osebne pomanjkljivosti takšne kot so, in postanemo popolnoma pripravljeni, da jih odstranimo. Zavedamo se, da je edini način, da postanemo celoviti v tem, da predelamo bolečino namesto da jo omrtvičimo. Prosimo našo Višjo Silo, da nas popelje na mesto, ki je boljše od tega. Ko delamo na sebi, naredimo seznam svojih načinov bega pred resničnostjo, v pogovoru smo z našim notranjim otrokom o tem, kako se jim odreči. Tistim delom v nas, ki še vedno iščejo zasvojenosti, lahko zagotovimo, da so zdaj na varnem in jim ni treba več iskati načinov za pobeg.

Na današnji dan bom naredil vse, kar je v moji moči, da pomagam svojemu notranjemu otroku, da se počuti varnega in ljubljenega. Sedaj se ukvarjam s svojimi težavami, namesto da bi jih obšel.

6. november – Definicija odraslega otroka

“Odrasel otrok je oseba, ki se na situacije odraslih odziva z dvomom vase, samoobtoževanjem ali občutkom, da je napačen ali manjvreden- vsega tega pa se je naučil v otroštvu.”

BRB str. vii, opomba

Morda smo odraščali s starši, ki so uporabljali jezo in pogojno ljubezen, da bi nas nadzorovali.

Morda so bili perfekcionisti in se nikoli nismo mogli meriti z njihovimi ideali. Od takrat nam je ostal občutek gotovosti, da so naši občutki, mnenja in zaznave neustrezni- da je narobe biti (samo) nepopoln človek.

Medtem odraslim nam je občutek napačnosti iz otroštva morda preprečil, da bi izrazili svoja resnična mnenja: bali smo se, da nas bodo drugi zapustili, če se ne bomo strinjali z njimi. To nas je morda pripeljalo do nezdravih odločitev glede partnerjev ali kariere, ker je bil naš dvom vase močnejši od naše sposobnosti, da si zaupamo.

Srečanja AOOA nam končno nudijo priložnost, da prekršimo pravilo »Ne govori, ne zaupaj, ne čuti«.

Ko se soočamo s svojimi občutki sramu in zapuščenosti, se začnemo zavedati, da naša samopodoba sploh ne temelji na objektivni resničnosti. V situacijah začnemo videti bolj srednjo pot in k življenju pristopamo kot uravnotežena odrasla oseba. Ko se učimo izkusiti brezpogojno ljubezen naše Višje sile, vidimo, da so naša mnenja pomembna in da smo, četudi ne razmišljamo in ne čutimo kot drugi, še vedno vredni ljubezni.

Na današnji dan potrdim in spoštujem svoje občutke in poglede. S pomočjo AOOA se vidim bolj uravnoteženo in vem, da sem sposoben obvladovati situacije kot zrela odrasla oseba.

5. november – HALT(S)

“Zapomnite si kratico HALT (nem.: ustavi se, op. IZ).

Ne bodi preveč lačen, jezen, osamljen, utrujen ali resen (ang.: hungry, angry, lonely, tired).

Ko se pretirano izčrpavamo, se zlahka pretirano odzivamo na situacijo.

Telovadi, dovolj spi, piši dnevnik in si prizadevaj za uravnotežen življenjski slog.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 427

HALT je kratica, ki je dobro znana v številnih 12 Koračnih skupinah.

Označuje: lačen, jezen, osamljen in utrujen. Ko čutimo neravnovesje, se nam pogosto zgodi eden ali več teh pojavov. Ko se zavemo, kaj nam dogaja, lahko naredimo potrebne korake, da se primerno odzovemo.

Na koncu HALT radi dodajmo še “S”, ki pomeni “resno” (ang.: serious), lahko pa tudi pomeni »prestrašen« (scared), »žalosten« (sad) ali »bolan« (sick)- občutke ali stanja, ki smo jih imeli večino svojega življenja, vendar nismo vedno prepoznali učinkov, ki so jih imeli. Kadarkoli nam dogaja “S”- je čas, da smo še bolj blagi do sebe.

Naučili smo se, da ignoriranje ne spremeni naše realnosti.

Celo dolgotrajni člani skupin AOOA so že doživeli, da njihov program okrevanja pade vkup, ko opustijo HALTS. Takrat, ko smo posebej ranljivi lahko obrambni ukrepi vključujejo še povezovanje z našo Višjo silo, obiskovanje sestankov in pogovor z drugimi člani AOOA. Učimo se, da nam te stvari pomagajo doseči ravnovesje v našem življenju.

Na današnji dan si bom dobro zapomnil kratico HALT, ko se počutim na tleh in ne vidim izhoda. Potem naredim naslednjo pravo stvar in blago poskrbim zase, kot si zaslužim.

4. november – Osvobojenost strahu

“Verjamem, da s programom 12 Korakov AOOA ne živimo več iz strahu. Živimo v skrbi zase z ljubeznijo.”

BRB str. xxiv

Samo sedeli smo in čakali ali pa smo se vmes trudili, da bi bili zaposleni, čeprav se je bilo težko osredotočiti. V strahu smo čakali, da se začne ognjemet. Razmišljali smo, kaj bi lahko storili, da se to ne bi zgodilo. A tudi če bi takrat vedeli, kar vemo zdaj, smo bili otroci in tega ne bi mogli ustaviti. Bilo je kot vlak, ki smo ga lovili- zaman.

Kot odrasli smo našli odnose, v katerih smo lahko še naprej delali tisto, kar smo najbolje delali: čakali. V strahu smo čakali na zasvojenost, na zlorabo, da bi šlo kaj narobe. Toda kakor je naša čustvena bolezen napredovala, je z njo pogosto prišla tudi telesna bolezen. Hvaležno smo sčasoma ugotovili, da tako ne gre živeti.

V AOOA se lahko ozremo nazaj na travmo, ki smo jo preživeli. Vemo, da je bil naš Resnični jaz pokopan pod ruševinami, in ga lahko obudimo. Zdaj se lahko naučimo mirno sedeti, ne da bi nas več skrbelo, kaj počnejo drugi. Vadimo skrb zase in čutimo hvaležnost za nova spoznanja, kakor nam prihajajo.

Na današnji dan bom negoval svoj Resnični jaz tako, da ne bom več živel v strahu in ne bom skrbel za stvari, ki niso moja stvar.

(»Not my monkey- not my circus«, op. IZ 😉)

3. november – Enajsti korak

“Z molitvijo in meditacijo si prizadevamo izboljšati naš zavestni stik z Bogom, kot ga razumemo. Molimo pa le za spoznanje Božje volje za nas in moč, da to izpeljemo.”

BRB str. 263

V AOOA začnemo prihajati v stik z ljubečo Višjo silo, ki se jo nekateri od nas odločijo imenovati Bog.

Zavedamo se, da imamo notranji kompas, ki nas usmerja, in da nismo sami.

