“S preoblikovanjem našega pristopa, ugajati ljudem, ne nehamo skrbeti za druge. Vendar nehamo presegati meje, da zagotovimo, da nas nikoli ne bodo zapustili.”
BRB str. 112
Kot otroci smo za odobravanje iskali druge, na primer naše starše ali učitelje. To nas je pogosto varovalo. Sčasoma nas je ta praksa naučila opustiti lasten občutek vrednosti v korist zunanjega merila naše vrednosti nekoga drugega. Brez odobritve drugih smo se počutili poraženci.
Skozi ACA se naučimo prisluhniti svojemu notranjemu glasu ljubečih staršev, pri čemer se nam ni treba več zanašati na druge, da bi nam dajali občutek, da smo sami. Naučimo se biti zvesti sami sebi in ravnati na načine, ki so usklajeni s temeljnimi vrednotami, prepričanji in občutki, ki postajajo del nas. V tem ne iščemo več nikogaršnje odobritve, razen lastne.
Včasih ugotovimo, da lahko naša nova ravnanja povzročijo konflikt z drugimi. Toda z zaupanjem v naš novi notranji kompas in brez strahu pred zapuščanjem se trdno držimo svojih prepričanj, govorimo svoje resnice in krepimo občutek sebe. Ne potrebujemo več zunanjih potrditev, ki bi upravičevale naš obstoj.
Na ta dan bom poslušal svojega notranjega ljubečega starša in vedel, da je to vse, kar potrebujem za svoje misli in dejanja.