13. julij – Duhovno, ne religiozno

“Ne smemo pozabiti, da je ACA duhovni in ne religiozen program. Vera in versko prepričanje nista pogoja za članstvo v ACA. Izogibamo se dogmatizmu in teološkim razpravam, čeprav je Višja Moč ključni del načina življenja ACA.”

BRB str. 106

Pogosto se zdi neverjetno, da smo si lahko med sestanki postanemo tako blizu, se zanašamo drug na drugega za čustveno podporo, pa imamo še vedno različna mnenja o tem, kaj je Višja Moč. To je zato, ker smo se zbrali iz enega samega razloga: zavedamo se, da naše disfunkcionalno otroštvo preglasi vse ostalo. Drug drugega podpiramo zaradi tega, kar smo, ker imamo nekaj skupnega, kar nas združuje.

ACA ne zagovarja nobenega religioznega pogleda. Četudi imamo svoj verski pogled, kot posamezniki ne smemo uporabljati ACA kot platforme za poskus spreobrnjenja drugih. V kolikor verskega nazora nimamo, nismo upravičeni kritizirati tistega drugega člana. Vadimo strpnost do drugih.

Vsi sistemi verovanj imajo eno skupno stvar: so duhovne narave. Naša osebna duhovnost in prepoznavanje Višje Moči našega lastnega razumevanja sta tisto, kar nas vodi na naši poti zdravljenja.

Danes se bom spomnil, da so moja duhovna prepričanja pomemben del mojega okrevanja; a ni nujno, da se ujemajo s tistimi drugih ljudi v programu.

12. julij – Uravnotežen inventar

“V ACA gledamo na vedenje naših staršev, družinske vloge, pravila, sporočila, zlorabo, zanemarjanje in kako to vpliva na nas kot odrasle. Popis našega družinskega sistema usklajujemo s temeljitim popisom lastnega vedenja.”

BRB str. 109

V četrtem koraku je morda prvič, da mnogi od nas svojo celotno zgodbo povemo nekomu drugemu. To je izjemen dogodek, ki nas pusti z občutkom celovitosti, kakršnega še nismo doživeli. Predstava, ki smo jo morda nosili s seboj, da nismo vredni ljubezni, se zdaj počasi razblinja.

Ena od čudovitih stvari v ACA je, da nam naš inventar četrtega koraka pomaga razumeti, od kod smo v resnici prišli in kdo postajamo. Sprejemamo vse, kar nam je bilo dano, da se lahko odločimo, kaj obdržati. Ko vzamemo naš inventar, ga uravnovesimo, pri čemer se zavedamo, da se zdaj sami odločamo; ne sprejemamo več slepo tistega, kar so drugi vsadili v naš um. Ni nam treba prenašati vseh zlorab in zanemarjanja, ki so se nam prenašala iz generacije v generacijo.

Ravnovesje, ki se ga naučimo, nam omogoča, da vidimo, kam moramo iti. Še naprej se osredotočamo nase in spreminjamo, kar moremo. Ne iščemo več začasnih rešitev življenjskih težav.

Ta dan bom zaupal svoji temeljni usmeritvi. Začel sem bolj jasno dojemati, da mi bo ta nova pot, po kateri hodim, dala svobodo, ki si jo zaslužim.

11. julij – Osma značilnost

“Postali smo odvisni od vznemirjenja.”

BRB str. 16

Pri večini ljudi lahko veliko stvari povzroči navdušenje: ogled novega filma, obisk najljubšega starega prijatelja, priprave na počitnice, nakupovanje, nakup novega ljubljenčka, praznovanje rojstnih dni in celo seks. Toda težava mnogih odraslih otrok je naša potreba po ustvarjanju vznemirjenja, da bi se počutili žive. Prepogosto je to storjeno na nepravi način, ki škoduje nam in našim odnosom.

V odrasli dobi se lahko ta zasvojenost z vznemirjenjem pokaže na več načinov, vključno z začetkom pogostih prepirov z zakoncem, aferami, ki povzročijo vznemirjenje in nato bolečino, ukvarjanjem z ekstremnimi športi, ker hrepenimo po navalu adrenalina, ali uporabo drog ali alkohola, da bi se počutili žive.” Če v življenju nimamo redno določene stopnje vznemirjenja, se nam zdi, da je življenje dolgočasno, da nekaj preprosto ni v redu, da nekaj zamujamo ali pa morda preprosto nismo ljubljeni.