Ko še naprej molimo in meditiramo, pogosto ugotovimo, da se podoba naše Višje moči spreminja.

To je v normalno; gre za normalen del rasti. Spreminjamo se, včasih hitro, včasih počasi. Vedno pa si prizadevamo iti naprej in iščemo tisto, kar je za nas prav.

Ko smo zmedeni, se ne borimo več ali upiramo. Ko iščemo odgovore, se ustavimo in ovohavamo vrtnice, dokler ti ne pridejo čisto naravno. Ne dovolimo, da nas drugi zavržejo. Našim disfunkcionalnim družinam ne dovolimo več, da nadzorujejo, kaj mislimo in govorimo o sebi in svojem življenju.

Ni nujno, da se naša duhovna pot ujema s tisto koga drugega.

Molimo za svoje znanje, ne za odgovore za koga drugega. Če resnično poslušamo, vidimo, da nas naši notranji otroci usmerjajo bližje naši Višji sili, ko prosijo, da bi skrbeli zanje in jih ljubili. Z tem ljubečim usmerjanjem izberemo naslednjo pravo stvar zase.

Na današnji dan se obrnem na Izvor, ki je vedno tam, ko sem odprt za poslušanje. Pa četudi nimam natančne razlage svojih prepričanj.

2. november – Potrpežljivost

“Še ena možna nevarnost je lahko prevzem preveč programskega dela naenkrat. Nekateri člani, ki kadijo, se prenajedajo in imajo spolne ekscese, lahko poskušajo odpraviti kar vse motnje naenkrat. Za te člane AOOA predlagamo dva programska slogana: ‘Na najbolj lahek način’ in ‘Najprej prve stvari’.”

BRB str. 51

Ko smo se prvič odločili, da se bomo udeležili srečanja AOOA, smo vstopili v dvorano sami, prestrašeni, jezni ali izčrpani. Vedeli smo, da moramo nekaj narediti, nismo pa vedeli, kaj– zato smo prišli sem. Mnogi od nas so iskali načine, kako spremeniti ljudi v svojem življenju, in želeli smo jih spremeniti zdaj.

Izvedeli smo, da se težave z izvorno družino in neuspešni odnosi niso zgodili čez noč.

A ta teden nam ni treba prebrati vsake knjige za samopomoč ali izročiti svojega seznama perila vsem, ki jih poznamo. Če želimo resnično zaupati, da bo program za nas deloval, se naučimo slediti stopinjam tistih, ki so prišli pred nami – se upočasniti in »se pomiriti«.

Z obiskovanjem sestankov se naučimo poskrbeti zase.

Molimo za pogum, da prosimo nekoga za mentorja ali sopotnika, ki nam bo pomagal delati Korake. Nehamo komplicirati, analizirati in debatirati. Naučimo se obdržati osredotočenost nase in na »najbolj preprost način«.

Na ta dan se bom spomnil, da bom prijazen do sebe. Uporabil bom slogane, zlasti “Najprej prve stvari”, “Narediti na najbolj enostaven način” in “Naj bo preprosto”. Pomagali mi bodo ostati prizemljen (in stanoviten, op. IZ).

1. november – Dajanje in prejemanje

“S skupnimi izkušnjami ugotavljamo, da si lahko pomagamo na načine, ki jih drugi ne morejo, ker s seboj nosimo empatijo in razumevanje bolezni družinske disfunkcije.”
BRB str. 515

Neskončen cikel dajanja in prejemanja je v samem središču uspeha in nadaljevanja AOOA.
Odrasli otroci se med sabo razumejo, saj smo pri vzgoji s podobno disfunkcijo doživeli podobne učinke. Biti v družbi tistih, ki poznajo našo bolečino, prinaša tolažbo in zagotovilo, da nismo sami.

Ko slišimo druge, ki so opravili delo in žanjejo prednosti okrevanja, nas navdaja upanje za lastno prihodnost.
Ko delamo korake in vidimo napredek v sebi, se z veseljem obrnemo na druge v stiski. S pošteno in odkrito izmenjavo izkušenj jim pomagamo, da se odprejo možnosti lastne rasti.

Vidimo, da se naša bolečina počasi umirja in najdemo novo srečo, kot jo imajo drugi.
S tem, ko se razdajamo sorodnim odraslim otrokom, smo napolnjeni s hvaležnostjo za nov način življenja in z veseljem delimo, da spodbujamo druge na njihovi poti.

Na današnji dan sprejemam ljubezen in podporo, ki jo tako svobodno dajejo moji bratje in sestre v AOOA, in ko doživljam lastno okrevanje, odprem svoje srce za tiste, ki iščejo novo pot.

31. oktober – Lažna prepričanja

“Učinke verbalne in čustvene zlorabe je težko razumeti, ker nikoli nismo pomislili, da bi izpodbijali to, kar nam je bilo rečeno o nas, dokler nismo našli AOOA. Če so nam dotlej rekli, da smo kot otroci ničvredni ali nevedni, smo temu brez dvoma verjeli.”

BRB str. 30

Mnoge od nas so naši skrbniki z svojimi dejanji in nameni naučili, da smo ničvredni.

Ko ni bilo hrane, smo mislili, da je to zato, ker si je ne zaslužimo. Počutili smo se slabi ljudje. V svojih kotičkih smo jokali sami zase, a se sčasoma naučili zadušiti solze, ko smo videli, da smo zaradi tega še bolj ranljivi. Umikali smo se svojim telesom in čustvom, dokler od tega ni ostalo nič drugega kot zmeda.

Travma je bila popolna.

Postali smo otrpli zombiji, ki so kompulzivno iskali naslednji šok, da bi nas spomnil, da smo sploh še živi.

Zdaj si dovolimo, da se jezimo na tiste, ki so nam škodovali, in druge, ki so vedeli in niso storili ničesar.

Pišemo dnevnik, se pogovarjamo s prijatelji. Besnimo in udarjamo po blazinah z kiji za bejzbol in kričimo, če je treba, vendar ne zadržimo spet vsega. Opustimo samoobtoževanje. Vemo, da nismo bili vzrok tega, kar se je zgodilo.

Zdaj se odločimo biti v bližini tistih, ki nas potrjujejo, ko govorimo o tem, kar se je zgodilo, in opustimo tiste, ki gledajo v prazno, ko jim pripovedujemo o svojem otroštvu. A tega ne izrečemo- samo pustimo.

Na ta dan se odločim govoriti s tistimi, ki me resnično slišijo, in izpuščati tiste, ki tega ne morejo. Vem, da sem vreden truda in si zaslužim, da imam v svojem življenju čuječe ljudi.

30. oktober – Deseta tradicija

“Kot skupnost nimamo mnenja o zunanjih vprašanjih. Obstajamo z enim namenom: prenašati sporočilo tistim, ki še vedno trpijo zaradi posledic odraščanja v nefunkcionalni družini.”

