12. oktober – Prositi za pomoč

“Okrevanje ACA se začne, ko odrasli otrok obupa, prosi za pomoč in ponujeno sprejme.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 123

Mnogi od nas smo odraščali v družinah, kjer vdaja ni bila opcija, še manj pa prošnja za pomoč. Vselej smo morali sami vedeti, kako nekaj storiti, in nam ni šlo, smo bili tako ali drugače kaznovani (ali ponižani).

Kot odrasli smo vedeli, da moramo vse narediti sami, ker se nismo znali zanašati na druge. Če bi prosili za pomoč, bi nas razglasili za nesposobne ali pa bi ljudje zaslutili, da nismo ravno zelo pametni.

Vztrajali smo v teh prepričanjih in ravnanjih. Do nekega dne, ko preprosto tako ni šlo več naprej. Nekaj ​​je popustilo in dosegli smo dno.

Življenja nismo mogli več nadzorovati- saj nikoli nismo imeli orodij za to. Srečnejši med nami smo pomoč našli na sestankih ACA. Tu so nam povedali, da je v redu prositi za to pomoč- česar nismo izvedeli nikoli poprej. Da so nas ves čas učili- narobe.

Na današnji dan se bom spomnil, da mi je moj sistem podpore v ACA vedno na voljo. Moram biti le pripravljen prositi zanjo (in jo sprejeti).