“V drugih domovih so otroci kot predmeti popolnosti, ki jih je treba razstaviti ob večerjah, osredotočenih le na mize s finimi pogrinjki, popolno držo ter urejenimi žlicami in vilicami. Prazniki in praznovanja pa potem privedejo goste, ki pohvalijo starše za pološčena tla in popolne otroke.”
BRB str. 37
Bolj subtilen in močnejši pritisk v naših alkoholnih ali drugače nefunkcionalnih družinah je bil stalno prisoten nadzor, čeprav se njegova vrsta morda ni vedno zdela jasna. Ne glede na to, ali so naše hiše spominjale na muzeje ali pa so bile natrpane, so bili izrazi ljubezni morda načičkani in površni in so imeli niti posestništva. Bistvo teh disfunkcionalnih izrazov ni bilo pristno in to smo vedeli.
Dejanski predmet vse čistoče ali površnosti, psevdo izraz ljubezni, pa je ostal nepristen.
Globoko v sebi pa je naš Resnični Jaz videl, da je pravi motiv te površinskosti zatiranje dejstva, da bi priznali, da so stvari ušle izpod nadzora.
Zato smo sprejeli in “odigrali” ta podzavestni konflikt, da bi se izognili uničenju in preprečili, da bi se pojavili občutki, da smo brez nadzora.
Postopoma, ko se je v odraslosti občutek kaosa prikradel v našo zavest in smo dosegli čustveno, duhovno in fizično dno, smo našli ACA.
V tem ponižnem stanju smo prejeli dar okrevanja, ko se spominjamo spominov na svojo vzgojo, priznavamo takratno grozo in žalujemo za svoje izgube.
Na današnji dan bom preučil vzorec nadzora v svoji družini in učinek, ki ga je imel v mojem odraslem življenju. Vadil bom program ACA za pomoč pri obdelavi podzavestnega travmatičnega strahu in zakopanih spominov, da se bom osvobodil njunega nadzora.