BRB str. 539

Vprašanj v zvezi s konceptom bolezni alkoholnih/disfunkcionalnih družinskih sistemov je neizčrpno.

Lahko bi sedeli na sestankih in se o njih brez konca pogovarjali, ne da bi se sploh osredotočali nase. Mnogi od nas bi se lahko celo počutili poklicane, da »skušamo odreševati svet« teh zunanjih vzrokov. Toda to bi bilo ponovno ustvarjanje disfunkcije, ki smo se jo naučili v otroštvu, ko smo se ukvarjali s potrebami drugih namesto sebe.

Ko se AOOA distancira od javnih polemik, so naša vrata odprta za vse, ki si želijo opomoči od disfunkcionalnih učinkov svojega otroštva. Če bi zavzeli stališče do kakršne koli polemike, bi lahko sprva pritegnili nekaj ljudi, ki jih zanima ta vzrok, vendar bi lahko svoje sporočilo razvodeneli in z njim celo ogrozili člane AOOA v okrevanju.

Če se kot posamezniki po dobrem premisleku odločimo, da želimo sodelovati v zadevah zunaj meja AOOA, se moramo zavedati, da takrat ne zastopamo AOOA. Na ta način srečanja obdržijo enotnost namena, ostanejo brez čustvene zastrupitve in dajejo odraslim otrokom največjo možnost za okrevanje.

Na današnji dan bom pomagal svoji skupnosti, da se osredotoči le na okrevanje AOOA. V kolikor se pojavijo zunanje motnje, bom druge spoštljivo spomnil na deseto tradicijo, sebe pa potrdil v tem, da je AOOA moja priložnost, da

29. oktober – Krivda staršev

“Namen dvanajstih korakov AOOA ni kriviti starša ali skrbnike; vendar pa tudi odrasli otrok ne sme ščititi staršev pred procesom osebne inventure.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 109

Obsojanje ali bes nase, ker nečesa ne naredimo »prav«, je prenos iz našega disfunkcionalnega otroštva.

To vedenje je bilo programirano v nas. V AOOA se naučimo to spremeniti tako, da se preprogramiramo in smo prijazni do svojega notranjega otroka in do svojega odraslega jaza.

Ko nas mika, da bi obtičali pri obtoževanju staršev za vse, kar je narobe v našem življenju, se spomnimo, da se AOOA ne ukvarja s krivdo. Ponovno se oziramo v preteklost le da se naučimo, zakaj razmišljamo in delujemo tako, kot delamo, in ugotovimo, kako spremeniti svoje miselne vzorce. In kot odrasli sprejemamo odgovornost za svoja dejanja.

Čeprav se trudimo odpustiti svojim staršem, da bi lahko opustili svojo zamero, to ne pomeni, da odpuščamo njihova dejanja. Naučimo se odpustiti osebi ločeno od dejanja. Disfunkcija je družinska bolezen, ki se prenaša skozi generacije. Čeprav odpuščamo, se bo morda treba še vedno ločiti od ljudi, ki so nam še vedno nevarni.

Zavedamo se, od kod izvira naše samopoškodbeno vedenje, in vemo, da se nam zanj ni treba zmeniti. Sprejmemo, da smo ljudje, in kot taki vemo, da bomo neizogibno delali napake. Ampak zdaj nismo, niti nikoli nismo bili- napaka.

Na ta dan počastim sebe kot svojega najboljšega prijatelja. Prekinil bom krog čustvenih zlorab, ki si jih povzročam sam in ki sem se jih naučil skozi generacije disfunkcije.

28. oktober – Pasivno-agresivno

“Z obravnavanjem svojega strahu sprostimo nekaj naših vpadljivih vedenj manipulacije, pasivnosti-agresivnosti in lažne prijaznosti.”

BRB str. 40

Odraščali smo v domovih, kjer je bila ljubezen pogojna.

Kako smo bili obravnavani, je bilo odvisno od tega, kako smo ravnali. Mnogi od nas so se tako bali, da bi bili kaznovani ali izgnani, da smo se naučili manipulirati s tistimi okoli sebe. Nekateri od nas so postali zelo dobri v pasivno-agresivnem vedenju: naučili smo se dobiti tisto, za kar smo mislili, da želimo ali potrebujemo, ne da bi to neposredno zahtevali, tako da smo si nadeli lažno masko.

Ker so bili to mehanizmi preživetja, ki temeljijo na strahu, smo kot odrasli spoznali, da v resnici ne dobimo tistega, kar potrebujemo.

Za nekatere od nas je frustracija ob občutku, da moramo delovati na ta način, pogosto narasla do točke, ko bi eksplodirali, zaradi česar bi se lahko obvladali v neko obliko odvisnosti. Na koncu smo pristali na mestu, kjer nismo vedeli, kdo smo v resnici.

Za tiste med nami, ki imamo “srečo”, ko so nam vse naše taktike zatajile, smo našli pot na srečanje AOOA.

Tu se začnemo soočati s svojimi osnovnimi strahovi in ​​da se naučimo biti pošteni do sebe. Začnemo se zdraviti z drugimi. Da, težko je spremeniti tako zakoreninjene navade, a vemo, da je to mogoče. Saj vidimo, da to počnejo tudi drugi okoli nas v programu.

Če me bo danes zamikalo manipulirati z drugimi s starimi vedenji, se bom potrdil, da sem sposoben novega, zdravega, življenje oživljujočega vedenja.

27. oktober – 12. značilnost

“Smo odvisne osebnosti, ki se bojimo zapuščenosti in bomo naredili vse, da obdržimo razmerje, da ne bi doživeli bolečih občutkov zapuščenosti, ki smo jih bili deležni zaradi življenja z bolnimi ljudmi. Ljudmi, ki nikoli niso bili čustveno prisotni za nas.”

BRB str. 17

Oklepali smo se odnosov, ki so umrli že pred leti.

Bilo nas je sram, da se ne moremo postaviti zase, a smo si rekli, da tako vsaj imamo nekoga. Bilo je kot tobogan– stvari so se poslabšale, nato so šle na bolje, potem so bile še slabše kot prej. Padali smo globlje in globlje v neskončno luknjo brez svetlobe in vse bolj nam je zmanjkovalo časa.

Danes dihamo svež, hladen zrak odkrivanja v sončni svetlobi AOOA.

Odločimo se, da bomo pošteni do sebe in drugih. Ker nam je to postala navada, ki se je rodila iz našega dela po Korakih in umirjene predanosti programu, ki nas vodi skozi nekoč temna področja našega življenja. Ne skrivamo tega več pred nikomer.

Še smo živi, ​​celi in pri zdravi pameti in to nam je všeč.

Če želi nekdo zapustiti naše življenje, ga spustimo. V AOOA smo se naučili, da ne moremo narediti za druge tistega, česar ne bodo storili zase. Ko pustimo, da odnosi umrejo, najdemo prostor za več ljubezni in novo rast. Praznujemo staro in novo, saj vidimo njihovo povezanost z našim duhovnim zdravjem.