V okrevanju lahko prepoznamo načine, na katere ustvarjamo vznemirjenje, ki škoduje nam in našim ljubljenim. Nato se naučimo ustaviti, preden gremo čez mejo. To nam lahko da občutek umirjenosti, ki se sprva morda zdi neprijeten, a se sčasoma navadimo. To je del učenja, kdo smo.

Danes bom molil za modrost, da prepoznam negativno vznemirjenje, ki ga lahko ustvarim. Ne želim več škodovati ne sebi in ne drugim s tem vedenjem.

10. julij – Soodvisnost

“Odrasli otroci iz različnih družin se za najbolj zanesljive rezultate osredotočamo nase. Postopoma se osvobajamo soodvisnih ali zasvojenih odnosov.”

BRB str. 60

Preden smo pričeli z okrevanjem, se je zdelo, da so naši odnosi soodvisni ali zasvojeni. Tega smo bili navajeni; s tem smo odraščali. Če je kdo želel nekaj od nas, nam je bilo neprijetno, ker nismo dobro razumeli, kaj je to “nekaj”. Kratek čas smo lahko vztrajali, vendar so se med nami sčasoma dvignile nevidne stene. Nismo imeli vzornikov za zdravo dajanje in jemanje.

Ko se pri ACA učimo osredotočati nase, se sprva zdi nerodno. Večina nas ni navajena čustveno skrbeti zase. Postopoma začnemo dojemati, da lahko odidemo od tistih, ki nas še vedno zlorabljajo, in čutimo občutek svobode, ki je nov, ker se ne počutimo krive.

Moč nabiramo pri tistih, ki so prišli pred nami v program. Slišimo, kako so se soočali s težkimi spremembami z vero in zaupanjem v svojo Višjo Moč in tiste, s katerimi delijo svojo pot. Vidimo, da se obljube tega programa izpolnjujejo pri drugih, in zdaj imamo pogum, da prosimo za smernice, ki so na voljo.

Danes sprostim svoje soodvisne in zasvojene odnose v korist tistih, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju. Naučil se bom novega »plesa«, ki me more polniti z življenjem.

9. julij – Bratje in sestre

“Nismo odgovorni za reševanje, varovanje ali zdravljenje naših staršev ali bratov in sester, ki ostajajo ujeti v družinski disfunkciji. Lahko se ločimo z ljubeznijo in začnemo postopen proces učenja o postavljanju meja.”

BRB str. 102

Naši odnosi z brati in sestrami so bili med odraščanjem običajno zapleteni. Če sta bila najina starša med seboj ‘v vojni’, je to pomenilo, da sva bila tudi midva pogosto ‘v vojni’. To smo se naučili; to smo živeli!

Medtem odrasli, še vedno ujeti v to vsesplošno družinsko disfunkcijo, smo se ukvarjali drug z drugim in vedeli, kaj je najbolje za druge, tudi če oni ne. Pogosto smo drug drugega ogovarjali, sklepali zavezništva in tekmovali med seboj.

Ko smo začeli iskati boljše življenje v ACA, so nekateri od nas kar takoj preskočili na dvanajsti korak in se odločili, da je sedaj naša naloga rešiti svoje brate in sestre, ker zdaj pa res poznamo odgovore.

Toda program nam govori drugače. Če želimo resnično okrevati, moramo sami opraviti trdo delo in se ločiti od družine ter postaviti zdrave meje. Če ne, se bomo nenehno borili z načini, kako jih rešiti.

Ko se ustavimo in resnično prisluhnemo sebi, vidimo, da kar počnemo ni okrevanje. Vsi ti “hitri popravki” se ne razlikujejo od našega dosedanjega načina delovanja. Naučimo se opuščati, saj se zavedamo, da jih mi ne moremo ozdraviti. Izpustiti jih moramo, da najdejo svojo pot.

Danes se bom spomnil, da moje pravo okrevanje leži v moji sposobnosti, da se ločim, postavim meje in najprej pozdravim- sebe.

8. julij – Pripravljenost

“V ACA postanemo pripravljeni uporabiti tisto, kar se naučimo v programu, v vsakdanjem življenju in odnosih.”

