“V veliko veselje nam je, ko opazujemo prestrašene ali neodločne novince, ki se udeleži svojega prvega srečanja in opazujemo, kako se ta oseba odpira.”
BRB str. 293
Ko smo prispeli na naše prvo srečanje ACA, nismo bili prepričani, kaj lahko pričakujemo.
Zelo nervozni smo vstopili, a vseeno našli prostor za sedenje. Nekaj tistega, kar smo prebrali, nam ni imelo smisla. Naše misli so se osredotočile in spet razpršile. Seznam perila je pritegnil našo pozornost in podelitve so sprožile kup občutkov. Obstajala so pravila glede tega in bili smo precej nervozni, da bi naredili napako, zato smo nekateri kar molčali. Tišina se nam je zdela bolj varna in znana. Nekateri od novincev so spregovorili, bodisi tako, da so preprosto navedli dejstva, bodisi tako, da so bili kot bruhajoč ognjenik, ki ga ni bilo mogoče pogasiti.
Plaho smo se spraševali: “Ali je to lahko naš odgovor?”
Udeležili smo se več srečanj.
Spoznali smo nekaj obrazov in izvedeli njihove zgodbe.
Počasi smo se odprli.
Občasno smo po sestanku ali vmes po telefonu poklepetali s člani. Preden smo se zavedali, so se ti ljudje počutili kot družina. Združili smo se in se podpirali, ko smo si vsi opomogli od posledic iz otroštva.
Ko vstopijo novinci, ki so morda videti odsotni in prestrašeni, se nasmehnemo in jih pozdravimo, medtem ko se spomnimo, da smo bili nekoč v njihovi vlogi.
Na ta dan se bom spomnil, kako sem se počutil, ko sem začel v ACA. Lahko občudujem svoj pogum in predanost, tako kakor vseh, ki stopijo skozi vrata naših srečanj.