“V tem trenutku se odrasel otrok običajno izolira ali vključi v naporno delo, namesto da bi prosil za pomoč.”
BRB str. 66
Leta smo skrbeli za vse druge in se učili biti čim bolj nevidni, tako fizično kot čustveno. Naša notranja vrednost ni temeljila na tem, kdo smo bili, temveč na tem, kaj lahko dosežemo ali naredimo za druge. Tako smo se navadili na boj, da smo si ga ustvarili, celo ko ga še ni bilo. Življenje sredi orkana je bilo za nas normalno. Začeli smo se izogibati tišini, ker smo takrat slišali boleče glasove, ki so jokali globoko v nas in govorili: “Nisi dovolj dober.”
Ko se naučimo živeti v drugačni realnosti, začnemo prepoznavati svojo lastno vrednost. Vidimo, da je že sam naš obstoj dar naše Višje Moči. Naučimo se poiskati pomoč pri sopotnikih ter začutiti ljubezen in sprejetost. Drugim dovolimo, da poskrbijo zase, in za sopotnike izberemo tiste, ki to zmorejo.
Postanemo pripravljeni imeti v lasti vse svoje občutke, ne samo srečo ali veselje, ki jih čutimo, ampak tudi jezo in celo bes, ko se pojavijo. Prepoznamo jih kot darila, ki nas lahko dvignejo iz peskovnika žalosti in sramu. A previdni smo, da s temi »darili« ne škodimo drugim, temveč jih uporabimo kot vrata za zdravljenje naših ranjenosti.
Ta dan ne bom več opravljal dela drugih ljudi. Čutil bom svobodo odgovornosti zase in prepoznal, kdaj potrebujem vodstvo.