BRB str. 401

Ko smo prvič prišli v ACA, smo nekateri komaj čakali, da se okrevanje konča.

Spraševali smo, kako dolgo bo to trajalo, saj smo imeli boljše stvari kot se družiti z ranjenimi in poškodovanimi ljudmi. Pa saj navsezadnje naša zgodba niti ni bila tako slaba. Želeli smo samo popraviti malenkosti, ki so nas zadrževale, da bi lahko nadaljevali s svojim resničnim življenjem.

Zdaj sta delo in služenje po metodi Korakov dve naši najljubši stvari. Ustvarjanje varnega mesta zase in za druge – da priznamo rane, ki jih vsi nosimo – in nato začnemo rasti, je najbolj vznemirljiva pustolovščina, v kateri smo bili. 12 korakov je načrt za življenje, ki je boljši od vsega drugega, kar smo poskusili do te točke v življenju. Hvaležni smo tistim, ki so prišli pred nami in nam pridržali odprta vrata.

Doma in v službi izvajamo tisto, kar se naučimo na sestankih – na primer poslušanje. Dovolimo drugim, da povedo svojo resnico. Naučimo se ne nadzorovati drugih in tudi sebe ne pustimo nadzorovati ali manipulirati. Verjamemo, da bodo načela programa, ki so delovala pri mnogih drugih, še naprej delovala tudi pri nas v vseh naših zadevah. V prizadevanju za zdravo življenje postajamo neustrašni. Zdaj imamo veselje in to lahko vidijo tudi drugi.

Na ta dan bom resničen v vsem, kar počnem. S tem naredim prostor drugim, da imajo lahko svoje resnice.

7. julij – Ugajanje ljudem

“S preoblikovanjem našega pristopa, ugajati ljudem, ne nehamo skrbeti za druge. Vendar nehamo presegati meje, da zagotovimo, da nas nikoli ne bodo zapustili.”

BRB str. 112

Kot otroci smo za odobravanje iskali druge, na primer naše starše ali učitelje. To nas je pogosto varovalo. Sčasoma nas je ta praksa naučila opustiti lasten občutek vrednosti v korist zunanjega merila naše vrednosti nekoga drugega. Brez odobritve drugih smo se počutili poraženci.

Skozi ACA se naučimo prisluhniti svojemu notranjemu glasu ljubečih staršev, pri čemer se nam ni treba več zanašati na druge, da bi nam dajali občutek, da smo sami. Naučimo se biti zvesti sami sebi in ravnati na načine, ki so usklajeni s temeljnimi vrednotami, prepričanji in občutki, ki postajajo del nas. V tem ne iščemo več nikogaršnje odobritve, razen lastne.

Včasih ugotovimo, da lahko naša nova ravnanja povzročijo konflikt z drugimi. Toda z zaupanjem v naš novi notranji kompas in brez strahu pred zapuščanjem se trdno držimo svojih prepričanj, govorimo svoje resnice in krepimo občutek sebe. Ne potrebujemo več zunanjih potrditev, ki bi upravičevale naš obstoj.

Na ta dan bom poslušal svojega notranjega ljubečega starša in vedel, da je to vse, kar potrebujem za svoje misli in dejanja.

6. julij – Sprememba na delovnem mestu

“Z uporabo našega programa in podporne skupine se naučimo, da lahko pozitivno vplivamo na spremembe v svojem poklicnem življenju.”

BRB str. 425

Na delu smo mnogi opazili, da nam je zelo neprijetno. Ko smo govorili o naših težavah pri delu, nas je član ACA vprašal, ali smo že kdaj prebrali 14. poglavje, “Kako zagnati naš program.”

Ko smo to prebrali, nismo mogli verjeti, kako resnično je. Spet nam je literatura ACA povedala stvari o nas samih, ki jih prej nismo poznali. Nase in na svoja delovna mesta smo začeli gledati s novimi očmi. Naučili smo se, da se z ljudmi v službi povezujemo, kot smo se v naši izvorni družini. Videli smo jih skozi filter Značilnosti seznama perila in z vsako osebo ustrezno ravnali glede na njeno razpoloženje in/ali na koga iz naše družine nas spominja.