Na današnji dan bom opravil delo, da ozdravim svojo preteklost in se naučim osredotočiti se na zdrave stvari, ki sem jih začel doživljati. Povabil in sprejel bom svojo Višjo silo.

26. oktober – Odpuščanje sebi

“Številni odrasli otroci se borimo s odpuščanjem sebi, ker smo kot otroci naravnani k dvomu vase ali k pretirani kritičnosti do sebe.”

BRB (Big red book) str. 234

V glavi nosimo sporočila, da kadar nekaj naredimo in dobimo negativno reakcijo okolice, je napaka zagotovo naša. In če nam kdo reče, da smo naredili nekaj narobe, je naša prva misel: “Seveda ima on prav!”- Pa sploh ni pomembno, ali smo dejansko kaj naredili narobe ali ne.

Prigovarjamo si v slogu: “Moral bi to vedeti!” “Pa kaj je z mano?” “Samo poglej njegov izraz-  seveda je jezen name.”

To so sporočila, ki smo jih slišali kot otroci. Sporočila, ki so se tako ukoreninila, da smo se jih že zelo zgodaj naučili povedati sami sebi.

Zdaj kot odrasli v AOOA, se prenehamo “trpinčiti ” in vidimo celotno zgodbo.

Naš zdrav sistem podpore nam lahko pomaga razumeti resničnost naše situacije, da ugotovimo, kaj je v resnici naša odgovornost in kaj le pripada nekomu drugemu.

Na današnji dan se bom spomnil, da si zaslužim, da najbolje obravnavam prav sebe!

S pomočjo orodij programa se bom čustveno ločil od neprijetne situacije in prevzel nase samo tisto, za kar sem odgovoren.

25. oktober – Nadzor

“Naši poskusi nadzora prinašajo duhovno smrt v odnos s seboj in drugimi.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 41

Koliko oblik nadzora obstaja?

Ko vstopimo v naše prostore za okrevanje, ugotovimo, da jih je skoraj toliko, kolikor je ljudi.

Toda ali ne poskušajo vsi ljudje nadzorovati drugih?

Da, vendar ne krčevito, kot se to zgodi pri odraslih otrocih.

Kot majhni otroci nismo imeli nadzora nad izvorno družino.

Ko nas je obdal kaos in ogrožal naše fizično, čustveno in duhovno počutje, smo se lahko le ustrašili moči, ki je povzročila zlorabo.

Skoraj neznosna potreba po nadzoru drugih tolikih od nas izvira iz tega, da smo mi ti zlorabljeni otroci.

Bojimo se, da se bo zgodovina ponovila, če bomo v nekem trenutku spustili vajeti in dovolili drugim, da prevzamejo nadzor, mi pa bomo spet tisti petletnik, ki se skriva za kavčem.

To pomaga razložiti, zakaj uporabljamo vse možne metode za obvladovanje svojega okolja ali iluzijo nadzora.

A poskušamo prikriti, kar počnemo, z besedami, kot so: “Skrbim samo za dobrobit vseh.”

V AOOA se naučimo, da nadzor temelji na strahu, in naučimo se soočiti s svojimi strahovi.

Svojega 5-letnika pripeljemo izza kavča in se ponovno povežemo z njim kot sam svoj starš z ljubeznijo in prijaznostjo.

Na današnji dan se bom s pomočjo sopotnikov soočil s svojimi strahovi in ​​sprostil svojo potrebo po nadzoru nad drugimi.

24. oktober – Drugi korak

“Prišel sem do prepričanja, da nam lahko moč, ki je večja od nas samih, povrne razum.”

BRB str. 130

Mnogi od nas nikoli niso vedeli, kaj je razum, in že sama ta beseda nas je lahko spravila na rob.

Vemo vse, kar razum ni, saj smo tako odraščali. Razmišljamo: “Kako se lahko spravim v stanje, ki ga še nisem nikoli doživel? Če je ta korak namenjen obnovi, AOOA morda ni zame.” To razmišljanje nas je morda spodbudilo, da smo odšli, preden smo vložili kakršno koli upanje v proces.

Vendar smo imeli to srečo, da smo slišali druge, ki imajo bolj blago perspektivo.

Pravijo: “Pomiri se. Poskusi ne sklepati prehitro. Nekateri od nas smo imeli enake misli in občutke kot ti.” Namigujejo, da nam lahko zaupanje v Višjo moč, kot jo razumemo sami in delamo po Korakih, obeta novo življenje, brez karakternih napak, ki so nam onemogočale življenje po našem namenu in cilju. Zagotavljajo nam, da sta program in njihova Višja sila v njihovih življenjih naredila čudeže.

Počutimo se potolaženi in to nam pomaga uvideti, da smo tam, kamor spadamo.

Spremenimo svojo perspektivo in začnemo verjeti, delovati in se počutiti … razumne. Za mnoge od nas razum preprosto pomeni duševni mir, ki ga hvaležno pozdravljamo.

Na današnji dan se zavedam, da je bila norost v mojem življenju zakoreninjena v disfunkciji mojega otroštva. Nima več enake moči nad mano, ker sta mir in spokojnost tisto, na kar se osredotočim, ko doživljam okrevanje.

23. oktober – Varnost

Naša srečanja nudijo varno okolje za odrasle otroke, da delimo svoje lastne izkušnje.”

BRB str. 333

Zaradi številnih vrst zlorab in/ali zanemarjanja, ki smo jih doživeli, tako kot otroci kot odrasli, je za nas velika težava, da se lahko povežemo s samim seboj, z drugimi odraslimi otroki in z Močjo od zgoraj.

Začnemo lahko tako, da se samo pojavimo na AOOA srečanjih.

Ničesar nismo prisiljeni deliti; izbira je naša. Delamo v svojem tempu. Morda le opazujemo in začutimo stvari. Ko smo pripravljeni, lahko začnemo sprejemati in dejansko delati program AOOA.

Ko preidemo iz izolacije, spoznamo, da nismo sami.

Začnemo delati Korake in razumeti Tradicije. Orodja za pisanje dnevnikov lahko uporabimo za odkrivanje kaj nam dogaja. Toda ne glede na to, kako to delamo, v svoje življenje spustimo program AOOA, druge ljudi in našo Višjo moč.

Ni posebnega reda, kako morajo stvari delovati.

Edinstveni smo in okrevanje izvajamo na način, ki nam najbolj ustreza. Pomembno je le, da to naredimo, saj si zaslužimo varnih, zdravih povezav, ki so nam zdaj na voljo.

Na današnji dan vem, da mi moja srečanja zagotavljajo varnost, ki mi pomagajo nadaljevati osebno rast.

22. oktober – Žalost

“AOOA srečanja lahko prikličejo žalost, ki je prej leta nismo začutili.”

