“V ACA gledamo na vedenje naših staršev, družinske vloge, pravila, sporočila, zlorabo, zanemarjanje in kako to vpliva na nas kot odrasle. Popis našega družinskega sistema usklajujemo s temeljitim popisom lastnega vedenja.”
BRB str. 109
V četrtem koraku je morda prvič, da mnogi od nas svojo celotno zgodbo povemo nekomu drugemu. To je izjemen dogodek, ki nas pusti z občutkom celovitosti, kakršnega še nismo doživeli. Predstava, ki smo jo morda nosili s seboj, da nismo vredni ljubezni, se zdaj počasi razblinja.
Ena od čudovitih stvari pri ACA je, da nam naš inventar četrtega koraka pomaga razumeti, od kod smo v resnici prišli in kdo postajamo. Sprejemamo vse, kar nam je bilo dano, da se lahko odločimo, kaj obdržati. Ko vzamemo naš inventar, ga uravnovesimo, pri čemer se zavedamo, da se zdaj sami odločamo; ne sprejemamo več slepo tistega, kar so drugi vsadili v naš um. Ni nam treba prenašati vseh zlorab in zanemarjanja, ki so se nam prenašala iz generacije v generacijo.
Ravnovesje, ki se ga naučimo, nam omogoča, da vidimo, kam moramo iti. Še naprej se osredotočamo nase in spreminjamo, kar moremo. Ne iščemo več začasnih rešitev življenjskih težav.
Ta dan bom zaupal svoji temeljni usmeritvi. Začel sem bolj jasno dojemati, da mi bo ta nova pot, po kateri hodim, dala svobodo, ki si jo zaslužim.