“Videli bomo, kako nas nizka samopodoba sili v neizprosno samoobtoževanje, da v dvomu drugim dajemo prednost in toleriramo neprimerno vedenje.”
BRB str. xxi
Mnogi od nas so bili poučeni, da je krepostno »potrpeti« vse, kar je bilo podeljeno, utihniti o vsem, kar se dogaja, in pri tem zanikati svoja čustva. To nas je privedlo do dvoma v lastno zaznavanje, kar nas je pripeljalo do končnega dvoma o lastni vrednosti. Ker smo dejansko preživeli, so nekateri od nas svojo sposobnost soočanja z nesprejemljivimi situacijami razlagali kot odpornost.
Žal se nismo naučili, da je sprejemljivo postavljati meje in omejitve ter da je v redu reči “ne” nesprejemljivemu vedenju.
To se učimo v ACA. Ni nam treba vdano in ponižno prenašati ali se pretvarjati, da nas stvari ne motijo, čeprav nas. Ni se nam treba opravičevati za stvari, ki niso naše, ali se sramovati, ko se počutimo izzvani. Imamo pravico do svoje realnosti, svojih izkušenj in občutkov.
S pomočjo našega sistema za podporo okrevanju se zdaj učimo zaupati, čutiti in govoriti; to je čudovit način življenja. Lahko se obkrožimo z ljudmi, ki nas poslušajo in priznavajo naša čustva. Lahko smo bolj človeški, ranljivi in varni.
Na ta dan se spomnim, da biti odporen (tolerirati zlorabe) ni način, na katerega želim živeti svoje življenje. Lahko se sprostim in zaupam zaupanja vrednim ljudem.