BRB str. 68

Misel, da bi opravljali delo zaradi žalosti ali izgube, ne zveni vabljivo. Sliši se, kot da gremo na pogreb. Že samo misel na to obudi globok občutek žalosti. Ko pa pregledujemo svoje otroštvo, se zavemo, da naša žalost pravzaprav čaka na svojo priložnost, da se izrazi.

Na srečanjih smo priča močnim preživelim družinskega alkoholizma in drugih disfunkcij, kako obiskujejo pogrebe svojega otroštva. Poslušamo jih, kako delijo posledice svojih grozljivih otroških izkušenj. To mnogim od nas pomaga, da se spet začnemo spominjati dogodkov, ki so privedli do naših občutkov stalne izgube.

Kakor se vračamo vedno znova, nam prihajajo spomini in občutki – včasih postopoma, včasih hipno. Vendar pridejo, če smo le dosledni pri obiskovanju srečanj (in vzdržimo v treznosti, op. IZ). Tu najdemo prostor za izražanje žalosti zaradi izgub iz otroštva. Tu se naučimo zdravljenja po letih zanikanja svojih čustev.

Na današnji dan se bom spomnil, da je za ozdravitev pomembno, da delim svoje spomine. To mi omogoča tudi povezovanje z drugimi, ki so imeli podobne izkušnje.

21. oktober – Potrpežljivost

“Za obnovo ali izgradnjo našega življenja je potreben čas. Potrebna sta potrpljenje in stalna osredotočenost.”

BRB str. 431

Mnogi od nas nikoli niso vedeli, kako sta res videti fokus ali potrpežljivost, dokler nisva prišla v ACA.

Vse življenje smo se mrzlično premikali iz ene stvari v drugo. Ko smo začeli vaditi novo vedenje, smo najprej začeli dosledno obiskovati sestanke. Nato smo začeli komunicirati s telefonskimi klici in prositi za pomoč, da ostanemo osredotočeni. Ko smo postali pripravljeni prevzeti služiteljske vloge na sestankih, je bilo tako, kot da hranimo svoje okrevanje in vračamo hkrati. Iskali smo ravnotežje in se zavedali, da je za potrpljenje, ki smo ga doživeli, zahtevalo potrpežljivost. Naučili smo se skrbeti za svoje telesne potrebe, počivati, ko smo bili utrujeni, in jesti zdravo hrano za nego telesa in duha. Svoje kompulzivno vedenje smo začeli umikati, ko smo se ga bolj zavedali. Zdaj vidimo, da se naša prizadevanja obrestujejo, ko doživljamo vedrino. Naučili smo se vprašati, kaj potrebujemo pri svojem delu, prijateljstvu in romantičnih odnosih, ker vemo, da smo vredni tega. Če nas drugi ne slišijo, gremo naprej. Pogumno smo stopili v luč okrevanja in se morda prvič počutili varne.

Na današnji dan molim za potrpežljivost in cenim priložnosti, ki se mi ponujajo. Prosim za navodila, ki jih potrebujem, da se osredotočim na svoje potrebe.

20. oktober – Odnosi

“Odrasli otroci se intuitivno povezujejo z drugimi odraslimi otroki v odnosih in družbenih okoljih.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 13

Ne glede na to, koliko smo si prigovarjali, da ne bomo ponavljali vzorcev svojih staršev, nas je večina dosegla odraslo dobo in nas neizogibno privlačijo drugi, ki prihajajo iz podobnih okolij. Videti je bilo, kot da bi se videli celo v temi, kot bi imeli kakšen poseben radar. To se ni zgodilo samo po naključju. To je bil uveljavljen vzorec, ki smo ga v otroštvu videli povsod okoli nas.

Ves ta čas smo se držali pravljice, da bomo nekega dne našli gospoda ali gospodično »pravega« in bomo čarobno živeli srečno do konca svojih dni. A »napačne« smo še kar naprej srečevali. Naše disfunkcionalno nadzorniško obnašanje nam je omogočilo dober odnos le do določenih ljudi.

Da smo zagledali napis na steni, »… da se stvari ne bodo spremenile, če ne zberemo poguma, da se spremenimo…«, smo imeli to srečo, da smo prišli na sejo AOOA.

Tam smo srečali druge ljudi, podobne sebi, vendar so ti opravljali delo, da bi se izkopali iz svojega neurejenega življenja. Ko smo poslušali, kaj so se naučili, smo postajali pripravljeni na pot, ki je od nas zahtevala, da smo morda res prvič iskreni do sebe. To potovanje nas bo popeljalo tja, kjer imamo pravico biti – v kraj sreče, veselja in svobode.

Na današnji dan bom imel pogum, da v svojem življenju naredim spremembe, ki me bodo osrečile. Iztegnil se bom iz sebe in vem, da bom tam našel nekoga.

19. oktober – Napor in trud

“Okrevanje zahteva napor.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 50

Višja sila zagotavlja hrano za vse ptice na zemlji. Vendar je ne daje v usta.

Lepo bi bilo sedeti v naših prostorih za okrevanje in pustiti, da program potone v nas z osmozo, ne da bi mu bilo treba delati. Nekaj od nas je to poskusilo, nekateri več let, in se spraševalo, zakaj nismo doživeli veliko sprememb. Morda smo »suhi«, brez substanc in zasvojenosti, vendar imamo v življenju in v glavi še vedno čustveni kaos in disfunkcijo.

Če bomo imeli srečo, bomo sčasoma dobili uvid, da kolikor bomo že poskušali, do sprememb ne bo prišlo brez znatnega truda z naše strani. Potrebujemo program, sopotnike in predvsem našo Moč Odzgoraj. Če se nam ustavi, odpremo um in srce, da vidimo, kaj deluje za druge. Mogoče utegne delovati še pri nas.

Neprestano so nam govorili, da je za okrevanje potrebno veliko truda. In ko opravljamo delo, se zavedamo, da okrevanje ne prinaša odsotnosti notranjih neurij, ampak nam le daje prepotreben dežnik, ki ga nikoli nismo imeli.

Na ta dan bom zapustil “gnezdo” in opravil delo, potrebno za okrevanje, ki mi bo spremenilo življenje.

18. oktober – Lastno starševstvo

“S Koraki in da postanemo sami svoj ljubeč starš, lahko dodatno odstranimo “gumbe”, na katere so drugi pritisnili, da bi z nami manipulirali ali nas sprovocirali.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 326

Kot otroci so z nami po svoji volji manipulirali drugi.

Včasih se je zdelo, da smo rojeni, da bi nas drugi izrabljali. Zgodili so se nam grozljivi ljudje, ki so iz nas izsesali pogum in moč, saj smo se tega naučili od svojih družin. Tam so nam povedali, da smo pač namenjeni temu, da tako ravnajo z nami.

Medtem odrasli zdaj vemo, da lahko postavimo meje tistim, ki nas zlorabljajo.

