“Nisem več hotel ali bil zmožen potlačiti svojih občutkov. Kar pojavljali so se. Burno in nepredvidljivo.”
BRB str. 409
Ko smo pričeli hoditi na prva srečanja, smo se morda počutili otopeli. Kakor pa smo se vračali, smo se znašli kot na čustvenem toboganu, z občutki, ki so se brez opozorila kar pojavljali z prvim vogalom.
Ko napredujemo v okrevanju, se naučimo priznati vse svoje občutke in se ne bojimo.
Ne postavljamo omejitev glede tega, koliko si dovolimo občutiti. Karkoli se nam trenutno pojavi, je v redu. Ne pretvarjamo se, da smo v redu, ko to nismo. Trditev o lastni resničnosti postane za nas osnovna potreba. Ne dovolimo več, da bi nas drugi poskušali utišati, ko jim je neprijetno.
Ohranjamo zavesten stik z Višjo silo s pomočjo našega osebnega duhovnega prebujanja, ne glede na to, kakšno je. Gojimo potrjujoč in pomirjujoč samogovor v obliki našega notranjega ljubečega starša– tistega, ki smo si ga vedno zaslužili.
Okrevanje se nam počasi dogaja, ko vidimo nove smeri, ki jih moramo ubrati, nato pa ga zagrabimo in tečemo. Zaupamo vase in svoji intuiciji. Naši občutki niso prevladujoči– a so to, kar so.
Na ta dan bom dovolil, da me čustva varno preplavijo. To mi bo dalo moč, da bom pristen do sebe in drugih.