“Svoje občutke smo “napolnili ” iz travmatičnega otroštva in izgubili sposobnost čutiti ali izraziti svoja čustva, ker (zanikanje) tako boli.”
(BRB str. 17)
Če smo prišli v ACA iz drugega programa in bili seznanjeni z delom po korakih, smo morda čutili, da nam je to že znan teren.
Poznali smo “programski pogovor” in naše življenje je bilo že boljše, kajne? Zakaj se torej ti ljudje v ACA niso osredotočili na rešitev? Kam z vsemi temi pritožbami?
V ACA se ne skrivamo več pred bolečino.
Za druge se to morda sliši kot pritoževanje, vendar vemo, da to ni to. Lociramo svojo bolečino, da jo lahko pozdravimo. Našim Notranjim otrokom omogočamo, da izstopijo in se razcvetijo. Najprej so lahko jezni in žalostni in potrebujejo tolažbo. Potem postanejo naši najboljši prijatelji in spremljevalci pri našem delu po korakih. Ko vidimo, kam nas vodi to druženje, najdemo novo vitalnost.
Naše življenje postane največja popolnoma edinstvena pustolovščina, kar jo lahko imamo.
Vsak dan se naučimo več o sebi, tako da preteklost vključimo v sedanjost in vidimo, da nismo več obtičali. Ko obiščemo stare soseske občutkov, nismo več žejni in lačni pozornosti.
Hranimo se z ljubeznijo in podporo naše Višje Sile, Dvanajstih korakov, srečanj in bratovščine.
Danes bom odpravil leta zanikanja, tako da sem pripravljen biti prisoten ob vseh občutkih, kakor se pojavljajo v mojih dneh.