Ko ugotovimo, da smo na delovnem mestu prišli v brezizhoden položaj, si poiščemo drugo. Ko se znajdemo spet z odvisniki, ki nas ponoči prebujajo, da bi skrbeli zanje spremenimo okolje in življenjski slog.

V okrevanju naredimo prostor, da začutimo jezo in sram, ki sta nam jih predali v otroštvu. Ozdravimo.

Morda se celo trajno ločimo od zlorabljajočih družinskih članov, če to potrebujemo za ohranitev svoje spokojnosti.

Na današnji dan bom zapisal, kakšno bi bilo moje življenje, v kolikor bi ga predal svoji Višji Sili.

17. oktober – Spreminjanje odznotraj (navzven)

“Ko pozdravljamo sodelavce ali prijatelje, čutimo, da se v svoji notranjosti spreminjamo. V tem začnemo odkrivati moč, ki je prej nismo poznali.”

BRB (Big red book) str. 273

Redno preživljanje mirnega časa nam pomaga čustveno in duhovno odraščati.

Kako ga bomo sprejeli, je odvisno od naše izbire. Sprva sami preživimo čas, ko to potrebujemo, in pustimo drugim, da naredijo, kar hočejo, da poskrbijo zase. Če ga porabijo za pijančevanje in drogiranje, jim to dovolimo, vendar sami v tem ne iščemo več izhoda za svojo bolečino in trpljenje, če smo se s tem tako spopadali prej.

Kasneje vidimo, da pravzaprav uživamo v tem, da smo sami.

Ne izpopolnjujejo nas več drugi samo zato, da bi z nami preživeli čas ali nas obdržali. Ne pretvarjamo se več, da smo navdušeni, ko to nismo. Iščemo tiste ljudi, s katerimi se lahko resnično povežemo in uživamo. Ne govorimo samo o površinskih stvareh, ampak o tem, kdo smo in kaj nam je pomembno. Ljudje nas bolj spoštujejo pri delu in drugod, ker ne iščemo več nenehnega odobravanja, kot smo to storili v naših primarnih družinah. Ne delamo več stvari, ki so nam neprijetne, samo zato, da bi se prilagodili.

Ko postanemo pristnejši, drugim dovolimo, da najdejo vsak svojo pot; namesto da bi jih etiketirali, jim dovolimo, da smo različni. Če našega novega jaza nekateri ne marajo, jim to dopustimo. Ob tem pa posodobimo seznam tistih, ki jim lahko zaupamo.

Na današnji dan bom imel svojo moč, da bom pristen in začutil, kako prijetno se je osredotočiti na to, da sem sam.

16. oktober – Ljubezen do sebe

“Svoje življenje sem živel v neskončnem krogu škodljivih odnosov, izgubljenih služb in izgubljenih prijateljev. Pravzaprav pa nikoli nisem mogel biti nekomu prijatelj.

Prenehal sem se spuščati v odnose, da bi ustavil bolečino. Nisem imel izbire. Bil sem kompulziven in z vsakim letom izgubljal več nadzora. “

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 141

Neverjetno je, kako se ne zavedamo, da škodujemo sami sebi.

Izbiramo napačne ljudi, kraje in stvari, ki nas osrečujejo iz napačnih razlogov. Včasih se celo zavedamo, da dovolimo ljudem, da nas izkoriščajo, da bi jih lahko izrabili tudi mi sami.

Ljudi se poslužujemo kot obližev, da pokrijemo svoje nezaceljene rane, dokler ne opazimo, da nas še kar naprej bolijo, in nam tudi povoji ne morejo pomagati.

Naši sponzorji predlagajo, da delamo na tem, da se imamo radi.

Ampak kako?

Prebiramo literaturo ACA, si pošiljamo afirmacije in pišemo dnevnike.

Opazujemo svojo preteklost, se spopadamo s svojimi bolečinami, odpuščamo sebi in drugim. Opravljamo delo. In nekega dne opazimo, da se nam dogaja. Počasi smo se začeli ljubiti in celo imeti se radi. Nehamo uporabljati kratkotrajne obliže in imamo zdaj pristne prijatelje, ki nas imajo radi takšne, kot smo. Medtem pa nadaljujemo pot okrevanja. A največje darilo je, da se naučimo biti sebi prijatelji.

Na današnji dan bom opravil delo na sebi. Pot do ljubezni do sebe ni lahka, vendar je nagrada neprecenljiva.

15. oktober – Deseta obljuba

“Strah pred neuspehom in uspehom nas bo zapustil, saj se intuitivno bolj zdravo odločamo.”

BRB (Big Red Book), str. 591

Čeprav večina ljudi verjame, da želijo biti uspešni, vemo, da se mnogi AOOA -ji bojijo uspeha.

Gre za strah, ki se porodi iz več let rednih glavnih obrokov neuspeha s stranskimi obroki zanemarjanja, sramu in ponižanja. Biti uspešen pomeni, da se nas lahko osvetli žaromet, ki nas utegne spomniti na boleče spomine, da nikoli nismo bili dovolj dobri.

Ko se učimo povezovati z notranjim ljubečim staršem, notranjim otrokom in Močjo odzgoraj, se naš intuitivni občutek izostri.

Ker nismo več odvisni od starih posnetkov ali kritičnega glasu v naših glavah, lahko ta povrnjeni intuitivni občutek uporabljamo za zdrave odločitve. Hkrati nam je jasno, da smo na duhovni poti in da je vsaka situacija duhovna lekcija. Na tej poti ni možnosti za neuspeh.

Neuspeh je področje razmišljanja »vse ali nič« našega notranjega kritika.

Ko se naučimo videti stvari takšne kot so, jih filtriramo skozi doživljanje svojega ljubečega starša. Prilagodimo se tihemu in enakomernemu glasu svojega notranjega otroka, ki nam pove, kako naj bolje poskrbimo za naš duhovni, telesni in čustveni razvoj. Sproščamo svoje strahove.

Na današnji dan bom prisluhnil vodstvu iz vidika mojega najčistejšega notranjega otroka in verjel, da me bodo moji strahovi zapustili. Odprt sem za vodenje na višje ravni duhovne, čustvene in fizične zavesti.

14. oktober – Služenje

“”Rdeče zastave”, ki nas opozarjajo, da prihajamo do dna ali se nam bliža recidiv, vključujejo: opuščanje sestankov in osamitev; argumentirano ali nerazumno ogovarjanje/opravljanje; izguba osredotočenosti in vračanje v eno od družinskih vlog: junaka, izgubljenega otroka ali maskote; splošna nezavezanost okrevanju; izogibanje Korakom in intelektualiziranje; neuspeh pri opravljanju služenja za AOOA; pretiravanje s seksom, drogami, hrano ali drugim kompulzivnim vedenjem; delovanje s perfekcionizmom in neuspešnost pri govorjenju o občutkih in o kritičnih notranjih sporočilih. “

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 70

AOOA se ukvarja z globokimi odnosi in vedenjem, ki se ju včasih težko zavedamo.

