“V izživljanju sem kričal, ker nisem mogel izraziti svoje bolečine.”
BRB str. 503
Mnogi od nas smo leta pili, da bi omrtvili bolečino, jedli da bi našli tolažbo, uporabljali droge za pobeg, zlorabljali seks, medtem ko smo upali na ljubezen, ali počeli karkoli je že delovalo. Medtem ko smo nekateri od nas našli druge programe dvanajstih korakov, ki so nam pomagali v samouničevalnem vedenju, ki povzroča odvisnosti, smo drugi morda živeli življenja, ki se kar prelivajo iz enega škodljivega vedenja v drugega. Čutili smo, da potrebujemo nekaj, kar bi nam pomagalo, da se ločimo od bolečine, zato smo našli »izživljanje« kot način, da se izognemo »vživljanju«.
Kot otroci smo šli skozi nešteto težkih izkušenj sami. Nikomur nismo mogli povedati, kaj se dogaja ali kako se počutimo. Niti si nismo mogli priznati, da se norosti, ki smo jih opazili, res dogajajo. Nihče nas ne bi poslušal. V kolikor pa bi nas nekdo že, bi to racionaliziral z izgovori ali nam kar odkrito povedal, da je z nami že nekaj narobe, če to celo samo povemo na glas. Posledično so se te misli ali besede zagnojile v naši notranjosti.
Zdaj smo sposobni dati glas svoji bolečini, ki jo lahko slišijo drugi v ACA. Nihče nas ne sodi, ker se počutimo tako, kot se počutimo. Naš resnični jaz je sposoben zasijati, ne da bi se obrnil na naše nekdanje odvisnosti, naše tihe partnerje. Osvobajamo se krivde, sramu in osamljenosti naše preteklosti.
Na današnji dan, če začutim prožilec, da bi se izživljal, se bom ustavil in poskušal ugotoviti, kaj je sprožilo mojo reakcijo. Uporabil bom vsa orodja ACA, ki jih potrebujem, da si pomagam.