“Na svoje starše smo začeli gledati kot na avtoritete, ki jim ni mogoče zaupati.”
BRB str. 11
V zdravih družinah so avtoritete starši, ki ljubijo, negujejo in podpirajo svoje.
V naših družinah pa so po navadi le vlivali strah v male duše. Trpeli smo fizično, verbalno ali čustveno zlorabo. In na žalost se tega, kar vidimo in doživimo, mnogi od nas naučimo in pogosto potem tudi prakticiramo. Ni čudno, da so lahko naši odnosi v najboljšem primeru kaotični, ko pridemo v ACA, ne glede na to, ali smo postali toga avtoriteta ali ne.
Ko priznamo, da je edini način, kako se znamo soočiti z življenjskimi izzivi tako, da zaloputnemo vrata, se zapremo in izoliramo ali govorimo boleče stvari svojim najbližjim, naredimo prvi korak, da smo pripravljeni na spremembe.
Z delom po Korakih z mentorjem ali sopotnikom odkrijemo sprožilce, zaradi katerih se negativno odzovemo ali osamimo. Jokamo z našim majhnim otrokom, ki se je soočil s terorjem in zlomom srca, ko so bili ti prožilci vsajeni vanj. Rane se ponovno odpro, ko odkrijemo povzročeno škodo, saj prepoznamo, da se pogosto ne moremo zanesti, kaj se bo zgodilo iz minute v minuto.
Ko sedimo na srečanjih, poslušamo izkušnje, moč in upanje drugih ACA, ker imajo tisto, kar želimo mi. Utrujeni smo od teka – želimo bolj zdrave načine komuniciranja, da lahko zaupamo sebi in nam zaupajo drugi.
Na današnji dan s pogumom odprem svoje srce, da najdem pomoč pri delu na Korakih. Dovolj se imam rad, da to naredim.