“Nismo odgovorni za reševanje, varovanje ali zdravljenje naših staršev ali bratov in sester, ki ostajajo ujeti v družinski disfunkciji. Lahko se ločimo z ljubeznijo in začnemo postopen proces učenja o postavljanju meja.”
BRB str. 102
Naši odnosi z brati in sestrami so bili med odraščanjem običajno zapleteni. Če sta bila najina starša med seboj ‘v vojni’, je to pomenilo, da sva bila tudi midva pogosto ‘v vojni’. To smo se naučili; to smo živeli!
Medtem odrasli, še vedno ujeti v to vsesplošno družinsko disfunkcijo, smo se ukvarjali drug z drugim in vedeli, kaj je najbolje za druge, tudi če oni ne. Pogosto smo drug drugega ogovarjali, sklepali zavezništva in tekmovali med seboj.
Ko smo začeli iskati boljše življenje v ACA, so nekateri od nas kar takoj preskočili na dvanajsti korak in se odločili, da je sedaj naša naloga rešiti svoje brate in sestre, ker zdaj pa res poznamo odgovore.
Toda program nam govori drugače. Če želimo resnično okrevati, moramo sami opraviti trdo delo in se ločiti od družine ter postaviti zdrave meje. Če ne, se bomo nenehno borili z načini, kako jih rešiti.
Ko se ustavimo in resnično prisluhnemo sebi, vidimo, da kar počnemo ni okrevanje. Vsi ti “hitri popravki” se ne razlikujejo od našega dosedanjega načina delovanja. Naučimo se opuščati, saj se zavedamo, da jih mi ne moremo ozdraviti. Izpustiti jih moramo, da najdejo svojo pot.
Danes se bom spomnil, da moje pravo okrevanje leži v moji sposobnosti, da se ločim, postavim meje in najprej pozdravim- sebe.