“AOOA srečanja lahko prikličejo žalost, kakršno prej leta nismo začutili.”
BRB str. 68
Misel, da bi opravljali delo zaradi žalosti ali izgube, ne zveni vabljivo. Sliši se, kot da gremo na pogreb. Že samo misel na to obudi globok občutek otožnosti. A ko pregledujemo svoje otroštvo, se zavemo, da naša žalost pravzaprav čaka na svojo priložnost, da se izrazi.
Na srečanjih smo priča močnim preživelim družinskega alkoholizma in drugih disfunkcij, kako obiskujejo pogrebe svojega otroštva. Poslušamo jih, kako delijo posledice svojih grozljivih otroških izkušenj. To mnogim od nas pomaga, da se spet začnemo spominjati dogodkov, ki so privedli do naših občutkov stalne izgube.
Kakor se vračamo vedno znova, nam prihajajo spomini in občutki – včasih postopoma, včasih hipno. Vendar pridejo, če smo le dosledni pri obiskovanju srečanj (in vzdržimo v treznosti, op. IZ). Tu najdemo prostor za izražanje žalosti zaradi izgub iz otroštva. Tu se naučimo zdravljenja po letih zanikanja svojih čustev.
Na današnji dan se bom spomnil, da je za ozdravitev pomembno, da delim svoje spomine. To mi omogoča tudi povezovanje z drugimi, ki so imeli podobne izkušnje.