“Vsakič, ko smo se brez usmiljenja obsojali za pogoste napake, smo izgubili del sebe.”
BRB str. 199
Mnogi od nas, vzgojeni v disfunkcionalnih družinah, smo dobili sporočilo, da tu ni prostora za napake.
Morda so nas vzgajali nadzorniški starši, ki so pričakovali popolnost in nas zaradi napak grajali ali celo zlorabljali. Nismo smeli biti otroci in se učiti iz svojih napak in nismo vedeli, da je delati napake del biti- človek.
To obsodbo smo ponotranili.
Tudi ko smo zapustili domove iz otroštva, smo bili do sebe ob napakah neusmiljeni. Ponavljajoče se misli so morda v nas ohranile temeljno tesnobo, na primer “Bojim se, da bom v težavah. Bojim se, da me bodo ujeli.” Nekateri smo se tako sramovali napak, da smo lagali ali goljufali, da smo jih prikrili. Morda smo se celo poskušali omrtvičiti tesnobo z predajanjem zasvojenosti ali kompulzivnemu vedenju.
Ko sprejmemo okrevanje po ACA, odkrijemo, da lahko svoje pomanjkljivosti razkrijemo v druženju in podpiranju. Odkrito lahko delimo zgodbe o tem, kar smo včasih skrivali, in smo deležni ljubečega sprejemanja. Vemo, da nismo sami, ko slišimo nekoga drugega deliti svojo izkušnjo. Ko delamo po korakih, se počutimo navdušeni in svobodni.
Danes bom odkril napako, ki sem jo naredil, in za katero sem se ostro obsodil. To bom povedal vsaj eni osebi, ki ji zaupam in od katere čutim brezpogojno sprejemanje.