Z zanašanjem na Višjo Močjo, podporo na naših srečanjih in naših sopotnikov ter našim takojšnjim  delom na Korakih tu in tam opazimo majhne spremembe. Lahko smo se ustavili in vprašali: “Ali je ta velika reakcija, ki jo čutim, temelji na tukaj in zdaj? Na kaj me spominja?” V takih trenutkih uporabljamo naša orodja za okrevanje in pokličemo ali pošljemo e-pošto našim podpornikom za prenovo, da obdelajo naše izkušnje. Preden se zavemo, je naše okrevanje navzoče v vseh delih našega življenja, še posebej v službi.

Na ta dan se bom spomnil, da sem varen in pomemben, ne glede na to, ali sem doma, v službi ali nekje vmes.

5. julij – Notranji ljubeči starš

“Naučite se potrditi sebe tako, da postanete sam svoj ljubeč starš.”

BRB str. xxiv

V ACA smo pozorni na svoj notranji monolog.

Čuječnost nam pomaga ustaviti tiste misli, ki pravijo: “Pa kaj je vendar narobe z mano?” in jih nadomesti z: “Veliko stvari mi gre. Čudovit sem!” Ko delamo po svojem programu in napredujemo, postanemo sami sebi ljubeči starši in se naučimo skrbeti zase s tem, da se potrdimo v svoji rasti.

Zdi se, da je naša drugačna narava, da smo kritični do sebe – tudi glede svojega okrevanja.

Lahko si rečemo, da ne delamo prav ali da nam vzame preveč časa. A ko vidimo, kako se otroci učijo brati, je mar je v redu, da jih ob tem kritiziramo? Ali pa potrebujejo spodbudo in podporo ter da nekdo reče pozitivne stvari, kot je: “Izjemno! Odlično ti gre. Kar tako naprej.” Večina nas teh besed ni slišala v naših disfunkcionalnih družinah, se jih pa zdaj lahko naučimo izgovarjati sami sebi.

Naš notranji ljubeč starš nam lahko pove nekaj najlepših besed, ki jih lahko starš reče otroku, besed, ki si jih otrok zapomni vse življenje, besed, ki otroku pomagajo vedeti, da je v redu, takšen kot je. “Ljubim te in ponosen sem nate.” Na to smo vsi čakali.

Na ta dan bom ujel vse pozitivne trenutke, bil ponosen nase zaradi dela, ki ga opravljam, in si rekel, da sem ljubljen zaradi tega, kar sem.

4. julij – Akutna travma

“V prvih 18 letih našega življenja so imele naše družine 6.570 dni časa, da so nas sramotile, omalovaževale, ignorirale, kritizirale ali manipulirale z nami v letih formacije našega bitja.”

BRB str. 105

Kako bi lahko sploh izpadli drugače? Odraščali smo v disfunkcionalnosti in nismo krivi, da nas je to prizadelo. Bili smo samo otroci. Vse, kar smo vedeli o svetu, je bilo to, kar so nam pokazali naši starši – ljudje, ki smo jim morali zaupati in jih posnemati. Nismo krivi, ker nismo našli načina za zaustavitev zlorabe. Naučili smo se jezika zlorabe, tako kot smo se naučili govoriti svoj materni jezik – to nam je bilo samodejno.

Ne pritožujemo se, ne pretiravamo ali iz muhe delamo slona. Lastnosti našega seznama perila so legitimna reakcija na dolgotrajno travmo.

Dobra novica je, da se zgodi nekaj čarobnega, ko sprejmemo, da smo nemočni pred travmo iz otroštva in njenim vplivom na nas. To ne pomeni, da obupamo in pustimo, da ima oblast nad nami. Zgodi se nasprotno. Izgublja moč nad nami. Začnemo izbirati, kako se bomo odzvali, ko se disfunkcija pokaže v našem odraslem življenju. Kot bi priznali, da streha pušča, in zdaj lahko na tla postavimo vedro, preoblečemo mokra oblačila in popravimo streho. In to lahko storimo brez občutka krivde, ker je že puščalo, še preden smo prišli.

Na današnji dan sprejemam svobodo, ki izhaja iz sprejemanja dejstva, da ne morem storiti ničesar, da bi preprečil disfunkcijo, v kateri sem odraščal, in učinek, ki ga je imela name.