“Ko se otroku v sebi predstavimo, mu lahko pričnemo postavljati druga vprašanja. Z desnico zapišemo vprašanje, z levico pa odgovor.”
BRB str. 305
Včasih smo se bali svojih občutkov. Mislili smo, da vemo, kako se počutimo. Ves čas smo vedeli, kako se drugi počutijo, a nikoli nismo razvili discipline poslušanja sebe, ker smo bili za to kaznovani v naših družinah. Nekateri med nami smo potem v svojem delu in romantičnih odnosih poustvarili to isto kazensko tišino v sebi.
Ko postane bolečina prevelika, smo pripravljeni storiti vse, da si opomoremo. Delamo stvari, ki so strašljive, ker gradimo zaupanje s svojim sponzorjem, sopotniki in našo Višjo Močjo. Iščemo odgovore na svojo preteklost, vendar jih lahko najdemo. Levica nam postane pomembno orodje za pridobivanje zgodnjih spominov. Na vprašanja poskušamo odgovoriti tako, da pišemo z barvico z levo roko. Pred nami je to delovalo tudi pri drugih.
Najpomembneje je, da gradimo zaupanje s tistimi glasovi v sebi, ki so morali govoriti dlje kot dolgo. Želijo stopiti v stik z nami in izprazniti strup, ki so ga zadrževali, da bi nas rešili pred bolečino. Začnemo se počutiti varnejše, ko se začnemo zdraviti in smo pripravljeni slišati »našo zgodovino«.
Na ta dan bom zaupal sporočilom, ki jih dobivam z rokopisom z levo, saj to, kar zapišem, velja za ta del mene. Poslušal bom, ne da bi poskušal odriniti občutke. Besedam v sebi bom dal prostor za dihanje.