“Zavedamo se spektra besed, ki izhajajo iz besednjaka travm. Spet prepoznavamo svetlobo- v sebi in drugih.” (BRB str. 438)
V naših disfunkcionalnih družinah smo mnogi tiščali glavo navzdol, ker smo dosledno slišali besednjak, ki naj bi nas sramotil.
Povedali so nam stvari, kot so: “Ti bom že nekaj dal/a za tvoj jok,” “Kaj pa misliš, da si- nekaj posebnega?” “Če tega ne zmoreš pravilno, tega sploh ne stori!” “Kdo pa si– ti bedak?” in “Ali ne moreš narediti nič boljše od tega?” Te negativnosti so se v nas tako zakoreninile, da jih še vedno slišimo v glavi kritičnega notranjega starša.
V ACA se naučimo dvigniti glavo, ko slišimo različna, potrjujoča sporočila, na primer »Samo en dan naenkrat«, »Najprej najvažnejše«, »Enostavno« in »Naj bo preprosto«. Opominjajo nas, da moramo biti nežni do sebe.
Čim si opomoremo od škodljivega besednjaka svojega otroštva, začnemo priznavati škodo, ki jo je naredil. Potrjujemo, da nas te sramotne besede ne opredeljujejo, ko si prigovarjamo, da je jok v redu, da smo posebna človeška bitja, da nam ni treba biti popoln in da vsi delamo napake- da nas to dela ljudi. Ta pozitivna zagotovila nam končno pomagajo raziskati, kdo naj bi sploh bili. In kakor se zdravimo, lahko sčasoma pomagamo tudi drugim.
Danes se bom zavestno potrudil razmišljati dobro o sebi in svojih sposobnostih, medtem ko se bom učil odpravljati škodo iz preteklosti.