Seveda je preprosto prepoznati najbolj grozljivo in ga sprejeti v našo zavest. Toda drugo leži pod več plastmi samoprevare ali bolj družbeno sprejemljivimi značilnostmi.

Ko redno zamujamo sestanke, se to morda zdi kot način, kako se izogniti neželeni bolečini in razočaranju.

Vendar pa našim strupenim kritičnim notranjim staršem ponuja možnost, da nas odvrnejo od naše poti v ozdravitev. Ta lažni jaz je mojster pri iskanju načinov, kako se izogniti opravljanju dela, ki nam daje življenjsko pot upanja.

V AOOA je eden od načinov, da se vedno znova vračamo, služenje iz lastnega prostora čiste ljubezni.

To je eden zanesljivih načinov, da se obdržimo v svojem Resničnem Jazu in ob notranjem ljubečem staršu, ki poskrbi za našega notranjega otroka. Z doslednimi soočenji s sabo lahko ostanemo osredotočeni na to, kaj v našem programu deluje, in to, kako sopotnikom v AOOA najbolje pomagati pri njihovih začetkih procesa okrevanja.

Na današnji dan bom služil svoji skupini AOOA, kar je eden od načinov, da ostanem prisoten in osredotočen v lastnem procesu okrevanja.

13. oktober – Pretrganje vezi

“Kot otroci smo s svojimi fizičnimi potrebami vezani na družino.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 88

Mnogi od nas so živeli svoje otroštvo in mislili, da je to, kar se nam je zgodilo, naša krivda.

Pa vendar obstajamo po volji drugih. Mogli smo jesti, a za ceno tega, da nas je ob tem sramotil jezen starš ali pa zanemarjal nekdo, čeprav je bil najbolj dolžen poskrbeti za nas. Nekateri izmed nas smo čutili, da nam je dovoljen prostor za spanje samo če nismo govorili o spolni zlorabi, ki se je dogajala v naši hiši. Obtoževali smo sebe, ker nismo mogli drugače razumeti situacije.

Danes, kakšno je bilo naše otroštvo, se naučimo zlorabo nadomestiti s kultiviranjem notranjega ljubečega starša.

Ta starš ščiti našega notranjega otroka in nam dovoli, da se ukvarjamo s stvarmi, dokler se ne uredijo. Ne sklepamo prehitro in se ne stegujemo za cilji, ki so zunaj našega dometa. Če ne vemo, kaj naj storimo, pokličemo nekoga ali poiščemo pomoč, da vidimo situacijo iz druge perspektive. Dovolimo, da naši občutki prosto tečejo. To občutimo kot katarzo.

Nismo več na nezdrav način vezani na svoje družine.

Osredotočamo se nase in začnemo sprejemati Višjo silo kakor jo razumemo. Ne hitimo s presojanjem, dokler nam stvari niso jasne. Smo del čudovitega vesolja, čeprav se zavedamo, da ne moremo videti vseh njegovih plati hkrati. Sprejmemo, da smo danes tam, kjer moramo biti.

Na današnji dan moj notranji ljubeč starš postavi meje, zaradi katerih se bo moj notranji otrok počutil varnega in celostnega, ne glede na to, kar se dogaja okoli mene.

12. oktober – Prositi za pomoč

“Okrevanje AOOA se začne, ko odrasli otrok obupa, prosi za pomoč in ponujeno sprejme.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 123

Mnogi od nas smo odraščali v družinah, kjer vdaja ni bila opcija, še manj pa prošnja za pomoč.

Vselej smo morali sami vedeti, kako nekaj storiti, in nam ni šlo, smo bili tako ali drugače kaznovani (ali ponižani).

Kot odrasli smo vedeli, da moramo vse narediti sami, ker se nismo znali zanašati na druge.

Če bi prosili za pomoč, bi nas razglasili za nesposobne ali pa bi ljudje zaslutili, da nismo ravno zelo pametni.

Vztrajali smo v teh prepričanjih in ravnanjih. Do nekega dne, ko preprosto tako ni šlo več naprej. Nekaj ​​je popustilo in dosegli smo dno.

Življenja nismo mogli več nadzorovati- saj nikoli nismo imeli orodja za to. Srečnejši med nami smo pomoč našli na sestankih AOOA. Tu so nam povedali, da je v redu prositi za to pomoč- česar nismo izvedeli nikoli poprej. Narobe so nas učili.

Na današnji dan se bom spomnil, da mi je moj sistem podpore v AOOA vedno na voljo. Moram biti le pripravljen prositi zanjo (in jo sprejeti).

11. oktober – Zasvojenost z navdušenjem

“Ugovarjanja, dramatični prizori, pritajeni finančni neuspeh ali šibko zdravje so nemiri, ki si jih odrasli otroci pogosto ustvarijo v svojem življenju, da bi se počutili povezane z resničnostjo. Čeprav takšno vedenje stežka razumemo tako, gre za “odvisnost” od navdušenja ali strahu .” 

BRB str. 16

Mnogi od nas je prišel v AOOA, zavedajoč se razsežnosti kaosa, ki smo ga ustvarili okoli nas.

A zdelo se nam je, da smo v megli, iz katere ne vidimo izhoda. Te zmede nismo zavestno povzročili. Naše vedenje je posledica čustvenega in morda fizičnega kaosa, ki smo ga doživeli v otroštvu v disfunkcionalnih, nasilnih domovih.

Ko smo izvedeli več o zasvojenosti z navdušenjem, ki nas je gnalo, smo začeli videti, da nas hrani- strah.

Zavedali smo se, da moramo to notranjo drogerijo zapreti. Adrenalin, ki se ga sploh nismo zavedali, je blokiral kakršen koli napredek. Vedeli smo, da se mora ta kaos ustaviti.

Ko na srečanjih in v pogovorih z drugimi najdemo odgovore, se začnemo hraniti z zdravim programom, ki nam prinaša mir in spokojnost.

Zavezani smo spremembam, ker se zavedamo bolečine in tesnobe in trdno namero, da to želimo narediti. Zdaj imamo notranji radar, da vidimo, kaj nam prihaja naproti, in ko je nekaj narobe, se ustavimo, kolikor je potrebno. Potem se umaknemo, saj se zavedamo, da je ogroženo življenje in zdravje našega notranjega otroka!

Na ta dan bom svojima notranjemu otroku in odrasli osebi podaril svobodo ki jo potrebujem in si zaslužim pred nezdravima strahom in vznemirjenjem.

10. oktober – Pretirana opreznost

“Pri odraslih otrocih se PTS (post-travmatski sindrom) ponavadi kaže v pretirani budnosti, kompulzivnem vedenju in težko zaznavnih telesnih občutkih. Občutki, kot da bi se naše telo “ponovno povezalo”, da bi nas zaščitilo pred hudo ali resno škodo, ki se je skoraj zgodila.” 

