“Kot otroci smo s svojimi fizičnimi potrebami vezani na družino.”
BRB (Velika rdeča knjiga) str. 88
Mnogi od nas so živeli svoje otroštvo in mislili, da je to, kar se nam je zgodilo, naša krivda.
Pa vendar obstajamo po volji drugih. Mogli smo jesti, a za ceno tega, da nas je ob tem sramotil jezen starš ali pa zanemarjal nekdo, čeprav je bil prvi dolžan poskrbeti za nas. Nekateri izmed nas smo čutili, da nam je dovoljen prostor za spanje samo če nismo govorili o spolni zlorabi, ki se je dogajala v naši hiši. Obtoževali smo sebe, ker nismo mogli drugače razumeti situacije.
Danes, ko na naše otroštvo gledamo z drugačnimi očmi, se naučimo zlorabo nadomestiti s kultiviranjem notranjega ljubečega starša.
Ta starš ščiti našega notranjega otroka in nam dovoli, da se ukvarjamo s stvarmi, dokler se ne uredijo. Ne sklepamo več prehitro in se ne stegujemo za cilji, ki so zunaj našega dometa. Ko ne vemo, kaj naj storimo, pokličemo nekoga ali poiščemo pomoč, da vidimo situacijo iz druge perspektive. Dovolimo, da naši občutki prosto tečejo. To občutimo kot katarzo.
Nismo več na nezdrav način vezani na svoje družine.
Osredotočamo se nase in začnemo sprejemati Višjo silo kakor jo razumemo. Ne hitimo s presojanjem, dokler nam stvari niso jasne. Smo del čudovitega vesolja, čeprav se zavedamo, da ne moremo videti vseh njegovih plati hkrati. Sprejmemo, da smo danes tam, kjer moramo biti.
Na današnji dan moj notranji ljubeč starš postavi meje, zaradi katerih se bo moj notranji otrok počutil varnega in celostnega, ne glede na to, kar se dogaja okoli mene.