10. februar – Sanje

“Mislili smo, da smo te sanje pozabili, a naš notranji otrok se jih spominja.”

BRB str. 430

Kot otroci smo imeli nedolžno željo, da bi nas slišali, držali in zaščitili.

Toda v večini naših domov se to ni zgodilo. Čim smo se začeli takšne pogovore, so se začele težave. Ko smo se skušali crkljati ali pokazati naklonjenost, so nas ignorirali, se nam smejali ali se kvečjemu spogledovali. Večino časa smo bili sami. O zaščiti in varnosti smo lahko samo sanjali.

Odraščali smo v svetu, kjer je bilo pravilo “vse gre- kadarkoli”.

Skoraj nemogoče je bilo slediti dogajanju, a dali smo vse od sebe. Fantazirali smo o drugačni družini, kjer bi lahko bili takšni kot smo in bi to bilo v redu. Zaželeli smo si kraj, ki bi bil poln ljubezni, varen prostor, kjer so bili glasovi mehki in sladki in kjer bi se vsi samo pogovarjali, smejali in igrali skupaj. Tako žalostno je, da tega nismo dobili. Zaslužili smo si svetlo in srečno otroštvo, kajne?

Naš notranji otrok še vedno čaka, da se te sanje uresničijo.

Ta želja je še vedno tako močna, kot je bila dolgo nazaj. Kdo bo oseba, ki bo temu otroku prinesla te sanje?

V programu ACA ugotavljamo, da se sanje lahko uresničijo.

Tukaj lahko začnemo znova, en dan naenkrat. Svojemu notranjemu otroku lahko damo vse, kar nam ni bilo dano. Oživljanje sanj je tisto, kar je ključno v tem programu.

Na današnji dan vem, da si zaslužim svoje sanje. Pripravljen sem delati, da jih uresničim s pomočjo ACA.