BRB str. 178

Vojaki se takoj naučijo, kaj pomeni opreznost: »Pozor! Sovražnik je blizu!«

V naši izvorni družini smo redno morali biti previdni.

Če ne bi bili pozorni, bi lahko poškodovali sebe ali koga bližnjega.

Sredi teh izkušenj smo se zaobljubili, da tega nikoli ne bomo storili svojim družinam.

Ampak- o groza!

Lekcije smo se vse preveč dobro naučili.

Že samo zdi se nam, da nekaj poči in kot da nas prenese v trans. Kričimo, omalovažujemo ali ravno svoje ljubljene ozmerjamo. Vpijemo, grozimo, loputamo z vrati in že pobegnemo v oblaku prahu. Odrivamo tiste, ki jih imamo najraje. Vzorce smo kopirali in nezavedno posredovali naslednji generaciji, to pa povzroča previdnost pri naših ljubljenih.

Ko spoznamo, da smo nehote postali storilci, iščemo pomoč v skupini AOOA.

Skozi Korake prepoznavamo izvore naše pretirane impulzivnosti. Poskušamo ugotoviti, kako in kje so nastali. Sprožilci naše previdnosti, so tisti, zaradi katerih se nerazložljivo odzovemo, zmrznemo, zadržimo dih ali se tresemo kot šiba na vodi.

Ko poglabljamo svoje znanje, običajno v sami srčiki najdemo strah in krivdo, občutka, ki sta pogosto zamrznjena. Oživimo ju, da v niju tokrat najdemo našo ozdravitev.

Na današnji dan se bom upočasnil in globoko zadihal, če se me bodo sprožile moje pretirano oprezne reakcije. S tem najbolje poskrbim zase.

9. oktober – Perfekcionizem

“Perfekcionizem je odgovor na dom, ki temelji na sramoti in nadzoru. Otrok zmotno verjame, da se lahko izogne ​​sramoti, če je popoln v svojem razmišljanju in delovanju.” 

VRK str. 36

Kot otroci smo bili mnogi med nami redno očitno ali subtilno osramočeni.

Pomanjkljivo smo sprejeli starše in se naučili ponotranjiti sramoto. Prejemali smo sporočila, da nismo v redu, kakršni smo bili.

Nekateri smo poskušali delovati na način, da bi dobili odobravanje in ljubezen, po katerih smo tako hrepeneli.

Skrivaj smo se krivili za alkoholizem ali disfunkcijo svojih staršev, pri čemer smo mislili, da če bi le bili popolni, bi se stvari izboljšale in naše bolečine končale.

Toda to je bila vnaprej izgubljena bitka.- Pa še tako smo se samo naučili povezovati nepopolnost z neljubljenostjo.

Z našo Višjo silo kot našim pravim staršem se v AOOA naučimo pravega sporočila: da smo vredni ljubezni v vsej svoji nepopolnosti.

Bolezni svojih staršev ne bi mogli spremeniti s tem, da bi bili popolni, čeprav bi bila popolnost možna.

A generacijsko je; naši starši so prenesli disfunkcijo, v kateri so bili vzgojeni tudi sami.

Mi pa smo se odločili, da bomo slišali drugačno sporočilo in končali ta cikel sramu.

Na današnji dan bom opustil svojo željo, da bi bil popoln, in sprejel spoznanje, da sem dovolj dober in vreden ljubezni takšen, kot sem.

8. oktober – Odkrivanje resnice

“Iščemo resnico, da bi lahko izbirali in živeli svoje življenje s samozavestjo. Želimo prekiniti krog družinske disfunkcije.” 

VRK str. 27

Večina nas je odraščala in lagala, da bi zunanji svet mislil, da je doma vse v redu.

Resnico smo skrivali zaradi sramu, ki smo ga čutili, in ker smo razumeli družinska pravila, pa naj so bila nenapisana ali ne.

Ko smo odrasli, smo pogosto zlahka še naprej lagali o sebi.

Morda smo vse le olepšali, da bi izgledali bolje, ker sploh nismo bili več prepričani, kaj je resnica. Ali pa smo morda to storili, ker smo “vedeli”, da nas ljudje ne bodo sprejeli takšne, kot smo v resnici. Toda več laži smo govorili, težje jim je bilo slediti, zaradi česar smo se bali zdrsa.

V okrevanju začnemo odkrivati ​​resnico o tem, kdo smo in od kod prihajamo, pri čemer vidimo nujnost prekinitve našega disfunkcionalnega kroga.

Na sestankih se naučimo, da nismo sami in kako biti iskreni do sebe.

Opažamo, da drugi spoštujejo našo poštenost na za nas konstruktiven način poln upanja. Izbiramo pristnost in ugotovimo, da je to dejansko tisti lažji in bolj blag način, ki smo ga mnogi od nas vedno iskali.

Na današnji dan bom pozoren, kdaj me mika stara navada.

Naredil bom, kar je prav- za moj Resnični Jaz.

7. oktober – Zmernost

“Danes, ko delujem kompulzivno, si oddahnem od te dejavnosti, da umirim svoje vedenje. Včasih moram na glas reči:” To predajam Bogu.”

VRK str. 138

Imamo domove z avtomatskim nadzorom temperature.

Ogrevanje se ne vključi, dokler termostat ne zazna, da je še dovolj toplo. Klimatska naprava pa deluje obratno.

Ta proces modulacije (zvezne regulacije glede na veličino) ni bil prisoten v naših izvornih družinah. Skoraj vsaka življenjska situacija je bodisi prejela največji odziv ali je bila praktično prezrta (zanikanje). Starš bi lahko besnil zaradi prometnega zastoja, vendar nikoli ne bi razpravljal o tragični družinski smrti.

To pomanjkanje modulacije ali zmernosti kot odziv na življenjske dogodke nas je večino poslalo v življenje odraslih brez učinkovitih vzornikov ali sprejemljivih načinov ravnanja s svojimi čustvi. Imeli smo le dve nastavitvi, MAX ON in MAX OFF in nismo razumeli, zakaj. Razbesneli smo od jeze in nismo imeli pojma, zakaj nismo mogli žaliti za resnimi življenjskimi dogodki.

Zdaj vemo, da smo tako programirani.

V AOOA s Koraki in pomočjo sopotnika vidimo, da nismo sami.

Spet najdemo vedrino in lahko premišljeno ocenimo vsak življenjski dogodek, nato pa se odločimo za razumno ravnanje, če je potrebno ukrepanje. Naučimo se narediti svoje in nato “prepustimo Bogu, da deluje.”

Ko gremo skozi ta proces, pridobivamo vedrino in spokojnost (op. IZ).

Na današnji dan lahko uravnavam svoj odziv na situacijo. Zavestno se odločim, da ne bom uporabil reaktivnega ali zanikajočega vedenja, ki sem se ju naučil kot otrok.