“Brez občutkov ni zdravljenja”
BRB str. 52
Mnogi od nas smo se naučili počutiti nemočno in celo brezupno, kot da je bilo odrekanje edini inteligenten način, da preživimo otroštvo. Ta brezup je hrana za depresijo, ki jo doživljamo kot odrasli. Morda se zdi paradoksalno, toda v ACA se naučimo, da moramo izkusiti svojo žalost, da bi ublažili svojo depresijo. Morda lahko le z izkušnjami iz prve roke razumemo, kako to deluje.
Obstaja razlika med upadajočo kvaliteto brezupa in rastočo kakovostjo žalostnega dela. Prvo se zdi kot trajno stanje, ki nas vleče navzdol in daje občutek, da ni izhoda. Drugo se zdi bolj kot začasna faza na poti do sprejemanja, integracije in miru. Zdi se, da se eden nikoli ne poslavlja, drugi pa govori o pogumu, da se poslovimo od izgub, ki smo jih utrpeli, in vseh stvari, ki jih ne moremo spremeniti.
Misel, da bi opravljali žalostno delo, občutili bolečino naše preteklosti, se morda zdi zastrašujoča. Toda v ACA spoznamo, da je to balzam, ki zdravi naše razbolele duše.
Na današnji dan imam pogum žalovati svojo preteklost, da bi pozdravil sedanjost in prihodnost.