12. november – “Družina” na delovnem mestu

“Med razpravo o osebnem konfliktu se mi je zdelo, da sem se odzval na fizično vedenje sodelavca, ki me je podzavestno spominjalo na mojega brutalnega alkoholičnega očima.”

BRB str. 425

Včasih niti ne slišimo besed.

Odsev ali drža telesa, ki spominja na naše otroštvo, je dovolj, da nas prevzameta strah in sram. Takšnega odziva so nas naučili skrbniki, za katere smo menili, da jih moramo pomiriti, da bi zadovoljili svoje osnovne potrebe. Nekateri smo bili medtem spolno zlorabljeni ali fizično pretepeni. V tem svetu nismo imeli alternative. Obtičali smo.

Zdaj pa smo odrasli, ki lahko poskrbimo zase.

Ko doživimo napad strahu in sramu zaradi dejanj nekoga drugega, bodisi na delovnem mestu ali kje drugje, ne igramo več te igre. Začnemo dopuščati drugim, da so odgovorni za to, kar govorijo in počnejo ter kako se počutijo; opustimo neverbalne namige. Ko je varno, postavljamo vprašanja. “Zdi se, da ste razburjeni. Bi radi o nečem govorili?” Ne pretvarjamo se in poskušamo manipulirati z ljudmi in stvarmi.

Če je situacija nevarna, se odstranimo in gremo tja, kjer nas imajo radi in skrbijo za nas. Drugi nad nami nimajo več moči. Lastno moč uveljavljamo kot dejanje ljubezni do samih sebe.

Danes bom imel svojo moč.

Če se mi zdijo drugi razdražljivi ali nedostopni, jim dopustim, da so takšni. Da to ne postane moj problem ali bi jih poskušal popraviti.