“Večina odraslih otrok nenehno išče potrditev, vendar ne verjame resničnim pohvalam in priznanjem, ko in čeprav pridejo.”
BRB str. 187
Nekateri od nas smo se počutili zgrožene na lastnih rojstnodnevnih zabavah, ker nam je bilo neprijetno zaradi pozornosti, ki smo jo prvotno iskali.
Ko smo se partnerjem zdeli privlačni, smo se počutili nervozni in raztreseni. Ko pa so nas pohvalili drugi, smo se počutili vredne pohvale le ko smo jo vrnili.
Dosegli smo vse zastavljene cilje in ugotovili, da nismo zadovoljni.
A celo najbolj sanjsko življenje s sanjsko službo in sanjskim razmerjem tega ni popravilo. Bolj kot smo bili uspešni, bolj smo bili nemirni.
Ko zdravimo v ACA, se naučimo sprejemati komplimente, ne da bi jih morali vračati.
Besedam lahko pustimo, da obvisijo v zraku kot sladek parfum. Lahko uživamo, ko nekaj naredimo dobro, ne zato, ker nekdo gleda, ne zato, ker pričakujemo potrditev od nekoga drugega, ampak zato, ker vemo, da smo opravili dobro delo.
Še pomembneje pa je, da si lahko celo dovolimo neuspeh in še vedno ljubimo tiste ranjene dele v nas – tudi če drugi ne.
Vsaj potrudili smo se. Morda bodo naše napake sčasoma pripeljale do uspeha, a tudi če ne, bo z nami vse v redu. Naši odnosi z našo Višjo močjo in notranjim otrokom nam postanejo dovolj. Dovolj smo si, takšni kot smo danes, jutri in vsak dan.
Na današnji dan se bom spomnil, da četudi naredim nekaj nepopolno, tudi veliko stvari naredim prav. Imam dovolj razlogov, da sem ponosen nase.