“Izogibamo se krivdi, ker se zavedamo medgeneracijske narave družinske disfunkcije.”
BRB str. 157
Toliko od nas prihaja v ACA in krivi starše za tisto, kar je šlo narobe v našem življenju. Rečemo si: “Če bi le imel ‘normalno’ družino, ne bi imel toliko težav; zakaj stvari ne bi mogle biti drugačne?”
Brez dvoma smo si zaslužili boljše; a kot nedolžni otroci smo imeli bolj malo izbire.
Medtem odrasli, bomo našo motnjo nadaljevali, če se še naprej osredotočamo samo na obtoževanje svojih družin. Je pač medgeneracijsko in to je isti sistem, v katerem so bili vzgojeni naši starši.
Pogosto nismo želeli videti svoje vloge v nadaljnji disfunkciji, preden smo začeli okrevati.
Morda smo si celo rekli: “Ne bom tako ravnal s svojimi otroki.” Toda verjetno smo naredili nekaj istih stvari ali pa smo se premaknili za 180° stopinj v drugo smer in poskušali biti bolj prijatelj kot starš.
Toda vsi otroci potrebujejo razumne starše- tako kot smo jih mi.
Dokler tega ne odkrijemo in se spopademo z lastnimi težavami, bomo še naprej ponavljali nefunkcionalne vzorce. Program ACA nam daje sredino, kjer okrevanje živi. In v tem prostoru si zaslužimo živeti.
Danes se bom spomnil, da je družinska disfunkcija generacijska bolezen. Potrjujem svojo izbiro, da prekinem ta začaran krog z delom po svojem programu.